iatrogeni

Svet in življenje okoli nas, skozi zdravniške oči.

Romunija se bori za svoje zdravnike, kaj pa Slovenija?

Komentiraj

Objavil/a dv58 12.07.2018 ob 12:15 pod Aktualno, Medicina, Slovenija, politika, zdravstvo

Kako Slovenci vidimo Romunijo? Raziskoval tega vprašanja ravno nisem, verjetno se pa ne bom veliko zmotil, če rečem, da je Romunija, za večino Slovencev, revna postkomunistična država, ki je na žalost del Evropske unije in iz katere prihaja veliko revnih nepridipravov. Ta stereotip seveda ne zdrži kritike. Romunija resda ni imela sreče s Ceaușescu-jem in ko so se ga znebili, so potrebovali kar nekaj časa, da so se začeli upirati skorumpiranim povzpetnikom liberalnega kapitalizma. Vendar je pa Romunija polna sposobnih in iznajdljivih ljudi, ki se zelo trudijo in rezultati so vidni. Ljudje so gostoljubni in prijazni, na ulicah se počutiš varno, kot v Ljubljani.

Pred nekaj leti sem v Romuniji, v Târgu Mureşu poučeval na tečaju oživljanja (ERC ALS Course) in sem imel priložnost, poleg simulacijskega centra, videti tudi novo urgenco. Presenečenje, presenečenje sodobneje kot v Ljubljani.

Simulacijski center je, že leta 2014, bogato opremljen z impresivnim simulatorjem reševalnega vozila ter drugimi sodobnimi pripomočki. Vse to je bilo delo sposobnih ljudi, z dobrimi idejami in zvezami v tujini.  Vendar so tudi takrat, še vedno, od zdravnikov in medicinskih sester, pričakovali, da delajo na etični pogon, Povprečni zaslužek mladega zdravnika se je gibal okoli 250 € mesečno. Uveljavljen specialist je lahko zaslužil nekaj nad 1000 €. Istega leta je Romunijo zapustilo 10 000 zdravnikov in medicinskih sester (https://www.bbc.co.uk/news/world-europe-26262064). Lani so poročali, da je tretjina delovnih mest v kavnem zdravstvu nezasedenih. V Romuniji se teh težav zavedajo in jih že dalj časa rešujejo, tako so v letu 1999 dvignili plače, ki so takrat znašale od £ 90 do 110. Avtor je takrat zapisal:” Doctors in Romania have been poorly paid compared with other state employees since the communist system was introduced in 1945. At that time the dogma was that “doctors produce nothing and only spend, so they should not be paid much.” ” (BMJ. 1999 Mar 27; 318(7187): 832.) S prvim marcem letos se bodo R0munske plače povečale za v povprečju 70 % in nekatere plače bodo dosegle tudi 4000 €. (https://www.romania-insider.com/govt-increase-doctors-salaries/). Bravo, Romunija.

Kaj pa Slovenija ? Zdi se, da so tako politika (ne glede na barvo), kot javnost posvojili Ceaușescu-jev pogled na zdravstvo in nam venomer znova poskušajo dokazati, da ker nič ne ustvarjamo in samo trošimo, da tudi zaslužiti ne smemo prav veliko. Če nam to ni všeč lahko tudi gremo, saj nas bodo z lahkoto nadomestili. Za slovenske zdravnike, ki so v slovensko zdravstvo vložili svoje življenje, se ni pripravljen boriti nihče. Pa kaj potem, če nekaj pediatričnih kardiologov in intenzivistov odide. Za slovenske zdravnike pa vendarle ne moremo spreminjati zakonodaje. Zakonodaja je krasen izgovor, za katerim se lahko skrijejo tako uprave javnih zavodov kot politika, vsakič, ko bi neko težavo treba rešiti z dodatnim nagrajevanjem. Za slovenske zdravnike zakon povpraševanja in ponudbe ne velja in zahteva za dodatno plačilo, se kvalificira kot izsiljevanje.

Farsa z Nacionalnim inštitutom nas je, že zdaj, stala 165 000 €. Tujega zdravnika bodo plačani 130 000 € na mesec (https://www.delo.si/novice/slovenija/ukc-nima-denarja-za-placilo-ameriskih-zdravnikov-70421.html). Zakaj? Zato da dokažemo slovenskim zdravnikom, da so nadomestljivi.  Ali je to preračunana strategija ali samo neverjetno brezumje ne vem. Ali je delo ameriškega kolega res 100 x več vredno kot delo kolegov, ki bodo baje služili kot prevajalci. Za slovenske zdravnike je tak odnos žaljiv.

V Sloveniji zdravniki po znanju ne zaostajamo ne za Evropo in ne za Ameriko. Omejuje nas kvečjemu pomanjkanje sodobne opreme in premajhno število zaradi katerega smo preobremenjeni. Tistih 165 000 €, ki so jih vrgli stran, ker Nacionalni inštitut, do zdaj ni napravil ničesar, bi lahko namenili nakupu nove opreme in novim zaposlitvam. Zapiramo postelje v enotah intenzivne terapije, ker nimamo dovolj medicinskih sester. Medicinskim sestram bi morali ponuditi večji dohodek, za delo v intenzivni terapiji in bi takoj imeli dovolj osebja, ki ne bi bilo preobremenjeno. Ne raje damo 165 000 € za plače direktorja Nacionalnega inštituta, za njegovo pisarno, računalnik ali mogoče celo avto. Temu potem rečejo smiselna poraba proračunskega denarja.

Na koncu, dragi kolegi, najbolje bo če gremo kar v Romunijo. Mogoče bodo tudi tam spremenili zakon in se nam ne bo treba učiti Romunskega jezika!

  • Share/Bookmark

Spremenimo zakon !??

Komentiraj

Objavil/a dv58 24.06.2018 ob 19:32 pod Aktualno, Medicina, Slovenija, politika, zdravstvo

Po skoraj enoletnem molku me je blogiranje ponovno zamikalo. Ves čas že, tako kot vsi, spremljam zgodbo otroške kardiologije in kardiokirurgije. In verjetno je čas, da tudi o tem povem kakšno besedo. Vendar ne mislim razpravljati o konkretni situaciji in rešitvah, saj sem vendarle preblizu temu, kar se dogaja. Zmotilo me je predvsem, da smo pripravljeni spremeniti tudi zakon (in to po skrajšanem postopku), da bi omogočili prihod tujih zdravnikov.

Zakon o zdravniški službi določa pogoje, pod katerimi posameznik lahko opravlja zdravniško službo. Zdravnik mora zaključiti ustrezno usposabljanje, oz. mora biti specialist na nekem področju medicine in mora govoriti slovensko, saj se je z bolniki in njihovimi svojci treba pogovarjati. Za zdravnike izven Evropske unije  postopek  vključuje natančno preverjanje izobraževalnih vsebin, ki jih je opravil zdravnik. Mnoge države imajo različne modele izobraževanja. Ponekod traja izobraževanje manj časa in se mora  zato zdravnik dodatno usposabljati, če želi delati v Sloveniji. Specializacija anesteziologije v Rusiji, na primer, traja 3 leta, v Združenih državah 4 leta, pri nas pa 6 let. Specialist anesteziolog se pri nas usposablja tudi za delo v enoti intenzivnega zdravljenja. Specialist, ki opravil samo 4 leta specializacije bi se moral dodatno usposabljati vsaj še dve leti.  Komunikacija s pacientom in svojci ni samo vljudnost, temveč je življenjsko pomembna, saj anamneza pogosto pomeni 80% diagnoze. Brez dobrega poznavanja  slovenskega jezika, lahko pride do nesporazumom, ki se za bolnika lahko končajo s smrtjo.

Zakon torej ščiti bolnike pred slabo kvalificiranimi zdravniki in zagotavlja zalo visoko raven kakovosti zdravstvenega varstva v Sloveniji. Predlagane spremembe predvidevajo, da bo  minister za zdravje, z odločbo, dovolil tujcem opravljanje zdravniške službe, tudi brez znanja slovenskega jezika. Za znanje tujcev bosta morala jamčiti tri slovenska zdravnika, nacionalni koordinator specializacije in dva mentorja s 15 let izkušenj. V to skupino bi lahko sodil tudi sam, vendar pa nisem prepričan, da sem pripravljen jamčiti za kogarkoli, saj me to naredi odgovornega za vse morebitne napake. Preveriti, ali nekdo ima vse potrebne papirje in primerjati programe izobraževanja je ena stvar, popolnoma nekaj drugega je pa jamčiti za znanje drugega, pa čeprav ga poznaš.

Zanimivo ob vsem tem, da za slovenske zdravnike politika in vodstva ustanov niso pripravljeni napraviti ničesar. Če s pogoji, ki so jim ponujeni, niso zadovoljni, lahko slovenski zdravniki odidejo, nihče ne bo jokal za njimi. Ko zdravniki predlagamo neko rešitev, se uprave javnih zavodov postavijo za okope predpisov in noben predlog ni sprejemljiv, ker ga baje zakonodaja ne dovoljuje. Tujcem se lahko plača vse, kar zahtevajo, slovenski zdravnik, pa naj so še taki strokovnjaki primežu zakona o javnih uslužbencev ne uidejo.

Tako politika, kot uprave javnih zavodov raje rešujejo probleme s tujci, kot pa, da bi posameznikom priznala, da jih potrebujejo in jih plačala enako kot tujce. To seveda lahko povzroči domino efekt in tega se seveda vsi bojijo. Vendar pa, če že govorimo o spreminjanju zakonov, in če jih lahko spreminjamo zaradi tujcev, bi jih lahko spremenili tudi zaradi slovenskih zdravnikov.

  • Share/Bookmark

POP TV proti zdravnikom

Komentiraj

Objavil/a dv58 14.08.2017 ob 20:02 pod Aktualno, Medicina, politika

Že dolgo nisem ničesar napisal, vendar mimo nocojšnje ponovne debate o zdravniških plačah ne morem. Bliža se jesen in vlada bo morala razložiti zakaj se ne drži dogovorov in ne izpolnjuje svojih obvez do zdravnikov, zato je javno mnenje potrebno ustrezno pripraviti. Ne poznam lastniških razmerij in ozadja, vendar je simptomatično, da je ravno POP TV, vedno v prvih vrstah gonje proti zdravnikom.  Občasno se z novinarji POP TV srečam in dajejo vtis profesionalcev, z veliko integritete  in poštenja. zato si mislim, da morajo biti pritiski politike, lastnikov in urednikov neizmerni.

Poročanje o zdravniških plačah je skrajnje neprofesionalno in čeprav smo na to navajeni, nas takšna nepravičnost vedno znova prizadene.  Navajati bruto zneske in pri tem ne povedati, koliko ur in koliko dela ti zneski plačajo, je najmanj nepravično, da ne rečem kaj hujšega. Zneski, ki so jih kolegi prigarali tako, da so dneve in noči prebili v bolnišnici, zato ker je zdravnikov premalo, bolnikov pa čedalje več, se  primerjajo z bruto plačami politikov, ki jih ti dobijo z 8 urno prekladanje papirjev, da ne rečem kaj bolj ostrega. Posamezni kolegi so zaradi svojih specialnih znanj, še bolj obremenjeni, saj so lahko po cele tedne v pripravljenosti in si zato, če nič drugega zaslužijo pošteno plačilo.  Novinarka bi morala primerjati osnovne plače zdravnikov s plačami politikov, pa bi slika bila mnogo bolj jasna.

V tem dolgem poletju, ki sem ga pretežno preživel v bolnišnici in poskušal pomagati številnim, pogosto izjemno neodgovornim posameznikom, ki ali zaradi svojih adrenalinskih užitkov ali nezmožnosti upreti se alkoholu, ogrozijo sebe in na žalost tudi druge, je bilo najtežje prenašati dvome in nezaupanje. Ponovil bom, kar sem že velikokrat povedal, ta naša medicina deluje edino zaradi velikega znanja in požrtvovalnosti posameznih zdravnikov, ki kljub omejitvam politike in finančnih krogov, uspešno rešuje vse probleme. Glede na to, da od blizu poznam razsežnost neznanja in nerazumevanja, bom tu prenehal, da me ne zanese…

  • Share/Bookmark

The lady is a …Trump

Komentiraj

Objavil/a dv58 25.02.2017 ob 19:06 pod Aktualno, Slovenija, politika, zdravstvo

She gets too hungry for dinner at eight

She likes the theatre and never comes late

She never bothers with people she’d hate

That’s why the lady is a tramp

Sinatri verjetno delam krivico, ker ga vpletam v to našo zgodbo. Njegovi verzi s to slovensko godljo nimajo veliko zveze, razen da se mi je zadnji ponudil, da ga nekoliko posodobim. Zbornična zdraha s  Čebašek Travnikovo me neverjetno spominja na nedavno ameriško volilno farso in na njen izid. Tako kot Donald kljub zgražanju velike večine slovenskega zdravništva rine naprej. Izvirni greh je netaktna in izjemno nekolegialna zahteva po plači, ki je bi baje bila večja od plače predsednika države. Zbornica, v kateri je članstvo obvezno in ki živi od zdravniških prispevkov, že sedaj zaradi prevelike birokratizacije in vladavine referentov, ni uživala prav velikega ugleda med zdravniki. S to sedanjo krizo je zapravila še tisto malo ugleda, ki ji ga je uspel povrniti predhodnik Čebašek Travnikove.

Včeraj sem dobil, po elektronski pošti, pismo nove predsednice zbornice. Takoj, ko sem začel pismo brati sem pomislil na Donalda. Tudi njega so, reveža ” pričakali na nož” in mu zdaj pol Združenih držav protestira na cesti. “Ob presenetljivih zmagah podpore ni” pravi Čebašek Travnikova. Njena ekipa je, tako kot Donaldova, “prekrižala številne načrte in interese, ne more računati na naklonjeno podporo”. Kar me še najbolj moti je, da v pismu spoštovana kolegica sugerira neko spolitizirano in umazano igro v zakulisju, obstoj nekih nasprotnih taborov, ki prežijo na nanjo in jo že v prvem tednu sprašujejo kaj dela tam. Nikakor ne želi razumeti, da je biti izvoljen na mesto predsednika zdravniške zbornice čast in da je o plači nevljudno govoriti. Saj je o tem nihče od kolegov ne bi niti vprašal. Zdaj za svoj spodrsljaj krvi vse okoli sebe, poziva k enotnosti in si celo upa ta svoja prizadevanja enačiti s prizadevanji zdravništva za ustreznejše vrednotenje zdravniškega dela. Delo funkcionarja in delo zdravnika sta dve različni stvari. In če smo si zdravniki v čem enotni, smo v obsodbi njenih postopkov.

Mogoče sem nekoliko naiven in sem ves čas zbornico gledal kot neko cehovsko apolitično ustanovo, našo ustanovo. Predsedniki so prihajali in odhajali, poznal sem jih osebno, bili so kolegi. Tudi ko sem pred leti, kot poslanec, poslušal spolitizirano govoričenje nekaterih kolegov in pa referentskega dela zbornice, sem si mislil: zaneslo jih je, referenti pa tako ali tako ne poznajo drugačnega načina razmišljanja. Pa sem se očitno motil. Tudi na naši zbornici se je dogajala politika, vse čas. In ravno to najbolj zamerim Čebašek Travnikovi, da je v zbornico vnesla smrad politike.

Kolegi s pokončno držo so seveda odstopili in s tem izrazili svoje nestrinjanje. Dr. Čebašek Travnikove to ne zmoti, kot ruski tank, ali ameriški predsednik rine dalje. Žal člani Zbornice nimamo prav veliko izbir, tako kot Američani ne. Iz Zbornice, ker je članstvo obvezno, ne moreš izstopiti, ravno tako kot se večina Američanov ne more izseliti. Torej bomo očitno morali trpeti posledice demokracije in Čebašek Travnikovi plačevati plačo.

And That’s why the lady is a Trump

  • Share/Bookmark

Novinarji razkrivajo: zdravniki predpisujejo smrtno nevarna zdravila

Komentiraj

Objavil/a dv58 23.12.2016 ob 13:56 pod Slovenija

Odprem, zjutraj,  svoj iPad in aplikacijo 24ur.com in zagledam bombastičen in senzacionalističen naslov:

“Razkrivamo: zdravniki predpisovali smrtno

nevaren in prepovedan bupropion”

pod tem pa najbolj neverjeten skupek bedarij in nepreverjenih polresnic, ki jih neki slave željni novinarček lahko spravi skupaj. Vse kar bo povprečnemu bralcu ostalo v spominu je, da zdravniki, ki tako ali tako zaslužijo preveč, spet delajo nekaj, kar je smrtno nevarno in škoduje njihovim bolnikom. Večina ljudi, ki ozadja ne pozna bo tem trditvam verjela. Preden se lotim razlage resnice, bi bilo treba odgovoriti na vprašanje: zakaj novinar čuti potrebo, da na takšen način predstavi neko informacijo in v javnosti ustvari popolnoma napačen vtis, da so zopet zdravniki storili nekaj, kar ni prav. Tu ne gre več za pravico javnosti do informacije, temveč za načrtno blatenje določene poklicne skupine, ki ga novinarček, (ne morem mu reči novinar, ker si tega ne zasluži) izvaja ali po lastni presoji ali po ukazu urednika in lastnikov medija. Prvo je nemoralno in neumno početje, drugo pa, čeprav pametno početje dokazuje pripadnost nevretenčarjem.

Bupropion je zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje depresije in kot pomoč pri opuščanju kajenja. Je selektivni zaviralec nevronskega prevzema kateholaminov (noradrenalina in dopamina). Kateholamini so pomembni prenašalci informacij v osrednjem živčevju in vpletanje v njihovo presnovo ima različne posledice, zaželene kot tudi nezaželene.  En od glavnih nezaželenih učinkov je božjasti napad (epilepsija), zato je pri predpisovanju teh zdravil pomembno natančno odmerjanje in upoštevanje učinkov sočasnih bolezni in drugih zdravil, ki jih bolnik lahko jemlje. Klinična učinkovitost zdravila (pri zdravljenju depresije) je potrjena v relativno dobro izvedenih študijah. Bupropion ima številne nezaželene učinke, poleg omenjene epileptogenosti se omenjajo preobčutljivost, neješčnost, nespečnost, vznemirjenost in tako dalje. Pri 10 krat prevelikem odmerku, lahko pride tudi do motenj srčnega ritma. Ob nepravilni uporabi bi to zdravilo lahko bilo smrtno nevarno. Vendar so, ob nepravilni uporabi lahko nevarna skoraj vsa zdravila, ki jih uporabljamo v humani medicini.

Od prvih zdravilskih začetkov, pa do danes se za zdravljenje uporabljajo nevarna zdravila ali celo strupi. Zdravniki takšna smrtno nevarna zdravila ves čas predpisujemo in bupropion ni neka posebna ali bolj nevarna izjema. Obstajajo veliko bolj nevarna zdravila, ki jih pa v Sloveniji veliko bolj pogosto uporabljamo. Na primer Pradaxa ali Marevan sta dva pogosto uporabljena zdravila, ki zavirata nastajanje strdkov in s tem zmanjšujeta možnost možganske kapi, srčne kapi ali pljučne embolije. Bolniki, ki takšna zdravila jemljejo so v primeru poškodbe, še posebej poškodbe glave v smrtni nevarnosti, vendar to še ne pomeni, da moramo ta zdravila prenehati uporabljati, saj se v primeru, ko jih bolniki ne uporabljajo, poveča verjetnost drugih smrtno nevarnih bolezni kot so možganska ali srčna kap. Takšnih primerov je v medicini veliko. Pri zdravljenju bolnikov zdravnik vedno poskuša izbrati, za bolnika najbolj primerno zdravljenja in vedno pretehta vsa tveganja.

