The lady is a …Trump

She gets too hungry for dinner at eight

She likes the theatre and never comes late

She never bothers with people she’d hate

That’s why the lady is a tramp

Sinatri verjetno delam krivico, ker ga vpletam v to našo zgodbo. Njegovi verzi s to slovensko godljo nimajo veliko zveze, razen da se mi je zadnji ponudil, da ga nekoliko posodobim. Zbornična zdraha s  Čebašek Travnikovo me neverjetno spominja na nedavno ameriško volilno farso in na njen izid. Tako kot Donald kljub zgražanju velike večine slovenskega zdravništva rine naprej. Izvirni greh je netaktna in izjemno nekolegialna zahteva po plači, ki je bi baje bila večja od plače predsednika države. Zbornica, v kateri je članstvo obvezno in ki živi od zdravniških prispevkov, že sedaj zaradi prevelike birokratizacije in vladavine referentov, ni uživala prav velikega ugleda med zdravniki. S to sedanjo krizo je zapravila še tisto malo ugleda, ki ji ga je uspel povrniti predhodnik Čebašek Travnikove.

Včeraj sem dobil, po elektronski pošti, pismo nove predsednice zbornice. Takoj, ko sem začel pismo brati sem pomislil na Donalda. Tudi njega so, reveža ” pričakali na nož” in mu zdaj pol Združenih držav protestira na cesti. “Ob presenetljivih zmagah podpore ni” pravi Čebašek Travnikova. Njena ekipa je, tako kot Donaldova, “prekrižala številne načrte in interese, ne more računati na naklonjeno podporo”. Kar me še najbolj moti je, da v pismu spoštovana kolegica sugerira neko spolitizirano in umazano igro v zakulisju, obstoj nekih nasprotnih taborov, ki prežijo na nanjo in jo že v prvem tednu sprašujejo kaj dela tam. Nikakor ne želi razumeti, da je biti izvoljen na mesto predsednika zdravniške zbornice čast in da je o plači nevljudno govoriti. Saj je o tem nihče od kolegov ne bi niti vprašal. Zdaj za svoj spodrsljaj krvi vse okoli sebe, poziva k enotnosti in si celo upa ta svoja prizadevanja enačiti s prizadevanji zdravništva za ustreznejše vrednotenje zdravniškega dela. Delo funkcionarja in delo zdravnika sta dve različni stvari. In če smo si zdravniki v čem enotni, smo v obsodbi njenih postopkov.

Mogoče sem nekoliko naiven in sem ves čas zbornico gledal kot neko cehovsko apolitično ustanovo, našo ustanovo. Predsedniki so prihajali in odhajali, poznal sem jih osebno, bili so kolegi. Tudi ko sem pred leti, kot poslanec, poslušal spolitizirano govoričenje nekaterih kolegov in pa referentskega dela zbornice, sem si mislil: zaneslo jih je, referenti pa tako ali tako ne poznajo drugačnega načina razmišljanja. Pa sem se očitno motil. Tudi na naši zbornici se je dogajala politika, vse čas. In ravno to najbolj zamerim Čebašek Travnikovi, da je v zbornico vnesla smrad politike.

Kolegi s pokončno držo so seveda odstopili in s tem izrazili svoje nestrinjanje. Dr. Čebašek Travnikove to ne zmoti, kot ruski tank, ali ameriški predsednik rine dalje. Žal člani Zbornice nimamo prav veliko izbir, tako kot Američani ne. Iz Zbornice, ker je članstvo obvezno, ne moreš izstopiti, ravno tako kot se večina Američanov ne more izseliti. Torej bomo očitno morali trpeti posledice demokracije in Čebašek Travnikovi plačevati plačo.

And That’s why the lady is a Trump

  • Share/Bookmark

Novinarji razkrivajo: zdravniki predpisujejo smrtno nevarna zdravila

Odprem, zjutraj,  svoj iPad in aplikacijo 24ur.com in zagledam bombastičen in senzacionalističen naslov:

“Razkrivamo: zdravniki predpisovali smrtno

nevaren in prepovedan bupropion”

pod tem pa najbolj neverjeten skupek bedarij in nepreverjenih polresnic, ki jih neki slave željni novinarček lahko spravi skupaj. Vse kar bo povprečnemu bralcu ostalo v spominu je, da zdravniki, ki tako ali tako zaslužijo preveč, spet delajo nekaj, kar je smrtno nevarno in škoduje njihovim bolnikom. Večina ljudi, ki ozadja ne pozna bo tem trditvam verjela. Preden se lotim razlage resnice, bi bilo treba odgovoriti na vprašanje: zakaj novinar čuti potrebo, da na takšen način predstavi neko informacijo in v javnosti ustvari popolnoma napačen vtis, da so zopet zdravniki storili nekaj, kar ni prav. Tu ne gre več za pravico javnosti do informacije, temveč za načrtno blatenje določene poklicne skupine, ki ga novinarček, (ne morem mu reči novinar, ker si tega ne zasluži) izvaja ali po lastni presoji ali po ukazu urednika in lastnikov medija. Prvo je nemoralno in neumno početje, drugo pa, čeprav pametno početje dokazuje pripadnost nevretenčarjem.

