iatrogeni

Kako vesel sem, da me ima Mićo Mrkaić rad, vsaj nekdo v slovenski javnosti.

Ta cinična trditev je edina ki sem jo uspel razbrati, ko sem se prvič prebijal skozi logorejo ekonomističnega žargona. Mnenja sem, da nihče od Slovencev ne razmišlja o etatizmu ali neoliberalizmu ali o čemu podobnem. Razen nadpovprečnih posameznikov verjetno tudi ekonomisti o tem ne razmišljajo. Politiki tako ali tako obljubljajo eno, delajo pa drugo. Tako pri nas kot v Ameriki. Skoraj moram reči amen. Med številnimi nakladači se je zelo težko odločiti kateri je neoliberalen kateri pa gradualističen ali etatističen ali…

Oni imajo visoke plače, vi pa dolge čakalne dobe pravi g.Mrkaič. Predlagal je uvedbo trga in bi povečal ponudbo zdravnikov z uvozom tujih strokovnjakov. Ob tem je pozabil, da tuji strokovnjaki (Poljaki, Čehi, Slovaki, Mađari in drugi) v Slovenijo ne želijo, ker drugod dobijo bistveno boljšo plačo. Celo kolegi iz držav, ki niso članice EU raje izbirajo bolje plačana delovna mesta v zahodni Evropi. Kolegi iz Nemčijo v Slovenijo zaidejo edino, če se zaljubijo v zalo Slovenko, pa še ti slej ko prej svojo Slovenko raje odpeljejo domov.

No in potem smo pri produktivnosti, ki jo g. Mrkaič ne opredeli. Kaj prav za prav, vrli ekonomisti, to je ? Število posegov v časovni enoti? Kirurg, ki naredi 15 incizij perianelnih abscesov na dan je bolj produktiven od tistega ki za odstranitev obsežnega glioblastoma (možganski tumor za ekonomiste) porabi cel dan. Doseganje norme ? Torej tisti, ki reže perianalne abscese ima normo 15 na dan in jo mora doseči, tisti, ki reže tumorje mora odstarniti vsaj en glioblastom na dan, da  doseže normo. Če ni 15 perianalnih abscesov na dan se kirurg prerazporedi, in za preostali čas pomiva hodnik. Kaj pa zdravnik v intenzivni terapiji, kako njemu izmerimo produktivnost? Število pogledov na monitor na uro, število nastavitev mehanskega ventilatorja, število korekcij elektrolitov…? Kaj pa urgenca?  Kakšna je torej produktivnost zdravnika, če se nihče od Slovencev ne nadela tako hudo, da razbije sebe in še koga na Ljubljanski obvoznici? Na prvi pogled za takega zdravnika mečemo denar stran, v resnici je pa najbolj poceni, če nič ne dela.

Glede na vse povedano ne vidim povezave med »produktivnostjo« zdravnikov in dolgimi čakalnimi dobami, seveda jaz nisem Mićo Mrkaić. Čakalne dobe se v glavnem nanašajo na preiskave in na operativne posege. Skrajšanje teh dob bi dosegli z 24 urnim obratovanjem. In to je tisto kar g. Mrkaić najbrž razume pod produktivnostjo. Vendar to ni izvedljivo, ker je v enotah intenzivne terapije premalo prostora, premalo je opreme in ne na zadnje tudi osebja, da bi lahko organizirali tri izmenski turnus.

To kar g.Mrkaič trdi v nadaljevanju je laž. Nihče od zdravnikov ničesar ne skriva niti prikriva. Zelo veseli bi bili, če bi v vodstvu KC končno ugotovili, da je informacijski sistem potreben. Tisto, kar ponuja »Infonet« iz Kranja je zelo daleč od tega kar bi si zdravniki želeli. Vendar imamo zdravniki na to zelo malo vpliva o tem odločajo ekonomisti (v vodstvu KC). Ne vem sicer katere ekonomske izpovedi so, vem samo to, da o potrebah medicine ne vedo ničesar.  V situaciji, za katero smo zdravniki najmanj odgovorni (vodstvo izbira politika) se podatki zbirajo ročno v amatersko ali pol profesionalno pripravljenih podatkovnih bazah in nekega pregleda nad celoto seveda ni. In to ne boste verjeli najbolj moti nas zdravnike, ekonomiste sploh ne. Zato je trditev g.Mrkaiča laž, še posebej ker je trditev posplošil na vse.

Mayo klinika je vrhunska ustanova na kateri so se šolali tudi nekateri Slovenski zdravniki. Klinični center se ne more primerjati s to ustanovo, vendar se še marsikatera druga bolnišnica v Evropi ne more. Denar, s katerim opremljajo Mayo kliniko in denar s katerim  opremljajo Klinični center se zagotovo močno razlikujeta. Pa še ena za mene zelo pomembna razlika je: Mayo kliniko si lahko privoščijo samo posamezni Američani, v Klinični center pa lahko pride vsak Slovenec, mogoče mora nekoliko počakati vendar na vrsto le pride, ne glede na to koliko zasluži. Slovenski zdravniki smo primerljivi z ostalo Evropo. Število objavljenih prispevkov v tujih revijah je kar precejšnje za nekaj tisoč zdravnikov, ki dela s populacijo 2 000 000. To je ena četrt v New Yorku. Zanima me koliko znanstvenih prispevkov imajo tam. Znanstveni prispevki posameznih kolegov so bili zelo odmevni. Kar nekaj posegov so se k nam hodili učiti tudi Američani. Tudi Slovenski zdravniki potujemo po svetu in svoje znanje delimo z drugimi. Tega seveda ekonomist ne more vedeti, pa čeprav je neoliberalne izpovedi. Za kaj nas g.Mrkaič tako podcenjuje mi ni povsem jasno.   

G. Mrkaič ima verjetno zavarovanje, ki bi mu omogočilo operacijo na Mayo kliniki. Dvomim, da bi se sam šel operirati v Varno recimo. Spominjam se kosem v Podgorici, pred nekaj leti, obiskal svojega očeta, ki je bil hospitaliziran na oddelku za intenzivno nego tamkajšnje bolnišnice. Oddelek je imel dve postelji v sobi mogoče 4 x 5 metra z umazanimi okni. Na okenski polici je sameval EKG monitor z okroglim osciloskopom narejen v zgodnjih 60.-tih v EI Niš. Pa še ta je bil pokvarjen. Situacija se tudi tam popravlja, vendar ne tako hitro, da bi si želel biti tam ali kje podobno operiran. Osebno bi dobro razmislil tudi o kakšni italijanski ali celo ameriški bolnišnici.  

Zdravniki nimamo prav nič proti tržišču, ker bi le to ceno našega dela dvignilo. Konkurenca bolnišnic v drugih državah bi bila dobrodošla, saj bi vodstva prisilila, da dvignejo kakovost, da zagotovijo dovolj osebja in opreme ter ustrezne kapacitete, da g. Mrkaiču, če bi ga, bog ne daj, zadela možganska kap ne bi bilo potrebno ležati na hodniku Nevrološke klinike, vsaj dokler ga ne bi premestili na Mayo kliniko. Bojim se pa, da to našega zdravstva ne bi pocenilo. G. Mrkaič pozablja resnico, ki velja tudi v neoliberalni Ameriki: dobra medicina je draga medicina.

Tudi jaz imam tebe rad g. Mrkaić

Že spet!

V maniri pravega bulvarskega časopisa se je novinarka »Financ« razpisala o zdravniških plačah. To je vedno vroča tema (ne vem sicer zakaj) in recept za uspešno senzacijo, ki garantirano prinese nekaj dvomljive slave popadljivem novinarju. Pisanje je nespoštljivo in žaljivo ter značilno površno.

Začudenje ob zneskih naj bi pri nepoučenem bralcu še posebej pri tistem, ki ne zasluži prav veliko, izzvalo gnev in jezo na zdravnike, ki si v teh kriznih časih upajo zahtevati tako visoke zneske. To je skoraj kot specialna vojna o kateri so me učili na VMA v Beogradu pred mnogimi leti.

Ob 5000 € osnovne plače je bruto urna postavka okoli 28 €. In če upoštevamo, da skoraj polovico damo za davke in prispevke, ki so sorazmerni dohodku, ostane nekih 15 € na uro. Ali je to veliko ali malo je seveda stvar debate. Če bi ceno določal trg in ne finančniki v Kliničnem centru, bi te postavke bile bistveno višje. Saj veste ponudba in povpraševanje. Ponudba je namreč zelo omejena, povpraševanje pa veliko. Ker je zdravnikov malo je seveda potreb po dodatnem delu veliko. Za opravljanje dežurne službe se plačuje nadurno delo. Vrednost nadure je 1,5 navadne ure torej ni nek velik znesek. Plačilo za dodatne dejavnosti se dodatno dogovori in redko presega neke astronomske zneske. Torej, da bi prišli do zneskov navedenih v časopisu je potrebno veliko, veliko ur dela. Zato primerjava s  plačo menagerjev ali politikov ne zdrži kritike. Ti dobijo plačo za osem ure dela.

Nisem vedel, da je rang lista plač v KC javno dostopen podatek. To je vprašanje za informacijsko pooblaščenko. Ne vem zakaj bi bil podatek o plači zdravnika informacija javnega značaja. Tudi če nas imajo za javne uslužbence- beri sužnje je to nedopusten vdor v zasebnost.

Kolegi, ki jih je novinarka vključila na listo imajo vsi določene znanstvene in strokovne nazive. Sprašujem se s kakšno pravico jih je novinarka izpustila. Te nazive so si kolegi pridobili pošteno in s trdim delom in jih nihče nima pravico odvzeti. Seveda je to storjeno za namenom omalovaževanja njihovega dela in dosežkov. Ta izraz nespoštovanja je sicer žaljiv vendar mu to ni namen. Če omenjen zneske izplačajo kar nekem anesteziologu ali nekem radiologu se je temu veliko lažje čuditi in se ob tem zgražati kot pa če se znesek izplača profesorju in doktorju znanosti, ki je eden od dveh v Sloveniji, ki zna v anevrizmo možganske žile vstaviti coil (posebno vzmet) in jo na ta način brez kirurškega posega zapreti.

Vedno me zmoti, da ne rečem zjezi, ko se novinarji tako slabo informirajo o stvareh o katerih pišejo. Že samo ta površnost jim jemlje vso kredibilnost. Za primer naj omenim le to, da kolega anesteziolog ni nikoli izvajal kateterizacije otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Anesteziologi tega ne počnemo. Je pa zagotavljal anestezijo za te otroke, kar je pa mogoče še bolj zahtevno in odgovorno kot kateterizacija sama. Novinarki se ni zdelo vredno pozanimati se za te detajle.

Nihče se ne zgraža, če neka prsata pevka, ki poje osladne pesmice zasluži našo bruto plačo v eni noči. Zgražali naj bi se nad dohodki, ki so jih vrhunski strokovnjaki pošteno zaslužili s trdim delom.

Lep pozdrav