Mi stavkamo, če še niste vedeli!

Ali ste vedeli, da zdravniki stavkamo? Če ste, potem medije zelo natančno spremljate. Že dolgo nismo videli tako mlačnega in nezainteresiranega poročanja o tako pomembnem dogajanju, ki bo za vse nas imelo daljnosežne posledice. Danes sem moral ostati doma, za konec tedna bom dežuren in bom zato tedensko kvoto ur zelo hitro napolnil. Ker bomo delali samo štirideset ur, bo zelo kmalu zdravnikov, ki lahko delajo, zmanjkalo. Posledica bo, da bodo ustanove morale odpovedati vse ne-nujne dejavnosti. Kljub temu da je stavka legalna, bomo zdravniki plačani manj (samo za 40 ur). Pokazati želimo, da je v tem trenutku nadurno delo potrebno in da bo upoštevanje Evropske direktive o delovnem času naše zdravstvo ohromilo v zelo kratkem času. Treba je pa reči, da s plačilom za 40 ur na teden, torej z osnovno plačo nikakor nismo zadovoljni in da želimo, da se osnovna plača zviša. To je treba povedati brez sprenevedanja.

Do zdaj so mediji in pogajalci, na nasprotni strani mize, vedno mahali z visokimi zaslužki posameznih zdravnikov in pri tem nikoli nista želeli upoštevati ur dela, ki jih je ta posamezni zdravnik moral prebiti na delovnem mestu, da je dobil plačo. In ko upoštevamo samo osnovne plače je takoj jasno, da zdravniki, zaradi dolgega usposabljanja, začnejo delati dosti pozneje kot njihovi vrstniki in čeprav so se šolali bistveno dlje, zaslužijo bistveno manj. Pri tem ne bi govoril o odgovornosti, o naravi dela, kjer se napake merijo s človeškimi življenji, kjer se napake plačujejo tudi z odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Če neki sprehajalec papirjev (paper pusher) “zamoči” pogodbo, podjetje izgubi denar, naderejo ga in mogoče ostane brez službe. Če “zamoči” zdravnik čuti posledice najprej bolnik, zdravnik je pa lahko izpostavljen odškodninskim tožbam in kazenskemu pregonu, da ne govorim o medijskem linču, ki ga vsakič znova uprizorijo naši, senzacije željni mediji. Ob vseh medijskih zdrahah, ki jih vedno znova poslušamo in beremo, je nekaterim kolegom nerodno reči, da so premalo plačani in da želijo večje plače. Takšno sprenevedanje je popolnoma nepotrebno. Za svoje delo, ki je zahtevno in odgovorno, imamo pravico zahtevati dostojno plačilo.

To, da je v zdravstvu nadurno delo potrebno se bo pokazalo zelo kmalu. Problema ne bomo tako hitro rešili. Preprosto, večina kolegov, ki v enem letu konča medicinsko fakulteto, se, 35 do 40 let kasneje upokoji. Če je število nespremenjeno, se tudi število zdravnikov, ki delamo ne more bistveno spremeniti. Priliv iz tujine, še posebej iz nekdanjih bratskih republik, je prisoten, vendar še zdaleč ne zadosten. Treba je torej zvečati vpis, zvečati število odobrenih specializacij in šele v po desetih letih, bomo začeli položaj izboljševati. Dovoliti bo treba tudi zaposlovanje, vseh teh novih zdravnikov. In ne nazadnje bodo ti zdravniki počasi morali pridobiti potrebne izkušnje. Torej gre za dolgotrajni proces, ki bo trajal leta in v tem času, bomo morali zaposleni zdravniki še naprej nositi breme, ki ga nosimo zdaj.

Tu izstopa še ena krivica, o kateri si tudi FIDES ne upa govoriti in to je upokojevanje in pokojnine. Zdravniki prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačujemo iz vseh dohodkov tudi iz plačil za delo preko polnega delovnega časa. Če ure, ki sem jih prebil v bolnišnici, ko sem bil dežuren, spremenim v ure rednega dela se nabere za 10 let rednega dela. Vendar zaradi tega ne bom šel nič prej v pokoj in pokojnina ne bo odsevala višine dohodkov, ker jo omejuje “plafon”. Kljub temu, da delam več kot drugi in da v pokojninsko blagajno prispevam bistveno več kot drugi, bom v pokoj šel pozneje in pokojnine bom imel enako kot ljudje, ki so delali manj in so v pokojninsko blagajno prispevali manj. To naj bi bilo pošteno in temu pravimo solidarnost. Solidarnost je samo v tem, da imamo vsi enako malo. Lahko sicer rečete: Kdo ti je kriv? Sam si se odločil za ta poklic. In res je za poklic sem se odločil zato, ker sam si to želel  in če bi lahko še enkrat izbiral bi se odločil enako.

Vedno, ko je govora o zdravniških plačah, se kot nasprotni argument postavlja prevelika javna poraba. Češ Slovenija je majhna država ni bogata in tako dalje. V resnici je delež plač v javni porabi verjetno zelo majhen. Prepričan sem, da bi se z javnim denarjem lahko gospodarilo veliko bolj gospodarno, če bi omejili apetite posameznikov, ki poslujejo z državo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so stvari, ki jih plačujemo z javnim denarjem bistveno dražje, od tistih, ki jih kupujemo z zasebnim denarjem. In ravno to je jama brez dna v katero ponikne ogromno javnega denarja, zato je nemoralno, da politika varčuje na javnih uslužbencih.

  • Share/Bookmark

They Shoot Doctors, Don’t They?

Nedavno sem brskal po seznamu slovenskih inštruktorjev oživljanja, na portalu Evropskega Sveta za reanimacijo in sem našel ime, ki ni bilo slovensko, ime Luis GUILERMO MARTINEZ. Zdelo se mi je zanimivo, da je kolega, očitno doma iz druge države, izbral naše tečaje in da je celo postal inštruktorski kandidat. Kolega nisem poznal in sem si še rekel, da se bom o njem pozanimal. Nekaj dni pozneje sem z žalostjo ugotovil, da kolega ne bom nikoli več mogel spoznati. Morilec je s svojo nerazumno morilsko slo odvzel očeta dvema majhnima otrokoma, moža ženi, kolega, urologa in ne nazadnje inštruktorja in učitelja. Tragedija, kot je ta, nas prisili da pogledamo okoli sebe, da se zazremo v svojo družbeno bit in da se vprašamo do kam smo prišli.

Ali gre za osamljen eksces, kriminalno dejanje, ki ga je storil okoreli kriminalec ali pa je to eskalacija sovražnosti naperjene proti zdravnikom? To je vprašanje, ki se nam vsem zastavlja. Resnica je verjetno nekje vmes. Dejstvo je, da je sovražnega govora na spletu in v medijih veliko. In dejstvo je, da so (smo) zdravniki ter tudi drugo zdravstveno osebje čedalje bolj pogosto deležni verbalnega ali celo fizičnega nasilja. Verjetno gre pri tem za splošno »neandertalizacijo« družbe s primitivnim egoističnim pehanjem za zaslužkom. Napadalnost in brezobzirnost sta v tem namišljenem boju za preživetjem glavni vrlini. Politika in mediji v svoji konfrontaciji z zdravništvom tej primitivni sovražni klimi nezaupanja dajejo legitimnost.

Kje smo in zakaj, zdravniki izgubili svoj družbeni položaj v očeh javnosti? Skozi zgodovino so bili zdravniki vedno ena od najbolj cenjenih poklicev. Bolezen ne prizanaša nikomur, zato so ljudje (vse do danes ) cenili nasvete in zdravljenje, čeprav pogosto napačne. Zdravniki so bili večinoma dobro plačani in nihče jim ni očital zaslužkarstva. Celo v socializmu so običajni ljudje zdravnike cenili, bala se jih je bolj partijska elita ker so zdravniki bili del inteligence in intelektualcev se je bilo treba bati. Tega strahu pred zdravništvom se je očitno nalezla tudi sedanja politika, saj od prvega dne samostojne Slovenije, ko so zdravniki izrazili željo po izboljšanju svojega standarda, sistematično poskuša razvrednotiti zdravništvo. Medijska gonja z senzacionalističnim iskanjem zdravniških napak je pripomogla razvoju nezaupanja pri ljudeh. Možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija, pa posameznikom dajejo lažen občutek, da do pravih odgovorov in rešitev svojih problemov lahko pridejo tudi brez zdravnika. Žal je večina informacij na spletu površnih in netočnih, nekateri nasveti so pa naravnost nevarni. Zanimiv je socio-psihološki fenomen, da ljudje zelo radi prisluhnejo teorijam zarote in teh je na spletu veliko in se nekritično prenašajo v slovenski prostor. Ta lahkovernost ljudi, ki se mi zdi v Sloveniji še posebej izrazita na žalost govori tudi o stanju slovenskega duha in človeka je naravnost sram, da živi v družbi, ki je lahko tako neuka in primitivna.

Ali se moramo zdravniki bati svojih bolnikov? Jaz mislim, da ne. Ogroženi smo verjetno enako kot vsi drugi v tej družbi, kjer nasilje počasi postaja del vsakdana. Včasih se vprašam, kje so časi, ko sem brez skrbi iz centra Ljubljane skozi Tivoli odšel v študentsko naselje. Danes to, verjetno, ne bi bila pametna ideja. Kljub temu, da se mi ne zdi, da bi bolnišnice bile kaj posebej ogrožene, se moramo vprašati ali je varovanje v naših bolnišnicah ustrezno. V Ljubljanski UKC lahko vkoraka kdorkoli kadarkoli in največkrat ga nihče nič ne vpraša. Obiskovalci se lahko sprehajajo po vseh oddelkih in tudi drugod. Znane so številne težave s tatvinami v garderobah zaposlenih. Tu in tam kakšen narkoman poskuša priti do mamil. Na urgenci pa do nasilja dokaj redno prihaja, kljub video nadzoru in varnostnikom. Varovanje je prepuščeno zunanjem podjetju. Varnostniki so vsi zelo simpatični in prijetni ljudje, vendar nisem prepričan, da so primerno usposobljeni za kakršnokoli posredovanje, še manj so pa fizično pripravljeni, saj so nekateri že verjetno pred upokojitvijo. V tujini (v Nemčiji) je dostop do različnih delov bolnišnice strogo omejen. Na vseh vratih je elektronska kontrola dostopa in vstopi lahko samo tisti, ki mu je dovoljeno. Pri nas kontrola dostopa zgleda tako kot vse ostalo. Kontrorlo dostopa izvaja več podjetji ( verjetno zaradi finančnih razlogov za katere ni čisto jasno kakšne narave so). Posledica je, da moramo anesteziologi, ki moramo imeti dostop, da vseh oddelkov v UKC, ker skrbimo za oživljanje in oskrbo kritično bolnih bolnikov, uporabljati celo vrsto pametnih kartic, namesto, da bi vsa pooblastila bila zapisana na eni kartici.

Še to moram povedati, ker smo spet pri čakalnih vrstah in trditvah, da če dodatno plačamo zdravnike, da bodo čakalne vrste izginile. Samo iz teh trditev je jasno, da ne gospa ministrica in ne g. Fakin (ki kmalu ne bo več aktualen, hvala bogu) ne vesta o čem govorita. Ko gre za operacije je potrebno vedeti, da ni problem v izpeljavi operativnega posega, saj se lahko operira tudi 24 h na dan, samo v tem primeru bo potrebno najprej postaviti šotore, v katerih bodo bolniki ležali, saj so bolniške sobe že sedaj prenatrpane. Ob tem, da se nam populacija stara in da se potreba po intenzivnem zdravljenju neprestano povečuje je skrajnje neodgovorno govoriti o povečanju števila operativnih posegov. Bolniki tako operirani ne bodo za operacijo ustrezno pripravljeni zato bo po operacijah še več zapletov in večji bo pritisk na enote intenzivnega zdravljenja, katerih kapaciteta je med najnižjimi v Evropi. Že sedaj je zasedenost enot nesprejemljivo visoka in zato primanjkuje tako osebja, kot ustreznih aparatur. Zaradi prenatrpanosti izolacija bolnikov ni možna, kar ima za posledico širjenje bolnišničnih okužb. O tem seveda ne govori nihče, ker tega  ne vedo oz. še bolj verjetno, da tega ne želijo vedeti. Kapaciteta Centra za intenzivno terapijo, kjer zdravimo najtežje kirurške bolnike je enaka od vselitve v stavbo kliničnega centra leta 1974. Razumemo, da reševanje teh problemov zahteva precejšen denarni vložek in drugačno strategijo zdravstvene politike in da g-pa Kolar niti slučajno ne more dojeti vseh razsežnosti tega problema, vendar pa ni nobene potrebe po zavajanju javnosti s ponujanjem cenenih rešitev.

Čas bi že bil, da ta slovenska družba vzame svoje zdravnike za partnerje in skupaj z njimi in njihovimi izkušnjami prične reševati probleme, ki so se nakopičili v zdravstvu. Ponovno poudarjam, kot že velikokrat so sedaj, zdravstvo ni gospodarstvo in zato menedžerske rešitve ponavadi ne vodijo nikamor. Zdravstvo je potrebno prestrukturirati okoli jasno določenih medicinskih ciljev. Definiranje teh ciljev pa zahteva veliko več kot par sestankov s »strokovnjaki«. Žalostno je, da politika ne more preseči politikantstva in svojih ozkih interesov in podati zdravništvu roko. Čeprav so zdravniške organizacije obtožili izkoriščanja te tragedije v namen sindikalnega boja, bi odpiranje dialoga le pomenilo, da kolega Martinez ni umrl zaman.

  • Share/Bookmark

Čebelarske modrosti

Gledam okroglega čebelarčka, kako razpreda o vsemogočnem propolisu in nas vse ob tem prepričuje, kako nekaj malo strupa, ki so ga ob analizah zaznali ne more škodovati. Devet mg pa res ni tako veliko, še posebej če vse skupaj izražaš v tonah, dobiš veliko nul pred devetko. Niti ni problem v tem, da je v svojo modrost sam prepričan, problem je v tem, da mi te bedarije prodajajo na televiziji in jih celo postavljajo kot enakovredne mnenju kolega dr. Brvarja, ki se profesionalno in izključno ukvarja z zastrupitvami.

Odgovorne očitno bolj skrbi zaslužek in mogoče zamera nekim lobijem, ki jih porivajo in vzdržujejo na stolčkih kot pa varnost potrošnikov. Sporne izdelke bi morali takoj in nepreklicno umakniti iz trgovin, odgovorne pa kaznovati. Namesto tega  pa samo sprenevedanje.

  • Share/Bookmark

Stalna pripravljenost

Ravnokar gledam POP TV in nesramno poročanje o stalni pripravljenosti. Seveda tudi zdravnike tlačijo skupaj z g. Maramorjem in ostalimi. Pripravljenost je plačana minimalno si pa na voljo ves čas. Sred noči ustaneš se usedeš v avto ter se odpelješ v bolnišnico. Domov se vrneš ponavadi v jutranjih, če že nisi enostavno nadaljeval.

Pripravljenost na Ekonomski fakulteti je pravzaprav žalitev za vse, ki za mizerno plačilo morajo žrtvovati svoj prosti čas, saj če si v pripravljenosti ne moreš v hribe, ne moreš v kino ali gledališče, saj so odzivni časi kratki. Pa ne zaradi nekih menedžerskih pravil ampak zaradi pacientov. Nekateri kolegi, ki se ukvarjajo z nekimi specifičnimi področji, recimo transplantacija jeter, so včasih tedne v pripravljenosti, pa ne zaradi tega, ker bi v tem uživali ali želeli zaslužiti, temveč zaradi tega ker nikogar drugega ni, ki bi znal početi to kar znajo oni. Torej za te kolege je žaljivo, da jih omenjate skupaj z ministri in podobnimi.

  • Share/Bookmark

Obglavljeni

Prav na smeh mi gre ko poslušam kako smo ubogi v naši največji zdravstveni ustanovi, brez generalnega direktorja. Kako lahko tako obglavljeni  gremo naprej, kdo nas vodi in usmerja?  In ta kriza traja in traja, baje že tri leta. Tri leta imamo samo neke VD-eje, najbolj zabaven med njim je bil predzadnji z svojim komedijantstvom in neuravnovešenimi predlogi.

Verjeli ali ne, delo v UKC poteka manj ali več normalno, pod pogojem, da ne želiš izpeljati kakšnega projekta, ki bi zahteval  dodatna finančna sredstva. Za bolnike poskrbimo tako kot vedno, v okviru danih možnosti, k sreči je skrb za bolnike neodvisna od (poslovnega) “vodstva”. Kljub pogostem zlonamernem poročanju medijev o tem ali onem spodrsljaju, večino bolnikov zdravimo dobro, tako kot povsod v razvitim svetom, za katerim vsaj po znanju ne zaostajamo prav veliko.

Vpogleda v poslovanje seveda nimam, saj sem samo zdravnik. Po mojih laičnih predstavah izguba in rdeče številke, v katerih se baje utapljamo nastane ker se porabi več kot se zasluži. Ker mi nismo avtomobilski servis, restavracija ali kakšno podobno podjetje, ki bi se morali tržiti in ker  pacienti k nam prihajajo ne da bi jih posebej vabili se mi zdi, da je lahko eden od razlogov za izgubo to, da nam g. Fakin enostavno ne poplača vsega opravljenega dela. Restavracija ali frizerski salon bodo propadle, če ne bo gostov oz strank. Mi imamo strank dovolj, verjetno še preveč, pa vendarle … Torej kot rečeno ena možnost je, da je g. Fakin tako dober poslovnež, da naše obglavljene finančnike prepriča, da mi lahko zdravimo bolnike zastonj.  Druga možnost je pa, da naši vrli poslovneži porabijo več kot smo zdravniki zaslužili (sami tako ali tako ne morejo zaslužiti ničesar, saj ne znajo zdraviti ljudi). Zdi se, da so cene, ki jih plačujemo, za aparature, potrošni material ali servis večje kot bi jih jaz dom privatno bil pripravljen plačati. Da nekaj preplačaš sta samo dva razloga, ali si, blago rečeno, premalo inteligenten in  izobražen, da bi ugotovil, da te goljufajo, ali pa zavestno dovoljuješ, da te goljufajo.

Zanimivo je, kako tako politika, kot vodstva, ki jih ta izbira in postavlja ne razumejo preprostega dejstva – zdravstvena ustanova ni podjetje. Zato namen zdravstvene ustanove ni, da bi ustvarjala profit temveč je poslanstvo zdravstvene ustanove, da zdravi ljudi. Zdravljenje ljudi ima svojo ceno in v Sloveniji se moramo odločiti ali smo to ceno pripravljeni plačati ali ne.

  • Share/Bookmark

Bedarija

Beseda bedarija mi je všeč. Zadnje čase jo pogosto obračam v mislih, ob pogledu na vse kar me obkroža, včasih jo tudi izgovorim. In prav dobro mi dene, da vso jezo in slabo voljo lahko povzamem v eno samo besedo – bedarija. Sicer je bedarija nekaj kar počenja bedak. Opis v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pravi:”bedaríja -e ž (ȋekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: govoriti, kvasiti, počenjati bedarije; to je velika bedarija”. Beseda bedak iz katere moja priljubljena beseda izhaja ima pa zanimive korenine. Besedo bedak (homo stultus) naj bi prevzeli iz hrvaškega jezika. Priznam, da me je to malo presenetilo, vendar če dobro pomislim, sem to besedo pogosto zasledil v govorjenem hrvaškem jeziku, še posebej se mi zdi v Hrvaškem Zagorju in v okolici Zagreba. Hrvati so si jo pa izposodili pri Turkih, ki pravijo bedaf in jo prilagodili slovanskemu besedotvornemu vzorcu tvorb na -ak, ki označujejo osebe. V turški jezik je pa ta beseda zašla iz perziskega Farsi-ja, kjer beseda bedāk označuje hudobneža ali  pokvarjenca.

Zadnje čase se mi beseda bedarija pogosto vriva v misli, še posebej ko prebiram pošto, ki mi jo posredujejo razne tajnice in administrativne delavke. (Da ne bo pomote, one nimajo nič z vsebino posredovane pošte). Vsebina je polna nekih odredb, dekretov  navodil in podobnih upravnih in vodstvenih pripomočkov.

Že nekaj časa se trudimo in privajamo na registracijo delovnega časa, vendar stvar nikakor noče delovati. Nekaj dni imaš  veliko ur plusa, potem pa to kar nekam brez pojasnila izgine. Zjutraj smo bili prikrajšani še za to zabavo (vedno smo namreč poskušali uganiti ali bo plus ali minus), saj registrator ni hotel pokazati nobenih ur. Pa vendar to ni tisto kar vriva zgoraj omenjeno besedo v moje misli, to je samo zabavno. Problem je v tem, da od vsega skupaj ni prav nobene koristi. Jaz že dvajset let hodim v službo vsaj pol ure pred pričetkom delovnega časa in največkrat prostore UKC zapustim po ure po delovnem času. Zjutraj je manj prometa, popoldan je pa vedno še kaj za postorit pred odhodom. Velika večina kolegov in sester ravna podobno,saj drugače niti ni možno zaradi bolnikov. V večini okolji si moramo službo predati in enostavno ni možno oditi prej ali pa zamujati. Tu pa tam tudi kdo zamudi, vendar to niti slučajno ne opraviči razmetavanja z denarjem, ki je bilo potrebno, da so vzpostavili sistem, ki slabo deluje, ki še vedno potrebuje množico administrativnega osebja za vnos vsega tistega, kar sistem ne more registrirati. Sistem je namenjen podjetju kjer ljudje delajo ” od  do” in registracija vseh drugih oblik, kot so dežurstva in različne pripravljenosti, enostavno ni možna. Skratka b…

Pred kratkim dobim obvestilo, da sedaj pa moramo res prav vsi uporabljati službeni e-mail. Sam ga ne uporabljam iz več razlogov: prvič strežnik ne omogoča pošiljanje dovolj velikih datotek, drugič postopek za pridobitev e- mail naslova je tako zapleten in  vezan na podpisovanje nekakšnih hardcopy formularjev, da me to takoj odvrne od kakšnih koli poskusov, da bi službeni e-mail naslov pridoniv. Dekreti in prisila smrdijo in edini razlog zaradi katerega bi nekdo poskusil vsiliti obvezno uporabo službenega e – maila je nadzor.  Tega se seveda ne bojim, ker ničesar nimam skrivati, tisto kar mislim povem v obraz. Seveda je pri nas takšen nadzor neustaven, vendar imam občutek, da to ne bi nikogar ustavilo. Priznam, da se nekega  dobrega razloga,  zakaj bi moral uporabljati službeni mail, ne morem spomniti.  Nobena informacija, ki so mi jo poslali ni takšna, da bi se kdo posebej trudil vdreti v moj poštni predal. Tudi sam nisem nikoli pošiljal informacij  (saj jih tudi nimam), ki bi lahko bile opredeljene kot poslovna skrivnost. Kakšna poslovna skrivnost neki, jaz se ukvarjam z zdravljenjem ljudi. Informacij o bolnikih ne pošiljam po elektronski pošti. Zakaj torej, ker zgleda lepo ? Torej še ena b….

S prva sem mislil, da bom lahko vse bedarije razvrstil kronološko, pa  mi nekatere  nekako uidejo iz  spomina. Pred časom smo že dobili ukaz, da moramo planirati vsa izobraževanja za naslednje leto. Na prvi pogled čisto nedolžna in legitmna zahteva, saj je potrebno planirati odsotnosti. Vendar pa to jasno pokaže popolno nepoznavanje dela in življenja v medicinski ustanovi. Vsi dogotki in izobraževanja v naslednjem letu, običajno še niso časovno pa tudi vsebinsko opredeljeni, še posebej tisti, ki se bodo zgodili proti koncu leta. Nekateri se raznih simpozijev, kongresov in sestankov udeležujemo kot predavatelji. Vabila prihajajo običajno kakšen mesec pred dogodkom. Če se  dogodkov, ki jih nismo planirali ne bomo mogli udeležiti bodo najbrž predavali pisci dekretov ali kaj? Popolna b…

Zadnja v tej briliantni seriji je prepoved predstavnikom različnih podjetji, ki poslujejo  z UKC , da bi se prosto gibali po ustanovi, brez povabila in dovoljenja direktorja. Kar pomeni, da nam predstavniki industrije in farmacije svojih proizvodov ne bodo mogli predstaviti. Ne bo možna zelo koristna izmenjava mnenj in pa občasni obiski tujih strokovnjakov. To je predvsem svojevrstna nezaupnica zdravnikom in pa poskus  razvrednotenja njihovega prispevka delovanju ustanove. Zdravniki, smo mezdni delavci in se nimamo kaj zanimati za naprave in zdravila, ki bodo nabavljena. O tem bodo odločali pravi strokovnjaki ekonomisti. Do sedaj  so morali predstavniki posameznih podjetji prepričati uporabnike, da so njihovi izdelki res uporabni. Dostikrat so ravno ti predstavniki industrije prvi vir informacije o neki napravi ali pripomočku. Pogosto dobimo posamezne naprave na uporabo, da jih lahko preizkusimo. Včasih nekaterenaprave, ki so pogosto nepogrešljive ostanejo na preizkušnji dolgo časa. Posamezne naprave so na voljo zastonj, če UKC kupuje potrošni material. Ali so vse te oblike ekonomsko primerne ne vem, vendar že trideset let na tak ali drugačen način uspevam zagotoviti kvalitetno medicino svojim pacientom. Opletati z nekimi dekreti, kot slon v trgovini s kristalom je enostavno, vendar so posledice lahko drage. Kaj se bo zgodilo, ko bodo predstavniki industrije sposojene ultrazvočne mašine, ventilatorje in monitorje odnesli, ali bodo vrli vodstveni delavci sposobni kupiti vse potrebno, da ne bo trpela oskrba bolnikov, ali jih pa to sploh ne zanima. To tako ali tako ni njihov problem, oni se s tem ne ukvarjajo, to je naloga zdravniov, oni samo vodijo in pišejo dekrete. Kakšna bed..

Zdaj vidite zakaj je ta beseda s perzijskim izvirom mojanajbolj pogosto uporabljana beseda.

  • Share/Bookmark

Okostnjaki

Nedavno (v torek med dežurstvom) sem odkril okostnjake s Portala PLUS (http://www.portalplus.si/). Gre za nadvse zanimivo branje ob katerem so se, si mislim, mnogi privoščljivo muzali. Vendar, če pogledamo širšo sliko je sporočilo teh dveh prispevkov zelo jasno: slovenska medicina je zanič, zdravniki v Sloveniji ničesar ne vedo, UKC je… Ob tem, ko se politiki veselijo boljše pogajalske pozicije, (saj zadaj ko je razkrito da nič ne znajo ne bodo mogli zahtevati večjih plač) nihče ne pomisli, da slovenski bolniki drugih zdravnikov in boljše terciarne ustanove nimajo. Rušenje zaupanja med bolniki in zdravstvom je predvsem v škodo bolnikom. Zelo malo je namreč takšnih, ki si bodo lahko privoščili zdravljenje na klinikah, kjer kvalitetne študije objavljajo po tekočem traku. Ta, velika večina, se bo sedaj k zdravniku podala še z večjim strahom.

Trditvam o številu objav in o vplivnosti revij in prispevkov ne bom oporekal, čeprav bi se tudi o teh trditvah lahko razpravljalo. Nikakor se pa ne morem strinjati z insinuacijo avtorjev ” Okostnjakov”, da je raziskovalno delo odsev strokovnosti in kliničnega znanja in da je kvaliteta kliničnega dela odvisna od števila objav v različnih strokovnih revijah. Večina zdravnikov ni raziskovalcev, kar pa ne pomeni, da ne znajo brati in da ugotovitve raziskav, ki so jih opravili drugi, ne znajo uporabiti pri svojem delu. Zato je trditi, da zaradi tega ker je raziskovalno delo pri nas manj spodbujano, bolnik ni na prvem mestu, blago rečeno neodgovorno in ne zdrži kritike. Da nekdo postane dober klinični zdravnik mora poleg rednega izobraževanja in spremljanja literature nabrati tudi izkušnje. Kirurg lahko naredi veliko raziskav  in objavi veliko prispevkov, vendar pa če ne operira, ne more biti dober kirurg. To velja za vsa področja medicine. Medicina je praktična znanost in brez praktičnih izkušenj ni dobrih zdravnikov. Zato je zgodba z mladimi raziskovalci, ki se jo nekateri še spominjajo zgrešen poskus. Dobre raziskovalne ideje lahko dobiš šele ko spoznaš stroko.

Objavljanje člankov v mednarodnih revijah z visokim “impakt” faktorjem je cela industrija, ki temelji na tradiciji. Za objavo v priznani reviji moraš izpolniti vsaj enega od dveh pogojev: raziskava mora biti izjemno dobra, originalna in metodološko neoporečna ali pa mora med biti med avtorji vsaj eno znano ime. Posamezniki, ki so imeli srečo in so se v nekem obdobju svojega šolanja usposabljali v tujini in se tam pridružili poznanemu raziskovalnemu timu, so svoje raziskave lažje zrinili v pomembne revije. S tem ne želim povedati, da so te raziskave bile slabe, ravno nasprotno. Brez pomembnega imena med avtorji, pa mora raziskava izstopati in prekašati običajno raven. Za izdelavo takšnih raziskav je potrebno sistematično zagotavljati potrebne pogoje in infrastrukturo. Spominjam se, da sem pred leti, v Angliji srečal posameznike, ki so bili zaposleni v bolnišnici z namenom zbiranja podatkov (audit ali research clerks). Danes so na voljo računalniki in bolnišnični informacijski sistemi. Pri nas imamo celo štiri, žal nepovezana in slabo delujoča. Če želim izvedeti, kakšno je preživetje po oživljanju moram za vsakega bolnika, ročno preverjati ali je še živ. To moram početi v rednih časovnih intervalih do odhoda iz bolnišnice. Potem se ponavadi sled izgubi. Če z raziskavo želimo preveriti vpliv nekega dejavnika na klinično dogajanje ali izhod zdravljenja je ponavadi potrebno vključiti veliko bolnikov. Na primer v študijo CRASH 2 s katero so pokazali, da imajo poškodovanci, ki dobijo traneksamično kislino boljše preživetje, so vključili 20000 poškodovancev. Smrtnost se je zmanjšala za 1,5%, upadla je z 16% na 14,5%. Če želim pregledati v našem informacijskem sistemu 10 bolnikov porabim 6 do 8 ur, kar pomeni, da bi 20000 bolnikov obdeloval  6 let vsak dan, v tem primeru ne bi mogel ničesar drugega delati. To so samo nekatere od objektivnih ovir. Odpravljanje teh ovir zahteva sistemski napor in….. denar. Ob tej magični besedi se pa vse ustavi.

Če bodo politika, zavod za zdravstveno zavarovanje in vodstva posameznih ustanov v neki daljni bodočnosti ugotovili, da je izobraževanje in raziskovalno delo pomembno za razvoj zdravstva se bodo, zelo počasi, stvari začele spreminjati. V tem trenutku denarja primanjkuje tudi za najnujnejše.  V tem trenutku so in eno in drugo področje prepuščeni iznajdljivosti posameznikov, kar pa kot vidite rezultira v “okostnjakih”

Mogoče imajo novinarji in uredništvo Portala PLUS pravico povedati, tudi tiste stvari s katerimi se ne strinjamo, vendar so pa dolžni poročati objektivno in pri tem upoštevati javni interes in javno dobro ljudi, katerim naj bi služili, sicer postanejo sami sebi namen ali se jim zgodi ravno tisto kar očitajo “main stream” medijskim glasilom. Žalostno je, da svoje politične orientacije nikakor ne morejo ali ne želijo prikriti. Strupena zlonamernost tega prispevka, ki ni usmerjena samo v posameznike, ki jih grobo žalijo in se jim posmehujejo, temveč v slovensko zdravništvo v celoti, blati ugled zdravnikov in največje slovenske zdravstvene ustanove, ki sicer ima veliko težav, pa vendarle se tam uspešno zdravi in pozdravi tisoče Slovencev. In vsi malce težji primeri slej ali prej končajo v UKC (tudi iz sosednjih držav). Glede na žaljivo aroganco s katero je prispevek napisan bi si človek mislil, da je vsaj polovica uredništva, ki se je podpisalo pod objavo, dobila Pulitzerjevo nagrado in redno piše za Time.

  • Share/Bookmark

Zdravniki homeopati brez skrbi?

Nedavno so se na Zdravniški zbornici odločili, da zdravnikom, ki se ukvarjajo z homeopatijo ne bodo jemali licence. To sicer naj ne bi pomenilo, da Zdravniška zbornica priznava enakopravnost homeopatski pseudoznanosti, vendar pa pristajanje na sporno etično ravnanje kolegov, pušča vsaj meni, zelo slab okus v ustih. Ne morem verjeti, da lahko zdravnik, ki je diplomiral na medicinski fakulteti zavrže vse kar je sodobna znanost dognala in to zamenja za slepo vero v nekakšne srednjeveške neumnosti. Ogrožati bolnika z zdravljenjem, za katerega vemo, da ne more delovati, je za mene neetično. Za neetična dejanja zbornica ne bi smela zatiskati oči.

Homeopatija je nastala pred 200 leti, še preden uradna medicina prav dobro vedela kaj počne. Pred 200 leti, ko so zdravniki zdravili s puščanjem krvi in drugimi šarlatanskimi ukrepi je bilo enostavno prodati tezo, da “enako zdravi enako” in da razredčen strup lahko pozdravi simptome, ki jih povzroča sam.  Zgodba se je začela kmalu po “velikem” Paracelsiusu, ki je zdravil z anorganskimi zdravili. Zdravila so bila zelo učinkovita, saj so bolezni hitro izginevala, bolniki pa ravno tako – na pokopališča. Skratka zdravljenje je uspelo, bolnik je pa umrl. Če strup nekoliko razredčite, bolnik lahko dovolj dolgo preživi, da plača račun. V tistem času (pred 200 leti) je umrlo več bolnikov, ki so imeli denar in so si zdravnika privoščili, kot tistih, ki denarja niso imeli in so se lahko pozdravili sami, po naravni poti, zaradi nastanka imunosti ali z naravnim potekom bolezni.

Hahnemann začetnik homeopatije je ob prevajanju traktata William Cullena  zaužil kininovec in se ob tem zastrupil. Simptome zastrupitve je pripisal malariji in prišel do sklepa, da če kininovec povzroči malarijo potem jo lahko tudi pozdravi. Naslednji korak je bilo preizkušanje (provings). Potrebno je bilo namreč preizkusiti učinke različnih snovi na zdravih ljudeh.  Opažanja so bila  publicirana na začetku 19 stoletja in še vedno predstavljajo pomemben “diagnostičen pripomoček”.

Kar je zelo pomembno je redčenje. Ekstremno redčenje v posameznih homeopatskih pripravkih je seveda fizikalno nemogoče. Razredčenje, ki ga je priporočal ustanovitelj je 30 C kar pomeni redčenje na 1060 Popularno homeopatsko zdravilo za gripo je 200C razredčenje račjih jeter. V vidnem vesolju se nahaja  1080 molekul torej. Verjetnost, da je zdravilu vsaj ena molekula aktivne substance je minimalna. Torej prodajajo nam vodo in alkohol. Homeopatska zdravila – beri navadna voda- ne more napraviti prav nobene škode.  Razen v primeru ko bolnik potrebuje resno zdravljenje.

Meta analiza objavljena v reviji Lancet leta 2005 je pokazala, da je učinkovitost homeopatskih zdravil enaka placebu. Homeopat si za bolnika vzame čas in to bolniku zagotovo pomaga, bolnik se počuti bolje. Problem nastane pri resnih boleznih, kjer pa pogovor ni dovolj in kjer se brez zdravljenja bolezen konča s smrtjo.

YouTube slika preogleda

Ker iz nekega razloga video ne dela si ga oglejte na tem linku: https://www.youtube.com/watch?v=HMGIbOGu8q0

Odločitev zbornice se mi zato ne zdi smiselna in jo ne podpiram.

  • Share/Bookmark

Ebola – ali nas mora biti strah?

Ebola povzroča hemoragino vročico, vročinsko bolezen pogosto povezano z motnjami v strjevanju krvi in odpovedjo imunskega sistema. Smrtnost se giblje od 50 – 90 %. Dosedanji izbruhi v zakotju Afrike so hitro izzveneli, malo zaradi velike smrtnosti, malo pa zaradi odročnosti krajev v katerih so epidemije nastale. Tokrat je epidemija ušla nadzoru in z večanjem števila obolelih se povečuje verjetnost, da se bolezen pojavi v Evropi ali celo pri nas.

Bolezen se prenaša ob tesnem stiku z bolnikom in njegovimi izloči, krvjo, blatom, urinom, semenom, solzami … Lahko upamo, da je za razliko od Afrike, zdravstvena služba pri nas bolj učinkovita. Bolniki naj bi postali kužni šele ob pojavu simptomov. Simptomi se po okužbi z virusom Ebole pojavijo od 2 do 21 dni, tipično 8  - 9 dni po okužbi. Žal nisem popolnoma prepričan, da vemo ali je bolnik v inkubacijskem obdobju kužen ali ne. Upajmo, da ni. Bolezen tudi po pojavu simptomov težko prepoznamo in bolnik lahko v tem zgodnjem obdobju (krvavitve se pojavijo pozno) okuži okolico. Neposredno ogroženi so tisti, ki bolnika negujejo. Med temi so tudi ali predvsem zdravstveni delavci. Zdravniki in zdravstveni delavci prvega kontakta so najbolj ogroženi, vsaj na začetku epidemije, ko okužene bolnike ne pričakujejo.

V mikrobioloških laboratorijih Ebolo razvrščajo v 4 varnostno kategorijo (BiosafetyLevel 4), ki je rezervirana za smrtonosne bolezni za katere ni zdravila ali cepiva. In čeprav je do večine okužb v laboratoriju prišlo zaradi vboda z okuženo iglo, morajo v laboratorijih nositi zaščitne obleke s pozitivnim tlakom, delajo v popolnoma izoliranih prostorih z negativnim tlakom, v katere vstopajo skozi posebna vrata (airlock). Zakaj ? Če se pa Ebola prenaša samo s tesnim stikom z bolnikom in njegovimi izločki. Mogoče zaradi tega ker zračni prenos Ebole ni popolnoma izključen. Zagotovo vemo, da se Ebola lahko prenaša z aerosolom, kar je še posebej nevarno pri izvajanju posegov na dihalih. Meni se je že zgodilo, da me je poškodovanec ob intubaciji poškropil s krvjo. Ob takšnih postopkih največkrat uporabljamo zaščitna sredstva, ščitnike za oči (včasih tudi očala), maske in podobno. Za Ebolo so potrebni nekoliko bolj rigorozni ukrepi in bolj varna zaščitna oblačila in predvsem maske. Upam, da smo kaj takšnega dobili tudi v CUB UKC. Urgentni oddelki smo pač vstopna vrata bolnišnice. Večina agencij, pri nas in v svetu, trdi, da je dovolj, če zaščitna obleka (kjer obstaja nevarnost aerosola) nepropustna za tekočine in prekriva celo telo vključno z čevlji. Potrebne so dvojne rokavice in zaščita očala ter goste nepropustne maske. In zakaj ne skafandre ? Verjetno zato ker je tveganje, da se z Ebolo srečamo majhno in je glede na ceno bolj izpopolnjene zaščitne opreme, sprejemljivo. Pa kaj, če se okuži 1 – 2 % zdravnikov ali sester, to si še lahko privoščimo. Nikakor si pa ne moremo privoščiti (v tem varčevalnem obdobju) nabavo drage zaščitne opreme, ki jo verjetno ne bi nikoli uporabili.  Zmanjkalo bi nam denarja za številne projekte, pri katerih vsi udeleženi lahko zaslužijo.

Očitno ne bomo nikoli podobni Dastin Hoffmanu, pa se lahko še tako trudimo. Ali nas torej mora biti strah?

  • Share/Bookmark

Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »