Mesečni arhiv: Februar 2009

Anesteziologija in anesteziologi

Že dolgo se pripravljam, da bi pisal o tej temi. V preteklih mesecih so se v različnih medijih pojavljala različna pisanja, ki so omenjala anesteziologe. Iz teh, še bolj pa iz komentarjev na ta pisanja sem spoznal, da laična javnost dela anesteziologa ne pozna. Prav za prev me to ne bi smelo niti presenetiti ker tudi mladi kolegi in študentje zelo slabo poznajo delo anesteziologa. Verjetno je za to več razlogov, med njimi tudi ta, da je anesteziologija mlada stroka, ki se še vedno razvija in v različnih okoljih dobiva različne podobe. Svoje mesto v okviru medicinske fakultete si je moral priboriti v zadnjih desetletjih. Bolniki imajo z anesteziologom manj stika, kot z drugimi zdravniki, saj anesteziologi pridemo v stik z bolnikom ko ta potrebuje anestezijo ali podporo življenjskim funkcijam in takrat si zdravnika redko zapomnijo. Ko se govori o novih in za novinarje razburljivih dosežkih v kirurgiji nastopajo vedno kirurgi, ki pogosto pozabijo, da je bolnik njihove nove postopke preživel zaradi anesteziologa.

Od 16 Oktobra 1846, ko so prvič javno predstavili anestezijo z etrom do danes ko etra že dolgo ne uporabljamo več je minilo veliko časa. Anestezija se je razvila iz neke postranske dejavnosti, ki so jo pogosto opravljale medicinske sestre v elitno medicinsko disciplino. Razvijale so se vedno nove anestetične učinkovine, nove anestezijske tehnike, novi anestezijski aparati in monitorji. Danes specializacija anesteziologije traja 6 let in verjetno ena od zahtevnejših.

Ko poskušam prepričati mlade kolege za specializacijo anesteziologije jim po navadi povem, da je anesteziolog edini specialist, ki se bolnika ali poškodovanca ne boji. Ne glede za kašen problem gre anesteziolog zna ukrepati. Za tisto kar anesteziolog ne zna  takojšnje ukrepanje ni potrebno ker je vedno dovolj časa de se konzultirajo drugi kolegi ali literatura. Anesteziologi znamo ukrepati v nujnih stanjih in nas zato ni strah, če bolnik preneha dihati ali kaj podobnega. Zakaj sem o tem tako prepričan? Odgovor je preprost. Repetitio mater studiorum est. Vaja dela mojstra. Anestezija je v svojem bistvu kontrolirana zastrupitev. Pri anesteziji največkrat uporabimo nek intravenski anestetik in opioidni analgetik ter mišični relaksans. Če anesteziolog ne bi ukrepal z intubacijo, mehansko ventilacijo in nadomeščanjem tekočin bi bolnik, ki je te učinkovine dobil enostavno umrl. Anesteziologi prav vsak dan ali pa vsaj večino delovnih dni počnejo prav to: pomagajo bolnikom preživeti. Znanja in spretnosti, ki jih anesteziolog na ta način pridobi so potrebna pri oskrbi vseh nujnih stanj. Intubacija je na primer postopek pri katerem vstavimo plastično cevko (endotrahealni tubus) v sapnik in na ta način, ko napihnemo mešiček, ki se nahaja okoli spodnjega dela cevke, sapnik osamimo in preprečimo, da v sapnik zaidejo tekočina ali drugi tujki. Cevko vstavimo s pomočjo inštrumenta s posebno ukrivljeno žlico, ki ga imenujemo laringoskop. Z laringoskopom dvignemo koren jezika in poklopec sapnika in si prikažemo vhod v grlo.  Intubacija ni pretirano zapleten postopek, kljub temu pa potrebuje veliko vaje. Za 90% uspešnost, po nekaterih študijah je potrebno vsaj 50 x poskusiti. Tudi vzdrževanje spretnosti potrebuje neprestano vajo. Anesteziolog, ki anestezira v povprečju 4 bolnika na dan, izvede ta postopek 1000 x na leto. Nobeden drug specialist ne počne tega tako pogosto. Otorinolaringologi sicer grlo pregledujejo enako ali celo bolj pogosto, močno dvomim, da bi pa tako pogosto intubirali. To sicer ne pomeni, da nihče drug ne zna intubirati. Veliko kolegov intubira manj ali več uspešno, vendar eksperti za ta postopek so pa seveda anesteziologi. Enako velja tudi za druge postopke, ki so potrebni v urgentni in intenzivni medicini.

Anesteziologi se zato ukvarjajo poleg anestezije same tudi z urgentno medicino, intenzivno medicino, respiratorno terapijo in terapijo bolečine. Starost bolnikov se giblje od nedonošenčkov do pozne starosti. Zato poleg posameznih kirurških strok mora anesteziolog poznati tudi interno medicino, pediatrijo in še marsikatero mejno področje. Prepričan sem, da je anesteziologija ena od najrazburljivejših strok in če bi moral še enkrat izbirati bi izbral enako.

Zakaj je torej premalo anesteziologov? Veliko razlogov je. Delo je naporno, pogosto se je potrebno odločati pod pritiskom, vedno imaš opravka z najtežjimi bolniki h katerim te pokličejo ko se stanje tako poslabša, da jim drugi kolegi niso kos. Nagrada je pa enka kot če se ukvarjaš s kakšno manj stresno stroko, da jih ne imenujem, ker bi lahko koga tudi užalil. Kirurškega  glamurja v anesteziologiji ni. Anesteziologija je nekako stroka v senci. Razen sindikalistov kot sta Kuštrin in Visočnik se redko kateri anesteziolog pojavi v javnosti. Bolniki nas ne poznajo in ne vedo kaj mi prav za prev počnemo. Največkrat jih zanima kdo jih bo operiral. To kdo jih bo anesteziral je pa za bolnika veliko manj pomembno. Na začetku zgodovine anestezije so anestezijo zagotavljale sestre in mlajši kolegi pod nadzorom velikega kirurga. Anesteziologija je po drugi svetovni vojni kot znanost eksplodirala. Danes ni možno, da bi nekdo iz druge specialnosti dovolj poznal anesteziologijo, da bi lahko zagotavljal varno anestezijo. Za bolnike moramo danes skrbeti timsko saj je to edini način, da bolniku ali poškodovancu zagotovimo oskrbo na zadovoljivi ekspertni ravni. Kljub temu smo anesteziologi porabil zadnjih 20 ali 30 let, da smo spremenili predstavo o podrejeni vlogi anesteziologa, predvsem v svojih glavah.

V strokovni medicinski srenji se je podoba anesteziologa spremenila od nekoga, ki zdolgočaseno izvršuje navodila kirurga, v nekoga, ki rešuje probleme in zagotavlja podporo življenjskim funkcijam (life support physicians). Mogoče bo ta podoba pricurljala tudi v javnost in bo koga v bodočnosti pritegnila k temu zanimivem in razburljivem poklicu.  Bodočnost bolnišničnega zdravstva je v intenzivni terapiji in dnevnem hospitalu. V bolnišnici se bodo hospitalizirali najtežji bolniki, za katere bodo skrbeli timi strokovnjakov in med temi bodo v večini anesteziologi. Ali bodo to kdaj razumeli v politiki in v vodstvih bolnišnic je seveda veliko vprašanje o katerem pa kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

VOŽNJA V PRTLJAŽNIKU MOJEGA AVTOMOBILA

Včeraj je mlada ženska umrla, druga je bila hudo poškodovana, ker voznik kamiona ni razumel osnovnih fizikalnih zakonitosti. Sedenje v velikem kamionu res da občutek nepremagljivosti in malo snega ne more ovirati velikega hrusta z močnimi motorji. Vendar ima ta hrust ogromno maso in  ga je zelo težko ustaviti, še posebej na zasneženi in poledeneli cesti, še posebej, če je varnostna razdalja nekaj na kar se požvižgamo.

Počasnežu pred nami se je treba približati tik za zadnji odbijač in mu pomagati, da pospeši, če ne zaradi drugega, da se bo ustrašil ali ga bo pa sram ker je tako počasen…To je verjetno rojilo v glavi voznika ali voznice avtomobila LJ- YO-117, ki je zjutraj vozil/a za mojim avtomobilom. Ker je bila cesta mokra in spolzka sem vozil po desnem voznem pasu za tovornjakom in vzdrževal varnostno razdaljo nekih 50 m. Voznik ali voznica za menoj je verjetno ocenil/a, da vozim prepočasi, ker se nisem želel približati tovornjaku, čeprav sem vozil z enako hitrostjo kot tovornjak. Da bi me prepričal, da oviram promet in da sem mu moram umakniti, se mi je približal toliko, da nisem več videl njegovih žarometov v vzvratnem ogledalu. To pomeni, da je vozil/a 1 – 1,5 m za mojim vozilom s hitrostjo okli 60 km /h. Pred časom, natančneje pred enim letom in pol, sem preživel prometno nesrečo, v kateri je od zadaj v moje vozilo trčil kombi. Sam sem namreč uspel ustaviti, ker je pred menoj stala kolona. Vozniku kombija pa to ni uspelo. Odrinil me je 30 m v zaščitno ograjo. Če odmislim »whip lash« zaradi katerega me še danes ob spremembah vremena boli vrat, sem imel kar srečo. Zato sem nadebudneža/ko, ki je danes zjutraj vozil/a tik ob mojem prtljažniku, želel opozoriti, da je preblizu in sem prižgal zadnjo meglenko. To ga/jo je očitno zelo razburilo, ker je prižgal/a dolge luči in me potem po levem pasu demonstrativno prehitel/a. Prav daleč seveda ni prišel/la, ker se je tudi na levem pasu kolona premikala počasi.

Včasih bi najraje ustavil, odprl prtljažnik  in voznika za seboj vprašal, če se želi  peljati v mojem prtljažniku. Razmišljam, da bi si nabavil nekakšen »displej«, s katerim bi lahko opozoril  voznika za menoj, da je preblizu.  Edini razlog za to, da se nekomu prilepiš, da ne rečem za kaj, je, če z neko staro kripo želiš prehitevati in se bojiš, da ne boš mogel dovolj hitro prehiteti vozilo pred seboj, ker seveda z svojo kripo ne moreš dovolj pospešiti. Vendar tudi ta razlog ne zdrži kritike. S kripo namreč sploh ne bi smeli prehitevati !! Na avtocesti prehitevanje lahko začneš z varne razdalje in nobenega razloga ni, da bi se vozilu pred seboj približal več kot to dovoljuje varnostna razdalja. Ljudje si mogoče mislijo: »saj imam zimske gume in dobre zavor, jaz lahko z lahkoto ustavim svoje vozilo«. To je mogoče res, vendar če smo prisiljeni naglo zavreti se nam lahko zgodi (tako kot se je meni), da voznik za nami ne uspe ustaviti svojega vozila. In tudi, če jo odnesemo brez poškodb imamo kup sitnosti, smo brez avta, ob denar in tako dalje. Če vzdržujemo varnostno razdaljo in zaviramo počasi, bodo tudi vozniki za nami imeli dovolj časa, da zavrejo in se ustavijo.  Nikoli ne bom razumel zakaj vozniki (in voznice) mislijo, da vzdrževanje varnostne razdalje pomeni počasno vožnjo.  Včasih se mi zdi, da je varnostna razdalja za večino, kot rdeča rutka za bike, takoj prehitevajo in se poskušajo nalepiti naslednjem vozilu. Zakaj si ljudje tako želijo voziti se v prtljažniku mojega avtomobila?!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark