Mesečni arhiv: Junij 2009

Sijaj in beda zdravstvene politike

Pisanje bloga zahteva svoj čas. Rad vidim, da je tisto kar napišem, koliko toliko podobno slovenščini, da nikogar ne žalim in da svoja razmišljanja temeljim na preverljivih dejstvih. To seveda zahteva čas zato mojih zapisov ni veliko. Mogoče pri tem zgrešim osnovni namen. Osebna izpoved, še posebej javna pač ni moj stil.

 

Za računalnik se usedem, ko me nekaj ujezi in ko začutim potrebo, da povem svoje mnenje, četudi ga nihče ne prebere. Če mi trenutek uide potem nekako zgubim željo in ostrino. Sinoči sem pri poročilih poslušal dva velika moža Slovenske zdravstven politike. Takoj sem moral pričeti z antiemetični zdravljenjem. To povem tako zato ker sem prepričan, da me ne bosta razumela vsaj minister ne.

 

Od pričetka samostojne Slovenske države smo imeli tri laična ministra in vsi trije so bili prave katastrofe. Od teh treh je zadnji najslabši in ima namen narediti največjo škodo. Obnaša se kot slon v trgovini s porcelanom. Modus operandi iz Kumrovca verjetno. Zdravniki so se mu nekaj zamerili in sedaj bo on vse to razrešil z novim zakonom. Zapiranje privatnih ambulant je enako zapiranju javnih ambulant. Zmanjšuje kapacitete. Večina kolegov z popoldanskimi ambulantami je imela verjetno koncesijo. Torej so bili praktično v javni mreži. Manj ambulant pomeni samo večjo gnečo pred obstoječimi. O temu kako malo pozna problematiko o kateri bi žele presojati in soditi pove izjava, da naj se kolegi odločijo in naj delajo samo popoldanske ambulante. Za kirurške stroke je to seveda velika neumnost. Kirurg v ambulanti ne more operirati torej ne more bolnika učinkovito zdraviti. Kirurg, ki preneha operirati preneha biti kirurg. Kirurgi ne zdravijo s tabletami. Mogoče bi celo za nekatere ne operativne stroke to držalo, vendar je specialistična medicina danes odvisna od množice preiskav, ki jih omogoča v glavnem bolnišnica. Glavni vzrok za ministrovo nezadovoljstvo je zaslužek zdravnikov. Ta zaslužek legitimen in pošteno zaslužen in bistveno manjši od mojstra, ki za dve uri dela pospravi 100 € v žep (brez davka) in še hvaležen mu moraš biti, da je sploh prišel ker jih je tako malo in imajo tako veliko dela. Ti argumenti za zdravstvo ne veljajo. Zdravnik, ki se trudi, da bi pomagal svojim bolnikom in dela več kot bi moral je zaslužkar.

 

Zaskrbljujoče je, da so se na ministrstvu lotili tudi bolnišnic. Dopuščam, da bi se o številu bolnišnic v Sloveniji lahko razpravljalo, vendar je način razprave popolnoma neustrezen. Takšna razprava mora temeljiti na relevantnih podatkih in ne na predpostavkah. Zbiranje statističnih podatkov je omejeno na neke nabore, ki so mogoče relevantni za neka pretekla obdobja vendar so če jih primerjamo z nabori in podatki, ki jih objavljajo v recimo ZDA popolnoma neuporabni. Razlog za to je izjemno slab informacijski sitem v zdravstvu. Do pojasnim: nemogoče je za neko specifično bolezen ali poškodbo dobiti podatke. Recimo če nas zanima število politravmatiziranih poškodovancev, ki imajo poškodbo glave ali recimo poškodbo medenice, podatka za celo Slovenijo ni možno dobiti. Mogoče ga dobimo za posamezno bolnišnico (če gremo premetavati popise). Torej ocenjujemo delovanje sistema s pomanjkljivimi informacijami. In na temelju takšnih ocen bi minister zapiral bolnišnice omejeval razvoj enot za intenzivno zdravljenje. Bolnišnice bodo v bodočnosti zdravile samo tiste bolnike, ki bodo potrebovali intenzivno zdravljenje, vse ostalo se bo opravilo v okviru dnevne bolnišnice ali ambulant, kar je po mojem mnenju za pacienta veliko bolj prijazno. Kdo je torej ekspert na ministrstvu za zdravje, ki je odločil, da bolnišnica v Brežicah ne potrebuje intenzivne terapije.

 

Zelo motijo ocene o strokovnosti dela, ki podajajo posamezni predstavniki ministrstva za zdravje. Minister je laik in tudi nekaj visoko plasiranih sodelavcev so tudi laiki. Nekaj zdravnikov, ki je na ministrstvu zaposlenih, pa z medicino očitno niso bili zelo zadovoljni, da jih bolj veseli prelaganje papirjev in so verjetno še tistih nekaj izkušenj, ki so jih kdaj imeli s pravimi bolniki pozabili. Na ministrstvo ne prideš zaradi strokovnega znanja ampak zaradi politične usmerjenosti. Zato sem globoko prepričan, da o strokovnosti nihče na ministrstvu ne bi smel razpravljati ker za to ni kvalificiran. Da nekdo javno ocenjuje potek reanimacije dojenčka, ob tem pa nima tečaja oživljanja in ni bil nikoli udeležen pri reanimaciji otroka ker je pač internist je nedopustno, tudi v primeru, da ima prav. Le čevlje sodi naj kopitar, še enkrat in še enkrat.

  • Share/Bookmark