Mesečni arhiv: April 2008

CESTNA KLAVNICA

Vsako jutro, ko se vozim v službo si obljubim, da bom napisal, kaj mislim o kulturi vožnje slovenskih voznikov. Če bi opisoval Slovence samo na temelju njihove vožnje, bi rekel, da smo nevljudni, naravnost brutalno primitivni in agresivni. Postopki nekaterih voznikov ni možno pojasniti z nevednostjo, skoraj prepričan sem, da je njihov duševni, predvsem intelektualni razvoj nekje ustavil, da ne rečem kaj hujšega.Ne vem kam se vsem tako mudi. Razdaljo 30 km s hitrostjo 110 km/h prevozite v 16,36 min, če vozite 140 km/h isto razdaljo prevozite v 12,85 min. Prihranili ste 3,5 min. Ali se zaradi nekaj minut splača umreti ali nekoga ubiti. Ko se srečamo kot pešci in želi nekdo mimo nas in bo rekel: »Oprostite« se nas bo večina umaknila in tistega, ki želi mimo spustila naprej. Na cesti ? To pa ne!  Pa ne more biti on v teh garjah pred mano….Višek človeške neumnosti se mi zdi način kako Slovenci upoštevajo varnostno razdaljo. Sovražim, ko se mi nekdo prilepi in vozi en meter za mano. Ne morem si razložiti zakaj to ljudje počnejo. Na prehitevalnem pasu, mi mogoče hočejo povedati, da pri 130 km/h vozim prepočasi. Po prehitevanju se vedno vrnem na desni pas in ne vidim prav nobenega razloga, da bi vozil hitreje. Zaradi tistega, ki se mi je prilepil na »ta-zadnjo« se ne bom nič hitreje umaknil. Druga neumnost, za katero sem prepričan, da pri mnogih igra pomembno  je, da očitno mislijo, da če imam 100 m varnostne razdalje, da vozim počasneje, čeprav je moja hitrost enaka hitrosti vozila pred menoj. Ob zadostni varnostni razdalji mi ni potrebno naglo zavirati in se s tem izognem, da bi se idiot, ki vozi tik za menoj in ki mogoče nima novih gum, ABS in drugih pripomočkov, zaletel v moje vozilo (to se mi je namreč že zgodilo). Največkrat se zgodi, ko ugotovijo, da imam takšno varnostno razdaljo, da me pričnejo prehitevati. Tudi po desni če sem slučajno na prehitevalnem pasu.Krožni promet je še ena ogromna luknja v znanju Slovenskih voznikov. Logično je, da ko se vključuješ v promet na krožišču, da ne potrebuješ smernega kazalca ker lahko pelješ samo v eni smeri. Ko pa križišče zapuščaš je smerni kazalec obvezen, ker lahko izbiraš med dvema smerema vožnje. Na splošno se nekaterim zdi, da smo drugi vozniki telepati in da lahko njihove misli in ideje ugibamo ter zato smernega kazalca ne rabimo.O alkoholu in mamilih ne bi izgubljal besed. Za me je to naklep in bi ga morali tako obravnavati. Če nekoga ubiješ pod vplivom alkohola je to naklepni umor. To je izraz ogorčenja in na pravno mnenje, zato prosim pravnike, da se ne razburjajo.Mnogo besed je bilo izgubljenih okoli novega zakona. Če voziš po predpisih in se zakon ne kršiš je vse v redu. Socialno neenakost kaznovalne politike bi popravil s dodatkom zapornih kazni, družbeno koristnim delom in odvzemom ter uničenje vozila. Potrebovali bi še policijo, ki bi vse to nadzorovala in zakon uveljavljala. Bojim se, da občasne akcije niso dovolj. Denar, ki bi ga vložili v kamere in povečanje policijskega nadzora na cestah, bi se Sloveniji hitro obrestoval. Na cestah izgubimo stotine milijonov evrov. 

Tiste, ki se z menoj ne strinjajo bi povabil, da se mi pridružijo v urgenci KC, ko pripeljejo izmaličenega motorista ali voznika, ki so ga pravkar izrezali iz pločevine, in ki kljub dvajsetim letom ne bo nikoli več koristen član te družbe.Dušan Vlahović

  • Share/Bookmark

O stavki pa nič…

O stavki nisem napisal nič. Zdi se mi neetično razpravljati o tem koliko evrov je vredno tisto kar počnem v službi. Iz osebnih izkušenj z vodstvom Kliničnega centra sem dobil vtis, da bi najraje videli, da delam zastonj. Vseeno im je kdo in kako za bolnike in poškodovance skrbi. Pogosta grožnja, ki jo slišimo je: » bomo dobili pa druge (iz drugih držav), ki bodo pripravljeni delati za veliko manj«. Iz katerih držav so zdravniki pripravljeni priti v Slovenijo delati za naše plače si lahko mislite. Problem je v tem, da naše bolnišnice nimajo konkurence. Bolniki morajo priti v Klinični center, saj večina drugega izbora nima. Zaradi tega je vodstvu Kliničnega centra vseeno, kako se dela, saj »posla« nikoli ne zmanjka, celo preveč ga je. Bolj jih skrbi, da ne bi naredili več kot je z zavarovalnico dogovorjeno.

Na zavarovalnici morajo delati zelo pametni ljudje ker vedno natančno določijo koliko ljudi bo zbolelo in koliko se jih bo poškodovalo v enem letu in natančno odštejejo denar. In ker smo zdravniki neodgovorni in razsipniški ter zdravimo prev vsakega bolnika, ki v bolnišnico pride. Na ta način pokvarimo račune zavarovalnici, bolnišnica je pa v izgubi. Pri nas (v zdravstvu) ni možno dobro delati, več delati in več zaslužiti, tako kot v normalnem podjetju, pri nas pač več delaš večjo izgubo ustvarjaš. Z zavarovalnico bi se morali pogoditi za ceno storitve, ki vsebuje materialne stroške in ceno dela. Koliko posameznih storitev naredimo bi moralo biti odvisno od števila bolnikov, ki se pojavijo z neko težavo in ki potrebujejo neko zdravljenje, ne pa da to število s pogodbo omejuje zavarovalnica. Če bi to po analogiji prenesli na področje avtomobilskega zavarovanja, bi to pomenilo, da bo zavarovalnica popravilo mojega avtomobila plačala le če pridem pravočasno na vrsto. K sreči se pri avtomobilskem zavarovanju manj ali več plača vse in ko zavarovanje plačaš veš kaj si kupil. To za zdravstveno zavarovanje nikakor ni možno trditi. Tu zavarovalnica ne želi prevzeti rizika.    Če bi bolnišnice bile plačane glede na opravljene storitve po v naprej dogovorjenih cenah, potem bi mogoče postalo pomembno kako se bolniki obravnavajo. Potem bi mogoče vodstva bolnišnic pričela razmišljati kako bivanje bolnika v bolnišnici spremeniti v znosno izkušnjo (v bolnišnici ni nikomur prijetno). Bolnika bi morali prepričati, da pride prav v našo bolnišnico in ne v konkurenčno.  Pomembno bi postalo v kakšnih sobah bolniki bivajo, kakšne sanitarije imajo, ali so v sobi sami, v paru ali jih je 5-6 tako kot sedaj, ko morajo svoje trpljenje deliti z vsemi sotrpini v sobi, ko jim vzamejo še zadnji košček človeškega dostojanstva in jih razgaljajo pred vsemi. Takrat bi tudi vodstvu postalo jasno, da je pomembno kakšni ljudje bolnišnici delajo, kdo so sestre in kdo zdravniki, kakšne izkušnje in uspehe imajo za seboj. Takrat bi šele lahko vzpostavili trg in zagotovili, da tisti, ki so res dobri tudi dobro zaslužijo, da se bolnišnice za njih potegujejo. Zmanjkalo bi prostora za tiste, ki delajo malo in slabo. Zavarovanja, ki jih ponujajo različne zavarovalnice (Vzajemna in podobno) so v smislu širitve in konkurenčnosti ponudbe vsekakor koristna. Sprašujem se kako nameravajo zagotoviti tisto kar ponujajo. Nadstandardno zavarovanje pri Vzajemni naj bi zagotavljalo boljše bivalne pogoje. V slovenskih bolnišnicah???!!! Mogoče v kakšni od privatnih ustanov. Problem privatnih ustanov, ki bi lahko ponudile boljše bivalne (hotelske) pogoje je v pomanjkanju strokovnega zaledja kot so kompetentna reanimacijska služba (anesteziologi), enote intenzivnega zdravljenja, najrazličnejši diagnostični pripomočki, prisotnost konzultantov drugih specialnosti. Zaradi vsega tega je domet teh privatnih ustanov omejen in se v njih zdravijo enostavni primeri in operirajo bolniki brez številnih spremljajočih bolezni. Tisti moment, ko človek resno zboli smo nazaj v dobrem starem in slabo plačanem javnem zdravstvu. Zato je vsaj kar se mene tiče vsa ta zavarovalniška velikopoteznost ena velika farsa.Veseli me, da mi ni bilo potrebno stavkati. Veseli me, da mi ni bilo potrebno dokazovati zakaj je moje delo pomembno. Zelo težko je to dokazovati nekomu, ki je delo zdravniških in sestrskih rok nedavno izkusil in zelo hitro pozabil in ki mu ni jasno, da premetavanje papirjev v javni upravi in skrb za človeško življenje in zdravje ne moreta biti enaka. DV

  • Share/Bookmark

V medicini ni kariere

Tako mislijo pri podjetju MojeDelo.com. Nedavno mi  je v roke prišla brošura, v kateri so predstavili 100 najuspešnejših karier v Sloveniji. Presenetilo me je, da med izbranci ni niti enega zdravnika, ki bi delal v Slovenji. Omenjen je samo neki internist, ki dela v Kaliforniji. Glede na to, da si je omenjeno podjetje vzelo pravico svetovati mladim ljudem, kako naj se odločijo pri izbiranju svoje kariere sem bil z njihovim izborom top100 karier izjemno presenečen. Iz obilja praznih besed objavljenih v tej brošuri je zelo težko izluščiti kriterije po katerih je vršen izbor. Dva kriterija sta nedvomno prisotna in to sta denar in medijska pozornost. Čeprav nimam nič proti denarju in medijski pozornosti se mi zdi, da te dve stvari ne moreta biti glavne vrednote v človeškem življenju. Zdravniki v Sloveniji pač ne dobimo prav veliko denarja in na televiziji smo vidni v glavnem takrat ko novinarji pljujejo po nas. Mogoče je to razlog, da so v podjetju MojeDelo.com dobili vtis, da v Slovenski medicini ni možno napraviti kariere.

Številni Slovenski zdravniki so na svojem področju dosegli svetovni vrh in so v poklicnem svetu veliko bolj poznani, kot so izbrani uspešneži poznani v njihovih poklicnih svetovih. Kdo je od »pomembnih« in   bogatih mož slišal za nekega direktorčka iz Slovenije. Kaj v Hollywoodu pomeni Lado Bizovičar, da lahko govori da:« Manekenka rabi dobro rit, kuhar pač ne«? Zlatko Zahović v nogometnem svetu pomeni veliko manj, kot recimo prof. dr. Vinko Dolenc v nevrokirurškem svetu. In najde se nekdo v podjetju MojeDelo.com, ki si upa mladim ljudem na začetku poklicne poti svetovati, da bolje če gredo za žogobrca kot za nevrokirurga!!! Upam, da gre samo za ignoranco in neinformiranost sodelavcev tega podjetje ali za yappijevsko zagledanost v divji  zahod. Upam, da to ni splošno prepričanje Slovencev, saj že sedaj zdravnikov primanjkuje. Razumem, da se je težko žrtvovati in se podvreči v nekaterih primerih tudi 12 letnem študiju po katerem si zopet slabo plačan začetnik, pred katerim je še celo življenje študija in odrekanja, ki ko vsi našteti direktorčki spijo ali se zabavajo, ždi v bolnišnici in opravlja svoje delo, ki ga očitno ne ceni nihče.

K sreči obstajajo nagrade, ki jih sicer ne moremo izraziti v denarju ali medijski pomembnosti, ki nas pa vedno znova potrdijo v našem prepričanju, da smo se odločili za pravi poklic in pravo kariero. Hvaležnost bolnikov in priznanje kolegov ter sodelavcev sta prav tako  legitimna cilja, dostikrat vrednejša od denarja in medijske slave.  

Lep pozdrav

Dušan Vlahović

  • Share/Bookmark