Bupropion je zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje depresije in kot pomoč pri opuščanju kajenja. Je selektivni zaviralec nevronskega prevzema kateholaminov (noradrenalina in dopamina). Kateholamini so pomembni prenašalci informacij v osrednjem živčevju in vpletanje v njihovo presnovo ima različne posledice, zaželene kot tudi nezaželene.  En od glavnih nezaželenih učinkov je božjasti napad (epilepsija), zato je pri predpisovanju teh zdravil pomembno natančno odmerjanje in upoštevanje učinkov sočasnih bolezni in drugih zdravil, ki jih bolnik lahko jemlje. Klinična učinkovitost zdravila (pri zdravljenju depresije) je potrjena v relativno dobro izvedenih študijah. Bupropion ima številne nezaželene učinke, poleg omenjene epileptogenosti se omenjajo preobčutljivost, neješčnost, nespečnost, vznemirjenost in tako dalje. Pri 10 krat prevelikem odmerku, lahko pride tudi do motenj srčnega ritma. Ob nepravilni uporabi bi to zdravilo lahko bilo smrtno nevarno. Vendar so, ob nepravilni uporabi lahko nevarna skoraj vsa zdravila, ki jih uporabljamo v humani medicini.

Od prvih zdravilskih začetkov, pa do danes se za zdravljenje uporabljajo nevarna zdravila ali celo strupi. Zdravniki takšna smrtno nevarna zdravila ves čas predpisujemo in bupropion ni neka posebna ali bolj nevarna izjema. Obstajajo veliko bolj nevarna zdravila, ki jih pa v Sloveniji veliko bolj pogosto uporabljamo. Na primer Pradaxa ali Marevan sta dva pogosto uporabljena zdravila, ki zavirata nastajanje strdkov in s tem zmanjšujeta možnost možganske kapi, srčne kapi ali pljučne embolije. Bolniki, ki takšna zdravila jemljejo so v primeru poškodbe, še posebej poškodbe glave v smrtni nevarnosti, vendar to še ne pomeni, da moramo ta zdravila prenehati uporabljati, saj se v primeru, ko jih bolniki ne uporabljajo, poveča verjetnost drugih smrtno nevarnih bolezni kot so možganska ali srčna kap. Takšnih primerov je v medicini veliko. Pri zdravljenju bolnikov zdravnik vedno poskuša izbrati, za bolnika najbolj primerno zdravljenja in vedno pretehta vsa tveganja.

Farsa z bupropionom je nastala, ker so na Javni agenciji za zdravila, ko so bupropion obravnavali kot zdravilo, ki se lahko zlorablja, pozabili, da je to zdravilo zelo uporabljano in uporabno tudi v medicini in so ga razvrstili v prvo skupino. To birokratsko napako, ki jo sedaj, mimogrede, odpravljajo, je novinar izkoristil, da je nekaj blata vrgel še na zdravnike.  Vse skupaj je pač neka senzacija, o kateri se novinarček lahko razpiše, ki pa k sreči ni imela prav nobenih negativnih posledic. Bolniki so zdravilo, ki so potrebovali, dobili in edino, kar se je zgodilo je, da so zdravniki kršili zakon v drugi polovici tega leta, naslednje leto pa z istim dejanjem zakonov ne bodo kršili. Človeški zakoni so vedno stvar dogovor in edini zakon, ki je enak za vse in ki mu nihče ne more uiti je zakon narave.

Selekcija komentarjev pod objavo je  žalosten odsev Slovenskega duha. Še dobro, da slovenščino lahko prebere samo 2 milijona ljudi, sicer bi nas moralo biti sram. Pomanjkanje neurotransmiterjev je čedalje hujše vidim in bupropion žal ne bo pomagal.

  • Share/Bookmark

Mi stavkamo, če še niste vedeli!

Ali ste vedeli, da zdravniki stavkamo? Če ste, potem medije zelo natančno spremljate. Že dolgo nismo videli tako mlačnega in nezainteresiranega poročanja o tako pomembnem dogajanju, ki bo za vse nas imelo daljnosežne posledice. Danes sem moral ostati doma, za konec tedna bom dežuren in bom zato tedensko kvoto ur zelo hitro napolnil. Ker bomo delali samo štirideset ur, bo zelo kmalu zdravnikov, ki lahko delajo, zmanjkalo. Posledica bo, da bodo ustanove morale odpovedati vse ne-nujne dejavnosti. Kljub temu da je stavka legalna, bomo zdravniki plačani manj (samo za 40 ur). Pokazati želimo, da je v tem trenutku nadurno delo potrebno in da bo upoštevanje Evropske direktive o delovnem času naše zdravstvo ohromilo v zelo kratkem času. Treba je pa reči, da s plačilom za 40 ur na teden, torej z osnovno plačo nikakor nismo zadovoljni in da želimo, da se osnovna plača zviša. To je treba povedati brez sprenevedanja.

Do zdaj so mediji in pogajalci, na nasprotni strani mize, vedno mahali z visokimi zaslužki posameznih zdravnikov in pri tem nikoli nista želeli upoštevati ur dela, ki jih je ta posamezni zdravnik moral prebiti na delovnem mestu, da je dobil plačo. In ko upoštevamo samo osnovne plače je takoj jasno, da zdravniki, zaradi dolgega usposabljanja, začnejo delati dosti pozneje kot njihovi vrstniki in čeprav so se šolali bistveno dlje, zaslužijo bistveno manj. Pri tem ne bi govoril o odgovornosti, o naravi dela, kjer se napake merijo s človeškimi življenji, kjer se napake plačujejo tudi z odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Če neki sprehajalec papirjev (paper pusher) “zamoči” pogodbo, podjetje izgubi denar, naderejo ga in mogoče ostane brez službe. Če “zamoči” zdravnik čuti posledice najprej bolnik, zdravnik je pa lahko izpostavljen odškodninskim tožbam in kazenskemu pregonu, da ne govorim o medijskem linču, ki ga vsakič znova uprizorijo naši, senzacije željni mediji. Ob vseh medijskih zdrahah, ki jih vedno znova poslušamo in beremo, je nekaterim kolegom nerodno reči, da so premalo plačani in da želijo večje plače. Takšno sprenevedanje je popolnoma nepotrebno. Za svoje delo, ki je zahtevno in odgovorno, imamo pravico zahtevati dostojno plačilo.

To, da je v zdravstvu nadurno delo potrebno se bo pokazalo zelo kmalu. Problema ne bomo tako hitro rešili. Preprosto, večina kolegov, ki v enem letu konča medicinsko fakulteto, se, 35 do 40 let kasneje upokoji. Če je število nespremenjeno, se tudi število zdravnikov, ki delamo ne more bistveno spremeniti. Priliv iz tujine, še posebej iz nekdanjih bratskih republik, je prisoten, vendar še zdaleč ne zadosten. Treba je torej zvečati vpis, zvečati število odobrenih specializacij in šele v po desetih letih, bomo začeli položaj izboljševati. Dovoliti bo treba tudi zaposlovanje, vseh teh novih zdravnikov. In ne nazadnje bodo ti zdravniki počasi morali pridobiti potrebne izkušnje. Torej gre za dolgotrajni proces, ki bo trajal leta in v tem času, bomo morali zaposleni zdravniki še naprej nositi breme, ki ga nosimo zdaj.

Tu izstopa še ena krivica, o kateri si tudi FIDES ne upa govoriti in to je upokojevanje in pokojnine. Zdravniki prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačujemo iz vseh dohodkov tudi iz plačil za delo preko polnega delovnega časa. Če ure, ki sem jih prebil v bolnišnici, ko sem bil dežuren, spremenim v ure rednega dela se nabere za 10 let rednega dela. Vendar zaradi tega ne bom šel nič prej v pokoj in pokojnina ne bo odsevala višine dohodkov, ker jo omejuje “plafon”. Kljub temu, da delam več kot drugi in da v pokojninsko blagajno prispevam bistveno več kot drugi, bom v pokoj šel pozneje in pokojnine bom imel enako kot ljudje, ki so delali manj in so v pokojninsko blagajno prispevali manj. To naj bi bilo pošteno in temu pravimo solidarnost. Solidarnost je samo v tem, da imamo vsi enako malo. Lahko sicer rečete: Kdo ti je kriv? Sam si se odločil za ta poklic. In res je za poklic sem se odločil zato, ker sam si to želel  in če bi lahko še enkrat izbiral bi se odločil enako.

Vedno, ko je govora o zdravniških plačah, se kot nasprotni argument postavlja prevelika javna poraba. Češ Slovenija je majhna država ni bogata in tako dalje. V resnici je delež plač v javni porabi verjetno zelo majhen. Prepričan sem, da bi se z javnim denarjem lahko gospodarilo veliko bolj gospodarno, če bi omejili apetite posameznikov, ki poslujejo z državo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so stvari, ki jih plačujemo z javnim denarjem bistveno dražje, od tistih, ki jih kupujemo z zasebnim denarjem. In ravno to je jama brez dna v katero ponikne ogromno javnega denarja, zato je nemoralno, da politika varčuje na javnih uslužbencih.

  • Share/Bookmark

They Shoot Doctors, Don’t They?

Nedavno sem brskal po seznamu slovenskih inštruktorjev oživljanja, na portalu Evropskega Sveta za reanimacijo in sem našel ime, ki ni bilo slovensko, ime Luis GUILERMO MARTINEZ. Zdelo se mi je zanimivo, da je kolega, očitno doma iz druge države, izbral naše tečaje in da je celo postal inštruktorski kandidat. Kolega nisem poznal in sem si še rekel, da se bom o njem pozanimal. Nekaj dni pozneje sem z žalostjo ugotovil, da kolega ne bom nikoli več mogel spoznati. Morilec je s svojo nerazumno morilsko slo odvzel očeta dvema majhnima otrokoma, moža ženi, kolega, urologa in ne nazadnje inštruktorja in učitelja. Tragedija, kot je ta, nas prisili da pogledamo okoli sebe, da se zazremo v svojo družbeno bit in da se vprašamo do kam smo prišli.

Ali gre za osamljen eksces, kriminalno dejanje, ki ga je storil okoreli kriminalec ali pa je to eskalacija sovražnosti naperjene proti zdravnikom? To je vprašanje, ki se nam vsem zastavlja. Resnica je verjetno nekje vmes. Dejstvo je, da je sovražnega govora na spletu in v medijih veliko. In dejstvo je, da so (smo) zdravniki ter tudi drugo zdravstveno osebje čedalje bolj pogosto deležni verbalnega ali celo fizičnega nasilja. Verjetno gre pri tem za splošno »neandertalizacijo« družbe s primitivnim egoističnim pehanjem za zaslužkom. Napadalnost in brezobzirnost sta v tem namišljenem boju za preživetjem glavni vrlini. Politika in mediji v svoji konfrontaciji z zdravništvom tej primitivni sovražni klimi nezaupanja dajejo legitimnost.

Kje smo in zakaj, zdravniki izgubili svoj družbeni položaj v očeh javnosti? Skozi zgodovino so bili zdravniki vedno ena od najbolj cenjenih poklicev. Bolezen ne prizanaša nikomur, zato so ljudje (vse do danes ) cenili nasvete in zdravljenje, čeprav pogosto napačne. Zdravniki so bili večinoma dobro plačani in nihče jim ni očital zaslužkarstva. Celo v socializmu so običajni ljudje zdravnike cenili, bala se jih je bolj partijska elita ker so zdravniki bili del inteligence in intelektualcev se je bilo treba bati. Tega strahu pred zdravništvom se je očitno nalezla tudi sedanja politika, saj od prvega dne samostojne Slovenije, ko so zdravniki izrazili željo po izboljšanju svojega standarda, sistematično poskuša razvrednotiti zdravništvo. Medijska gonja z senzacionalističnim iskanjem zdravniških napak je pripomogla razvoju nezaupanja pri ljudeh. Možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija, pa posameznikom dajejo lažen občutek, da do pravih odgovorov in rešitev svojih problemov lahko pridejo tudi brez zdravnika. Žal je večina informacij na spletu površnih in netočnih, nekateri nasveti so pa naravnost nevarni. Zanimiv je socio-psihološki fenomen, da ljudje zelo radi prisluhnejo teorijam zarote in teh je na spletu veliko in se nekritično prenašajo v slovenski prostor. Ta lahkovernost ljudi, ki se mi zdi v Sloveniji še posebej izrazita na žalost govori tudi o stanju slovenskega duha in človeka je naravnost sram, da živi v družbi, ki je lahko tako neuka in primitivna.

Ali se moramo zdravniki bati svojih bolnikov? Jaz mislim, da ne. Ogroženi smo verjetno enako kot vsi drugi v tej družbi, kjer nasilje počasi postaja del vsakdana. Včasih se vprašam, kje so časi, ko sem brez skrbi iz centra Ljubljane skozi Tivoli odšel v študentsko naselje. Danes to, verjetno, ne bi bila pametna ideja. Kljub temu, da se mi ne zdi, da bi bolnišnice bile kaj posebej ogrožene, se moramo vprašati ali je varovanje v naših bolnišnicah ustrezno. V Ljubljanski UKC lahko vkoraka kdorkoli kadarkoli in največkrat ga nihče nič ne vpraša. Obiskovalci se lahko sprehajajo po vseh oddelkih in tudi drugod. Znane so številne težave s tatvinami v garderobah zaposlenih. Tu in tam kakšen narkoman poskuša priti do mamil. Na urgenci pa do nasilja dokaj redno prihaja, kljub video nadzoru in varnostnikom. Varovanje je prepuščeno zunanjem podjetju. Varnostniki so vsi zelo simpatični in prijetni ljudje, vendar nisem prepričan, da so primerno usposobljeni za kakršnokoli posredovanje, še manj so pa fizično pripravljeni, saj so nekateri že verjetno pred upokojitvijo. V tujini (v Nemčiji) je dostop do različnih delov bolnišnice strogo omejen. Na vseh vratih je elektronska kontrola dostopa in vstopi lahko samo tisti, ki mu je dovoljeno. Pri nas kontrola dostopa zgleda tako kot vse ostalo. Kontrorlo dostopa izvaja več podjetji ( verjetno zaradi finančnih razlogov za katere ni čisto jasno kakšne narave so). Posledica je, da moramo anesteziologi, ki moramo imeti dostop, da vseh oddelkov v UKC, ker skrbimo za oživljanje in oskrbo kritično bolnih bolnikov, uporabljati celo vrsto pametnih kartic, namesto, da bi vsa pooblastila bila zapisana na eni kartici.

Še to moram povedati, ker smo spet pri čakalnih vrstah in trditvah, da če dodatno plačamo zdravnike, da bodo čakalne vrste izginile. Samo iz teh trditev je jasno, da ne gospa ministrica in ne g. Fakin (ki kmalu ne bo več aktualen, hvala bogu) ne vesta o čem govorita. Ko gre za operacije je potrebno vedeti, da ni problem v izpeljavi operativnega posega, saj se lahko operira tudi 24 h na dan, samo v tem primeru bo potrebno najprej postaviti šotore, v katerih bodo bolniki ležali, saj so bolniške sobe že sedaj prenatrpane. Ob tem, da se nam populacija stara in da se potreba po intenzivnem zdravljenju neprestano povečuje je skrajnje neodgovorno govoriti o povečanju števila operativnih posegov. Bolniki tako operirani ne bodo za operacijo ustrezno pripravljeni zato bo po operacijah še več zapletov in večji bo pritisk na enote intenzivnega zdravljenja, katerih kapaciteta je med najnižjimi v Evropi. Že sedaj je zasedenost enot nesprejemljivo visoka in zato primanjkuje tako osebja, kot ustreznih aparatur. Zaradi prenatrpanosti izolacija bolnikov ni možna, kar ima za posledico širjenje bolnišničnih okužb. O tem seveda ne govori nihče, ker tega  ne vedo oz. še bolj verjetno, da tega ne želijo vedeti. Kapaciteta Centra za intenzivno terapijo, kjer zdravimo najtežje kirurške bolnike je enaka od vselitve v stavbo kliničnega centra leta 1974. Razumemo, da reševanje teh problemov zahteva precejšen denarni vložek in drugačno strategijo zdravstvene politike in da g-pa Kolar niti slučajno ne more dojeti vseh razsežnosti tega problema, vendar pa ni nobene potrebe po zavajanju javnosti s ponujanjem cenenih rešitev.

Čas bi že bil, da ta slovenska družba vzame svoje zdravnike za partnerje in skupaj z njimi in njihovimi izkušnjami prične reševati probleme, ki so se nakopičili v zdravstvu. Ponovno poudarjam, kot že velikokrat so sedaj, zdravstvo ni gospodarstvo in zato menedžerske rešitve ponavadi ne vodijo nikamor. Zdravstvo je potrebno prestrukturirati okoli jasno določenih medicinskih ciljev. Definiranje teh ciljev pa zahteva veliko več kot par sestankov s »strokovnjaki«. Žalostno je, da politika ne more preseči politikantstva in svojih ozkih interesov in podati zdravništvu roko. Čeprav so zdravniške organizacije obtožili izkoriščanja te tragedije v namen sindikalnega boja, bi odpiranje dialoga le pomenilo, da kolega Martinez ni umrl zaman.

  • Share/Bookmark

Čebelarske modrosti

Gledam okroglega čebelarčka, kako razpreda o vsemogočnem propolisu in nas vse ob tem prepričuje, kako nekaj malo strupa, ki so ga ob analizah zaznali ne more škodovati. Devet mg pa res ni tako veliko, še posebej če vse skupaj izražaš v tonah, dobiš veliko nul pred devetko. Niti ni problem v tem, da je v svojo modrost sam prepričan, problem je v tem, da mi te bedarije prodajajo na televiziji in jih celo postavljajo kot enakovredne mnenju kolega dr. Brvarja, ki se profesionalno in izključno ukvarja z zastrupitvami.

Odgovorne očitno bolj skrbi zaslužek in mogoče zamera nekim lobijem, ki jih porivajo in vzdržujejo na stolčkih kot pa varnost potrošnikov. Sporne izdelke bi morali takoj in nepreklicno umakniti iz trgovin, odgovorne pa kaznovati. Namesto tega  pa samo sprenevedanje.

  • Share/Bookmark

Stalna pripravljenost

Ravnokar gledam POP TV in nesramno poročanje o stalni pripravljenosti. Seveda tudi zdravnike tlačijo skupaj z g. Maramorjem in ostalimi. Pripravljenost je plačana minimalno si pa na voljo ves čas. Sred noči ustaneš se usedeš v avto ter se odpelješ v bolnišnico. Domov se vrneš ponavadi v jutranjih, če že nisi enostavno nadaljeval.

Pripravljenost na Ekonomski fakulteti je pravzaprav žalitev za vse, ki za mizerno plačilo morajo žrtvovati svoj prosti čas, saj če si v pripravljenosti ne moreš v hribe, ne moreš v kino ali gledališče, saj so odzivni časi kratki. Pa ne zaradi nekih menedžerskih pravil ampak zaradi pacientov. Nekateri kolegi, ki se ukvarjajo z nekimi specifičnimi področji, recimo transplantacija jeter, so včasih tedne v pripravljenosti, pa ne zaradi tega, ker bi v tem uživali ali želeli zaslužiti, temveč zaradi tega ker nikogar drugega ni, ki bi znal početi to kar znajo oni. Torej za te kolege je žaljivo, da jih omenjate skupaj z ministri in podobnimi.

  • Share/Bookmark

Obglavljeni

Prav na smeh mi gre ko poslušam kako smo ubogi v naši največji zdravstveni ustanovi, brez generalnega direktorja. Kako lahko tako obglavljeni  gremo naprej, kdo nas vodi in usmerja?  In ta kriza traja in traja, baje že tri leta. Tri leta imamo samo neke VD-eje, najbolj zabaven med njim je bil predzadnji z svojim komedijantstvom in neuravnovešenimi predlogi.

Verjeli ali ne, delo v UKC poteka manj ali več normalno, pod pogojem, da ne želiš izpeljati kakšnega projekta, ki bi zahteval  dodatna finančna sredstva. Za bolnike poskrbimo tako kot vedno, v okviru danih možnosti, k sreči je skrb za bolnike neodvisna od (poslovnega) “vodstva”. Kljub pogostem zlonamernem poročanju medijev o tem ali onem spodrsljaju, večino bolnikov zdravimo dobro, tako kot povsod v razvitim svetom, za katerim vsaj po znanju ne zaostajamo prav veliko.

Vpogleda v poslovanje seveda nimam, saj sem samo zdravnik. Po mojih laičnih predstavah izguba in rdeče številke, v katerih se baje utapljamo nastane ker se porabi več kot se zasluži. Ker mi nismo avtomobilski servis, restavracija ali kakšno podobno podjetje, ki bi se morali tržiti in ker  pacienti k nam prihajajo ne da bi jih posebej vabili se mi zdi, da je lahko eden od razlogov za izgubo to, da nam g. Fakin enostavno ne poplača vsega opravljenega dela. Restavracija ali frizerski salon bodo propadle, če ne bo gostov oz strank. Mi imamo strank dovolj, verjetno še preveč, pa vendarle … Torej kot rečeno ena možnost je, da je g. Fakin tako dober poslovnež, da naše obglavljene finančnike prepriča, da mi lahko zdravimo bolnike zastonj.  Druga možnost je pa, da naši vrli poslovneži porabijo več kot smo zdravniki zaslužili (sami tako ali tako ne morejo zaslužiti ničesar, saj ne znajo zdraviti ljudi). Zdi se, da so cene, ki jih plačujemo, za aparature, potrošni material ali servis večje kot bi jih jaz dom privatno bil pripravljen plačati. Da nekaj preplačaš sta samo dva razloga, ali si, blago rečeno, premalo inteligenten in  izobražen, da bi ugotovil, da te goljufajo, ali pa zavestno dovoljuješ, da te goljufajo.

Zanimivo je, kako tako politika, kot vodstva, ki jih ta izbira in postavlja ne razumejo preprostega dejstva – zdravstvena ustanova ni podjetje. Zato namen zdravstvene ustanove ni, da bi ustvarjala profit temveč je poslanstvo zdravstvene ustanove, da zdravi ljudi. Zdravljenje ljudi ima svojo ceno in v Sloveniji se moramo odločiti ali smo to ceno pripravljeni plačati ali ne.

  • Share/Bookmark

Bedarija

Beseda bedarija mi je všeč. Zadnje čase jo pogosto obračam v mislih, ob pogledu na vse kar me obkroža, včasih jo tudi izgovorim. In prav dobro mi dene, da vso jezo in slabo voljo lahko povzamem v eno samo besedo – bedarija. Sicer je bedarija nekaj kar počenja bedak. Opis v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pravi:”bedaríja -e ž (ȋekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: govoriti, kvasiti, počenjati bedarije; to je velika bedarija”. Beseda bedak iz katere moja priljubljena beseda izhaja ima pa zanimive korenine. Besedo bedak (homo stultus) naj bi prevzeli iz hrvaškega jezika. Priznam, da me je to malo presenetilo, vendar če dobro pomislim, sem to besedo pogosto zasledil v govorjenem hrvaškem jeziku, še posebej se mi zdi v Hrvaškem Zagorju in v okolici Zagreba. Hrvati so si jo pa izposodili pri Turkih, ki pravijo bedaf in jo prilagodili slovanskemu besedotvornemu vzorcu tvorb na -ak, ki označujejo osebe. V turški jezik je pa ta beseda zašla iz perziskega Farsi-ja, kjer beseda bedāk označuje hudobneža ali  pokvarjenca.

Zadnje čase se mi beseda bedarija pogosto vriva v misli, še posebej ko prebiram pošto, ki mi jo posredujejo razne tajnice in administrativne delavke. (Da ne bo pomote, one nimajo nič z vsebino posredovane pošte). Vsebina je polna nekih odredb, dekretov  navodil in podobnih upravnih in vodstvenih pripomočkov.

Že nekaj časa se trudimo in privajamo na registracijo delovnega časa, vendar stvar nikakor noče delovati. Nekaj dni imaš  veliko ur plusa, potem pa to kar nekam brez pojasnila izgine. Zjutraj smo bili prikrajšani še za to zabavo (vedno smo namreč poskušali uganiti ali bo plus ali minus), saj registrator ni hotel pokazati nobenih ur. Pa vendar to ni tisto kar vriva zgoraj omenjeno besedo v moje misli, to je samo zabavno. Problem je v tem, da od vsega skupaj ni prav nobene koristi. Jaz že dvajset let hodim v službo vsaj pol ure pred pričetkom delovnega časa in največkrat prostore UKC zapustim po ure po delovnem času. Zjutraj je manj prometa, popoldan je pa vedno še kaj za postorit pred odhodom. Velika večina kolegov in sester ravna podobno,saj drugače niti ni možno zaradi bolnikov. V večini okolji si moramo službo predati in enostavno ni možno oditi prej ali pa zamujati. Tu pa tam tudi kdo zamudi, vendar to niti slučajno ne opraviči razmetavanja z denarjem, ki je bilo potrebno, da so vzpostavili sistem, ki slabo deluje, ki še vedno potrebuje množico administrativnega osebja za vnos vsega tistega, kar sistem ne more registrirati. Sistem je namenjen podjetju kjer ljudje delajo ” od  do” in registracija vseh drugih oblik, kot so dežurstva in različne pripravljenosti, enostavno ni možna. Skratka b…

Pred kratkim dobim obvestilo, da sedaj pa moramo res prav vsi uporabljati službeni e-mail. Sam ga ne uporabljam iz več razlogov: prvič strežnik ne omogoča pošiljanje dovolj velikih datotek, drugič postopek za pridobitev e- mail naslova je tako zapleten in  vezan na podpisovanje nekakšnih hardcopy formularjev, da me to takoj odvrne od kakšnih koli poskusov, da bi službeni e-mail naslov pridoniv. Dekreti in prisila smrdijo in edini razlog zaradi katerega bi nekdo poskusil vsiliti obvezno uporabo službenega e – maila je nadzor.  Tega se seveda ne bojim, ker ničesar nimam skrivati, tisto kar mislim povem v obraz. Seveda je pri nas takšen nadzor neustaven, vendar imam občutek, da to ne bi nikogar ustavilo. Priznam, da se nekega  dobrega razloga,  zakaj bi moral uporabljati službeni mail, ne morem spomniti.  Nobena informacija, ki so mi jo poslali ni takšna, da bi se kdo posebej trudil vdreti v moj poštni predal. Tudi sam nisem nikoli pošiljal informacij  (saj jih tudi nimam), ki bi lahko bile opredeljene kot poslovna skrivnost. Kakšna poslovna skrivnost neki, jaz se ukvarjam z zdravljenjem ljudi. Informacij o bolnikih ne pošiljam po elektronski pošti. Zakaj torej, ker zgleda lepo ? Torej še ena b….

S prva sem mislil, da bom lahko vse bedarije razvrstil kronološko, pa  mi nekatere  nekako uidejo iz  spomina. Pred časom smo že dobili ukaz, da moramo planirati vsa izobraževanja za naslednje leto. Na prvi pogled čisto nedolžna in legitmna zahteva, saj je potrebno planirati odsotnosti. Vendar pa to jasno pokaže popolno nepoznavanje dela in življenja v medicinski ustanovi. Vsi dogotki in izobraževanja v naslednjem letu, običajno še niso časovno pa tudi vsebinsko opredeljeni, še posebej tisti, ki se bodo zgodili proti koncu leta. Nekateri se raznih simpozijev, kongresov in sestankov udeležujemo kot predavatelji. Vabila prihajajo običajno kakšen mesec pred dogodkom. Če se  dogodkov, ki jih nismo planirali ne bomo mogli udeležiti bodo najbrž predavali pisci dekretov ali kaj? Popolna b…

Zadnja v tej briliantni seriji je prepoved predstavnikom različnih podjetji, ki poslujejo  z UKC , da bi se prosto gibali po ustanovi, brez povabila in dovoljenja direktorja. Kar pomeni, da nam predstavniki industrije in farmacije svojih proizvodov ne bodo mogli predstaviti. Ne bo možna zelo koristna izmenjava mnenj in pa občasni obiski tujih strokovnjakov. To je predvsem svojevrstna nezaupnica zdravnikom in pa poskus  razvrednotenja njihovega prispevka delovanju ustanove. Zdravniki, smo mezdni delavci in se nimamo kaj zanimati za naprave in zdravila, ki bodo nabavljena. O tem bodo odločali pravi strokovnjaki ekonomisti. Do sedaj  so morali predstavniki posameznih podjetji prepričati uporabnike, da so njihovi izdelki res uporabni. Dostikrat so ravno ti predstavniki industrije prvi vir informacije o neki napravi ali pripomočku. Pogosto dobimo posamezne naprave na uporabo, da jih lahko preizkusimo. Včasih nekaterenaprave, ki so pogosto nepogrešljive ostanejo na preizkušnji dolgo časa. Posamezne naprave so na voljo zastonj, če UKC kupuje potrošni material. Ali so vse te oblike ekonomsko primerne ne vem, vendar že trideset let na tak ali drugačen način uspevam zagotoviti kvalitetno medicino svojim pacientom. Opletati z nekimi dekreti, kot slon v trgovini s kristalom je enostavno, vendar so posledice lahko drage. Kaj se bo zgodilo, ko bodo predstavniki industrije sposojene ultrazvočne mašine, ventilatorje in monitorje odnesli, ali bodo vrli vodstveni delavci sposobni kupiti vse potrebno, da ne bo trpela oskrba bolnikov, ali jih pa to sploh ne zanima. To tako ali tako ni njihov problem, oni se s tem ne ukvarjajo, to je naloga zdravniov, oni samo vodijo in pišejo dekrete. Kakšna bed..

Zdaj vidite zakaj je ta beseda s perzijskim izvirom mojanajbolj pogosto uporabljana beseda.

  • Share/Bookmark

Okostnjaki

Nedavno (v torek med dežurstvom) sem odkril okostnjake s Portala PLUS (http://www.portalplus.si/). Gre za nadvse zanimivo branje ob katerem so se, si mislim, mnogi privoščljivo muzali. Vendar, če pogledamo širšo sliko je sporočilo teh dveh prispevkov zelo jasno: slovenska medicina je zanič, zdravniki v Sloveniji ničesar ne vedo, UKC je… Ob tem, ko se politiki veselijo boljše pogajalske pozicije, (saj zadaj ko je razkrito da nič ne znajo ne bodo mogli zahtevati večjih plač) nihče ne pomisli, da slovenski bolniki drugih zdravnikov in boljše terciarne ustanove nimajo. Rušenje zaupanja med bolniki in zdravstvom je predvsem v škodo bolnikom. Zelo malo je namreč takšnih, ki si bodo lahko privoščili zdravljenje na klinikah, kjer kvalitetne študije objavljajo po tekočem traku. Ta, velika večina, se bo sedaj k zdravniku podala še z večjim strahom.

Trditvam o številu objav in o vplivnosti revij in prispevkov ne bom oporekal, čeprav bi se tudi o teh trditvah lahko razpravljalo. Nikakor se pa ne morem strinjati z insinuacijo avtorjev ” Okostnjakov”, da je raziskovalno delo odsev strokovnosti in kliničnega znanja in da je kvaliteta kliničnega dela odvisna od števila objav v različnih strokovnih revijah. Večina zdravnikov ni raziskovalcev, kar pa ne pomeni, da ne znajo brati in da ugotovitve raziskav, ki so jih opravili drugi, ne znajo uporabiti pri svojem delu. Zato je trditi, da zaradi tega ker je raziskovalno delo pri nas manj spodbujano, bolnik ni na prvem mestu, blago rečeno neodgovorno in ne zdrži kritike. Da nekdo postane dober klinični zdravnik mora poleg rednega izobraževanja in spremljanja literature nabrati tudi izkušnje. Kirurg lahko naredi veliko raziskav  in objavi veliko prispevkov, vendar pa če ne operira, ne more biti dober kirurg. To velja za vsa področja medicine. Medicina je praktična znanost in brez praktičnih izkušenj ni dobrih zdravnikov. Zato je zgodba z mladimi raziskovalci, ki se jo nekateri še spominjajo zgrešen poskus. Dobre raziskovalne ideje lahko dobiš šele ko spoznaš stroko.

Objavljanje člankov v mednarodnih revijah z visokim “impakt” faktorjem je cela industrija, ki temelji na tradiciji. Za objavo v priznani reviji moraš izpolniti vsaj enega od dveh pogojev: raziskava mora biti izjemno dobra, originalna in metodološko neoporečna ali pa mora med biti med avtorji vsaj eno znano ime. Posamezniki, ki so imeli srečo in so se v nekem obdobju svojega šolanja usposabljali v tujini in se tam pridružili poznanemu raziskovalnemu timu, so svoje raziskave lažje zrinili v pomembne revije. S tem ne želim povedati, da so te raziskave bile slabe, ravno nasprotno. Brez pomembnega imena med avtorji, pa mora raziskava izstopati in prekašati običajno raven. Za izdelavo takšnih raziskav je potrebno sistematično zagotavljati potrebne pogoje in infrastrukturo. Spominjam se, da sem pred leti, v Angliji srečal posameznike, ki so bili zaposleni v bolnišnici z namenom zbiranja podatkov (audit ali research clerks). Danes so na voljo računalniki in bolnišnični informacijski sistemi. Pri nas imamo celo štiri, žal nepovezana in slabo delujoča. Če želim izvedeti, kakšno je preživetje po oživljanju moram za vsakega bolnika, ročno preverjati ali je še živ. To moram početi v rednih časovnih intervalih do odhoda iz bolnišnice. Potem se ponavadi sled izgubi. Če z raziskavo želimo preveriti vpliv nekega dejavnika na klinično dogajanje ali izhod zdravljenja je ponavadi potrebno vključiti veliko bolnikov. Na primer v študijo CRASH 2 s katero so pokazali, da imajo poškodovanci, ki dobijo traneksamično kislino boljše preživetje, so vključili 20000 poškodovancev. Smrtnost se je zmanjšala za 1,5%, upadla je z 16% na 14,5%. Če želim pregledati v našem informacijskem sistemu 10 bolnikov porabim 6 do 8 ur, kar pomeni, da bi 20000 bolnikov obdeloval  6 let vsak dan, v tem primeru ne bi mogel ničesar drugega delati. To so samo nekatere od objektivnih ovir. Odpravljanje teh ovir zahteva sistemski napor in….. denar. Ob tej magični besedi se pa vse ustavi.

Če bodo politika, zavod za zdravstveno zavarovanje in vodstva posameznih ustanov v neki daljni bodočnosti ugotovili, da je izobraževanje in raziskovalno delo pomembno za razvoj zdravstva se bodo, zelo počasi, stvari začele spreminjati. V tem trenutku denarja primanjkuje tudi za najnujnejše.  V tem trenutku so in eno in drugo področje prepuščeni iznajdljivosti posameznikov, kar pa kot vidite rezultira v “okostnjakih”

Mogoče imajo novinarji in uredništvo Portala PLUS pravico povedati, tudi tiste stvari s katerimi se ne strinjamo, vendar so pa dolžni poročati objektivno in pri tem upoštevati javni interes in javno dobro ljudi, katerim naj bi služili, sicer postanejo sami sebi namen ali se jim zgodi ravno tisto kar očitajo “main stream” medijskim glasilom. Žalostno je, da svoje politične orientacije nikakor ne morejo ali ne želijo prikriti. Strupena zlonamernost tega prispevka, ki ni usmerjena samo v posameznike, ki jih grobo žalijo in se jim posmehujejo, temveč v slovensko zdravništvo v celoti, blati ugled zdravnikov in največje slovenske zdravstvene ustanove, ki sicer ima veliko težav, pa vendarle se tam uspešno zdravi in pozdravi tisoče Slovencev. In vsi malce težji primeri slej ali prej končajo v UKC (tudi iz sosednjih držav). Glede na žaljivo aroganco s katero je prispevek napisan bi si človek mislil, da je vsaj polovica uredništva, ki se je podpisalo pod objavo, dobila Pulitzerjevo nagrado in redno piše za Time.

  • Share/Bookmark

Zdravniki homeopati brez skrbi?

Nedavno so se na Zdravniški zbornici odločili, da zdravnikom, ki se ukvarjajo z homeopatijo ne bodo jemali licence. To sicer naj ne bi pomenilo, da Zdravniška zbornica priznava enakopravnost homeopatski pseudoznanosti, vendar pa pristajanje na sporno etično ravnanje kolegov, pušča vsaj meni, zelo slab okus v ustih. Ne morem verjeti, da lahko zdravnik, ki je diplomiral na medicinski fakulteti zavrže vse kar je sodobna znanost dognala in to zamenja za slepo vero v nekakšne srednjeveške neumnosti. Ogrožati bolnika z zdravljenjem, za katerega vemo, da ne more delovati, je za mene neetično. Za neetična dejanja zbornica ne bi smela zatiskati oči.

Homeopatija je nastala pred 200 leti, še preden uradna medicina prav dobro vedela kaj počne. Pred 200 leti, ko so zdravniki zdravili s puščanjem krvi in drugimi šarlatanskimi ukrepi je bilo enostavno prodati tezo, da “enako zdravi enako” in da razredčen strup lahko pozdravi simptome, ki jih povzroča sam.  Zgodba se je začela kmalu po “velikem” Paracelsiusu, ki je zdravil z anorganskimi zdravili. Zdravila so bila zelo učinkovita, saj so bolezni hitro izginevala, bolniki pa ravno tako – na pokopališča. Skratka zdravljenje je uspelo, bolnik je pa umrl. Če strup nekoliko razredčite, bolnik lahko dovolj dolgo preživi, da plača račun. V tistem času (pred 200 leti) je umrlo več bolnikov, ki so imeli denar in so si zdravnika privoščili, kot tistih, ki denarja niso imeli in so se lahko pozdravili sami, po naravni poti, zaradi nastanka imunosti ali z naravnim potekom bolezni.

Hahnemann začetnik homeopatije je ob prevajanju traktata William Cullena  zaužil kininovec in se ob tem zastrupil. Simptome zastrupitve je pripisal malariji in prišel do sklepa, da če kininovec povzroči malarijo potem jo lahko tudi pozdravi. Naslednji korak je bilo preizkušanje (provings). Potrebno je bilo namreč preizkusiti učinke različnih snovi na zdravih ljudeh.  Opažanja so bila  publicirana na začetku 19 stoletja in še vedno predstavljajo pomemben “diagnostičen pripomoček”.

Kar je zelo pomembno je redčenje. Ekstremno redčenje v posameznih homeopatskih pripravkih je seveda fizikalno nemogoče. Razredčenje, ki ga je priporočal ustanovitelj je 30 C kar pomeni redčenje na 1060 Popularno homeopatsko zdravilo za gripo je 200C razredčenje račjih jeter. V vidnem vesolju se nahaja  1080 molekul torej. Verjetnost, da je zdravilu vsaj ena molekula aktivne substance je minimalna. Torej prodajajo nam vodo in alkohol. Homeopatska zdravila – beri navadna voda- ne more napraviti prav nobene škode.  Razen v primeru ko bolnik potrebuje resno zdravljenje.

Meta analiza objavljena v reviji Lancet leta 2005 je pokazala, da je učinkovitost homeopatskih zdravil enaka placebu. Homeopat si za bolnika vzame čas in to bolniku zagotovo pomaga, bolnik se počuti bolje. Problem nastane pri resnih boleznih, kjer pa pogovor ni dovolj in kjer se brez zdravljenja bolezen konča s smrtjo.

YouTube slika preogleda

Ker iz nekega razloga video ne dela si ga oglejte na tem linku: https://www.youtube.com/watch?v=HMGIbOGu8q0

Odločitev zbornice se mi zato ne zdi smiselna in jo ne podpiram.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »