ZDRAVNIKI SE IZOBRAŽUJEJO?
Zakaj neki le? Ali jim ni dosti 6 let fakultete, pa potem še 6 let specijalizacije? Če se v 12 letih ne naučijo vsega kar morajo znati, je škoda da se tega sploh lotevajo? Očitno si to mislijo razni ekonomistki, ki vladajo v slovenskih zdravstvenih ustanovah. Na mojem oddelku, na zdravnika letno, za namen izobraževanja dobimo 170€. Kotizacija (cena tečaja) za dvodnevnni tečaj oživljanja Evropskega Sveta za Reanimacijo znese 350€ (ena od najnižjih v Evropi). Tako si anesteziologi lahko privoćčimo 1 tečaj na 3 leta (3 * 170 = 510). Še sreča, da Evropski svet za reanimacijo navodila spremeni vsakih 5 let. Rekli boste: » Pa saj so, pametni ekonomistki zelo natačno izračunali koliko potrebujete, še nekaj Vam celo ostane« Ja, problem je edino v tem, da vsako področje s katerim se ukvarjamo: urgenca, intenziva, anestezija in tako dalje ima svoje »tečaje«. To je pa verjetno zato ker se kar naprej nekaj izmišljujemo. Kaj se to pravi spreminjati navodila vsakih 5 let? V stabilnih strokah velja » kar se Janezek nauči – Janezek zna«, Marxove ugotovitve baje še veljajo.
Eksploziji medicinskega znanja (pa ne samo medicinskega) je zelo težko slediti, kljub pripomočkom, ki so na voljo v urejenih okoljih. V moji ustanovi imamo dostop do resne podatkovne baze na internetu šele kakšno leto. Časi, ko smo si v knjižnici enkrat na mesec sposodilinajnovejšo revijo so že zdavnaj mimo. V enem mesecu nastane na milione medicinskih informaciji po celem svetu. Sledenje in izbira tistih informacij, ki so pomembne je garaško delo. To delo plačujejo zdravniške družine, saj ga vsi opravljamo v svojem prostem času in ne družba, zavarovalnica ali bogi gospod Fakin. Ljudje, ki se z nekim področjem bolj poglobljeno ukvarjamo, poskušamo imeti čim boljši pregled nad vedno novimi rezultati različnih raziskav, ki neprestano potekajo. Ko se nabere dovolj dokazov o koristnosti ali škodljivosti nekega postopka se poskuša spremeniti praksa, ponavadi z spreminjanjem priporočil ali navodil v okviru nekega strokovnega združenja. Temu v svetu pravijo »evidence based medicine«. Najboljši način promocije teh sprememb je ponavadi na kongresih in simpozijih. Tam se tudi srečamo s kolegi iz drugih držav in verjamite, brez teh srečanj slovenska medicina ne bi bila tam kjer je.
Medicinska fakulteta, ne glede na pomanjkljivosti in neučinkovitost, še vedno opremi svoje diplomante z ogromnim naborom znanja. Priznati moram, da me zelo čudi, da spošni zdravnik po končani medicinski fakulteti, sedaj ne sme delati samostojno, mora najprej postati specijalist. To je svojevrstna nezaupnica medicinski fakulteti. Prepričan sem, da z nekaj kurikularnih sprememb diplomant medicinske fakultete popolnoma pripravljen za delo splošnega zdravnika. Kljub temu se mora pa tudi ta zdravnik stalno izobraževati. Znanje, ki ga dobimo na medicinski fakulteti zstareva z neverjetno hitrostjo in ga zato potrebno neprekinjeno nadgrajevati. Da ne bo nesporazuma velika večina informacij, ki smo jih pridobili na fakulteti se ne spremeni. Anatomija se je spremenila kvečemu z aspekta razumevanja funkcije posameznih struktur, na vseh drugih področjih pa se znanje neprekinjeno nadgrajuje.
Zdravniki smo vedno našli način, da do informacij pridemo. Tudi sodelovanje z industrijo sodi v ta okvir. V to ali pri tem prihaja do anomalij se ne bom spuščal, ker o tem ničesar ne vem. Pomoč industrije je zagotovo nepogrešljiva. Denar, ki so ga pripravljene zagotoviti ustanove nikakor ne bi pokril potreb. Kdo naj odloča o porabi sponzorskih sredstev je po mojem mnenju stvar debate. Katera izobraževanja naj imajo prednost, katera so pomembna za nadljnji razvoj, katera za ustanovo in katera za posameznika? Odgovori na ta vprašanja so odvisni od poznavanja problemov in stroke. Odločitev o tem bi se morala sprejeti čim nižje v hierarhiji. S tem zagotovimo uporabo pravih kriterijev, ki izhajajo iz poznavanja stroke. Tisti višje ne bodo nikoli mogli trditi, da poznajo vse strokovne probleme. Razen svojega ožjega področja,zaradi obsega ne morejo dovolj dobro poznati poznati drugih področji. Tečaj osteosinteze se zna internistu zdeti popolnoma nepomembna stvar in obratno tečaj EKG za kirurga zagotovo ne more biti prioriteta . Stališče kolga dr.Žiberne je nekoliko naivno. Poceni tečajev ni. Preprosto, ker organizacija tečaja generira stroške. Tudi učitelji niso več pripravljeni prosti čas žrtvovati za pripravo in izvedbo tečaja brez neke kompenzacije. Znanje ima svojo ceno.
DV
dv58 | Aktualno, Medicina, Slovenija
Tole je sicer malo offtopic, a vendar. Nedavno sem zasledil na nekem forumu studentov medicine in mladih zdravnikov taksne odgovore na temo o motivaciji za studij.
Nekateri so me prav zgrozili, kam gre nase zdravstvo in vrednotenje tega poklica v Sloveniji??!!
To so citati s foruma:
Quote:
“Denarja je malo, zato pa toliko več pljuvanja, poniževanja in groženj. Sploh za mlade zdravnice. Če bi me bolniki spoštovali, ne bi gledala na denar.Stara sem 32 let in delam 5 let, povprečno za okoli 1000 e/mesec (v začetku 800, sedaj 1200) in sem do zdaj torej zaslužila 60.000 evrov. Če bi od 18 leta naprej delala kot prodajalka in bi npr. zaslužila 500 E/mesec je to 84.000 evrov do 32. leta. Zaenkrat (pri starosti 32 let) je torej moja finančna situacija slabša kot prodajalkina, ki bo na TV veselo razlagala, kako je njej hudo in kako imajo nesramni zdravniki čisto previsoke plače, ona nas pa še plačuje. In ja, tudi jaz moram delati ob nedeljah, pa se nikomur ne smilim. To se od mene pričakuje in zahteva, nihče ne bo zahteval referenduma. Stres, ki ga doživlja prodajalka na svojem delovnem mestu, pa tudi ni niti približno primerljiv z mojim. Tudi specialistični izpit ji ne visi nad glavo in ni ji treba opravljati kolokvijev.
Pričakovana življenjska doba zdravnice na primarnem nivoju je okrog 68 let, torej država z mano še tukaj prihrani.
Motivacija - ni je. Čimprej si zrihtaj kaj drugega. Takoj ko podpišeš pogodbo o specializaciji, se zadaviš z obvezo plačevanja specializacije, če si kasneje premisliš. Koncesija ni reštev - začetna investicija se ti sploh nikoli ne povrne, denarja je še vedno približno isto. Je pa zato več stresa, administracije in adijo pa-pa socialna varnost (na bolniško lahko pozabiš). Edini plus je ta, da ti ni treba prenašat muh in sršenov tvojih nadrejenih.”
“Kaj je pa s temi 12urnimi delavniki v času sekundarija? A je to res?
ps.. recimo tako za primerjavo:
jeseni 2005 sem prodajal računalnike v eni od tavelkih štacun z elektronko in sem zaslužil 192 tisoč tolarjev (neto) v polnih treh tednih (21 delovnih dni, petki in sobote 11urni delovniki, nedelje pa 5urni)
kar ne morem verjet, da bom kot zdravnik plačan slabše kot en navaden trgovčić in to za “malo” več “bolj konkretnega” dela.”
“Sem študentka medicine, zadnje čase čedalje bolj obupana, ker ne vem, kako bom našla motivacijo za delo v medicini. najbolj v obup me spravlja topic na tem forumu o plačah zdravnikov. študij se mi počasi bliža koncu in v meni napetost čedalje bolj narašča, ker ne vem, kaj bom po diplomi…
naj najprej pojasnim, da me medicina zanima, zato sem jo tudi šla študirat. toda zanima me snov in pomagati ljudem, groza pa me je ob misli, da bo treba toliko garati za tak drobiž, kot se ga zasluži v medicini, kar ste sami opisovali s tistem topicu.
namreč, že nekaj časa ob študiju delam, opravljam delo preko študenta. Moj zaslužek krepko presega plačo zdravnika, pa ni nobenih dežurstev, ni 8urnega delavnika, frej si vzamem, ko jaz želim…skratka, to delo me trenutno precej bolj veseli kot delo v medicini.
čisto sem obupana ob misli, da bi bilo treba delati cele dneve, pa še vikende in praznike in nočne - za tak drobiž, kot je 800 eu…ampak čas, ko bo/naj bi bilo to treba, se nesramno bliža…res ne vem, kje bom našla motivacijo, da garam za tako bedno plačo.
Pa boste rekli, kaj si pa šla na medicino, si šla zaradi denarja? ne, šla sem zato, ker me je zanimala.
Predstavljajte si, da vašo zdajšnjo plačo lahko z delom, ki vas veseli, zaslužite v enem popoldnevu ali dveh…toda s predpostavo, da to delo ni za celo življenje - kar je tu najhuje. a kje črpati motivacijo, da se cel mesec j*beš za drobiž, za katerega si bil prej leta navajen, da ga dobiš, kot bi tlesknil s prstom ???
upam, da vam nisem preveč zatežila - bom vesela kakega mnenja, nasveta, tolažbe..”
No comment.
Prepričan sem, da kljub komentarjem ljudje študirajo medicino zaradi drugih razlogov in ne zaradi denarja. Če bi bil denar edini motiv, bi Slovenija zagotovo ostala brez zdravnikov.
Da zdravniki želijo primerno plačilo za svoje delo, tako kot vsi drugi, je verjetno razumljivo. Nihče ne pričakuje plače menadžerjev, čeprav mi ni nikoli bilo popolnoma jasno zakaj je njihovo delo ne enkrat temveč mnogokrat bolj vredno od mojega. Pričakujemo pa plačo, ki je adekvatna nagrada za vloženi trud med študijem in med delom samim. Logično bi bilo, vsaj v tržnem gospodarskem sistemu, da nekdo, ki se je potrudil in se naučil delati nekaj kar zna malo ljudi ali pa nihče drug, to svoje znanje lahko proda za primerno ceno. Če ga kolegi ne bodo mogli prodajati doma, bodo šli drugam. To se je zgodilo v številnih tranzicijskih državah, lahko se tudi pri nas.