Mesečni arhiv: Avgust 2007

errare humanum est

Zdravniška napaka je »je napaka, ki se zgodi pri opravljanju zdravstvene dejavnosti. Pomeni odstopanje od pričakovanih norm zdravstvene stroke in od tega, kar se v stroki smatra kot običajno in pravilno.« To je definicija objavljena na spletni strani Ministrstva za zdravja http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravstveno_varstvo/kakovost _in_varnost_zdravstvene_oskrbe/varnost/zdravstvene_napake/)

Prvi problem, ki ga vidim pri tej definiciji je kdo odloča o tem kaj so norme in kaj je običajno in pravilno. Pričakovali bi, da je to nekje jasno zapisano in da o tem ni nobenih dvomov. Vendar ni tako. V medicini ni ničesar kar bi bilo 100%. Čeprav težimo temu, da bi postopki diagnostike in zdravljenja bili čim bolj podprti z dokazi je še veliko takšnih za katere ne vemo ali v resnici delujejo ali ne. Zelo težko je trditi, da norme in tisto kar je običajno in pravilno vedno zagotavljajo ugoden izhod zdravljenja. Pravniki vedo povedati, da se zdravniške napake obravnavajo na sodišču  ex ante, kar bi pomenilo na temelju dognanj stroke v času ko naj bi napaka bila storjena. Oživljanje bolnikov smo pričenjali pred novembrom 2005, potem ko smo ugotovili, da bolnik ne diha,  z dva vpiha (v pljuča bolnika), nato smo tipali pulz in če je ta bil odsoten smo pričenjali z zunanjo masažo srca. Zunanjo masažo srca smo izvajali v razmerju 2:15… Če bi pred novembrom 2005 opustila dva vpiha bi zagrešili strokovno napako. Danes to ni več strokovna napaka, menimo namreč (na temelju nekih novih dognanj), da je za bolnika bolje če pričnemo z zunanjo masažo srca takoj.  S tem želim opozoriti, da je opredelitev nekega postopka ali odločitve v smislu napake sila zapletena in zahteva ekspertno znanje. Tokrat se ne bom spuščal v to ali je sodni izvedenec, ki ga sodišče določi tudi v resnici izvedenec. Vtis imam, da sodstvo pravzaprav ne ve kako v resnici medicinski svet deluje. Če k temu prištejemo še zaplete, ki so pogosto razglašeni za napake, čeprav gre za naravni potek bolezni, vidimo, da situacija v zavezi z »zdravniško napako« še zdaleč ni črno bela.

Ne zagovarjam stališča, da so napake sprejemljive. Errare humanum est, vendar ne v medicini. V medicini prostora za napake ni. Napake se v medicini plačujejo z življenji. Odgovornost za napako je potrebno prevzeti, predvsem zaradi tega, da se ugotovi zakaj je do napake prišlo in kako v bodoče podobne napake preprečiti.

Medicina je zelo obsežna stroka in v današnjem času je nemogoče, da bi posamezen zdravnik vsa področja enako dobro poznal. Zato se lahko zgodi, da do napake pride ker zdravnik nekega področja ne pozna dovolj dobro ali za nek poseg ni dovolj dobro usposobljen. Laiki si pogosto predstavljajo, da morajo zdravniki obvladati vse še posebej nujne medicinske posege. Na žalost ali na srečo je situacij v katerih je potrebno te posege izvesti malo. Le malo zdravnikov ima priložnost te posege vaditi in so zato, ko se v nujni situaciji znajdejo pogosto nebogljeni. Prepričan sem, da vsi naredijo vse kar zmorejo, vprašanje pa je ali je to vedno dovolj. Pri tem ne mislim na zdravnika, ki pride od doma nuditi prvo pomoč…Kdo je torej odgovoren, da se znajdejo zdravniki, ki niso primerno usposobljeni na mestih in v situacijah, ki tako usposobljenost zahtevajo?

Napredek tehnike je sodobni medicini dal na voljo številne pripomočke, ki so natančnost diagnostike in zdravljenja močno izboljšali. Pomanjkanje kisika v krvi in povečanje koncentracije krvnega barvila brez kisika (reduciranega hemoglobina) v krvi imenujemo cijanoza. To stanje, pri nekom, ki ni slabokrven opazimo šele ko nasičenost krvi s kisikom doseže 70% in koncentracija reduciranega hemoglobina poraste na približno 5g/l. Pulzni oksimeter, naprava ki meri nasičenost kisika v krvi, pa zazna zmanjševanje nasičenosti takoj ko do tega pride, ko vrednost pade pod 100%. Torej tam kjer pulznega oksimetra ni bo trajalo veliko dlje, da osebje prepozna padanje nasičenosti krvi s kisikom, kar lahko pri nekaterih bolnikih ima usodne posledice. Zdravniško napako vidim pri tem samo v tem, da zdravniki pristajamo delati v okoljih kjer oprema ni zadovoljiva. Pristajamo pa zato, ker v bi nasprotnem bolnišnice in zdravstveni domovi ostali brez zdravnikov. Bolnišnični in drugi zdravstveni ekonomisti nam očitajo, da smo pripravljeni zapravit prav vse kar nam pride pod roke. In ko ustvarjajo svoje genialne varčevalne načrte pozabljajo na preprosto dejstvo, da bolnišnice niso proizvodni obrati in da produkt dela ni vedno ozdravljen bolnik. Prav tako ne razumejo, da nekaj več investicij v opremo lahko prihrani tisoče in tisoče € pri zdravljenju nepotrebnih zapletov. Enako velja tudi za pravočasno diagnostiko, ki sedaj pogosto zamuja zaradi premajhnega števila aparatur.

Ne gre za zavračanje odgovornosti, vendar recimo bobu bob, če se želimo obvarovati pred bodočimi napakami.      

  • Share/Bookmark