Ebola – ali nas mora biti strah?

Ebola povzroča hemoragino vročico, vročinsko bolezen pogosto povezano z motnjami v strjevanju krvi in odpovedjo imunskega sistema. Smrtnost se giblje od 50 – 90 %. Dosedanji izbruhi v zakotju Afrike so hitro izzveneli, malo zaradi velike smrtnosti, malo pa zaradi odročnosti krajev v katerih so epidemije nastale. Tokrat je epidemija ušla nadzoru in z večanjem števila obolelih se povečuje verjetnost, da se bolezen pojavi v Evropi ali celo pri nas.

Bolezen se prenaša ob tesnem stiku z bolnikom in njegovimi izloči, krvjo, blatom, urinom, semenom, solzami … Lahko upamo, da je za razliko od Afrike, zdravstvena služba pri nas bolj učinkovita. Bolniki naj bi postali kužni šele ob pojavu simptomov. Simptomi se po okužbi z virusom Ebole pojavijo od 2 do 21 dni, tipično 8  - 9 dni po okužbi. Žal nisem popolnoma prepričan, da vemo ali je bolnik v inkubacijskem obdobju kužen ali ne. Upajmo, da ni. Bolezen tudi po pojavu simptomov težko prepoznamo in bolnik lahko v tem zgodnjem obdobju (krvavitve se pojavijo pozno) okuži okolico. Neposredno ogroženi so tisti, ki bolnika negujejo. Med temi so tudi ali predvsem zdravstveni delavci. Zdravniki in zdravstveni delavci prvega kontakta so najbolj ogroženi, vsaj na začetku epidemije, ko okužene bolnike ne pričakujejo.

V mikrobioloških laboratorijih Ebolo razvrščajo v 4 varnostno kategorijo (BiosafetyLevel 4), ki je rezervirana za smrtonosne bolezni za katere ni zdravila ali cepiva. In čeprav je do večine okužb v laboratoriju prišlo zaradi vboda z okuženo iglo, morajo v laboratorijih nositi zaščitne obleke s pozitivnim tlakom, delajo v popolnoma izoliranih prostorih z negativnim tlakom, v katere vstopajo skozi posebna vrata (airlock). Zakaj ? Če se pa Ebola prenaša samo s tesnim stikom z bolnikom in njegovimi izločki. Mogoče zaradi tega ker zračni prenos Ebole ni popolnoma izključen. Zagotovo vemo, da se Ebola lahko prenaša z aerosolom, kar je še posebej nevarno pri izvajanju posegov na dihalih. Meni se je že zgodilo, da me je poškodovanec ob intubaciji poškropil s krvjo. Ob takšnih postopkih največkrat uporabljamo zaščitna sredstva, ščitnike za oči (včasih tudi očala), maske in podobno. Za Ebolo so potrebni nekoliko bolj rigorozni ukrepi in bolj varna zaščitna oblačila in predvsem maske. Upam, da smo kaj takšnega dobili tudi v CUB UKC. Urgentni oddelki smo pač vstopna vrata bolnišnice. Večina agencij, pri nas in v svetu, trdi, da je dovolj, če zaščitna obleka (kjer obstaja nevarnost aerosola) nepropustna za tekočine in prekriva celo telo vključno z čevlji. Potrebne so dvojne rokavice in zaščita očala ter goste nepropustne maske. In zakaj ne skafandre ? Verjetno zato ker je tveganje, da se z Ebolo srečamo majhno in je glede na ceno bolj izpopolnjene zaščitne opreme, sprejemljivo. Pa kaj, če se okuži 1 – 2 % zdravnikov ali sester, to si še lahko privoščimo. Nikakor si pa ne moremo privoščiti (v tem varčevalnem obdobju) nabavo drage zaščitne opreme, ki jo verjetno ne bi nikoli uporabili.  Zmanjkalo bi nam denarja za številne projekte, pri katerih vsi udeleženi lahko zaslužijo.

Očitno ne bomo nikoli podobni Dastin Hoffmanu, pa se lahko še tako trudimo. Ali nas torej mora biti strah?

  • Share/Bookmark

Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark

Komentarji

Danes zjutraj sem prebiral komentarje na sobotno omizje o zdravstvu na POP TV in sem presenečeno ugotovil, da se je med številnimi na pol pismenimi primitivci, ki pljuvajo po zdravnikih našel posameznik, ki si je zdravnike drznil tudi zagovarjati in to tako uspešno, da so ostali izgubili interes. Še sam bi težko kaj dodal.

Debata se je razvnela tudi pri komentarju dr. Bitenca o tem kako je bil plačan, ko je delal v naši ustanovi in koliko je za to delal. Ker se ga še dobro spominjam iz tistih časov, bi rekel, da ni bil nikoli brez dela, vendar je pa delo v ustanovi kot je UKC nujno drugače organizirano kot je v privatni ustanovi. In njegove odgovornosti so zagotovo večje, saj mora skrbeti za številne stvari, ki jih v UKC ne delamo zdravniki.

Plačilo po delu je zagotovo dobra ideja, vendar bi zahtevala individualne pogodbe. Ob tem se seveda zastavi vrsta vprašanj. Ugibam, da imajo individualne pogodbe v UKC samo vodstveni delavci (večina jih ni zdravnikov). Ostali dobimo po kolektivni pogodbi in zakonu. Prvo vprašanje, ki se mi zastavi je, kdo bo odločal o tem koga bo s individualno pogodbo najel UKC. Če bo to podobno sedanji situaciji, ko različni poslovni direktorji svojo funkcijo dojemajo napačno, in bo sklepanje teh individualnih pogodb prepuščeno presoji laikov, je težko pričakovati, da bomo imeli prave strokovnjake na pravem mestu. Poslovni direktor, ki naj bi urejal finance ne more ocenjevati ali je na pr. nek otroški srčni kirurg primeren ali ne, saj o otroški srčni kirurgije ne ve ničesar. Otroška srčna kirurgija je pravzaprav enostavna, saj je večina kirurgov dovolj samokritičnih in se nihče ne bo lotil operacije, ki ji ni kos. Na mnogih drugih področjih so pa meje zelo zabrisane in pogosto se zdi, da tudi neposredno vpletenim ni popolnoma jasno kje  te meje so, kaj nekdo lahko opravlja in česa ne.

Formalno medicinsko izobraževanje, ki se konča po medicinski fakulteti diplomantom sicer da ogromno teoretičnega znanja, vendar pa prav nobenih kliničnih izkušenj. Specializacija, ki vedno sledi medicinski fakulteti (saj brez specializacije sedaj ne sme nihče delati, kar je svojevrstna nezaupnica medicinskim fakultetam) je podobna vajeništvu, malo gledaš, potem malo poskusiš in nato lahko že učiš. Kljub temu, da mora vse preizkusiti je mlad specialist šele na začetku in si šele pričenja nabirati izkušnje. Tako kot v vsakem poklicu je tudi tu pomembna kilometrina. Bolj je specializirano neko področje več izkušenj je potrebno. Če imamo v Sloveniji samo dva ali tri zdravnika, ki sta sposobna nek poseg izpeljati potem bi njihova individualna pogodba morala to odražati. Ker gre za zdravnike to seveda ni sprejemljivo. Nihče se ne razburja, ko je nek nogometni klub pripravljen plačati stotine tisoče evrov za nakup dobrega nogometaša. Nogomet je vendar najpomembnejša nepomembna stvar na svetu in brcanje žoge je znanost in umetnost. To, da nekdo na miniaturnem srcu zna napraviti Fontanovo, Glennova ali celo Norwoodovo operacijo pa ni nič posebnega in je primerno plačilo tako ali tako predvideno s kolektivno pogodbo. Kdo je torej tisti, ki zazna potrebo po takšnih strokovnjakih, v neki ustanovi. To zagotovo ne morejo biti laiki. Saj se jim še sanja ne kaj pravzaprav morajo kupiti z neko individualno pogodbo. Vendar sem skoraj prepričan, da prav laiki odločajo v tistih redkih primerih, ko se takšne pogodbe podpišejo. Da bi to postal model, torej, da bi z individualnimi pogodbami nagradili strokovnost in delo je po mojem mnenju nemogoče, dokler o tem odločajo ljudje, ki menijo, da so zdravstvene ustanove tovarne ali podjetja, ki morajo izkazovati dobiček, da se lahko lastnikom izplačajo dividende. Če bi se uspešnost v zdravstvu merila s številom preživelih in s številom tistih, ki jih uspešno vrnemo v delovni proces, bi mogoče strokovnost postala pomembna in bi dobre strokovnjake bili pripravljeni tudi plačati. V tem momentu, dobri strokovnjaki povzročajo samo stroške, saj operirajo, povečujejo število pacientov v intenzivni terapiji (najdražje zdravljenje) pa v bistvu zato ne dobimo prav nič več denarja.

No, in smo pri Fakinovih letnih planih. Dejstvo, da se vsako leto proti koncu leta začne omejevati število sprejemov in operaciji je za mene izjemno nečedno početje. To, da g.Fakin lahko omeji število storitev, ki jih mora plačati, je izjemno učinkovit način dela za zavarovalnico. Predstavljajte si, da bi zavarovalnica Triglav na koncu leta omejila število škodnih primerov, pri katerih bo povrnila škodo. Kdo bi se v takšni zavarovalnici želel zavarovati?  Obvezno zdravstveno zavarovanje plačamo brez vprašanja. V bolnišnicah, bolnikov in poškodovancev ne moremo odklanjati, samo zato ker se je g.Fakin za-planiral. Preseganje plana povzroči rdeče številke. Zavedam se seveda, da stvari niso tako enostavne. Vendar bi za začetek morali zahtevati, da se vsaka storitev plača ne glede na plan. Mogoče bi potem lažje dobili zdravnike, v kakšne odročne kraje in ne bi bilo potrebno krajanom zbirati dodatnega prispevka, zato, da bi zdravnika obdržali.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Sram naj vas bo

Ravnokar sem razočaran ugotovil, da so med zdravniki tudi takšni, ki se pustijo prodati. Ne morem presojati ali so to kar se jim očita storili ali ne. Za  to so pristojni drugi. Žal že s tem, da so vpleteni v takšno preiskavo, so Slovenskem zdravništvu prizadejali ogromno moralno škodo. Kolegi, (besedo, kar težko zapišem) sram naj vas bo…

  • Share/Bookmark

Zdravniki in farmacija

Ob vsej poplavi skorumpiranih politikov in bankirjev je bilo očitno potrebno dodati še zdravnike. Zdravniki, ki jih farmacevtska podjetja velikodušno razvajajo in odpeljejo na smučanje ali križarjenje, potem  poslušno predpisujejo  zdravila te firme in ji prislužijo milijonske ali celo milijardne zaslužke. Zelo poenostavljena in precej naivna podoba, ki jo novinar podpre z velikimi številkami, in predstavi obubožani javnosti, ki v zdravnikih tako ali tako vidi preplačane nesposobneže, ki razmišljajo samo o denarju. Razumem situacijo, če  novinar s tem pridobi na ugledu pri svojih kolegih in predpostavljenih in je za to nagrajen. Veliko huje je, če prispevek pripravi v dobri veri, da je dobro opravil svoje delo, čeprav se ni potrudil, da bi raziskal vsaj najbolj preprosta dejstva.  Zdi se mi, da je v Sloveniji, ravno to vzrok tako nizke kvalitete novinarstva. Novinarji so zelo hitro zadovoljni z svojimi informacijami in se jim le redko zdi potrebno teme podrobneje raziskati.

Pričnimo pri milijardnih zaslužkih. Poraba zdravil in s tem zaslužki farmacevtskih podjetji so odvisni od predpisovanja zdravil. Ne morem trditi, da je predpisovanje zdravil vedno racionalno in v skladu s strokovnimi dognanji. Močno pa dvomim, da je takšno predpisovanje zdravil posledica uspešnih oglaševalskih projektov farmacevtskih podjetji. Zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni prodati za neko potovanje, smučanje ali najpogosteje kemični svinčnik in koledarček, ki ga predstavnik firme tu pa tam prinese, je v Sloveniji zelo malo. Večina bolnikov zdravila dobi zato ker jih potrebuje. V primerih, ko predpisovanje ni v skladu z usmeritvami stroke, pa je vzrok bolj v slabi informiranosti zdravnikov, kot v uspešnem oglaševanja.

Medicina je znanost, kjer je stalno izobraževanje conditio sine qua non. Zdravniki znanje pridobivajo na več različnih načinov. Tisti, ki se z nekim področjem medicine ukvarjajo bolj podrobno, pridobivajo znanje predvsem s spremljanjem raziskovalne dejavnosti. Danes je to zaradi elektronskih medijev veliko lažje kot v preteklosti. Podatke o načinih zdravljenja pridobivamo predvsem s spremljanjem rezultatov različnih raziskav in na temelju teh raziskav se potem odločamo, katero zdravljenje je najbolj primerno. Oglaševanje farmacevtskih podjetji v tem procesu ne igra nobene vloge.  Omenjeni zdravniki so torej ustvarjalci stališč stroke (“opinion maker“). Za to, da informacije pridejo do vseh kolegov, ki jih potrebujejo, je pa potrebno skrbeti predvsem za izobraževanje, ki pa je tako na ministrstvu kot pri menedžmentu posameznih ustanov na zadnjem mestu. Mogoče lahko kakšen predstavnik farmacevtskega podjetja tudi prepriča kakšnega zdravnika, da je njegovo zdravilo boljše, v večini primerov se zdravniki ravnajo po prej omenjenih strokovnih usmeritvah. Dejavnost predstavnikov lahko prispeva edino k temu, da  ime njihovega preparata mogoče ostane bolj v spominu, kot ime konkurenčnega preparata. Oglaševanje ne bi smeli enačiti s korupcijo.

Farmacevtska podjetja zapravijo veliko denarja za promocijo svojih izdelkov. Ta promocija je lahko uspešna tam kjer je potreba zdravnikov po informacijah omejena. Torej tam, kjer se zdravnik zadovolji s tistimi informacijami, ki jih farmacevtsko podjetje ponudi. Težko ocenim, koliko zdravnikov se pri predpisovanju zdravil omejuje na informacije, ki jih ponuja farmacevtsko podjetje in koliko zdravnikov sledi neodvisnim informacijam. Z boljšim izobraževanjem in informiranjem zdravnikov, bi problem, če obstaja, zagotovo odpravili. Koliko bi s tem privarčevali je nemogoče ugotoviti brez resnih raziskav. Delež, ki odpade na neracionalno predpisovanje zagotovo ni tako velik, da bi lahko prinesel resne prihranke. Poleg tega je potrebno vedeti tudi to, da niso vse informacije, ki jih dobimo od farmacevtskih in drugih podjetji, gola reklama. Večina informacij je vsebovana v poročilih resnih in neodvisnih raziskavah. Če zdravniku po elektronski pošti pošljejo članke, v katerih so objavljeni rezultati teh raziskav, je to lahko samo koristno, saj nam prihrani čas, ki ga porabimo pri iskanju in izobraževanju. Skoraj prepričan sem, da večina zdravnikov ne bo zdravil predpisovala in uporabljala iz hvaležnosti farmacevtskemu podjetju, temveč ker so raziskave pokazale, da zdravila  delujejo.

Farmacevtska in druga podjetja res sponzorirajo in pomagajo organizirati različne oblike izobraževanj za zdravnike in za drugo osebje. Pogosto matična podjetja za Evropo ali posamezno Evropsko regijo organizirajo posvete (običajno o proizvodih, ki jih tržijo) na katere vedno povabijo znane in neodvisne strokovnjake. Tudi, če bi bili strokovnjaki plačani, da reklamirajo nek proizvod, morajo potencialne prednosti svojim kolego predstaviti z verodostojnimi raziskavami. Nekatera od teh izobraževanj organiziramo zdravniki sami, farmacevtska in druga podjetja nam pomagajo s finančnimi sredstvi. Za to pomoč dobijo možnost predstaviti svoje izdelke. To niti slučajno ne pomeni, da se kdorkoli od nas zaveže, da bo pa v bodoče uporabljal zdravila oz izdelke podjetja, ki je prispevalo pomoč.

Pomena izobraževanja za razvoj medicinske stroke v Sloveniji ne razumejo, ne na nivoju države, na ministrstvu za zdravstvo, ne v posameznih javnih zavodih. Za vse njih, je dokončana MF in specializacija, več kot dovolj. V resnici je to samo začetek. In ker imajo država in javne ustanove do tega mačehovski odnos, je pomoč farmacevtskih in drugih podjetji še kako pomembna za razvoj Slovenske medicine.

Verjetno je zelo moderno namigovati na koruptivnost zdravnikov in kazati milijardne zaslužke farmacevtskih družb.  Kljub modi takšni konstrukti ne zdržijo resne kritike. Med nosilci korupcije v zdravstvu je zelo malo zdravnikov. O denarju zdravniki ne odločamo. Zdravniki lahko priporočamo, dajemo strokovna mnenja in predloge, odločijo pa učenci g. Tajnikarja, ki je mimogrede na zadnjem predavanju vodilnim, kot glavni ukrep predlagal znižanje plač zdravnikom in drugem osebju. Če je to v načrtu, potem je potrebno javno mnenje obrniti proti zdravnikom. Ob silnih bankirjih in skorumpiranih ministrih, bi javnost na zdravnike lahko pozabila.

Vesele praznike želim!

  • Share/Bookmark

Na zdravljenje v tujino?!

Nekaj več kot eno leto nazaj (oktobra 2012) sem pisal o tem “problemu!” (http://dv58.blog.siol.net/2012/10/ – Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?) Tokrat me je k pisanju spodbudila včerajšnja oddaja 24ur. Novinarka, minister, Fakin in prof. Keber so vsak po svoje modrovali. Novinarka (ne vem kako ji  je ime in verjetno tudi ni pomembno) je očitno imela idejo, da je problem potrebno predstaviti kot grozeči propad Slovenskega zdravstva ker nam bod menda ušle vse stranke, k sosedom in bomo obubožali in bankrotirali.  To je zelo naiven in senzacionalističen pogled. Koliko Slovenskih bočnikov bo odšlo v tujino na zdravljenje je nemogoče oceniti, vendar glede na naglo padanje standarda se mi zdi, da ta številka ne bo zelo velika.  Po drugi strani pa nisem prepričan, da v so v tujini kapacitete planirali tako, da jih bodo prodajali tujcem. Ponekod mogoče, v večini držav pa mislim, da imajo ravno dovolj za sebe. Pred leti (1999) sem bil v neki bolnišnici na Škotskem, (tja smo si šli pogledati informacijski sitem, bolnišnica je  že takrat bila “paperless”), ki je bila zgrajena za Arabske bolnike z arabskim denarjem, vendar se arabski bolniki niso prikazali v zadostnem številu in je bolnišnica v času našega obiska samevala. Možno je sicer, da je bodo sedaj ponudili slovenskim bolnikom, vendar v to močno dvomim. UKC Ljubljana ima letno 100 000 bolnišničnih obravnav. Če se polovica teh bolnikov odloči in odide v tujino je to številka, ki jo nobeno zdravstvo ne absorbira brez  posebnih priprav. In da ob temu odlivu strank slovensko zdravstvo ne bi obubožalo je gospa novinarka prišla na salomonsko idejo – zdravnikom znižajte plače.

Minister, ob tem depresivno ponuja neko zakonodajo in reforme, ki jih stroka ne podpira, na koncu pa vendarle prizna, da je edini izhod zviševanje prispevne stopnje. Sodobna medicina je draga in to ne zaradi tega  ker imajo zdravniki vse večje plače. Načini zdravljenja se hitro spreminjajo, na tržišče prihajajo nova učinkovitejša zdravila nove diagnostične metode. Pred desetimi leti recimo možganska kap je bila dokončna stvar, posledice katere smo lahko samo opazovali. Danes pravočasno ukrepanje z žičkanjem anevrizme ali topljenjem strdka in uporabo žilnih opornic tudi tem bolnikom omogoča celo ozdravitev brez nevroloških posledic. To seveda ima svojo ceno. Mogoče se bi morali vprašati ali so rezerve še kje drugje v vreči, ki ji pravimo javni denar. Mogoče bi lahko prenehali podpirati nesposobne bančnike.

Gospod Fakin, ki nosi velik del odgovornosti za stanje v slovenskem zdravstvu, bi poleg tega, da bi zdravnikom znižal plače, zdravstvo spremenil v neprofitno storitveno dejavnost, ki bi morala ustvariti 2% profit. Zanimivo razmišljanje: neprofitna dejavnost, ki ustvarja profit. To mora biti neka nova ekonomska znanost, ki jo mi navadni smrtniki ne razumemo.  ZZZS ima monopolni položaj. Vsi moramo biti zavarovani tam. Če bi se ZZZS morala boriti za svoje zavarovance in bi število zavarovancev bilo odvisno od tega kaj zavarovanje ponuja, potem bi g. Fakin lahko govoril o trgu in ustvarjanju profita. Dokler pa o cenah storitev odloča ZZZS in morajo bolnišnice cene sprejeti, težko govorimo o profitu in tržnim zakonitostim.

Prof. Keber edini razmišlja trezno, kar me ne čudi, saj je izjemen zdravnik in zdravstvo dobro pozna. Škoda, da je zapustil klinično medicino. Čakalne vrste so verjetno prisotne tudi drugod, mogoče ne tako dolge kot pri nas pa vendar so, še posebej če nimate privatnega zavarovanja. Stvari se kot vedno vrtijo okoli denarja. Tudi pri nam bi se čakalne dobe znižale, če bi g. Fakin bil pripravljen plačati operacije izven rednega delovnega časa. Zdravstveno osebje bi ob tem dodatno zaslužilo (tudi zdravniki). Ne vem zakaj nekateri pričakujejo, da bodo zdravniki in medicinske sestre dodatne storitve v njihovem prostem času opravljali zastonj. Ker zdravniki ne smejo dodatno zaslužiti to ne pride v poštev. Vendar pa to ni edini problem. Prisotna so še druga ozka grla o katerih se pa nikoli ne pogovarjamo. Število diagnostičnih naprav (CT-jev na primer), kapacitete v enotah intenzivne terapije in nege. Reševanje teh problemov je pa mnogo dražje kot plačilo popoldanskega dela. Torej ne gre samo zato, da zdravniki nočejo zastonj delati v svojem prostem času, temveč tudi zato, da druge kapacitete niso prilagojene potrebam. V preteklosti smo kupovali Patrije, investirali v banke, podpirali gradbene tajkune, ki jim premoženje kljub zapornim kaznim ostaja in seveda nismo investirali v zdravstvo. Kaj naj Vam rečem? Butale.

  • Share/Bookmark

Očistimo jetra ?!!!

V to neverjetno zgodbo sem zadel čisto slučajno, saj sem iskal nasvete za čiščenje tipkovnice na laptopu. Iz gole radovednosti sem kliknil tudi na ta iskalni pojem in Google mi je ponudil okoli 127.000 zadetkov. Prvi med njimi če odmislim reklame je bil prispevek na Vizita.si po naslovom “Naravno čiščenje jeter”. Kot je to v navadi prispevek ni podpisan in to verjetno daje pogum avtorju, da brezskrbno ponuja drugorazredne in nepreverjene informacije lahkovernemu občinstvu.

Pod naslovom “Holesterol glavni sovražnik jeter” najdemo izjemno poenostavljeno in netočno razlago patofiziologije nastanka žolčnih kamnov. Proces je veliko bolj kompleksen in je odvisen vsaj od pet glavnih dejavnikov: genetske predispozicije, dejavnikov povezanih s črevesjem, hipersekrecije holesterola, zmanjšane gibljivosti žolčnika in ne nazadnje dejavnikov, ki vplivajo na kristalizacijo holesterola. Tako kompleksno dogajanje ne more razumeti vsak in da bi lažje promovirali svoje proizvode ali metode zdravljenja (alternativne ?!!) so morali to kompleksno razlago nadomestiti s preprosto razlago, ki je pa seveda daleč od resnice.

Človek bi se smejal, če stvar ne bi bila žalostna. Ne bom se spuščal v podroben opis postopka, ki je v principu pokora za požrešne. Samo še klizma manjka. Ta je verjetno rezervirana za tiste s posebni okusom. Komentirati pa moram naslednji zapis:

“Velikokrat pridejo pri prvem čiščenju nečistoče le iz črevesa, iz jeter pa samo gošča in le malo kamnov, zato je dobro postopek čez dva tedna ponoviti. Ko čiščenje opravimo prvič, pridejo ven grudice, ki so bile na koncu kanalov, tiste globlje pa se pomaknejo proti žolčniku. S ponavljanjem čiščenja jih počasi spravljamo ven. Sicer pa lahko zelene grudice zasledimo v blatu še dan ali dva po čiščenju in plavajo na gladini vode v straniščni školjki, saj so pretežno iz holesterola. Grudice in kamni so porozni, zato so leglo bakterij in virusov. Če se želite znebiti čirov na črevesju in podobnih infekcij, je to praktično nemogoče, če ne očistite jeter in žolčnika.”

Popolnoma je jasno vsakomur, ki ve vsaj nekaj o anatomiji in fiziologiji, da  zgoraj napisano ne zdrži kritike. Zanimivo pa je, da je pred nekako osmimi leti v strokovni reviji “Lancet” objavljena zgodba, ki jo bom na kratko poskusil povzeti. Bolnica 40 let stara, s težavami, ki so govorile za žolčne kamne je opravila očiščevalno kuro. Recept nekoliko drugačen, do opisanega na Viziti.si, bolnica je namreč pila jabolčni in zelenjavni sok do 18 :00, hrane ni zaužila. Temu je sledilo v naslednjih urah 600 ml olivnega olja (kako lahko to nekdo spije?!!!) in 300 ml limoninega soka. V zgodnjih jutranjih urah je odvajala zelene kamenčke (Vizitine zelene grudice). Preudarna bolnica je kamenčke spravila v zamrzovalnik, in ko je končno le morala na operativni poseg, ker simptomi niso ponehali, je kamenčke prinesla seboj.

Poltrdi zeleni kamni (zgoraj) in holesterolski kamni kirurško odstranjeni (spodaj)

Mikroskopska preiskava je pokazala, da v zelenih kamenčkih ni nobene kristalne strukture in da se pri 40˘C spremenijo v zeleno tekočino, ki ne vsebuje na holesterola, ne žolčnih barvil in ne kalcija. Nadaljnja kemična analiza je pokazala, da snov vsebuje nepredelane maščobne kisline.  Potem so se odločili, da bodo malo eksperimentirali in so pomešali olivno olje z limoninim sokom in dobili enako zelenkasto snov. Torej zeleni kamenčki nastanejo, ko enostavne in mešane trigliceride v olivnem olju, želodčne lipaze razgradijo do oleične kisline. Kalijev karboksilat v limoninem soku povzroči saponifikacijo in nastajanje velikih netopnih micelijev. Zgodba in slika so objavljeni v : Sies CW, Brooker J. Could these be gallstones? The Lancet 2005;365:1388.

Problem, ki ga vidim niti ni toliko v vsebini. Če bi to bilo objavljeno na neki neznani spletni strani, na nekem blogu to še ne bi bilo tako hudo. Ker je pa sporna vsebina objavljena na portalu v katerega ljudje zaupajo, vsaj tisti manj poučeni, je potencial za povzročanje škode neizmeren.

vir: Vizita.si (http://vizita.si/clanek/bilke/naravno-ciscenje-jeter.html)

Ne bom ugibal ali se zgornja slika nanaša na kvaliteto zapisa na Viziti.si ali na stranske učinke zdravljenja, vendar nisem prepričan, da je potrebno vsebovano sporočilo na ta način poudarjati. Slabo pripravljeni prispevki na Viziti.si so pravilo in ne presenečajo. Žalosti, da so novinarji pripravljeni pohoditi svoja etična načela o objektivnem obveščanju in resnici zato, da zapolnijo prostor.

  • Share/Bookmark

Kaznovanje zdravnikov

Dolgo sem razmišljal ali bi se sploh oglasil na to temo. Potem mi je eden od rednih komentatorjev poslal naslednji link:http://markom.watoc.org/2013/10/02/zdravnica-nada-cesarec-v-zaporu-zdravniska-zbornica-zagovarja-malomarno-in-neodgovorno-nedelo-zdravnikov/.  In nekaj je ob tem potrebno reči.

Obotavljal sem, ker je tema razgreta in bo zagotovo generirala plaz nespodobnih komentarjev, ki jih, priznam, težko berem. Drugi razlog, da sem se obotavljal komentirati ta nesrečni dogodek, ki je kulminiral z odhodom kolegice v zapor je pomanjkanje natančnih informacij, predvsem o bolnikih, ki jih je kolegica oskrbovala v zdravstvenem domu.  Ne glede na to ali je njena triažna odločitev bila pravilna ali ne, je težko ugibati ali bi njena prisotnost spremenila končni izhod.  Zdravnica je pravnomočno obsojena in ker vsebine sodbe ne poznam je težko komentiram. Lahko ugibam, da je bila obsojena po enem od členov (140, 189 ali 190) ki penalizirajo opustitev pomoči.

Pri nujnih stanjih v medicini se pogosto srečujemo z več poškodovanci in zbolelimi na enkrat. In v normalnih, da rečem mirnodobskih razmerah, triažiramo paciente glede na stopnjo nujnosti. Pri tem se lahko tudi zmotimo. Recimo anesteziologu se zgodi, da je v operacijski sobi s pacientom, ki je nestabilen in zahteva stalen nadzor in ukrepanje in ravno takrat mu napovejo prihod težko poškodovanega. Kaj naj naredi? Največkrat pošljemo kolega, ki je prost, da poskrbi za poškodovanca. Se je pa že dogajalo, da sem moral bolnika v operacijski sobi zapustiti in teči v reanimacijski prostor urgentnega bloka. Tam sem lahko našel tudi močno alkoholiziranega in popolnoma nepoškodovanega razgrajača, ki moje pomoči ni potreboval, med tem je pa nestabilen bolnik v operacijski sobi samo pod nadzorom medicinske sestre. Če bi se kaj zgodilo, bi verjetno tudi mene poslali v zapor. Dogajalo se je, da sem moral sam (kot edini anesteziolog) sprejeti po dva ali celo tri poškodovanca. K sreči smo do sedaj vedno vse speljali tako kot je treba.

Krčenje dežurstev v imenu varčevanja je nevarno početje. To so tiste sistemske napake na katere zdravniki moramo opozarjati, v dobro naših bolnikov.  To, da je kolegica odšla v zapor ne bo zmanjšalo možnosti, da se kaj podobnega kje drugje ponovi. Predvsem to so želeli sporočiti kolegi nad katerimi se znašajo razni anonimneži v svojih blogih.

Pogosto se sprašujem od kod vse to sovraštvo do ljudi, ki pravzaprav svoje življenje posvetijo temu, da pomagajo drugim. Ali je to zato ker se nekateri bolniki, ko morajo k zdravniku počutijo nemočne in ranljive ter svojo nemoč skrivajo za agresijo? Ali je mogoče vzrok v kompleksnosti medicine, ki le redkim dovoli vpogled v svoje skrivnosti, in nezmožnosti razumevanja ter frustracije, ki jo ta nezmožnost povzroča. Dvomim, da bi nam kdo zavidal zaslužek, saj je toliko drugih, ki zaslužijo bistveno več. Bančnike nihče ne imenuje  ”denarni bogovi”, čeprav se vozijo dragih avtomobilih in imajo bajne plače, ter priložnost porabiti, izgubiti ali preliti v lasne žepe milijone, ki jih moramo poplačati davkoplačevalci. Od njih še ni nihče šel v zapor. Mogoče še bo.

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »