KDO BO PA ŠČITIL ZDRAVNIKE?

Kakšno igro se pravzaprav grejo? Delovna zakonodaja, vsaj tako kot jo lahko razume normalen človek brez pravnih filtrov je namenjena zaščiti delavca pred delodajalcem. Vsaj upam, da so tako razmišljali, ko so zakon sestavljali. Omejevanje nadurnega dela naj bi preprečilo izkoriščanje delavca s strani delodajalca. Skupaj z omejevanjem podjemih pogodb naj bi delodajalce prisilili k odpiranju novih delovnih mest. Vse to je seveda koristno in potrebno dokler ga, verjetno zaradi političnih razlogov, ne obrnejo na glavo.

V zdravstvu primanjkuje tako zdravnikov kot sester. Zagotoviti je potrebno ne nazadnje tudi zaradi zakonodaje, predvsem pa zaradi bolnikov in poškodovancev 24 urno zdravstveno varstvo, kot smo temu včasih učeno rekli. Službe za nujno medicinsko pomoč morajo delovati, prav tako morajo v bolnišnicah ves čas biti na voljo zdravniki in medicinske sestre. Ker nas ni zadosti moramo tisti, ki smo delati več kot to predpisuje zakon. Po zakonu o zdravniški službi se moramo s tem strinjati (pisno). Ljudje, ki se odločimo za zdravniški poklic zavestno sprejmemo s tem tudi to, da moramo dežurati. Na to nas obvezuje etika. So tudi zdravniki, ki ne dežurajo zaradi starosti ali zdravstvenih razlogov. Večina nas pa le dežura. Poleg dežurstev obstajajo še druge dejavnosti, ki jih moramo izvajati izven delovnega časa, ki pa niso dovolj pogoste, da bi zaradi njih organizirali dežurno službo. Takšna je transplantacijska dejavnost, helikopterski transport določene dejavnosti na radiologiji. Kolegi so v pripravljenosti na domu in pridejo v ustanovo, če je to potrebno. Ker se dejavnosti nenehoma širijo je teh različnih obveznosti že toliko, da se včasih pomotoma prekrivajo ali se pa prekrivajo ker enostavno ni drugače možno zagotoviti pripravljenosti. Zato se zgodi, da je nekdo razpisan v dve pripravljenosti istočasno. Če na to gledamo človeško, bomo takoj ugotovili, da je verjetnost, da bi imeli dve različni dejavnosti istočasno zelo majhna. In, da bi v primeru, da se to zgodi zagotovo našli ustrezno rešitev.

Vendar so sedaj razni ljudje, med njimi tudi nekakšen inšpektor za delo pričeli vtikati nos v organizacijo našega dela, ne da bi zares razumeli za kakšno delo pravzaprav gre. Ob tem sem seveda popolnoma prepričan, da jih ne skrbi ali so Slovenski zdravniki izkoriščani. Skrbi jih mogoče edino to, da Slovenski zdravniki ne bi preveč zaslužili. Višek licemerja ob temu pa je, da mislijo, da svojim početjem razbijajo nek zdravniški lobi. Tudi minister se je v značilnem partijskem slogu spravil na zbornico. Zbornico, ki je v socializmu bila strogo prepovedana, zato da so zdravstveno politiko krojili partijski kadri. Nobenega zdravniškega lobija ni. Zdravnike povezuje stroka in ker želijo najboljše za bolnike potem seveda podobno razmišljajo tako kot narekujejo sodobna strokovna spoznanja.

Pravljica o zdravniški utrujenosti in potrebi, da se bolnike zaščiti pred utrujenimi zdravniki je seveda samo pravljica.  Če je nekdo dežuren še ne pomeni, da je vseh 16 h v operacijski dvorani vsaj ne vedno. Pa tudi če je kirurgija ni tekoči trak.  Da bi imeli serijo življenjsko ogroženih  bolnikov, pri katerih operacije ne bi mogli prestaviti za pol ure je seveda izjemno redko. Z leti, ko se malo postaraš s tudi utrudiš hitreje. Vsak od nas se temu prilagaja na svoj način.  In bolnik ali poškodovanec zaradi utrujenosti nikoli ni ogrožen ali oškodovan. Temu botrujejo druge stvari na katere pa zdravniki nimamo veliko vpliva, ker so vezane na denar. In politika denarja zdravnikom v načelu ne zaupa.

Tej razlagi sledi vprašanje: »kako, da potem plačajo vse ure če vas čas ne delate?«. To je stvar definicije efektivnega dela in dogovora z delodajalcem o plačilu. Zakon pravi: »Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.« Zagotavljanje 24 urnega zdravstvenega varstva pomeni, da je zdravnik in ostalo osebje na voljo, kadar se prikaže poškodovanec ali bolnik, ki oskrbo potrebuje. To ne pomeni, da je potrebno ves čas praktično izvajati neke posege. Za zdravstveno blagajno je najceneje, če smo brez dela.

Še par besed o tujih kolegih. Tuji zdravniki, ki se odločijo za delo v Sloveniji morajo skozi neki proces preverjanja znanja. Zdravniki pri tem sodelujemo edino pri določanju vsebine tega preverjanja. Vsebina, ki jo mora nekdo poznati, da lahko dela v Sloveniji predstavlja minimum, ki zagotavlja varnost bolnika. Vsi zdravniki, ki dokončajo šolanje v Sloveniji morajo skozi enak proces. Torej za tujce nimamo nekih posebno težkih ali zapletenih preizkušenj.  Vse ostalo, sam potek preizkušnje, delovne vize, državljanstva, plače in podobno o čemer je tekla beseda v sinočnjem Tedniku pa ureja država oz birokrati (pejorativno mišljeno) na Ministrstvu in v drugih državnih organih.  Kako vodstva bolnišnic obravnavajo posamezne zdravnike in jim ne dodelijo delovnega mesta, ki ustreza njihovi izobrazbi in izkušnjam je zopet neodvisno od zdravnikov. Saj v Sloveniji bolnišnice v glavnem (ne glede na prisotnost strokovnih direktorjev) vodijo laiki – pravniki in ekonomisti. Zato me res čudi, sklepanje novinarjev Tednika in drugih (sloviti MM, ki pravi, da je ekonomist),  da je za vse skupaj kriv zdravniški lobi, ker se boji tuje konkurence. Do takega sklepa lahko prideš edino, če so ti ga naročili in plačali.  O novinarskih plačah ne govorimo in njihovi strokovnosti seveda ne smemo govoriti.

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

Bodite prvi in komentirajte "KDO BO PA ŠČITIL ZDRAVNIKE?"

Komentiraj

Za objavo komentarja moraš biti prijavljen.