Mesečni arhiv: November 2007

Diagnostika svetih krav

Minilo je že kar nekaj časa od kar se pripravljam popisati svoj laični pogled na ekonomiko zdravstva. Spodbudo sem našel prav v knjigi gospoda Mrkaiča. O njegovem poznavanju ekonomije in točnosti njegovih stališč in analiz ne morem razpravljati. Daje videz kompetentnega strokovnjaka in me tudi z nekaterimi trditvami prepriča. Zmoti me pa vendarle za njega neznačilno površna obravnava zdravstva, še posebej tisti del kjer uporabi podatke, ki naj bi mu jih posredoval g.Samo Fakin. Jemati število posegov v enoti časa za mero produktivnosti je mogoče smiselno v neki drugi gospodarski panogi, v zdravstvu je neresno. Zdravstveni sistem država vzpostavlja zato, da prepreči nastanek bolezni in omogoči zdravljenje. Smrt in bolezen povzročata škodo zaradi izpada dohodka, ki ga ustvarjajo zboleli in umrli ter zaradi davkov, ki jih plačujejo. Cena zdravstvenega sistema je investicija, ki je potrebna, da se ta škoda prepreči in odpravi. Prava mera uspešnosti ali produktivnosti bi bilo število bolnikov in poškodovancev, ki jih zdravstveni sistem vrne v delovni proces.

Ocenjevati delo kirurga po številu opravljenih operacij in ob tem trditi, da daljša operacija traja eno uro, krajša pa samo pol ure je tudi za ekonomista neresno, kaj šele za g.Fakina, ki je včasih bil zdravnik. Uspešnost kirurškega dela je najmanj odvisna od trajanja operativnega posega in števila posegov, ki jih kirurg opravi v enoti časa. Na to ali se bolnik pozdravi in odide iz bolnišnice vplivajo številni dejavniki najprej pa narava bolezni same. Ekonomisti, ki vodijo Slovenske zdravstvene ustanove so izjemno stroškovno naravnani. Stroške želijo znižati po vsako ceno vendar ne pri sebi kar je razvidno iz aktualnega primera direktorja Onkološkega inštituta. Znižanje stroškov najbolj prizadene tiste dele bolnišnic, ki so tehnološko najbolj razviti in zahtevni, kot so intenzivna terapija, anestezija in urgenca ter različni diagnostični oddelki. Tu so ponavadi potrebne številne in zelo drage aparature. Ekonomisti trdijo, da zdravniki lahko porabimo vse kar nam dajo na razpolago. To seveda ni res. Enkrat naj poskusijo dati zadosti pa bo verjetno tudi kaj ostalo. Ali lahko ekonomsko opravičimo zahteve o dragih monitorjih in drugih aparaturah. Trdim, da je to pravzaprav zelo enostavno. Dobra oprema omogoča zgodnje prepoznavanje in preprečevanje zapletov. Zdravljenje zapletov je veliko dražje kot pa zahtevani monitorji  in veliko manj uspešno. Brez podrobne medicinske analize (ne ekonomske) teh povezav ni možno izslediti. V moji ustanovi bi morali ročno zbirati podatke iz popisov, saj informacijski sistem, ki je trenutno v uporabi, drugega načina ne omogoča. Torej teh informacij tisti, ki odločajo nimajo in jih ne morejo imeti. Zdravniki pa o ekonomiji nič ne vemo in zato o tem ne moramo odločati.

G. Mrkaič zagovarja trg. Z njim se tu popolnoma strinjam, mogoče ga vidim nekoliko drugače ali pa tudi ne. Bolnik bi moral imeti izbiro. Ko bi se bolnišnice borile za bolnike, bi mogoče potem zagotovile tudi bolj človeške bivalne prostore, boljšo medicinsko opremo, odpovedale bi se uravnilovki in nagradile tiste, ki so uspešni, ne bi dovolile, da jim uhajajo dobri in perspektivni strokovnjaki in tako dalje. Konkurence med bolnišnicami seveda ni. V naši mali Sloveniji pač ni prostora za več kot eden UKC. Ker bolniki ne morejo izbirati morajo slej ali prej priti k nam, ne glede na to kako delamo in kakšno oskrbo nudimo. Zaslužek je zagotovljen, vodstvo je brez skrbi. K sreči so tu številni zdravniki, ki delajo profesionalno in se trudijo zagotoviti najboljšo možno oskrbo, vsem oviram in očitkom navkljub, brez spodbude in nagrade, samo zaradi neke ideje kateri so v mladosti prisegli.

Ne pišem prav pogosto, mogoče zato ker morajo ideje dozoreti. Videti jih na papirju (monitorju računalnika) je vedno posebno zadovoljstvo, tako, da se vedno znova veselim novemu pisanju in novim idejam.

Lahko noč.  

  • Share/Bookmark