iatrogeni

Ali so tigrasti komarji res samo nadloga, kot trdijo pristojni? Tigrasti komar, Aedes albopictus  prihaja iz Indije in je lahko prenašalec številnih virusnih obolenj. Chikungunya vročica je samo ena od virusnih bolezni, ki je ta komar lahko prenaša. Primeri bolezni o katerih poročajo iz  Ravene (Italija) naj bi izvirali od Indijca, ki je bil inficiran doma pred potjo. Na isti način se lahko nenadoma pojavijo tudi denga in rumena mrzlica. Nekdo, ki je inficiran pripotuje v našo bližino komarji pa raztrosijo njegove viruse med nas.

Chikungunya  vročica ni nujno nedolžna bolezen. Bolezen lahko poteka celo v obliki podobni hemoragični vročici denga. Inkubacijska doba je od 3-7 dni (lahko tudi od 2 -12 dni). Najpogosteje bolezen poteka z vročino, glavobolom, utrujenostjo, slabostjo, bruhanjem, bolečinami v mišicah, izpuščajem in bolečino v sklepih. Izraz chikungunya, v Mozambiškem jeziku Kimakonde pomeni »ta, ki te prepogne« (that which  bends up). Bolezen traja od nekaj dni do nekaj tednov. Nekateri bolniki poročajo o več tednih trajajoči utrujenosti, drugi o hudih bolečinah v sklepih in artritisu. Skratka bolezen ni nedolžna. Še manj so nedolžne denga in rumena mrzlica za katere je ta komar lahko potencialni gostitelj. O tem poročajo predvsem iz Brazilije.

Pred komarji se je potrebno zaščititi. To pomeni dolgi rokavi in repelenti, ki vsebujejo DEET. Možno je, da se motim vendar se mi zdi, da pristojni v strahu pred paniko premalo podarjajo  resnost te nevarnosti. Šele, ko se bo vsak posameznik zavedal, kako nevarna je prisotnost teh »tujih« komarjev pri nas bomo mogoče lahko razmišljali o nadzoru infestacije in/ali popolnem uničenju te vrste. Ob tem bi pohvalil kolege v Novi Gorici, ki so z ustreznim informiranjem že pričeli, čeprav bi si želel, da bi kot že rečeno resnost situacije bolje podarili.Komar se naseli v bližino ljudi. Leti lahko nekih 100 do največ 200 m. Zato lahko zelo veliko naredimo če v tej razdalji od svojega bivališča odstranimo vse stoječe vode. V vode, ki jih ni možno odstraniti pa damo sredstvo za uničevanje larv. Z doslednim izvajanjem lahko preprečimo nadaljnjo infestacijo in  odpravimo tega prenašalca zelo nevarnih  bolezni.

Brskal sem po internetu in iskal informacije o zalivanju vrta ter o različnih zalivalnih sistemih in na enem od naslovu najdem primerjavo: »Ne spreglejte tega dejstva:v mnogih primerih visokega krvnega pritiska je ta visok zato, ker mora biti! Poglejmo zopet primerjavo s cevjo za zalivanje vrta. Če v cevi ni dovolj pritiska za zalivanje bolj oddaljenih delov vrta…«, ki jo Google uvrsti na seznam glede na moje  iskalne pogoje. Najprej sem postal radoveden, kdo od kolegov uporablja tako okorno primerjavo in sem začel raziskovati.Na naslovu http://vitamini.finechance.com/visok-krvni-pritisk.htm najdem nepodpisan sestavek o visokem krvnem tlaku. Po začetni preprosti razlagi hemodinamike, ki pa ni napačna, zasledim naslednje ugotovitve:

»Klasična medicina gleda na visok krvni pritisk nevarno zelo poenostavljeno, takole nekako:Visok  krvni pritisk povzroči, da vaše srce dela bolj naporno in da stene vaših žil sprejemajo udarce. Obe stanji lahko povečata tveganje za srčni napad, kap in poškodbe ledvic. Zato moraš jemati zdravila za znižanje krvnega pritiska na sprejemljiv nivo, če ne znaš sam znižati svojega previsokega krvnega pritiska. Seveda je res, da stalen visok krvni pritisk lahko povzroči srčni napad, kap in poškodbe ledvic. Ni pa dober način, kako znižati visok krvni pritisk brez ugotavljanja glavnih vzrokov, ki ga povzročajo.«

»V takšnih primerih je napačno in nevarno preprosto samo predpisati zdravila, ki nižajo krvni pritisk. Diuretik ali beta zaviralci so lahko učinkoviti pri zmanjševanju krvnega pritiska, toda to pomeni, da vaše celice bijejo trd boj za obstanek za dovolj krvi, ki jim prinaša potrebna hranila in kisik.

Boljši pristop k nižanju visokega pritiska bi bil odkrivanje vzrokov, ki so povzročili arterosklerozo. Mogoče je to visok nivo krvnega sladkorja in inzulina?? Ali uživate nevarne maščobe in olja?? Sladkor, predelani ogljikovi hidrati in predelane maščobe in olja bodo skoraj sigurno povzročili arterosklerozo, če jih boste redno uživali.«

Vzroke je potrebno odpraviti, vendar ali se bo s tem škoda, ki je že nastala na srčno-žilnem sistemu popravila je pa drugo vprašanje, na katerega trenutno nimamo odgovora. Sodobno zdravljenje visokega krvnega tlaka zagotovo zmanjšuje smrtnost, za pristop, ki ga ponuja avtor pa to ni dokazano, celo menim, da bi se brez ustreznih zdravil smrtnost povečala.Če kliknete na link na spodnjem delu strani pridete na spletno stran spletne drogerije Dedra. In stvari postanejo takoj jasne. Spletna drogerija Dedra ponuja izdelke ameriškega podjetja »4Life«, prehranske dodatke za katere trdijo, da imajo imunomodulatorni učinek, torej, da delujejo na imunski sistem.

Trgovci vas poskušajo prepričati, da je bolje, da kupujete in uživate njihov proizvod kot pa da jemljete terapijo, ki vam jo je predpisal zdravnik. Neetičnosti trgovcev sem pravzaprav že vajen. Vsi hvalijo svoje blago in trdijo, da je najboljše. Trgovci, ki prodajajo razne hranilne dodatke ali potencialna zdravila mi gredo pa še posebej na živce. Najdete jih na spletu, pridejo pa tudi domov. Agresivna marketinška strategija  je očitno narejena za ameriški trg. Zelo so prepričani v sebe in v informacije s katerimi razpolagajo. Moteče je podcenjevanje. Mogoče povprečni Američan ne ve prav veliko, v Sloveniji pa upam, da je dovolj ljudi, ki bodo spoznali, da se jim prodaja mačka v žaklju. Proizvod, ki ga ponuja drogerija Dedra je lahko popolnoma uporaben prehranski dodatek s številnimi vitamini in rudninami, ki jih organizem zagotovo potrebuje. Moteče je le to, da nas zaradi zaslužka prepričujejo, da njihov proizvod rešuje vse probleme in nas s tem zavajajo, ker za te trditve nimajo nobenih znanstvenih dokazov. Citiranje razmišljanja nekega zdravnika še zdaleč ni znanstveni dokaz. Najhuje pri tem je to, da so zaradi zaslužka pripravljeni ogroziti zdravje in življenje bolnika s tem, da ga podučijo, da naj ne jemlje predpisane terapije, ker je ta napačna. Upam, da lahkovernih ni prav veliko. Edini način, da se ubranimo pred usodno napako je, da poiščemo prave informacije najbolje pri svojem zdravniku. Različne inšpekcije tržna in zdravstvena nas ne morejo in ne želijo zaščititi saj ponujajo (dokaj slabo) zaščito pred kršenje zakona. Za moralna in etična vprašanja ni pač odgovoren nihče.   

Zakaj neki  le? Ali jim ni dosti 6 let fakultete, pa potem še 6 let specijalizacije? Če se v 12 letih ne naučijo vsega kar morajo znati,  je škoda da se tega sploh  lotevajo?  Očitno si to mislijo razni ekonomistki, ki vladajo v slovenskih zdravstvenih ustanovah. Na mojem oddelku, na zdravnika letno, za namen izobraževanja dobimo 170€. Kotizacija  (cena tečaja) za dvodnevnni tečaj oživljanja Evropskega Sveta za Reanimacijo znese 350€ (ena od najnižjih v Evropi). Tako si anesteziologi lahko privoćčimo 1 tečaj na 3 leta (3 * 170 = 510). Še sreča, da Evropski svet za reanimacijo navodila spremeni vsakih 5 let. Rekli boste: » Pa saj so, pametni ekonomistki zelo natačno izračunali koliko potrebujete, še nekaj Vam celo ostane« Ja, problem je edino v tem, da vsako področje s katerim se ukvarjamo: urgenca, intenziva, anestezija in tako dalje ima svoje »tečaje«. To je pa verjetno zato ker se kar naprej nekaj izmišljujemo. Kaj se to pravi spreminjati navodila vsakih 5 let? V stabilnih strokah velja » kar se Janezek nauči – Janezek zna«, Marxove ugotovitve baje še veljajo.

Eksploziji medicinskega znanja (pa ne samo medicinskega) je zelo težko slediti, kljub pripomočkom, ki so na voljo v urejenih okoljih. V moji ustanovi imamo dostop do resne podatkovne baze na internetu šele kakšno leto. Časi, ko smo si v knjižnici enkrat na mesec sposodilinajnovejšo revijo so že zdavnaj mimo. V enem mesecu nastane na milione medicinskih informaciji po celem svetu. Sledenje in izbira tistih informacij, ki so pomembne je garaško delo. To delo plačujejo zdravniške družine, saj ga vsi opravljamo v svojem prostem času in ne družba, zavarovalnica ali bogi gospod Fakin. Ljudje, ki se z nekim področjem bolj poglobljeno ukvarjamo, poskušamo imeti čim boljši pregled nad vedno novimi rezultati različnih raziskav, ki neprestano potekajo.  Ko se nabere dovolj dokazov o koristnosti ali škodljivosti nekega postopka se poskuša spremeniti praksa, ponavadi z spreminjanjem priporočil ali navodil v okviru nekega strokovnega združenja. Temu v svetu pravijo »evidence based medicine«. Najboljši način promocije teh sprememb je ponavadi na kongresih in simpozijih. Tam se tudi srečamo s kolegi iz drugih držav in verjamite,  brez teh srečanj slovenska medicina ne bi bila tam kjer je.

Medicinska fakulteta, ne glede na pomanjkljivosti in neučinkovitost, še vedno opremi svoje diplomante z ogromnim naborom znanja. Priznati moram, da me zelo čudi, da spošni zdravnik po končani medicinski fakulteti, sedaj ne sme delati samostojno, mora najprej postati specijalist. To je svojevrstna nezaupnica medicinski fakulteti. Prepričan sem, da z nekaj kurikularnih sprememb diplomant medicinske fakultete popolnoma pripravljen za delo splošnega zdravnika. Kljub temu se mora pa tudi ta zdravnik stalno izobraževati. Znanje, ki ga dobimo na medicinski fakulteti zstareva z neverjetno hitrostjo in ga zato potrebno neprekinjeno nadgrajevati. Da ne bo nesporazuma velika večina informacij, ki smo jih pridobili na fakulteti se ne spremeni. Anatomija se je spremenila kvečemu z aspekta razumevanja funkcije posameznih struktur, na vseh drugih področjih pa se znanje neprekinjeno nadgrajuje.

Zdravniki smo vedno našli način, da do informacij pridemo. Tudi sodelovanje z industrijo sodi v ta okvir. V to ali pri tem prihaja do anomalij se ne bom spuščal, ker o tem ničesar ne vem. Pomoč industrije je zagotovo nepogrešljiva. Denar, ki so ga pripravljene zagotoviti ustanove nikakor ne bi pokril potreb. Kdo naj odloča o porabi sponzorskih sredstev je po mojem mnenju stvar debate. Katera izobraževanja naj imajo prednost, katera so pomembna za nadljnji razvoj, katera za ustanovo in katera za posameznika? Odgovori na ta vprašanja so odvisni od poznavanja problemov in stroke. Odločitev o tem bi se morala sprejeti čim nižje v hierarhiji. S tem zagotovimo uporabo pravih kriterijev, ki izhajajo iz poznavanja stroke. Tisti višje ne bodo nikoli mogli trditi, da poznajo vse strokovne probleme. Razen svojega ožjega področja,zaradi obsega  ne morejo dovolj dobro poznati poznati drugih področji. Tečaj osteosinteze se zna internistu zdeti popolnoma nepomembna stvar in obratno tečaj EKG za kirurga zagotovo ne more biti prioriteta . Stališče kolga dr.Žiberne je nekoliko naivno. Poceni tečajev ni. Preprosto, ker organizacija tečaja generira stroške. Tudi učitelji niso več pripravljeni prosti čas žrtvovati za pripravo in izvedbo tečaja brez neke kompenzacije. Znanje ima svojo ceno.

DV

Odkar se je zgodil incident na Mariborski medicinski fakulteti želim komentirati ta način pouka.  Nihče, vključno z dekanom medicinske fakultete se ni vprašal ali so takšne vaje smiselne. Glavni problem naj bi bila napak pri pripravi zdravila, v prašek so namešali prevelik odmerek atropina, kar po besedah direktorja Mariborskih lekarn ni nič hudega » ..saj, tudi če bi doza bila prekoračena smo še zmeraj v okviru terapevtskih odmerkov«. Katerih terapevtskih odmerkov??? Terapevtskih odmerkov, ki jih uporabljamo pri zdravljenju zastrupitev z organofosfati ali bojnimi strupi. Tisti, ki so služili rajnko JLA se bodo spomnili, da smo v LPD (lični pribor za dekontaminaciju) kompletu imeli avto-injektor z atropinom, ki naj bi ga vbrizgali v mišico ob zastrupitvi z živčnimi bojnimi strupi. Tudi v tem primeru je odmerek bil okoli 2 mg. Res je, da se včasih mora uporabiti tudi do 50 mg atropina, vendar ne naenkrat. Študentje so svoj prašek popili naenkrat. Maksimalni odmerek, ki ga uporabljamo pri srčnem zastoju je 3 mg. Vendar odmerek verjetno res ni pomemben. Tisto kar je pomembno je to, da takšne vaje sploh obstajajo.

V knjigi »IZBRANA POGLAVJA IZ FARMAKOLOGIJE«[1], ki jo je Ljubljanska MF objavila tudi na internetu (http://www2.mf.uni-lj.si/~pharma/students/navodila.pdf), najdemo  natančen opis omenjenih vaj. Pod naslovom »Klinično preizkušanje zdravil. Poskus na človeku - vaja z atropinom« je najprej opisan potek preizkušanja zdravil, nato farmakologija atropina in nato še vaje same. Cilj vaj je opredeljen na naslednji način

:»

PRAKTIČNO DELO

Cilj

Cilj vaje je seznanjanje s poskusom na človeku in vpliv placeba.

Pomembno pri vaji je ocenjevanje učinka zdravila, opazovanje vpliva raznih faktorjev nahitrost nastopa učinka zdravila in določanje placebo reaktorjev.

Študenti naj se na vajo pripravijo in naj po vaji vozijo (kolesa, avta, letala, ladje).

»

Če prav razumem, je cilj teh vaj, da študente naučijo ali seznanijo s potekom klinične študije, z načini kako opazujemo določene klinične spremembe pri preiskovancih in verjetno, čeprav to ni jasno povedano z učinki zdravila. To, da naj študentje vozijo kolesa in druga prevozna sredstva je verjetno tipografska napaka. Potek same vaje je prav tako natančno opisan. Študentje medsebojno opravijo meritve nato zaužijejo prašek, ki vsebuje ali atropin ali placebo. Nato meritve ponovijo. (Če so sposobni !!).

Sam veliko poučujem, največkrat postopke oživljanja in oskrbe hudo poškodovanih. Si predstavljate kako bi bile videti moje vaje, če bi povzel zgoraj opisani model? Študentu ali kolegu bi dal atropin, da bi se mu srčni utrip pospešil potem bi pa izvedli sinhrono defibrilacijo ali bi mu dali kako drugo zdravilo, da bi ritem upočasnili. Drugemu bi lahko z iglo povzročili pnevmotoraks in mu potem vstavili drenažo. Takšna vaja bi imela za cilj, da študenta nauči, kako je potrebno napraviti drenažo po Bülau in omogočila bi mu, da spozna kako se počuti človek s pneumothoraksom. Lepo vas prosim! To bi bilo zares groteskno.  

Zaradi tega, da bi se nekdo naučil nekih postopkov in pa nekih informacij v zvezi s klinično sliko ga res ni potrebno ogrožati. Omenjene vaje na farmakologiji bi lahko mirno speljali tako, da bi študentom dali v naprej pripravljene podatke o posameznih meritvah. In bi na enak način lahko vadili izpeljavo klinične študije. Da bi se nekdo naučil, da je eden od stranskih učinkov atropina dvojni vid ni potrebno, da to sam preizkusi. Sicer so pa to neki faktografski podatki, ki jih danes tudi, če jih ne veš zlahka najdeš tako na internetu kot v knjigah. Izvirni greh pouka na medicini je, da še vedno velja, da je študij medicine predvsem pomnjenje številnih (nepotrebnih) podatkov. Ko bodo tudi na pred-kliničnih inštitutih  dojeli, da je bistvo v reševanju problemov in sprejemanju odločitev v različnih kliničnih situacijah, bo mogoče tudi takšnih vaj manj. Kontraindikacije za uporabo atropina so znane, vendar se nihče ne potrudi, da bi ugotovil ali kdo od študentov ima nekega od problemov, ki so med kontraindikacijami našteti. Načeloma je pred uporabo kakršnega koli zdravila bolnika ali preiskovanca potrebno vsaj klinično pregledati. Problem nastane zaradi tega ker asistenti, četudi so zdravniki na pred-kliničnih inštitutih ne morejo imeti dovolj kliničnih izkušenj, da bi takšen pregled lahko bil relevanten. Zato je moje mnenje, da je dajanje atropina preiskovancem, katerih zdravstveno stanje ne poznaš zelo hrabro in skrajnje neodgovorno dejanje. Seveda te brez ustreznih kliničnih izkušenj tudi strah ne more biti.  

Pri kliničnih študijah moramo od vsakega preiskovanca pridobiti pisni informiran pristanek. Kar pomeni, da moramo vsakemu bolniku ali prostovoljcu natančno razložiti za kaj gre in v študijo ga lahko vključimo edino če se strinja in to potrdi s podpisom. Poleg tega, še pred pričetkom študije moramo študijo natančno predstaviti etični komisiji in šele ko ta odobri študijo lahko pričnemo. Če so bile te vaje kdaj predmet presoje etične komisije, bom svoje mnenje o delu te komisije močno spremenil.

Zavedam se, da je tokratni prispevek namenjen predvsem strokovni javnosti in upam, da ga prebere tudi kdo, ki je neposredno vpleten. Upam, da ostali, ki kdaj zaidete na moj blog niste preveč razočarani.

Vsako jutro, ko se vozim v službo si obljubim, da bom napisal, kaj mislim o kulturi vožnje slovenskih voznikov. Če bi opisoval Slovence samo na temelju njihove vožnje, bi rekel, da smo nevljudni, naravnost brutalno primitivni in agresivni. Postopki nekaterih voznikov ni možno pojasniti z nevednostjo, skoraj prepričan sem, da je njihov duševni, predvsem intelektualni razvoj nekje ustavil, da ne rečem kaj hujšega.Ne vem kam se vsem tako mudi. Razdaljo 30 km s hitrostjo 110 km/h prevozite v 16,36 min, če vozite 140 km/h isto razdaljo prevozite v 12,85 min. Prihranili ste 3,5 min. Ali se zaradi nekaj minut splača umreti ali nekoga ubiti. Ko se srečamo kot pešci in želi nekdo mimo nas in bo rekel: »Oprostite« se nas bo večina umaknila in tistega, ki želi mimo spustila naprej. Na cesti ? To pa ne!  Pa ne more biti on v teh garjah pred mano….Višek človeške neumnosti se mi zdi način kako Slovenci upoštevajo varnostno razdaljo. Sovražim, ko se mi nekdo prilepi in vozi en meter za mano. Ne morem si razložiti zakaj to ljudje počnejo. Na prehitevalnem pasu, mi mogoče hočejo povedati, da pri 130 km/h vozim prepočasi. Po prehitevanju se vedno vrnem na desni pas in ne vidim prav nobenega razloga, da bi vozil hitreje. Zaradi tistega, ki se mi je prilepil na »ta-zadnjo« se ne bom nič hitreje umaknil. Druga neumnost, za katero sem prepričan, da pri mnogih igra pomembno  je, da očitno mislijo, da če imam 100 m varnostne razdalje, da vozim počasneje, čeprav je moja hitrost enaka hitrosti vozila pred menoj. Ob zadostni varnostni razdalji mi ni potrebno naglo zavirati in se s tem izognem, da bi se idiot, ki vozi tik za menoj in ki mogoče nima novih gum, ABS in drugih pripomočkov, zaletel v moje vozilo (to se mi je namreč že zgodilo). Največkrat se zgodi, ko ugotovijo, da imam takšno varnostno razdaljo, da me pričnejo prehitevati. Tudi po desni če sem slučajno na prehitevalnem pasu.Krožni promet je še ena ogromna luknja v znanju Slovenskih voznikov. Logično je, da ko se vključuješ v promet na krožišču, da ne potrebuješ smernega kazalca ker lahko pelješ samo v eni smeri. Ko pa križišče zapuščaš je smerni kazalec obvezen, ker lahko izbiraš med dvema smerema vožnje. Na splošno se nekaterim zdi, da smo drugi vozniki telepati in da lahko njihove misli in ideje ugibamo ter zato smernega kazalca ne rabimo.O alkoholu in mamilih ne bi izgubljal besed. Za me je to naklep in bi ga morali tako obravnavati. Če nekoga ubiješ pod vplivom alkohola je to naklepni umor. To je izraz ogorčenja in na pravno mnenje, zato prosim pravnike, da se ne razburjajo.Mnogo besed je bilo izgubljenih okoli novega zakona. Če voziš po predpisih in se zakon ne kršiš je vse v redu. Socialno neenakost kaznovalne politike bi popravil s dodatkom zapornih kazni, družbeno koristnim delom in odvzemom ter uničenje vozila. Potrebovali bi še policijo, ki bi vse to nadzorovala in zakon uveljavljala. Bojim se, da občasne akcije niso dovolj. Denar, ki bi ga vložili v kamere in povečanje policijskega nadzora na cestah, bi se Sloveniji hitro obrestoval. Na cestah izgubimo stotine milijonov evrov. 

Tiste, ki se z menoj ne strinjajo bi povabil, da se mi pridružijo v urgenci KC, ko pripeljejo izmaličenega motorista ali voznika, ki so ga pravkar izrezali iz pločevine, in ki kljub dvajsetim letom ne bo nikoli več koristen član te družbe.Dušan Vlahović

O stavki nisem napisal nič. Zdi se mi neetično razpravljati o tem koliko evrov je vredno tisto kar počnem v službi. Iz osebnih izkušenj z vodstvom Kliničnega centra sem dobil vtis, da bi najraje videli, da delam zastonj. Vseeno im je kdo in kako za bolnike in poškodovance skrbi. Pogosta grožnja, ki jo slišimo je: » bomo dobili pa druge (iz drugih držav), ki bodo pripravljeni delati za veliko manj«. Iz katerih držav so zdravniki pripravljeni priti v Slovenijo delati za naše plače si lahko mislite. Problem je v tem, da naše bolnišnice nimajo konkurence. Bolniki morajo priti v Klinični center, saj večina drugega izbora nima. Zaradi tega je vodstvu Kliničnega centra vseeno, kako se dela, saj »posla« nikoli ne zmanjka, celo preveč ga je. Bolj jih skrbi, da ne bi naredili več kot je z zavarovalnico dogovorjeno.

Na zavarovalnici morajo delati zelo pametni ljudje ker vedno natančno določijo koliko ljudi bo zbolelo in koliko se jih bo poškodovalo v enem letu in natančno odštejejo denar. In ker smo zdravniki neodgovorni in razsipniški ter zdravimo prev vsakega bolnika, ki v bolnišnico pride. Na ta način pokvarimo račune zavarovalnici, bolnišnica je pa v izgubi. Pri nas (v zdravstvu) ni možno dobro delati, več delati in več zaslužiti, tako kot v normalnem podjetju, pri nas pač več delaš večjo izgubo ustvarjaš. Z zavarovalnico bi se morali pogoditi za ceno storitve, ki vsebuje materialne stroške in ceno dela. Koliko posameznih storitev naredimo bi moralo biti odvisno od števila bolnikov, ki se pojavijo z neko težavo in ki potrebujejo neko zdravljenje, ne pa da to število s pogodbo omejuje zavarovalnica. Če bi to po analogiji prenesli na področje avtomobilskega zavarovanja, bi to pomenilo, da bo zavarovalnica popravilo mojega avtomobila plačala le če pridem pravočasno na vrsto. K sreči se pri avtomobilskem zavarovanju manj ali več plača vse in ko zavarovanje plačaš veš kaj si kupil. To za zdravstveno zavarovanje nikakor ni možno trditi. Tu zavarovalnica ne želi prevzeti rizika.    Če bi bolnišnice bile plačane glede na opravljene storitve po v naprej dogovorjenih cenah, potem bi mogoče postalo pomembno kako se bolniki obravnavajo. Potem bi mogoče vodstva bolnišnic pričela razmišljati kako bivanje bolnika v bolnišnici spremeniti v znosno izkušnjo (v bolnišnici ni nikomur prijetno). Bolnika bi morali prepričati, da pride prav v našo bolnišnico in ne v konkurenčno.  Pomembno bi postalo v kakšnih sobah bolniki bivajo, kakšne sanitarije imajo, ali so v sobi sami, v paru ali jih je 5-6 tako kot sedaj, ko morajo svoje trpljenje deliti z vsemi sotrpini v sobi, ko jim vzamejo še zadnji košček človeškega dostojanstva in jih razgaljajo pred vsemi. Takrat bi tudi vodstvu postalo jasno, da je pomembno kakšni ljudje bolnišnici delajo, kdo so sestre in kdo zdravniki, kakšne izkušnje in uspehe imajo za seboj. Takrat bi šele lahko vzpostavili trg in zagotovili, da tisti, ki so res dobri tudi dobro zaslužijo, da se bolnišnice za njih potegujejo. Zmanjkalo bi prostora za tiste, ki delajo malo in slabo. Zavarovanja, ki jih ponujajo različne zavarovalnice (Vzajemna in podobno) so v smislu širitve in konkurenčnosti ponudbe vsekakor koristna. Sprašujem se kako nameravajo zagotoviti tisto kar ponujajo. Nadstandardno zavarovanje pri Vzajemni naj bi zagotavljalo boljše bivalne pogoje. V slovenskih bolnišnicah???!!! Mogoče v kakšni od privatnih ustanov. Problem privatnih ustanov, ki bi lahko ponudile boljše bivalne (hotelske) pogoje je v pomanjkanju strokovnega zaledja kot so kompetentna reanimacijska služba (anesteziologi), enote intenzivnega zdravljenja, najrazličnejši diagnostični pripomočki, prisotnost konzultantov drugih specialnosti. Zaradi vsega tega je domet teh privatnih ustanov omejen in se v njih zdravijo enostavni primeri in operirajo bolniki brez številnih spremljajočih bolezni. Tisti moment, ko človek resno zboli smo nazaj v dobrem starem in slabo plačanem javnem zdravstvu. Zato je vsaj kar se mene tiče vsa ta zavarovalniška velikopoteznost ena velika farsa.Veseli me, da mi ni bilo potrebno stavkati. Veseli me, da mi ni bilo potrebno dokazovati zakaj je moje delo pomembno. Zelo težko je to dokazovati nekomu, ki je delo zdravniških in sestrskih rok nedavno izkusil in zelo hitro pozabil in ki mu ni jasno, da premetavanje papirjev v javni upravi in skrb za človeško življenje in zdravje ne moreta biti enaka. DV

Tako mislijo pri podjetju MojeDelo.com. Nedavno mi  je v roke prišla brošura, v kateri so predstavili 100 najuspešnejših karier v Sloveniji. Presenetilo me je, da med izbranci ni niti enega zdravnika, ki bi delal v Slovenji. Omenjen je samo neki internist, ki dela v Kaliforniji. Glede na to, da si je omenjeno podjetje vzelo pravico svetovati mladim ljudem, kako naj se odločijo pri izbiranju svoje kariere sem bil z njihovim izborom top100 karier izjemno presenečen. Iz obilja praznih besed objavljenih v tej brošuri je zelo težko izluščiti kriterije po katerih je vršen izbor. Dva kriterija sta nedvomno prisotna in to sta denar in medijska pozornost. Čeprav nimam nič proti denarju in medijski pozornosti se mi zdi, da te dve stvari ne moreta biti glavne vrednote v človeškem življenju. Zdravniki v Sloveniji pač ne dobimo prav veliko denarja in na televiziji smo vidni v glavnem takrat ko novinarji pljujejo po nas. Mogoče je to razlog, da so v podjetju MojeDelo.com dobili vtis, da v Slovenski medicini ni možno napraviti kariere.

Številni Slovenski zdravniki so na svojem področju dosegli svetovni vrh in so v poklicnem svetu veliko bolj poznani, kot so izbrani uspešneži poznani v njihovih poklicnih svetovih. Kdo je od »pomembnih« in   bogatih mož slišal za nekega direktorčka iz Slovenije. Kaj v Hollywoodu pomeni Lado Bizovičar, da lahko govori da:« Manekenka rabi dobro rit, kuhar pač ne«? Zlatko Zahović v nogometnem svetu pomeni veliko manj, kot recimo prof. dr. Vinko Dolenc v nevrokirurškem svetu. In najde se nekdo v podjetju MojeDelo.com, ki si upa mladim ljudem na začetku poklicne poti svetovati, da bolje če gredo za žogobrca kot za nevrokirurga!!! Upam, da gre samo za ignoranco in neinformiranost sodelavcev tega podjetje ali za yappijevsko zagledanost v divji  zahod. Upam, da to ni splošno prepričanje Slovencev, saj že sedaj zdravnikov primanjkuje. Razumem, da se je težko žrtvovati in se podvreči v nekaterih primerih tudi 12 letnem študiju po katerem si zopet slabo plačan začetnik, pred katerim je še celo življenje študija in odrekanja, ki ko vsi našteti direktorčki spijo ali se zabavajo, ždi v bolnišnici in opravlja svoje delo, ki ga očitno ne ceni nihče.

K sreči obstajajo nagrade, ki jih sicer ne moremo izraziti v denarju ali medijski pomembnosti, ki nas pa vedno znova potrdijo v našem prepričanju, da smo se odločili za pravi poklic in pravo kariero. Hvaležnost bolnikov in priznanje kolegov ter sodelavcev sta prav tako  legitimna cilja, dostikrat vrednejša od denarja in medijske slave.  

Lep pozdrav

Dušan Vlahović

Alternativa pomeni enakovredno možnost, enakovredno izbiro. To zdravilstvo zagotovo ni. Ne glede na to koliko se je prijazna babica s prizanesljivim nasmeškom trudila razvrednotiti stališča, ki sta jih dr. Bitenc in prim. dr. Remškar zastopala, zdravilstvo ni alternativa medicini. Mogoče se res ne razumemo in so prisotne vzgojne in izobraževalne pregrade. Zdi se mi, da predvsem zdravilci ne razumejo natančnost znanstvenih kriterijev, ki jih sodobna medicina ob uvajanju in ob presojanju terapevtskih in diagnostičnih postopkov zahteva. Še za veliko zdravnikov je branje strokovnih člankov duhomorno opravilo. Na drugi strani zdravnikom očitajo nerazumevanje, vzvišenih in mističnih metod, ki temeljijo na duševnosti in odnosu duševnosti do telesa, čeprav gre le za to, da zdravniki preprosto ne moremo in ne želimo slepo zaupati, zaupati na temelju en izkušnje ali na temelju izkušenj enega terapevta. In zakaj ne, če ima zdravilec uspehe? Zakaj ne, če ljudje od njega odhajajo zadovoljni? Predvsem zaradi tega ker na izhod zdravljenja lahko vplivajo številni dejavniki in je povezavo med zdravljenjem in izhodom potrebno jasno dokazati. To seveda ni enostavno in verjetno tudi poceni ne. Ni pa nemogoče. Vendar dobivam vtis, da se zdravilci temu zelo upirajo. Zakaj? Verjetno zato ker je za dobro in metodološko neoporečno študijo potrebno kar nekaj znanja in izkušenj. Že, da se postavi osnovna hipoteza je potrebno področje, ki ga želiš preučevati zelo dobro poznati. Če sem bolj konkreten pomeni to, da bi zdravilec moral poznati tudi bolezen samo z vso patologijo in patofiziologijo. Tu se seveda srečamo z vsem poenostavitvami in blago rečeno čudnimi predstavami o delovanju biološkega organizma, ki jih zasledimo v zdravilskih pamfletih s katerimi obsipajo enako nevedne paciente.Argumentirati svoja stališča s citati podobno mislečih kolegov, kot to napravi dr. Lesjak, v svojem prispevku » Dejstva in raziskave « na spletni strani »Moje zdravje«, (ki jo najdete na: http://www.lunin.net/zdravje/slo/Prispevki/Zdravje/32/),ne dokaže ničesar. Številna imena, nekatera z zvenečimi naslovi s številnimi objavljenimi knjigami, vendar z zelo malo pravih študij objavljenih v revijah z strokovno (medicinsko) recenzijo. Neverjetno je, da se kolega dr. Lesjak sklicuje na Dr. Michelle Langdon, ki je z svojim mešetarjenjem skoraj ubila 11 mesečno deklico, ki je prebolevala akutni gastroenteritis. V nadaljevanju citiram odločitev GMC: 

»In January 2003, The British General Medical Council (GMC) found family practitioner Michelle Langdon, guilty of serious professional misconduct and banned her from practicing for three months. Press reports state that Langdon had advised a couple that the gastrointestinal symptoms of their 11-month-old were caused by “geopathic stress patterns” beneath their home and then “dowsed” for a remedy by swinging a crystal attached to a chain over a book of herbal remedies. A hospital emergency department subsequently found that the child had gastroenteritis. The GMC also examined evidence that another patient had been prescribed a herbal remedy for a sore throat after Langdon dowsed for the treatment and that a third patient was given homeopathic remedies for a sore throat. Here are the minutes of the hearing at which GMC’s decision was made.«

Zdravilskim metodam sicer poskušajo dati znanstveni pridih in ob tem se citirajo neke študije, za katere pa kaj hitro ugotovite, da ne podpirajo zaključkov do katerih so avtorji prišli. Med neko fizikalno teorijo o elektormagnetnih poljih, ki jih ustvarjajo žive celice in zdravljenjem oz razumevanjem posameznih bolezenskih procesov zija velik prepad. In čeprav se mogoče v bodočnosti izkaže, da povezava obstaja v tem trenutku tega ne more dokazati nihče. Drugi priljubljen način zagovarjanja zdravilskih metod je misticizem. Zdravilnih učinkov ljudje, ki ne meditiramo in se ne poglabljamo v sebe sploh ne moremo dojeti in jih zato zavračamo… O različnih poenostavljenih in ponarodelih razlagah delovanja različnih zdravilnih zelišč, ne bi izgubljal besed.Ker sem se zelo razpisal moram tudi pojasniti zakaj so zame zgoraj omenjene stvari sporne. Predvsem so sporne ker zbujajo lažne upe. Na to ponavadi zdravilci odgovarjajo: »Kaj pa uspehi?« Domnevni uspehi niso dokazani. Do izboljšanja stanja prihaja tudi brez zdravljenja ali zaradi placebo efekta. Problem ni v temu ali je neka zdravilska metoda učinkovita ali ne, problem je v temu, da jo razglasijo za uspešno, brez pravih dokazov. In s tem seveda vedno dobro zaslužijo.Zdravniki bolnikom ponavadi zelo natančno razložimo, kaj lahko pričakujejo od neke vrste zdravljenja, brez lažnih obljub in brez lažnih upov. In to je tista glavna razlika med medicino in zdravilstvom. Zdravilci služijo na nesreči in lahkovernosti bolnikov in zato zdravilstvo ni in ne more biti alternativa medicini.

Tokratni naslov, da ne bo pomote nima skritega političnega pomena. Pomeni točno to kar piše. Gre za prevod angleškega originala “Do not atempt resuscitation”, ki se uporablja za sporočanje odločitve glede oživljanja naj si bo to bolnikova odločitev ali odločitev zdravnikov, ko ugotovijo, da bi bilo oživljanje pri nekemu bolniku nesmiselno. Ta naslov je pravzaprav povabilo, ki bo upam pritegnilo pozornost in pripravilo koga med vami, da sodeluje v anketi na to temo. Občutek imam namreč, da Slovenci o tem vprašanju ne razmišljamo prav veliko in tudi, če kdo reče:” mene pa ni treba na aparate priklopiti..” v večini primerov ne ve zakaj gre niti ve kako to svojo željo sporočiti.Prepričan sem, da ima vsak človek pravico odločati o sebi. Kot zdravnik sem pripravljen željo svojega pacienta upoštevati, vendar se pa moram prepričati, da je to res njegova želja in da posledice svoje odločitve v celoti razume. Življenje je preveč dragocena stvar, da ga kar tako zavrgli. Poznam veliko ljudi, ki jih je prizadela huda invalidnost zaradi bolezni in poškodbe pa so kljub omejitvam v svojem življenju našli smisel. Pogled na to kaj je »življenje vredno človeka« se z leti in boleznijo lahko močno spremeni. Če se nekdo odloči in zapiše, pri notarju recimo, da ne želi biti reanimiran verjetno si ne želi umreti zaradi nenadne motnje ritma, ki bi jo z enostavnimi ukrepi pozdravili. Zato preden sprejmemo dokončno odločitev kot je ta da ne pričnemo oz da prenehamo z oživljanjem moramo želje bolnika zelo dobro poznati. Vse, ki o tem razmišljate prosim, da si vzamete 5 min časa in izpolnite anketo, ki jo dobite na naslednjem naslovu:http://www.esurveyspro.com/Survey.aspx?id=de7202b8-49ce-44ff-904a-3f193b98f604 

Hvala

Enostavno ne morem biti brez komentarja. Nekaj mesecev nisem nič napisal, vendar me je članek v Delu z dne 25.01., ki ga je napisala g-pa Milena Zupančič le spodbudil, da nekaj napišem. Odzivi na ta članek, ki sem jih prebiral v e-delu so se mi zdeli groteskni. Kako malo ljudje vedo o delu zdravnika…

Tako članek kot odzivi postavljajo pod vprašaj ali je zdravnik sposoben toliko delati. Če zdravniki s tem ne bi dodatno zaslužili se ob to ne bi nihče obregnil. Zagotoviti moramo 24 – urno zdravstveno varstvo, in če je na nekem oddelku zaposlenih premalo zdravnikov se to lahko uredi samo na dva načina, ali je zdravnik, ki je na oddelku zaposlen, vsak drugi dan po 24 in več ur v službi ali pa pridejo  pomagati zdravniki ustrezne specialnosti iz drugih bolnišnic. V prvem primeru, ker je zdravnik plačan po kolektivni pogodbi, torej bistveno manj, se ne bi razburjal  nihče, tudi če bi ta zdravnik stoje spal. Zdravniki moramo biti dežurni in vedno delamo preko polnega delovnega časa. Že en sam vikend nanese 48 ur. Torej je delo preko polnega delovnega časa za vsakega zdravnika sestavni del življenja. Vsi namreč naredimo 40 obveznih ur in nato še dežurstva. Do sedaj ni nikoli nihče vprašal ali zmoremo oz ali s tem ogrožamo človeška življenja. Jaz sem prepričan, da jih ne in da so zdravniške napake redkost.  

Vedno se je zastavljalo vprašanje in še vedno se ali res potrebujemo takšno število zdravnikov v dežurni službi. O tem ponavadi razpravljajo tisti, ki imajo najmanj strokovnih izkušenj. Ne morem si predstavljati kirurškega oddelka brez kirurga. Celo to, da je v večini manjših bolnišnic dežuren samo en anesteziolog se mi ne zdi prav. Nemogoče je namreč istočasno skrbeti za bolnika v anesteziji med nujno operacijo in enoto intenzivne terapije polno kritično bolnih bolnikov. Res je, da so v tujini dežurni predvsem mlajši zdravniki, vendar to je zaradi tega, ker si starejših in izkušenih ne morejo privoščiti. Specialist z 20 let  izkušenj v Angliji ali Nemčiji niti slučajno ni tako poceni kot v Sloveniji.

Ker v bolnišnicah primanjkuje zdravnikov so direktorji posameznih bolnišnic novačili kolege iz drugih bolnišnic. In ker je plačevanje prek inštituta samostojnega podjetnika obojestransko koristno se je vse več kolegov za to odločilo in v tem ne vidim ničesar spornega. Končno si v neposrednem pogajanju lahko izborimo približno primerno plačilo.