Farsa z bupropionom je nastala, ker so na Javni agenciji za zdravila, ko so bupropion obravnavali kot zdravilo, ki se lahko zlorablja, pozabili, da je to zdravilo zelo uporabljano in uporabno tudi v medicini in so ga razvrstili v prvo skupino. To birokratsko napako, ki jo sedaj, mimogrede, odpravljajo, je novinar izkoristil, da je nekaj blata vrgel še na zdravnike.  Vse skupaj je pač neka senzacija, o kateri se novinarček lahko razpiše, ki pa k sreči ni imela prav nobenih negativnih posledic. Bolniki so zdravilo, ki so potrebovali, dobili in edino, kar se je zgodilo je, da so zdravniki kršili zakon v drugi polovici tega leta, naslednje leto pa z istim dejanjem zakonov ne bodo kršili. Človeški zakoni so vedno stvar dogovor in edini zakon, ki je enak za vse in ki mu nihče ne more uiti je zakon narave.

Selekcija komentarjev pod objavo je  žalosten odsev Slovenskega duha. Še dobro, da slovenščino lahko prebere samo 2 milijona ljudi, sicer bi nas moralo biti sram. Pomanjkanje neurotransmiterjev je čedalje hujše vidim in bupropion žal ne bo pomagal.

  • Share/Bookmark

Mi stavkamo, če še niste vedeli!

Komentiraj

Objavil/a dv58 10.11.2016 ob 12:00 pod Aktualno, Slovenija, politika, zdravstvo

Ali ste vedeli, da zdravniki stavkamo? Če ste, potem medije zelo natančno spremljate. Že dolgo nismo videli tako mlačnega in nezainteresiranega poročanja o tako pomembnem dogajanju, ki bo za vse nas imelo daljnosežne posledice. Danes sem moral ostati doma, za konec tedna bom dežuren in bom zato tedensko kvoto ur zelo hitro napolnil. Ker bomo delali samo štirideset ur, bo zelo kmalu zdravnikov, ki lahko delajo, zmanjkalo. Posledica bo, da bodo ustanove morale odpovedati vse ne-nujne dejavnosti. Kljub temu da je stavka legalna, bomo zdravniki plačani manj (samo za 40 ur). Pokazati želimo, da je v tem trenutku nadurno delo potrebno in da bo upoštevanje Evropske direktive o delovnem času naše zdravstvo ohromilo v zelo kratkem času. Treba je pa reči, da s plačilom za 40 ur na teden, torej z osnovno plačo nikakor nismo zadovoljni in da želimo, da se osnovna plača zviša. To je treba povedati brez sprenevedanja.

Do zdaj so mediji in pogajalci, na nasprotni strani mize, vedno mahali z visokimi zaslužki posameznih zdravnikov in pri tem nikoli nista želeli upoštevati ur dela, ki jih je ta posamezni zdravnik moral prebiti na delovnem mestu, da je dobil plačo. In ko upoštevamo samo osnovne plače je takoj jasno, da zdravniki, zaradi dolgega usposabljanja, začnejo delati dosti pozneje kot njihovi vrstniki in čeprav so se šolali bistveno dlje, zaslužijo bistveno manj. Pri tem ne bi govoril o odgovornosti, o naravi dela, kjer se napake merijo s človeškimi življenji, kjer se napake plačujejo tudi z odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Če neki sprehajalec papirjev (paper pusher) “zamoči” pogodbo, podjetje izgubi denar, naderejo ga in mogoče ostane brez službe. Če “zamoči” zdravnik čuti posledice najprej bolnik, zdravnik je pa lahko izpostavljen odškodninskim tožbam in kazenskemu pregonu, da ne govorim o medijskem linču, ki ga vsakič znova uprizorijo naši, senzacije željni mediji. Ob vseh medijskih zdrahah, ki jih vedno znova poslušamo in beremo, je nekaterim kolegom nerodno reči, da so premalo plačani in da želijo večje plače. Takšno sprenevedanje je popolnoma nepotrebno. Za svoje delo, ki je zahtevno in odgovorno, imamo pravico zahtevati dostojno plačilo.

To, da je v zdravstvu nadurno delo potrebno se bo pokazalo zelo kmalu. Problema ne bomo tako hitro rešili. Preprosto, večina kolegov, ki v enem letu konča medicinsko fakulteto, se, 35 do 40 let kasneje upokoji. Če je število nespremenjeno, se tudi število zdravnikov, ki delamo ne more bistveno spremeniti. Priliv iz tujine, še posebej iz nekdanjih bratskih republik, je prisoten, vendar še zdaleč ne zadosten. Treba je torej zvečati vpis, zvečati število odobrenih specializacij in šele v po desetih letih, bomo začeli položaj izboljševati. Dovoliti bo treba tudi zaposlovanje, vseh teh novih zdravnikov. In ne nazadnje bodo ti zdravniki počasi morali pridobiti potrebne izkušnje. Torej gre za dolgotrajni proces, ki bo trajal leta in v tem času, bomo morali zaposleni zdravniki še naprej nositi breme, ki ga nosimo zdaj.

Tu izstopa še ena krivica, o kateri si tudi FIDES ne upa govoriti in to je upokojevanje in pokojnine. Zdravniki prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačujemo iz vseh dohodkov tudi iz plačil za delo preko polnega delovnega časa. Če ure, ki sem jih prebil v bolnišnici, ko sem bil dežuren, spremenim v ure rednega dela se nabere za 10 let rednega dela. Vendar zaradi tega ne bom šel nič prej v pokoj in pokojnina ne bo odsevala višine dohodkov, ker jo omejuje “plafon”. Kljub temu, da delam več kot drugi in da v pokojninsko blagajno prispevam bistveno več kot drugi, bom v pokoj šel pozneje in pokojnine bom imel enako kot ljudje, ki so delali manj in so v pokojninsko blagajno prispevali manj. To naj bi bilo pošteno in temu pravimo solidarnost. Solidarnost je samo v tem, da imamo vsi enako malo. Lahko sicer rečete: Kdo ti je kriv? Sam si se odločil za ta poklic. In res je za poklic sem se odločil zato, ker sam si to želel  in če bi lahko še enkrat izbiral bi se odločil enako.

Vedno, ko je govora o zdravniških plačah, se kot nasprotni argument postavlja prevelika javna poraba. Češ Slovenija je majhna država ni bogata in tako dalje. V resnici je delež plač v javni porabi verjetno zelo majhen. Prepričan sem, da bi se z javnim denarjem lahko gospodarilo veliko bolj gospodarno, če bi omejili apetite posameznikov, ki poslujejo z državo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so stvari, ki jih plačujemo z javnim denarjem bistveno dražje, od tistih, ki jih kupujemo z zasebnim denarjem. In ravno to je jama brez dna v katero ponikne ogromno javnega denarja, zato je nemoralno, da politika varčuje na javnih uslužbencih.

  • Share/Bookmark

They Shoot Doctors, Don’t They?

Komentiraj

Objavil/a dv58 26.08.2016 ob 13:20 pod Aktualno, Medicina, politika, zdravstvo

Nedavno sem brskal po seznamu slovenskih inštruktorjev oživljanja, na portalu Evropskega Sveta za reanimacijo in sem našel ime, ki ni bilo slovensko, ime Luis GUILERMO MARTINEZ. Zdelo se mi je zanimivo, da je kolega, očitno doma iz druge države, izbral naše tečaje in da je celo postal inštruktorski kandidat. Kolega nisem poznal in sem si še rekel, da se bom o njem pozanimal. Nekaj dni pozneje sem z žalostjo ugotovil, da kolega ne bom nikoli več mogel spoznati. Morilec je s svojo nerazumno morilsko slo odvzel očeta dvema majhnima otrokoma, moža ženi, kolega, urologa in ne nazadnje inštruktorja in učitelja. Tragedija, kot je ta, nas prisili da pogledamo okoli sebe, da se zazremo v svojo družbeno bit in da se vprašamo do kam smo prišli.

Ali gre za osamljen eksces, kriminalno dejanje, ki ga je storil okoreli kriminalec ali pa je to eskalacija sovražnosti naperjene proti zdravnikom? To je vprašanje, ki se nam vsem zastavlja. Resnica je verjetno nekje vmes. Dejstvo je, da je sovražnega govora na spletu in v medijih veliko. In dejstvo je, da so (smo) zdravniki ter tudi drugo zdravstveno osebje čedalje bolj pogosto deležni verbalnega ali celo fizičnega nasilja. Verjetno gre pri tem za splošno »neandertalizacijo« družbe s primitivnim egoističnim pehanjem za zaslužkom. Napadalnost in brezobzirnost sta v tem namišljenem boju za preživetjem glavni vrlini. Politika in mediji v svoji konfrontaciji z zdravništvom tej primitivni sovražni klimi nezaupanja dajejo legitimnost.

Kje smo in zakaj, zdravniki izgubili svoj družbeni položaj v očeh javnosti? Skozi zgodovino so bili zdravniki vedno ena od najbolj cenjenih poklicev. Bolezen ne prizanaša nikomur, zato so ljudje (vse do danes ) cenili nasvete in zdravljenje, čeprav pogosto napačne. Zdravniki so bili večinoma dobro plačani in nihče jim ni očital zaslužkarstva. Celo v socializmu so običajni ljudje zdravnike cenili, bala se jih je bolj partijska elita ker so zdravniki bili del inteligence in intelektualcev se je bilo treba bati. Tega strahu pred zdravništvom se je očitno nalezla tudi sedanja politika, saj od prvega dne samostojne Slovenije, ko so zdravniki izrazili željo po izboljšanju svojega standarda, sistematično poskuša razvrednotiti zdravništvo. Medijska gonja z senzacionalističnim iskanjem zdravniških napak je pripomogla razvoju nezaupanja pri ljudeh. Možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija, pa posameznikom dajejo lažen občutek, da do pravih odgovorov in rešitev svojih problemov lahko pridejo tudi brez zdravnika. Žal je večina informacij na spletu površnih in netočnih, nekateri nasveti so pa naravnost nevarni. Zanimiv je socio-psihološki fenomen, da ljudje zelo radi prisluhnejo teorijam zarote in teh je na spletu veliko in se nekritično prenašajo v slovenski prostor. Ta lahkovernost ljudi, ki se mi zdi v Sloveniji še posebej izrazita na žalost govori tudi o stanju slovenskega duha in človeka je naravnost sram, da živi v družbi, ki je lahko tako neuka in primitivna.

Ali se moramo zdravniki bati svojih bolnikov? Jaz mislim, da ne. Ogroženi smo verjetno enako kot vsi drugi v tej družbi, kjer nasilje počasi postaja del vsakdana. Včasih se vprašam, kje so časi, ko sem brez skrbi iz centra Ljubljane skozi Tivoli odšel v študentsko naselje. Danes to, verjetno, ne bi bila pametna ideja. Kljub temu, da se mi ne zdi, da bi bolnišnice bile kaj posebej ogrožene, se moramo vprašati ali je varovanje v naših bolnišnicah ustrezno. V Ljubljanski UKC lahko vkoraka kdorkoli kadarkoli in največkrat ga nihče nič ne vpraša. Obiskovalci se lahko sprehajajo po vseh oddelkih in tudi drugod. Znane so številne težave s tatvinami v garderobah zaposlenih. Tu in tam kakšen narkoman poskuša priti do mamil. Na urgenci pa do nasilja dokaj redno prihaja, kljub video nadzoru in varnostnikom. Varovanje je prepuščeno zunanjem podjetju. Varnostniki so vsi zelo simpatični in prijetni ljudje, vendar nisem prepričan, da so primerno usposobljeni za kakršnokoli posredovanje, še manj so pa fizično pripravljeni, saj so nekateri že verjetno pred upokojitvijo. V tujini (v Nemčiji) je dostop do različnih delov bolnišnice strogo omejen. Na vseh vratih je elektronska kontrola dostopa in vstopi lahko samo tisti, ki mu je dovoljeno. Pri nas kontrola dostopa zgleda tako kot vse ostalo. Kontrorlo dostopa izvaja več podjetji ( verjetno zaradi finančnih razlogov za katere ni čisto jasno kakšne narave so). Posledica je, da moramo anesteziologi, ki moramo imeti dostop, da vseh oddelkov v UKC, ker skrbimo za oživljanje in oskrbo kritično bolnih bolnikov, uporabljati celo vrsto pametnih kartic, namesto, da bi vsa pooblastila bila zapisana na eni kartici.

Še to moram povedati, ker smo spet pri čakalnih vrstah in trditvah, da če dodatno plačamo zdravnike, da bodo čakalne vrste izginile. Samo iz teh trditev je jasno, da ne gospa ministrica in ne g. Fakin (ki kmalu ne bo več aktualen, hvala bogu) ne vesta o čem govorita. Ko gre za operacije je potrebno vedeti, da ni problem v izpeljavi operativnega posega, saj se lahko operira tudi 24 h na dan, samo v tem primeru bo potrebno najprej postaviti šotore, v katerih bodo bolniki ležali, saj so bolniške sobe že sedaj prenatrpane. Ob tem, da se nam populacija stara in da se potreba po intenzivnem zdravljenju neprestano povečuje je skrajnje neodgovorno govoriti o povečanju števila operativnih posegov. Bolniki tako operirani ne bodo za operacijo ustrezno pripravljeni zato bo po operacijah še več zapletov in večji bo pritisk na enote intenzivnega zdravljenja, katerih kapaciteta je med najnižjimi v Evropi. Že sedaj je zasedenost enot nesprejemljivo visoka in zato primanjkuje tako osebja, kot ustreznih aparatur. Zaradi prenatrpanosti izolacija bolnikov ni možna, kar ima za posledico širjenje bolnišničnih okužb. O tem seveda ne govori nihče, ker tega  ne vedo oz. še bolj verjetno, da tega ne želijo vedeti. Kapaciteta Centra za intenzivno terapijo, kjer zdravimo najtežje kirurške bolnike je enaka od vselitve v stavbo kliničnega centra leta 1974. Razumemo, da reševanje teh problemov zahteva precejšen denarni vložek in drugačno strategijo zdravstvene politike in da g-pa Kolar niti slučajno ne more dojeti vseh razsežnosti tega problema, vendar pa ni nobene potrebe po zavajanju javnosti s ponujanjem cenenih rešitev.

Čas bi že bil, da ta slovenska družba vzame svoje zdravnike za partnerje in skupaj z njimi in njihovimi izkušnjami prične reševati probleme, ki so se nakopičili v zdravstvu. Ponovno poudarjam, kot že velikokrat so sedaj, zdravstvo ni gospodarstvo in zato menedžerske rešitve ponavadi ne vodijo nikamor. Zdravstvo je potrebno prestrukturirati okoli jasno določenih medicinskih ciljev. Definiranje teh ciljev pa zahteva veliko več kot par sestankov s »strokovnjaki«. Žalostno je, da politika ne more preseči politikantstva in svojih ozkih interesov in podati zdravništvu roko. Čeprav so zdravniške organizacije obtožili izkoriščanja te tragedije v namen sindikalnega boja, bi odpiranje dialoga le pomenilo, da kolega Martinez ni umrl zaman.

  • Share/Bookmark

Čebelarske modrosti

Komentiraj

Objavil/a dv58 5.02.2016 ob 21:10 pod Aktualno, Alternativa in zdrvilstvo, Slovenija, politika, zdravstvo

Gledam okroglega čebelarčka, kako razpreda o vsemogočnem propolisu in nas vse ob tem prepričuje, kako nekaj malo strupa, ki so ga ob analizah zaznali ne more škodovati. Devet mg pa res ni tako veliko, še posebej če vse skupaj izražaš v tonah, dobiš veliko nul pred devetko. Niti ni problem v tem, da je v svojo modrost sam prepričan, problem je v tem, da mi te bedarije prodajajo na televiziji in jih celo postavljajo kot enakovredne mnenju kolega dr. Brvarja, ki se profesionalno in izključno ukvarja z zastrupitvami.

Odgovorne očitno bolj skrbi zaslužek in mogoče zamera nekim lobijem, ki jih porivajo in vzdržujejo na stolčkih kot pa varnost potrošnikov. Sporne izdelke bi morali takoj in nepreklicno umakniti iz trgovin, odgovorne pa kaznovati. Namesto tega  pa samo sprenevedanje.

  • Share/Bookmark

Stalna pripravljenost

Komentiraj

Objavil/a dv58 28.01.2016 ob 19:19 pod Slovenija

Ravnokar gledam POP TV in nesramno poročanje o stalni pripravljenosti. Seveda tudi zdravnike tlačijo skupaj z g. Maramorjem in ostalimi. Pripravljenost je plačana minimalno si pa na voljo ves čas. Sred noči ustaneš se usedeš v avto ter se odpelješ v bolnišnico. Domov se vrneš ponavadi v jutranjih, če že nisi enostavno nadaljeval.

Pripravljenost na Ekonomski fakulteti je pravzaprav žalitev za vse, ki za mizerno plačilo morajo žrtvovati svoj prosti čas, saj če si v pripravljenosti ne moreš v hribe, ne moreš v kino ali gledališče, saj so odzivni časi kratki. Pa ne zaradi nekih menedžerskih pravil ampak zaradi pacientov. Nekateri kolegi, ki se ukvarjajo z nekimi specifičnimi področji, recimo transplantacija jeter, so včasih tedne v pripravljenosti, pa ne zaradi tega, ker bi v tem uživali ali želeli zaslužiti, temveč zaradi tega ker nikogar drugega ni, ki bi znal početi to kar znajo oni. Torej za te kolege je žaljivo, da jih omenjate skupaj z ministri in podobnimi.

  • Share/Bookmark

Obglavljeni

Komentiraj

Objavil/a dv58 9.12.2015 ob 20:08 pod Slovenija

Prav na smeh mi gre ko poslušam kako smo ubogi v naši največji zdravstveni ustanovi, brez generalnega direktorja. Kako lahko tako obglavljeni  gremo naprej, kdo nas vodi in usmerja?  In ta kriza traja in traja, baje že tri leta. Tri leta imamo samo neke VD-eje, najbolj zabaven med njim je bil predzadnji z svojim komedijantstvom in neuravnovešenimi predlogi.

Verjeli ali ne, delo v UKC poteka manj ali več normalno, pod pogojem, da ne želiš izpeljati kakšnega projekta, ki bi zahteval  dodatna finančna sredstva. Za bolnike poskrbimo tako kot vedno, v okviru danih možnosti, k sreči je skrb za bolnike neodvisna od (poslovnega) “vodstva”. Kljub pogostem zlonamernem poročanju medijev o tem ali onem spodrsljaju, večino bolnikov zdravimo dobro, tako kot povsod v razvitim svetom, za katerim vsaj po znanju ne zaostajamo prav veliko.

Vpogleda v poslovanje seveda nimam, saj sem samo zdravnik. Po mojih laičnih predstavah izguba in rdeče številke, v katerih se baje utapljamo nastane ker se porabi več kot se zasluži. Ker mi nismo avtomobilski servis, restavracija ali kakšno podobno podjetje, ki bi se morali tržiti in ker  pacienti k nam prihajajo ne da bi jih posebej vabili se mi zdi, da je lahko eden od razlogov za izgubo to, da nam g. Fakin enostavno ne poplača vsega opravljenega dela. Restavracija ali frizerski salon bodo propadle, če ne bo gostov oz strank. Mi imamo strank dovolj, verjetno še preveč, pa vendarle … Torej kot rečeno ena možnost je, da je g. Fakin tako dober poslovnež, da naše obglavljene finančnike prepriča, da mi lahko zdravimo bolnike zastonj.  Druga možnost je pa, da naši vrli poslovneži porabijo več kot smo zdravniki zaslužili (sami tako ali tako ne morejo zaslužiti ničesar, saj ne znajo zdraviti ljudi). Zdi se, da so cene, ki jih plačujemo, za aparature, potrošni material ali servis večje kot bi jih jaz dom privatno bil pripravljen plačati. Da nekaj preplačaš sta samo dva razloga, ali si, blago rečeno, premalo inteligenten in  izobražen, da bi ugotovil, da te goljufajo, ali pa zavestno dovoljuješ, da te goljufajo.

Zanimivo je, kako tako politika, kot vodstva, ki jih ta izbira in postavlja ne razumejo preprostega dejstva – zdravstvena ustanova ni podjetje. Zato namen zdravstvene ustanove ni, da bi ustvarjala profit temveč je poslanstvo zdravstvene ustanove, da zdravi ljudi. Zdravljenje ljudi ima svojo ceno in v Sloveniji se moramo odločiti ali smo to ceno pripravljeni plačati ali ne.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »