iatrogeni

Svet in življenje okoli nas, skozi zdravniške oči.

Prva pomoč – blog nanizanka

Komentiraj

Objavil/a dv58 26.07.2021 ob 13:40 pod Medicina, Slovenija, prometne nesreče, zdravstvo

Epizoda 1: Kaj in kako se učimo?

Minilo je že skoraj dve leti od zadnje objave. V vsem tem času enostavno ni bilo ne prve teme in ne prave motivacije. Ponavljanja semi-političnih tem in zagovarjanja zdravništva sem se naveličal, zato sem se odločil, da odprem neko temo, ki je zanimiva tako za širšo javnost kot za medicinsko stroko.

Prva pomoč je zagotovo takšna tema. To je nekaj, kar bi moral znati vsak. Zato je zelo pomembno, da informacija o prvi pomoči, ki pride do laične javnosti, temelji na dognanjih sodobne medicine. Zastavlja se mi vprašanje, ali je res tako.

Ko sem sam poučeval prvo pomoč, je bil temeljni učbenik prve pomoči, učbenik, ki ga je napisal prof. dr. Mirko Derganc dr. med., začetnik plastične kirurgije in sodobnega zdravljenja opeklin.

Učbenik Prve pomoči

Ta učbenik je bil podlaga za vse ostale priročnike in učbenike, ki jih je produciral Rdeči križ Slovenije. Ta za tiste čase sodoben učbenik je temeljil na vojaški medicini, še posebej na učbenikih vojaške kirurgije, ki so jih veselo prepisovali iz Sovjetske vojaške literature. Član IO Rdečega križa je bil tudi načelnik sanitetne službe 2. Armadnega območja JLA.

V tistem času je tudi zahodna medicina pogosto temeljila na mnenjih posameznih eminenc, prva pomoč ni predstavljala pomembnega raziskovalnega področja. Zato so se vsebine učbenikov nekritično prepisovale, ne da bi preverjali, ali so priporočeni postopki res učinkoviti ali ne.

Z razvojem na dokazih temelječe medicine (angl. evidence based medicine) se je raziskovalno delo razplamtelo in počasi so posamezna vprašanja prve pomoči postala aktualna tudi za raziskovalce. Internet je omogočil hiter in enostaven dostop do literature, kar je pripomoglo širjenju relevantnih informacij.

Šele na začetku 21. stoletja so začeli prvo pomoč kritično presojati. Leta 2005 sta Ameriško združenje za srce (American Heart Asocciation – AHA) in Ameriški rdeči Križ (American Red Cross -ARC) ustanovila Nacionalni znanstveni svetovalni odbor za prvo pomoč z nalogo da oceni in preveri znanstvene prispevke v zvezi s prakso prve pomoči. Temu so v istem letu sledila priporočila AHA in ARC za prvo pomoč. Svetovalni odbor je z vključitvijo drugih nacionalnih in mednarodnih organizacij prerasel v Mednarodni znanstveni svetovalni odbor za prvo pomoč (International First Aid Science Advisory Board – IFASAB), ki skupaj Mednarodnim povezovalnim komitejem za reanimacijo (International Liaison Committee on Resuscitation – ILCOR) leta 2010 publicira svoja priporočila za prvo pomoč.(1),(2)

ILCOR je leta 2012 ustanovil Delovno skupino (Task Force) od različnih deležnikov, v kateri so sodelovali tudi predstavniki Evropskega sveta za reanimacijo.(2) Natančna analiza razpoložljive literature je bila podlaga za ERC priporočila 2015.(3) Letos so objavljena že druga takšna navodila, in ko smo pripravljali promocijo najnovejših priporočil, sem ugotovil, da so najmanj promocije deležna ravno priporočila za prvo pomoč. Zato sem se odločil, da o tem malo podrobneje pišem.

Literature v slovenskem jeziku je relativno veliko, od učbenikov in priročnikov, od tistih, ki jih objavlja Rdeči križ Slovenije, do priročnikov in učbenikov, ki jih objavljajo različna združenja in šole. Večina publiciranih učbenikov in priročnikov podobna. Vsebina je strukturirana na podobne načine, vsi obravnavajo poškodbe in nujna internistična stanja ter temeljne postopke oživljanja. Kako podrobna je vsebina, je odvisno od namena učbenika ali priročnika. Podrobne analize seveda nisem izvajal, ker bi to bilo časovno zamudno, bežni pregled pa ne odkrije nekih večjih odstopanj od strokovne doktrine. To najbolj velja za temeljne postopke oživljanja, čeprav še posebej v starejših besedilih zasledimo, zdaj že opuščene pristope. Na drugih področjih se zdi, da se vsebina ohranja v okvirih starejših učbenikov. To je še posebej res, ko se govori o problemih, kjer s prvo pomočjo ne moremo napraviti veliko.

V nadaljevanju bom poskusil, na temelju priporočil Evropskega sveta za reanimacijo, raziskati sodobne poglede na prvo pomoč in mogoče tistim, ki jih to zanima, ponuditi vpogled v raziskave, ki stojijo za posameznimi priporočili. Zaželeno bi bilo, da se pri oblikovanju vsebin, ki se ponujajo širši javnosti, vključijo vsi tisti, ki se s področjem urgentne medicine  že dolgo časa ukvarjajo.

Kaj je to torej prva pomoč? V priporočilih ERC prvo pomoč definirajo sila preprosto. To je začetna pomoč, ki jo nudimo poškodovancu ali nenadno zbolelemu.(3) Zanimivo je, da je pet let starejša definicija vključevala tudi obnašanje, obnašanje, ki pomaga.

Še bolj pomembno, kot sama definicija je, kaj mora nudenje prve pomoči vključevat. Pogosto se namreč zdi, da se v okviru poučevanja prve pomoči bolj poudarjajo in glorificirajo sami postopeki kot pa končni cilj nudenja prve pomoči, ki je ohranjanje življenja, lajšanje trpljenja, preprečevanje poslabšanja bolezni ali poškodbe in podpora okrevanju. To, še posebej pri profesionalcih, ustvarja občutek samozadostnosti in pretirane samozavesti. Zato mora usposabljanje na vseh ravneh jasno opredeliti vsebino:

  • Najbolj pomembno je prepoznati neko stanje ali poškodbo, oceniti, koliko je bolnik ali poškodovanec ogrožen in razvrstiti prioritete glede na potrebo po prvi pomoči.
  • Prvo pomoč nudimo z upoštevanjem lastni zmožnosti in prepoznavanjem lastnih omejitev.
  • Ko je treba, vedno pokličemo in aktiviramo službo za nujno medicinsko pomoč.

Prva pomoč mora biti medicinsko neoporečna in mora temeljiti na najboljših znanstvenih dokazih, ki so dostopni. Za vse postopke znanstveni dokazi niso na voljo in takrat je treba upoštevati mnenja in izkušnje zdravnikov, ki se z nekim področjem dolgo ukvarjajo. Pouk prve pomoči bi moral biti univerzalen. V Sloveniji je zakonodaja temu kar naklonjena, saj mora vsak voznik opraviti izpit iz prve pomoči. To je potencial, ki bi ga morali izkoristiti s primernimi izobraževalnimi prijemi, z vsebino, usklajeno s sodobnimi priporočili, ki bi jo podajali dobro izurjeni učitelji. Sistem izobraževanja učiteljev bi moral biti podoben izobraževanju inštruktorjev Evropskega sveta za reanimacijo, ki zagotavlja tako kvalitetno izobraževanje, kot nadzor kakovosti. Spodbujati in razvijati bi bilo treba okolje, v katerem, bi vsi bili pripravljeni pomagati. V Sloveniji, glede tega, na žalost  zelo zaostajamo.

Reference:

1.           Markenson D, Ferguson JD, Chameides L, Cassan P, Chung KL, Epstein J, et al. Part 17: first aid: 2010 American Heart Association and American Red Cross Guidelines for First Aid. Circulation. 2010;122.

2.           Zideman DA, De Buck EDJ, Singletary EM, Cassan P, Chalkias AF, Evans TR, et al. European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2015 Section 9. First aid. Resuscitation. 2015;95:278–287.

3.           Zideman DA, Singletary EM, Borra V, Cassan P, Cimpoesu CD, De Buck E, et al. European Resuscitation Council Guidelines 2021: First aid. Resuscitation. 2021;161:270–290.

  • Share/Bookmark

Povezanost zdravnikov in farmacije – novinarski konstrukt

Komentiraj

Objavil/a dv58 21.09.2019 ob 11:50 pod Slovenija

Priznati je treba, da nekateri novinarji, njihove ideje za senzacijo, znajo zelo spretno prodati. Nekaj številk, po možnosti večjih številk ter imena z zvenečimi nazivi in sestavine so pripravljene. Na koncu je treba vedeti, kaj tarčna populacija želi slišati. Z nekaj spretne interpretacije ter površnega povezovanja imen (oseb, skupin, poklicev in podobnega) z velikimi denarnimi zneski, ki jih večna od nas nikoli ne doseže in senzacija je tu. Lahkoverni in neposvečeni požirajo vse polresnice (saj gre redko za laži) in seveda sklepe, ki jih pa predstavljeni podatki, na prvi pogled podpirajo. Uspešnica se prodaja, reklamni prostor se prodaja, poplačajo se dolgovi lastnikov medijev posameznim političnim skupinam in tako naprej. Zadnji stavek je ravno takšen sklep, nepodprt z dokazi, in mi lahko očitate, da nisem nič boljši kot novinarji, o katerih pišem. Zato bom s špekulacijami, kaj novinarje motivira, tu prenehal. Pošteno novinarstvo, po mojem mnenju, zahteva, da se dejstva preverijo in sklepanje mora temeljiti na dejstvih in ne na predsodkih in prepričanjih. V naših medijih se zelo hitro zgodi, da posameznika obtožijo in obsodijo, brez preiskave in brez sodnega procesa. Škoda, ki jo takšna diskreditacija povzroči je nepopravljiva, pa čeprav se kasneje izkaže, da je šlo za obrekovanje. Še veliko večje posledice so, če se diskreditira celotna poklicna skupina – zdravniki na primer. Trditev, da smo zdravniki (celotna poklicna skupina) koruptivno povezani s farmacevtsko industrijo in da je cilj našega delovanja zaslužek, je ne samo absurdna, vendar naravnost škodljiva. Če so zdravniki barabe, kot trdijo mediji, na koga naj se bolnik obrne. Zdravniki zdravila predpisujejo po nareku farmacevtske industrije, ker jim ta plačuje potovanja počitnice … Sporočilo medijev je: ne hodite zdravnikom, pojdite k homeopatom in drugim zdravilcem (ki jim Evropa počasi odreka javna sredstva), ne dovolite cepljenja in tako dalje. Ali je to res prava pot? Večina zdravnikov (vključno z menoj) ne ve, kdo zdravila proizvaja. Načeloma nas zanima samo to, kako zdravilo deluje in katere so indikacije. Predpisovanje nepotrebnih zdravil  je večinoma posledica neusklajenih pogledov na zdravljenje določene bolezni in želje pomagati bolniku. Farmacevtska industija ne more prisiliti zdravnike, da zdravila predpišejo, ne glede na sponzorska sredstva, s katerimi sponzorira zdravniške dejavnosti. Tri glavna načina sponzorske dejavnosti so: prisotnost na zdravniških kongresih in simpozijih, omogočanje udeležbe zdravnikom na različnih kongresih in naročena predavanja. Prisotnost na kongresih in simpozijih je največkrat v obliki razstave različnih promocijskih materialov. Posamezno podjetje zakupi pri organizatorju (zdravniškem združenju) prostor, na katerem predstavi svoj reklamni material. Ta reklamni material je namenjen strokovni javnosti in je tako tudi pripravljen in napisan. Zdravniki, ki obiščejo take razstave, v odmorih med predavanji, na ta način pridobijo koristne informacije. Ali bodo neko zdravilo predpisali ali ne pa največkrat ne temelji na reklamnem gradivu, temveč na mednarodnih in domačih priporočilih glede nekega zdravila. Promocija zdravil na javni televiziji je veliko bolj brezskrupulozna. Tam farmacevtska industrija ravno tako plača to promocijo. Vsebina promocije je pogosto sporna in temelji na polresnicah ter na zavajanju potrošnika, pa se v to nihče od novinarjev ne vtakne. Še več pogosto se podpirajo različni neučinkoviti alternativni pristopi. Večina zdravnikov je do informacij, ki jih ponuja farmacevtska industrija, kritičnih in informacije vedno presoja v luči lastnih in tujih izkušenj. Praviloma farmacevtska industrija financira odhode na kongrese in simpozije, ki so tematsko blizu področju, ki ga posamezno podjetje  pokriva. Ideja je, da se zdravniki seznanijo z informacijami o produktih, ki jih posamezno podjetje prodaja. Informacije na kongresih so le redko pod vplivom industrije. Predavanja, ki so naročena, so običajno jasno označena. Zopet se vse informacije kritično presojajo, še posebej informacije sponzoriranih predavanj. Pri sponzoriranih predavanjih se predavatelju izplača honorar. Večina predavateljev to navzkrižje interesov, na začetku predavanja, javno razkrije.  Predavatelji so večinoma priznani strokovnjaki in “opinion leaderji“, saj je kredibilnost predavatelja, zelo pomembna. Kot je to že zgoraj rečeno, vse informacije se kritično presojajo. Če je neko zdravilo boljše kot drugo, morajo to pokazati študije. V eri medicine podprte z dokazi, besede avtoritet (brez dokazov) ne zaležejo več. Ali se vsa ta sponzorska dejavnost obrestuje ali ne, je zanimivo vprašanje. Verjetno, da se, saj je sicer ne bi bilo. Vendar ne tako, kot si predstavljata prim. Fürst in g. Štefanec. Potrošniki morajo biti o produktu obveščeni, da lahko prodajalec pričakuje nakup. Niti en trgovec se danes ne more zanašati na to, da bo kupec sam odkril njegov produkt. Zato nas vedno znova bombardirajo z reklamami. Enako je s farmacevtsko industrijo. Informacijo o produktu je treba spraviti do potrošnika, v tem primeru zdravnika. Zdravila ne moreš predpisati, če ne veš, da je prisotno na trgu, da je registrirano in uvrščeno na ustrezno listo. Ko pa to informacijo imaš, temelji odločitev o predpisovanju zdravila, predvsem na diagnozi in indikacijah.

Novinarski konstrukt, o povezanosti zdravnikov in farmacevtske industrije temelji na nezaupanju do zdravnikov. Po mnenju velikega dela laične javnosti so zdravniki barabe, ki jim gre samo za denar. Tudi če bi zdravniki predpisovali zdravila po nareku farmacevtske industrije, bi pred obsodbo, morali to dokazati. Močno dvomim, da je to možno. Še posameznem zdravniku to ni možno dokazati, kaj šele celotnem zdravništvu. Zato ne morem drugače, zakaj so te insuniacije potrebne, zakaj se je, v tem trenutku zopet oživela gonja proti zdravnikom?

  • Share/Bookmark

UKC Ljubljana išče že sedmega generalnega direktorja

Komentiraj

Objavil/a dv58 25.06.2019 ob 10:42 pod Medicina, Slovenija, zdravstvo

Včeraj zjutraj sem se vrnil z relativno napornega dežurstva. Skoraj celo noč smo prebedeli v nevrokirurški operacijski dvorani. Možganske krvavitve. Noč pred tem – otroška operacijska. Zvečer pa na POP TV (seveda) poslušam, kako ne najdemo novega generalnega direktorja, ker ima le ta, v UKC, nižjo plačo kot nekateri zdravniki.

Svojo trditev, da ima direktor prenizko plačo, novinarka Katarina Matejčič argumentira s številom zaposlenih, češ vodi 8150 ljudi. Kje je novinarka dobila idejo o vodenju, ne vem. Pod vodenjem razumemo poznavanje poti in cilja. V UKC se zdi, da večina še svoje pisarne ne najde. Poleg tega, če bi gospa Matejčič primerjala osnovne plače, bi ugotovila, da imamo vsi nižji plačilni razred kot generalni direktor. Generalni direktor bi, če bodo nastavili podobnega dosedanjim, lahko dežura kvečjemu kot varnostnik ali bolničar, pa še zato bi potreboval dodatno usposabljanje. Zdravniki ne dežuramo zato, da bi izboljšali osebni dohodek, temveč zato, da zagotovimo neprekinjeno zdravstveno varstvo, zato da zagotovimo oskrbo in zdravljenje poškodovancem, ki se poškodujejo izven rednega delovnega časa, ter bolnikom, ki nenadno zbolijo ravno tako izven rednega delovnega časa.  To, da zaslužimo več kot generalni direktor, pove samo to, da več delamo.

Zdravstvena ustanova, katerakoli je namenjena zdravljenju bolnikov. Uspešnost delovanja neke zdravstvene ustanove se izkazuje v uspešnosti zdravljenja in ne v dobičku. Po uspešnosti se lahko mirno primerjamo z razvitim svetom. Tega se vodstva ustanov niti ne zavedajo ne. O dobičku bi lahko govorili samo v primeru, da bi svoje storitve lahko tržili na prostem trgu. Verjetno bi nas takrat UKC Ljubljana označili za monopolista, saj določena zdravljenja (terciarna) izvajamo samo pri nas. Tega se ni za bati, ker od zavoda za zdravstveno zavarovanje dobimo vnaprej določena sredstva, ne glede na opravljen obseg dela. Število operativnih posegov se proti koncu leta zmanjša, da se ne bi presegle od Zavoda določene kvote. Ali to vpliva na čakalne vrste ugibajte sami.

Vse, kar poslovni del vodstev počne je, da zmanjšuje stroške. Sedanji minister je na primer uvedel sanacijsko upravo in pri tem pozabil, da nima opravka z vrečami semena temveč z ljudmi. Zmanjševanje stroškov, ne da bi v resnici vedeli, zakaj ti stroški nastanejo, je jalovo in škodljivo početje. Kako nastajajo stroški v zdravstvu, pa brez temeljite medicinske izobrazbe in podrobnega poznavanja procesov ni možno ugotoviti. Če temu še prištejemo butalski knjigovodsko-računovodski nered, je zmeda popolna. In g-pa. Matejčič govori o nekem vodenju. Vodenje je popolna farsa, ko se vpleteni pretvarjajo, da razumejo in da vedo, kaj delajo, čeprav se jim sanja ne, za kaj pravzaprav gre.

Medicinske sestre in zdravniki zapuščajo UKC. Še posebej veliko je pomanjkanje medicinskih sester. Nihče se ne vpraša, kaj bi lahko njim ponudili, da ostanejo. Nikogar ne skrbi, da imajo medicinske sestre beden osebni dohodek in da morajo ob tem opravljati naporno in zelo odgovorno delo. In to delo opravljajo dobro in s srcem. Kadrovska služba, polna otopelih birokratov brez domišljije, seveda ne more imeti nobenega odgovora. Ta problem jih tudi ne zanima. Važno je, da se strogo držijo svoje interpretacije zakonodaje, ki jo pa mimogrede zelo slabo poznajo. Na koncu bomo svoje dobro usposobljene sestre zamenjali za uvoženo delovno silo s kupljenimi diplomami. Bolniki se bodo morali začeti učiti tuj jezik, če bodo hoteli od sester dobiti nočno posodo.

Nas seveda skrbi, da ne moremo najti nekoga, ki bi se za malo denarja želel promovirati in se mogoče lansirati v politiko, to, da kmalu ostanemo brez medicinskih sester in zdravnikov pa ne skrbi nikogar. UKC Ljubljana brez generalnega direktorja deluje brez problemov, za vse bolnike in poškodovance je poskrbljeno, brez medicinskih sester in zdravnikov bo pa samo nepremičnina.

Uspešen dan državnosti Vam želim.

  • Share/Bookmark

Kako se izobražujejo zdravniki

Komentiraj

Objavil/a dv58 2.03.2019 ob 16:03 pod Medicina, Slovenija, politika, zdravstvo

K ponovnem pisanju bloga me je spodbudil prispevek gospe Zupančič v Delu, pod naslovom “Mladi zdravniki si sami plačujejo izobraževanje”. Ker sem v to izobraževanje vpleten na več različnih ravneh, se čutim dolžnega, da predstavim svoje videnje problema in mogoče prispevam k rešitvi. Prispevek gospe Zupančič je izjemno korektno napisan in kaže na bistvo, ki se skriva v temeljnem nerazumevanju potreb zdravniškega poklica po izobraževanju.

Izobraževanje zdravnika se začne z medicinsko fakulteto, kjer zdravniki pridobijo svojo temeljno izobrazbo. Do diplome na medicinski fakulteti je praviloma treba študirati šest let. Kljub gromozanskemu obsegu informacij, ki se jih mora študent medicine naučiti, je to šele začetek. Po končani medicinski fakulteti sledi specializacija, ki pripravi zdravnika za delo na ožjem izbranem področju. Najbolj zahtevne specializacije trajajo nadaljnjih 6 let. V tem času zdravniki specializanti delajo pod nadzorom svojih mentorjev in se dejansko učijo ob delu, tako kot vajenci pri obrtnikih. S tem seveda ni nič narobe, saj se določenih tehničnih in netehničnih veščin ne da drugače naučiti. Ko zdravnik opravi specialistični izpit, je manj ali več pripravljen na samostojno delo, vendar pa to ne pomeni, da lahko z izobraževanjem preneha. Medicina napreduje izjemno hitro, smernice za diagnostiko in zdravljenje različnih bolezni se iz leta v leto spreminjajo, kar je posledica intenzivnega raziskovalnega dela. Vsi zdravniki, ki smo vključeni v zdravljenje bolnika moramo za svoje področje te spremembe spremljati. Spremljanje vsega že zdavnaj ni več mogoče. Paralelno s specializacijo pogosto potek podiplomsko izobraževanje na Medicinski fakulteti (ali kakšni drugi fakulteti) za doseganje naziva doktorja znanosti. To izobraževanje je praviloma usmerjeno v raziskovalno dejavnost.

Kako se pravzaprav zdravniki izobražujemo. Poglavitna in verjetno najbolj pogosta oblika izobraževanja je branje učbenikov in strokovnih revij. Z uporabo sodobnih tehnologij je to postalo preprosto in izvedljivo povsod. Druga oblika rednega izobraževanja so različna predavanja, seminarji, simpoziji in kongresi. Temu sledijo različni tečaji in ne nazadnje simulacijsko učenje. Verjetno se bo kdo vprašal: če se večina znanja pridobi z branjem in na različnih predavanjih, zakaj se potem sploh razburjajo, zardi par tečajev.

Prvič nobena od naštetih oblik izobraževanja ni zastonj. Knjige je treba kupiti, dostop do revij elektronskih ali fizičnih se mora plačati. Na večini predavanj, seminarjev in kongresov je za udeležbo treba plačati. Organizatorji imajo stroške, ki jih s temi vplačili poplačajo. Enako velja za organizatorje tečajev. Pri organizaciji rednih izobraževanj, ki jih je treba ponavljati in ki se organizirajo v prostem času, predvsem zaradi kadrovske stiske slovenske medicine, bi bilo naivno pričakovati, da bodo učitelji, vedno znova podarjali svoj prosti čas.

Tečaji se organizirajo za učenje manj ali več definiranih vsebin. Omejeno število udeležencev in jasno strukturirana vsebina omogoča uporabo sodobnih principov izobraževanja odraslih. Predavanja so najmanj učinkovita oblika poučevanja, zato imajo dobri tečaji malo predavanj in veliko različnih interaktivnih oblik poučevanja. Najbolj učinkovita oblika poučevanja je simulacijsko učenje. Udeležencem se, z uporabo “hi-teh” simulatorjev, pričarajo skorajda realne klinične situacije, kar omogoča pridobivanje dragocenih kliničnih izkušenj, brez ogrožanja bolnika.

Tečaji, po katerih se največ povprašuje in ki so, zaradi organizacijskih stroškov praviloma dragi, so tečaji oživljanja. Za zdravnike, ki se z urgentnimi situacijami srečujejo, priporočamo tečaje Evropskega sveta za reanimacijo, ki so standardizirani in enaki povsod v Evropi. Slovenski certifikat priznajo povsod v Evropi, kjer te tečaje imajo in zahtevajo. Prvi tak tečaj smo organizirali maja 2001.

Večina zdravnikov, z izjemo anesteziologov, se zelo redko srečuje s kriznimi situacijami, zato so tečaji (v te sodijo tečaji oživljanja) nujno potrebni, da bi različni zdravstveni timi lahko uspešno obvladovali različne krizne situacije. Najbolj primerni načini za učenje upravljanja s kriznimi viri so različni simulacijski tečaji. Vendar pa simulacijski centri v Sloveniji bolehajo z enako boleznijo kot celotna slovenska medicina – pomanjkanjem kadrov. Oprema vredna 2 000 000,00 € ne pomaga, če ni učiteljev, ki bi jo uporabili. Na žalost je simulacijski učitelj lahko samo aktiven klinik, ki na eni strani pozna svoje klinično področje, na drugi strani je pa usposobljen za simulacijsko učenje. Takšne v Sloveniji preštejemo na prste.

Vodstva zdravstvenih ustanov in politiki se tega ne zavedajo, saj laiki, ki zdravstvene ustanove vodijo in vladajo na ministrstvu, nimajo niti osnovnih predstav, kako naj bi zdravstveni procesi potekali. Zato ne morejo doumeti, da različne ne tehnične spretnosti, kot so komunikacija v timu, vodenje tima, situacijsko zavedanje, klinično odločanje in podobno usodno vplivajo tako na preživetje bolnika kot na ekonomijo ustanove.

Ideja, ki se je razširila celo med nekaterimi kolegi, da naj bi izobraževanje bilo zastonj, je absurdna. Izobraževanje ne more biti zastonj, ker oprema ni zastonj, ker je učtelje treba plačati, tudi če izobraževanje poteka med delovnim časom, saj takrat učitelji ne opravljajo kliničnega dela (za katerega so plačani). Zdravniki svojega izobraževanja ne morejo in ne želijo financirati sami. V Sloveniji to ni naložba. Izobraževanje (še posebej dragi tečaji) ne prinaša nobenih finančnioh izboljšav, zakaj bi ga torej zdravnik plačeval iz svojega žepa. Če je izobraževanje potrebno, ga morajo financirati ustanove. Zakaj ga torej ne?

Uspešnost direktorjev in zdravstvenih ustanov se ne ocenjuje ne na temelju uspehov zdravljenja, preživetja bolnikov, temveč na temelju prihrankov. Manj se porabi za zdravljenje bolnikov boljši je direktor ustanove. To pripelje do takšnih absurdov kot je Izolski, ko se v imenu prihrankov, bolnikom onemogoči dostop do specialistične oskrbe.  Strokovna stališča so zato, za laično upravo slovenske medicine, zelo moteča. Če je vseeno kako zdravimo bolnike, potem tudi izobraževanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev ni in ne more biti zelo pomembno. Edino kar je pomebno je da ni predrago, pa naj stane kar stane.

  • Share/Bookmark

NA HRVAŠKEM BOLI (kaj pa v Sloveniji)

Komentiraj

Objavil/a dv58 12.10.2018 ob 20:23 pod Slovenija

Lepo je za spremebo komentirati škandal, ki se ni zgodil pri nas. Verjetno ste zasledili zgodbo o poslanki Hrvaškega sabora, ki so ji v Splitu, ”na živo” kot pravimo, opravili D & C. Gre za poseg, pri katerem ginekolog izpraska sluznico maternice, pri tem mora ustje maternice razširiti. Vse skupaj je zelo boleče. V preteklosti so ginekologi (zahodna Evropa in Amerika) uporabljali paracervikaleni blok za opravljanje teh posegov v ambulantnih pogojih, izven bolnišnice. Sam se s tem ne ukvarjam in ne vem kako pogosto to metodo uporabljajo slovenski ginekologi. Ko sem malo pobrskal po medmrežju, sem izbrskal zanimivo ugotovitov. Učinkovitost paracervikalnega bloka je slaba, kljub bloku je bolečina prisotna. (Tangsiriwatthana T, Sangkomkamhang US, Lumbiganon P, Laopaiboon M. Paracervical local anaesthesia for cervical dilatation and uterine intervention. Cochrane Database of Systematic Reviews 2013, Issue 9. Art. No.: CD005056. DOI: 10.1002/14651858.CD005056.pub3). Sam poseg je relativno kratkotrajen in ga je možno varno in učinkovito opraviti v splošni anesteziji, po kateri bolnice zelo hitro okrevajo. Poseg je možno opraviti tudi v regionalni anesteziji, vendar je pa okrvanje v tem primeru nekoliko daljše.

V čem je torej problem ? Paracervikalni blok lahko da ginekolog sam. Za splošno in reginalno anestezijo pa potrebujete anesteziologa. Anesteziologov seveda primanjkuje. Če imaš privatno prakso moraš anesteziologa najeti in plačati. Zato je veliko lažje dopustiti, da bolnika malo boli, da se malo davi (pri gastroskopijah na pr.) ali da skoraj izkašlja pljuča (pri bronhoskopijah), kakor pa zagotoviti anesteziologa.  Bolniku pač rečete, da je normalno, da malo boli, da mu gre na bruhanje, da kašlja, saj revež nima izbire in potrpi.

Ali je to Splitska zgodba, ne vem in tudi ni pomembno. Ta zgodba je kajhitro lahko postane  slovenska. Neizpodbitno dejstvo je, da v Sloveniji primanjkuje anesteziologov, kadrovske potrebe so podcenjene, politika pa problema ne razume in nima prav nobene strategije. Kot učinkovita in relativno hitra rešitev se ponuja uvoz tujih anesteziologov, vendar pa moramo ob tem vedeti, da Slovenija še dolgo ne bo zanimiva za anesteziologe iz razvitih in urejenih držav. Anesteziologi prihajajo v Slovenijo zaradi zaslužka, iz manj urejenih in ekonomsko šibkejših držav. Pa še teh ni veliko. V večini teh držav je usposabljanje krajše in manj zahtevno kot pri nas. Nekaterim kolegom lahko pomagamo z dodatnim usposabljanjem, za nekatere, recimo za tiste, ki prihajajo iz Rusije, je pa edina rešitev, da se specializacije lotijo v Sloveniji.

Najboljša rešitev je, da vzgojimo svoje anesteziologe. Žal so odgovorni, na pozive po povečanju števila mest za specializacijo, gluhi. Interes za anesteziologijo, kljub temu, da gre za najboljšo med vsemi specializacijami, vsiha.  Dohodki so tu manj pomembni, kot pogoji, tako za izobraževanje kot za delo. V Sloveniji se nikakor ne moremo znebiti arhaičnih idej, da mora izobraževanje biti zastonj.  Specializanti dobijo nekaj več kot 400 evrov na leto za izobraževanje. S tem denarjem si niti tečaja oživljanja ne morejo plačati. Kot specialisti bodo imeli pa še manj – 150 evrov.

Kaj nas torej čaka v bodočnosti ? Bolečina? Nas bodo privezali na mizo ali napili kot v partizanih?  Mogoče bodo politiki, v svoji genialnosti (ko pomislim na ministra me strese) žrtvovali varnost bolnika (zakaj bi pa moral ravno vsak preživet) in dopustili raznim na pol priučenim mazačem, da ljudi prepričujejo, da jih ne boli.

Hrvaška je blizu, če ne že tu…

-
-

  • Share/Bookmark

Romunija se bori za svoje zdravnike, kaj pa Slovenija?

Komentiraj

Objavil/a dv58 12.07.2018 ob 12:15 pod Aktualno, Medicina, Slovenija, politika, zdravstvo

Kako Slovenci vidimo Romunijo? Raziskoval tega vprašanja ravno nisem, verjetno se pa ne bom veliko zmotil, če rečem, da je Romunija, za večino Slovencev, revna postkomunistična država, ki je na žalost del Evropske unije in iz katere prihaja veliko revnih nepridipravov. Ta stereotip seveda ne zdrži kritike. Romunija resda ni imela sreče s Ceaușescu-jem in ko so se ga znebili, so potrebovali kar nekaj časa, da so se začeli upirati skorumpiranim povzpetnikom liberalnega kapitalizma. Vendar je pa Romunija polna sposobnih in iznajdljivih ljudi, ki se zelo trudijo in rezultati so vidni. Ljudje so gostoljubni in prijazni, na ulicah se počutiš varno, kot v Ljubljani.

Pred nekaj leti sem v Romuniji, v Târgu Mureşu poučeval na tečaju oživljanja (ERC ALS Course) in sem imel priložnost, poleg simulacijskega centra, videti tudi novo urgenco. Presenečenje, presenečenje sodobneje kot v Ljubljani.

Simulacijski center je, že leta 2014, bogato opremljen z impresivnim simulatorjem reševalnega vozila ter drugimi sodobnimi pripomočki. Vse to je bilo delo sposobnih ljudi, z dobrimi idejami in zvezami v tujini.  Vendar so tudi takrat, še vedno, od zdravnikov in medicinskih sester, pričakovali, da delajo na etični pogon, Povprečni zaslužek mladega zdravnika se je gibal okoli 250 € mesečno. Uveljavljen specialist je lahko zaslužil nekaj nad 1000 €. Istega leta je Romunijo zapustilo 10 000 zdravnikov in medicinskih sester (https://www.bbc.co.uk/news/world-europe-26262064). Lani so poročali, da je tretjina delovnih mest v kavnem zdravstvu nezasedenih. V Romuniji se teh težav zavedajo in jih že dalj časa rešujejo, tako so v letu 1999 dvignili plače, ki so takrat znašale od £ 90 do 110. Avtor je takrat zapisal:” Doctors in Romania have been poorly paid compared with other state employees since the communist system was introduced in 1945. At that time the dogma was that “doctors produce nothing and only spend, so they should not be paid much.” ” (BMJ. 1999 Mar 27; 318(7187): 832.) S prvim marcem letos se bodo R0munske plače povečale za v povprečju 70 % in nekatere plače bodo dosegle tudi 4000 €. (https://www.romania-insider.com/govt-increase-doctors-salaries/). Bravo, Romunija.

Kaj pa Slovenija ? Zdi se, da so tako politika (ne glede na barvo), kot javnost posvojili Ceaușescu-jev pogled na zdravstvo in nam venomer znova poskušajo dokazati, da ker nič ne ustvarjamo in samo trošimo, da tudi zaslužiti ne smemo prav veliko. Če nam to ni všeč lahko tudi gremo, saj nas bodo z lahkoto nadomestili. Za slovenske zdravnike, ki so v slovensko zdravstvo vložili svoje življenje, se ni pripravljen boriti nihče. Pa kaj potem, če nekaj pediatričnih kardiologov in intenzivistov odide. Za slovenske zdravnike pa vendarle ne moremo spreminjati zakonodaje. Zakonodaja je krasen izgovor, za katerim se lahko skrijejo tako uprave javnih zavodov kot politika, vsakič, ko bi neko težavo treba rešiti z dodatnim nagrajevanjem. Za slovenske zdravnike zakon povpraševanja in ponudbe ne velja in zahteva za dodatno plačilo, se kvalificira kot izsiljevanje.

Farsa z Nacionalnim inštitutom nas je, že zdaj, stala 165 000 €. Tujega zdravnika bodo plačani 130 000 € na mesec (https://www.delo.si/novice/slovenija/ukc-nima-denarja-za-placilo-ameriskih-zdravnikov-70421.html). Zakaj? Zato da dokažemo slovenskim zdravnikom, da so nadomestljivi.  Ali je to preračunana strategija ali samo neverjetno brezumje ne vem. Ali je delo ameriškega kolega res 100 x več vredno kot delo kolegov, ki bodo baje služili kot prevajalci. Za slovenske zdravnike je tak odnos žaljiv.

V Sloveniji zdravniki po znanju ne zaostajamo ne za Evropo in ne za Ameriko. Omejuje nas kvečjemu pomanjkanje sodobne opreme in premajhno število zaradi katerega smo preobremenjeni. Tistih 165 000 €, ki so jih vrgli stran, ker Nacionalni inštitut, do zdaj ni napravil ničesar, bi lahko namenili nakupu nove opreme in novim zaposlitvam. Zapiramo postelje v enotah intenzivne terapije, ker nimamo dovolj medicinskih sester. Medicinskim sestram bi morali ponuditi večji dohodek, za delo v intenzivni terapiji in bi takoj imeli dovolj osebja, ki ne bi bilo preobremenjeno. Ne raje damo 165 000 € za plače direktorja Nacionalnega inštituta, za njegovo pisarno, računalnik ali mogoče celo avto. Temu potem rečejo smiselna poraba proračunskega denarja.

Na koncu, dragi kolegi, najbolje bo če gremo kar v Romunijo. Mogoče bodo tudi tam spremenili zakon in se nam ne bo treba učiti Romunskega jezika!

  • Share/Bookmark

Spremenimo zakon !??

Komentiraj

Objavil/a dv58 24.06.2018 ob 19:32 pod Aktualno, Medicina, Slovenija, politika, zdravstvo

Po skoraj enoletnem molku me je blogiranje ponovno zamikalo. Ves čas že, tako kot vsi, spremljam zgodbo otroške kardiologije in kardiokirurgije. In verjetno je čas, da tudi o tem povem kakšno besedo. Vendar ne mislim razpravljati o konkretni situaciji in rešitvah, saj sem vendarle preblizu temu, kar se dogaja. Zmotilo me je predvsem, da smo pripravljeni spremeniti tudi zakon (in to po skrajšanem postopku), da bi omogočili prihod tujih zdravnikov.

Zakon o zdravniški službi določa pogoje, pod katerimi posameznik lahko opravlja zdravniško službo. Zdravnik mora zaključiti ustrezno usposabljanje, oz. mora biti specialist na nekem področju medicine in mora govoriti slovensko, saj se je z bolniki in njihovimi svojci treba pogovarjati. Za zdravnike izven Evropske unije  postopek  vključuje natančno preverjanje izobraževalnih vsebin, ki jih je opravil zdravnik. Mnoge države imajo različne modele izobraževanja. Ponekod traja izobraževanje manj časa in se mora  zato zdravnik dodatno usposabljati, če želi delati v Sloveniji. Specializacija anesteziologije v Rusiji, na primer, traja 3 leta, v Združenih državah 4 leta, pri nas pa 6 let. Specialist anesteziolog se pri nas usposablja tudi za delo v enoti intenzivnega zdravljenja. Specialist, ki opravil samo 4 leta specializacije bi se moral dodatno usposabljati vsaj še dve leti.  Komunikacija s pacientom in svojci ni samo vljudnost, temveč je življenjsko pomembna, saj anamneza pogosto pomeni 80% diagnoze. Brez dobrega poznavanja  slovenskega jezika, lahko pride do nesporazumom, ki se za bolnika lahko končajo s smrtjo.

Zakon torej ščiti bolnike pred slabo kvalificiranimi zdravniki in zagotavlja zalo visoko raven kakovosti zdravstvenega varstva v Sloveniji. Predlagane spremembe predvidevajo, da bo  minister za zdravje, z odločbo, dovolil tujcem opravljanje zdravniške službe, tudi brez znanja slovenskega jezika. Za znanje tujcev bosta morala jamčiti tri slovenska zdravnika, nacionalni koordinator specializacije in dva mentorja s 15 let izkušenj. V to skupino bi lahko sodil tudi sam, vendar pa nisem prepričan, da sem pripravljen jamčiti za kogarkoli, saj me to naredi odgovornega za vse morebitne napake. Preveriti, ali nekdo ima vse potrebne papirje in primerjati programe izobraževanja je ena stvar, popolnoma nekaj drugega je pa jamčiti za znanje drugega, pa čeprav ga poznaš.

Zanimivo ob vsem tem, da za slovenske zdravnike politika in vodstva ustanov niso pripravljeni napraviti ničesar. Če s pogoji, ki so jim ponujeni, niso zadovoljni, lahko slovenski zdravniki odidejo, nihče ne bo jokal za njimi. Ko zdravniki predlagamo neko rešitev, se uprave javnih zavodov postavijo za okope predpisov in noben predlog ni sprejemljiv, ker ga baje zakonodaja ne dovoljuje. Tujcem se lahko plača vse, kar zahtevajo, slovenski zdravnik, pa naj so še taki strokovnjaki primežu zakona o javnih uslužbencev ne uidejo.

Tako politika, kot uprave javnih zavodov raje rešujejo probleme s tujci, kot pa, da bi posameznikom priznala, da jih potrebujejo in jih plačala enako kot tujce. To seveda lahko povzroči domino efekt in tega se seveda vsi bojijo. Vendar pa, če že govorimo o spreminjanju zakonov, in če jih lahko spreminjamo zaradi tujcev, bi jih lahko spremenili tudi zaradi slovenskih zdravnikov.

  • Share/Bookmark

POP TV proti zdravnikom

Komentiraj

Objavil/a dv58 14.08.2017 ob 20:02 pod Aktualno, Medicina, politika

Že dolgo nisem ničesar napisal, vendar mimo nocojšnje ponovne debate o zdravniških plačah ne morem. Bliža se jesen in vlada bo morala razložiti zakaj se ne drži dogovorov in ne izpolnjuje svojih obvez do zdravnikov, zato je javno mnenje potrebno ustrezno pripraviti. Ne poznam lastniških razmerij in ozadja, vendar je simptomatično, da je ravno POP TV, vedno v prvih vrstah gonje proti zdravnikom.  Občasno se z novinarji POP TV srečam in dajejo vtis profesionalcev, z veliko integritete  in poštenja. zato si mislim, da morajo biti pritiski politike, lastnikov in urednikov neizmerni.

Poročanje o zdravniških plačah je skrajnje neprofesionalno in čeprav smo na to navajeni, nas takšna nepravičnost vedno znova prizadene.  Navajati bruto zneske in pri tem ne povedati, koliko ur in koliko dela ti zneski plačajo, je najmanj nepravično, da ne rečem kaj hujšega. Zneski, ki so jih kolegi prigarali tako, da so dneve in noči prebili v bolnišnici, zato ker je zdravnikov premalo, bolnikov pa čedalje več, se  primerjajo z bruto plačami politikov, ki jih ti dobijo z 8 urno prekladanje papirjev, da ne rečem kaj bolj ostrega. Posamezni kolegi so zaradi svojih specialnih znanj, še bolj obremenjeni, saj so lahko po cele tedne v pripravljenosti in si zato, če nič drugega zaslužijo pošteno plačilo.  Novinarka bi morala primerjati osnovne plače zdravnikov s plačami politikov, pa bi slika bila mnogo bolj jasna.

V tem dolgem poletju, ki sem ga pretežno preživel v bolnišnici in poskušal pomagati številnim, pogosto izjemno neodgovornim posameznikom, ki ali zaradi svojih adrenalinskih užitkov ali nezmožnosti upreti se alkoholu, ogrozijo sebe in na žalost tudi druge, je bilo najtežje prenašati dvome in nezaupanje. Ponovil bom, kar sem že velikokrat povedal, ta naša medicina deluje edino zaradi velikega znanja in požrtvovalnosti posameznih zdravnikov, ki kljub omejitvam politike in finančnih krogov, uspešno rešuje vse probleme. Glede na to, da od blizu poznam razsežnost neznanja in nerazumevanja, bom tu prenehal, da me ne zanese…

  • Share/Bookmark

The lady is a …Trump

Komentiraj

Objavil/a dv58 25.02.2017 ob 19:06 pod Aktualno, Slovenija, politika, zdravstvo

She gets too hungry for dinner at eight

She likes the theatre and never comes late

She never bothers with people she’d hate

That’s why the lady is a tramp

Sinatri verjetno delam krivico, ker ga vpletam v to našo zgodbo. Njegovi verzi s to slovensko godljo nimajo veliko zveze, razen da se mi je zadnji ponudil, da ga nekoliko posodobim. Zbornična zdraha s  Čebašek Travnikovo me neverjetno spominja na nedavno ameriško volilno farso in na njen izid. Tako kot Donald kljub zgražanju velike večine slovenskega zdravništva rine naprej. Izvirni greh je netaktna in izjemno nekolegialna zahteva po plači, ki je bi baje bila večja od plače predsednika države. Zbornica, v kateri je članstvo obvezno in ki živi od zdravniških prispevkov, že sedaj zaradi prevelike birokratizacije in vladavine referentov, ni uživala prav velikega ugleda med zdravniki. S to sedanjo krizo je zapravila še tisto malo ugleda, ki ji ga je uspel povrniti predhodnik Čebašek Travnikove.

Včeraj sem dobil, po elektronski pošti, pismo nove predsednice zbornice. Takoj, ko sem začel pismo brati sem pomislil na Donalda. Tudi njega so, reveža ” pričakali na nož” in mu zdaj pol Združenih držav protestira na cesti. “Ob presenetljivih zmagah podpore ni” pravi Čebašek Travnikova. Njena ekipa je, tako kot Donaldova, “prekrižala številne načrte in interese, ne more računati na naklonjeno podporo”. Kar me še najbolj moti je, da v pismu spoštovana kolegica sugerira neko spolitizirano in umazano igro v zakulisju, obstoj nekih nasprotnih taborov, ki prežijo na nanjo in jo že v prvem tednu sprašujejo kaj dela tam. Nikakor ne želi razumeti, da je biti izvoljen na mesto predsednika zdravniške zbornice čast in da je o plači nevljudno govoriti. Saj je o tem nihče od kolegov ne bi niti vprašal. Zdaj za svoj spodrsljaj krvi vse okoli sebe, poziva k enotnosti in si celo upa ta svoja prizadevanja enačiti s prizadevanji zdravništva za ustreznejše vrednotenje zdravniškega dela. Delo funkcionarja in delo zdravnika sta dve različni stvari. In če smo si zdravniki v čem enotni, smo v obsodbi njenih postopkov.

Mogoče sem nekoliko naiven in sem ves čas zbornico gledal kot neko cehovsko apolitično ustanovo, našo ustanovo. Predsedniki so prihajali in odhajali, poznal sem jih osebno, bili so kolegi. Tudi ko sem pred leti, kot poslanec, poslušal spolitizirano govoričenje nekaterih kolegov in pa referentskega dela zbornice, sem si mislil: zaneslo jih je, referenti pa tako ali tako ne poznajo drugačnega načina razmišljanja. Pa sem se očitno motil. Tudi na naši zbornici se je dogajala politika, vse čas. In ravno to najbolj zamerim Čebašek Travnikovi, da je v zbornico vnesla smrad politike.

Kolegi s pokončno držo so seveda odstopili in s tem izrazili svoje nestrinjanje. Dr. Čebašek Travnikove to ne zmoti, kot ruski tank, ali ameriški predsednik rine dalje. Žal člani Zbornice nimamo prav veliko izbir, tako kot Američani ne. Iz Zbornice, ker je članstvo obvezno, ne moreš izstopiti, ravno tako kot se večina Američanov ne more izseliti. Torej bomo očitno morali trpeti posledice demokracije in Čebašek Travnikovi plačevati plačo.

And That’s why the lady is a Trump

  • Share/Bookmark

Novinarji razkrivajo: zdravniki predpisujejo smrtno nevarna zdravila

Komentiraj

Objavil/a dv58 23.12.2016 ob 13:56 pod Slovenija

Odprem, zjutraj,  svoj iPad in aplikacijo 24ur.com in zagledam bombastičen in senzacionalističen naslov:

“Razkrivamo: zdravniki predpisovali smrtno

nevaren in prepovedan bupropion”

pod tem pa najbolj neverjeten skupek bedarij in nepreverjenih polresnic, ki jih neki slave željni novinarček lahko spravi skupaj. Vse kar bo povprečnemu bralcu ostalo v spominu je, da zdravniki, ki tako ali tako zaslužijo preveč, spet delajo nekaj, kar je smrtno nevarno in škoduje njihovim bolnikom. Večina ljudi, ki ozadja ne pozna bo tem trditvam verjela. Preden se lotim razlage resnice, bi bilo treba odgovoriti na vprašanje: zakaj novinar čuti potrebo, da na takšen način predstavi neko informacijo in v javnosti ustvari popolnoma napačen vtis, da so zopet zdravniki storili nekaj, kar ni prav. Tu ne gre več za pravico javnosti do informacije, temveč za načrtno blatenje določene poklicne skupine, ki ga novinarček, (ne morem mu reči novinar, ker si tega ne zasluži) izvaja ali po lastni presoji ali po ukazu urednika in lastnikov medija. Prvo je nemoralno in neumno početje, drugo pa, čeprav pametno početje dokazuje pripadnost nevretenčarjem.

Bupropion je zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje depresije in kot pomoč pri opuščanju kajenja. Je selektivni zaviralec nevronskega prevzema kateholaminov (noradrenalina in dopamina). Kateholamini so pomembni prenašalci informacij v osrednjem živčevju in vpletanje v njihovo presnovo ima različne posledice, zaželene kot tudi nezaželene.  En od glavnih nezaželenih učinkov je božjasti napad (epilepsija), zato je pri predpisovanju teh zdravil pomembno natančno odmerjanje in upoštevanje učinkov sočasnih bolezni in drugih zdravil, ki jih bolnik lahko jemlje. Klinična učinkovitost zdravila (pri zdravljenju depresije) je potrjena v relativno dobro izvedenih študijah. Bupropion ima številne nezaželene učinke, poleg omenjene epileptogenosti se omenjajo preobčutljivost, neješčnost, nespečnost, vznemirjenost in tako dalje. Pri 10 krat prevelikem odmerku, lahko pride tudi do motenj srčnega ritma. Ob nepravilni uporabi bi to zdravilo lahko bilo smrtno nevarno. Vendar so, ob nepravilni uporabi lahko nevarna skoraj vsa zdravila, ki jih uporabljamo v humani medicini.

Od prvih zdravilskih začetkov, pa do danes se za zdravljenje uporabljajo nevarna zdravila ali celo strupi. Zdravniki takšna smrtno nevarna zdravila ves čas predpisujemo in bupropion ni neka posebna ali bolj nevarna izjema. Obstajajo veliko bolj nevarna zdravila, ki jih pa v Sloveniji veliko bolj pogosto uporabljamo. Na primer Pradaxa ali Marevan sta dva pogosto uporabljena zdravila, ki zavirata nastajanje strdkov in s tem zmanjšujeta možnost možganske kapi, srčne kapi ali pljučne embolije. Bolniki, ki takšna zdravila jemljejo so v primeru poškodbe, še posebej poškodbe glave v smrtni nevarnosti, vendar to še ne pomeni, da moramo ta zdravila prenehati uporabljati, saj se v primeru, ko jih bolniki ne uporabljajo, poveča verjetnost drugih smrtno nevarnih bolezni kot so možganska ali srčna kap. Takšnih primerov je v medicini veliko. Pri zdravljenju bolnikov zdravnik vedno poskuša izbrati, za bolnika najbolj primerno zdravljenja in vedno pretehta vsa tveganja.

Farsa z bupropionom je nastala, ker so na Javni agenciji za zdravila, ko so bupropion obravnavali kot zdravilo, ki se lahko zlorablja, pozabili, da je to zdravilo zelo uporabljano in uporabno tudi v medicini in so ga razvrstili v prvo skupino. To birokratsko napako, ki jo sedaj, mimogrede, odpravljajo, je novinar izkoristil, da je nekaj blata vrgel še na zdravnike.  Vse skupaj je pač neka senzacija, o kateri se novinarček lahko razpiše, ki pa k sreči ni imela prav nobenih negativnih posledic. Bolniki so zdravilo, ki so potrebovali, dobili in edino, kar se je zgodilo je, da so zdravniki kršili zakon v drugi polovici tega leta, naslednje leto pa z istim dejanjem zakonov ne bodo kršili. Človeški zakoni so vedno stvar dogovor in edini zakon, ki je enak za vse in ki mu nihče ne more uiti je zakon narave.

Selekcija komentarjev pod objavo je  žalosten odsev Slovenskega duha. Še dobro, da slovenščino lahko prebere samo 2 milijona ljudi, sicer bi nas moralo biti sram. Pomanjkanje neurotransmiterjev je čedalje hujše vidim in bupropion žal ne bo pomagal.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »