Mesečni arhiv: Avgust 2009

Varovanje

Vse novo zgrajene bolnišnice imajo ob vratih neke elektronske ključavnice, ki se odpirajo z magnetnimi karticami. To je seveda vse lepo in prav, saj je glavna stavba UKC tako ali tako železniška postaja. Vsi se prosto gibajo in nikoli nihče nikogar ne vpraša kam namerava. Posamezni oddelki so se zaščitili sami. Med njimi radiološki, čeprav se ob tem sprašujem, kako si predstavljajo, da bi nekdo lahko odnesel rentgenski aparat ali celo CT. Nam, ki skrbimo med ostalim za oživljanje bolnikov takšni varnostni ukrepi grenijo življenje, predvsem ker niso pravilno načrtovani. Idealno bi bilo, če bi z vsemi upravljali centralno in bi ena identifikacijska kartica odpirala vsa vrata (za katera bi nekdo imel pooblastilo). Vendar ne, vsaka klinika ima svojo rešitev in svojo kartico in sedaj hodimo okoli ovešeni kot novoletne jelke. Rešitev, ki je pa poklon človeški modrosti in odseva izjemen intelekt najdemo na Ortopedski kliniki. Tam je pred vrati intenzivne nege elektronska ključavnica s številčno tipkovnico. Za odpiranje vrat je potrebno vtipkati kodo. Ne boste verjeli koda je nalepljena na zgornjem robu tipkovnice in je enaka telefonski številki. Mislim, da se tudi Fort Knox ne bi sramoval tako dobrega varovanja.

Druga zgodba na temo varovanja je zgodba o varovanju podatkov. Varovanje osebnih podatkov bolnikov je seveda pomembno. Brez dovoljenja bolnika dostop do informacij o njegovem zdravstvenem stanju ima lahko samo osebje. Tistih nekaj zapisov v programju, ki ga v UKC imenujejo informacijski sitem  seveda panično varujejo. Paranoja, ki ob tem nastane se pa seveda izkorišča, da se sodobne rešitve zavračajo že v izhodišču. Brezžična povezava je v UKC tabu tema. Veliki računalniški strokovnjaki v UKC so globoko prepričani, da pri brezžičnih povezavah ni možno zaščititi podatkov. Ob tem se moram vprašati: koga zanima kakšna zdravila in kakšno bolezen ima nek bolnik? Po mojem to zanima svojce in mogoče še kakega prijatelja. Vdor v neko omrežje varovano s požarnim zidom in drugimi varovali zahteva dokaj specialno računalniško znanje. To računalniško znanje ima svojo ceno, ki bi jo nekateri verjetno bili pripravljeni plačati samo, da pridejo do nekih objavljivih podrobnosti. Vendar so pa zanimive podrobnosti samo nekaterih posameznikov, nikakor pa vseh bolnikov. Torej bi podatke o teh posameznikih lahko hranili ločeno, na računalniku, ki ni povezan v mrežo ali celo na papirju. Prepričan sem, da za ostale bolnike nihče ni pripravljen plačati hekerja, da bi prebiral njihove žalostne zgodbe. Torej je paranoja izgovor. Vendar  sprašujemo se: izgovor za kaj?

  • Share/Bookmark

Na prepihu

Dežuren sem in danes k sreči ni tako pasje vroče kot pretekle dni. Klima naprave v naših bolnišnicah že dolgo ne delujejo tako kot bi morale. Celo v novih stavbah kot so Pediatrična klinika in Nevrološka klinika je klimatizacija zelo slaba. Zadnjič sem bil na enem od oddelkov Nove Pediatrične klinike, potrebno je bilo intubirati nekega otroka, ki je bil v epileptičnem statusu in  se nas je v sobi zbralo okoli 10 ljudi. Vroče je bilo tako, da so mi sestre morale ponuditi kompreso, da sem si obrisal znoj in nekako otroka intubiral. Na drugi strani istega hodnika je klima delovala dobro. Ne razumem prav dobro kako lahko dovolimo toliko balkanske šlamparije in ob tem nihče ne odgovarja. Nekdo je moral vendar prevzet objekt kot tehnično neoporečen. To sicer ne vem zagotovo vendar si mislim, da je edini objekt, kjer v kliničnem centru klima deluje stavba uprave in stavba tehničnih služb.

Ker je ta neznosna vročina stalnica o tem pogosto premišljujem in sem zadnjič celo bral pravilnik o tem kakšni naj bi bili delovni prostori. Priznam, da me je pravilnik do dobra nasmejal, predvsem zaradi tega ker mi je enkrat nekdo iz tehničnih služb na enem sestanku na katerem sem po svoji navadi kritiziral delovanje klime in podobnih sistemov zabrusi nazaj, da se oni držijo predpisov v tem pravilniku. Pravilnik naj bi namreč bil vrhunec znanstvenega in pravnega mnenja v državi saj je objavljen v Uradnem Listu in je s tem pridobil svetopisemsko podobo. O strokovnosti tega pravilnika sem pričel dvomiti, ko sem ugotovil, da  uzakonja preprečevanje prepiha. Prepih naj bi po mnenju “strokovnjakov”, ki so pravilnik ustvarjali bil zelo škodljiv.

Že kot otroka me je stara mama pogosto opozarjala, da ne smem biti na prepihu, da se bom prehladil in sem zato od prvega dneva, ko sem vpisal medicino poskušal razvozlati to zadevo vendar brez uspeha. Prepih je tok zraka, ki nastane verjetno zato ker morajo premikajoče se zračne mase okoli ali skozi nek objekt, verjetno podobno letalskemu krilu. Mogoče pri nastanku toka sodelujejo tudi različne temperature in tlak zrake, vendar moja fizika ni več tako podrobna, da bi to lahko razložil. Edino kar mi pade na pamet kar bi lahko ta tok zraka povzročil, še posebej,če je hladen (ima nizko temperaturo) je podhladitev. Konvekcija pospeši izgubo toplote in lahko pripelje do znižanja temperature telesnega jedra, vendar močno dvomim, da se vam to lahko zgodi na delovnem mestu,če odprete vrata in okna, da malo zapiha skozi zatohli prostor. Šel sem celo tako daleč, da sem po medlinu (podatkovna baza slovstva na področju medicine) iskal prispevke s to tematiko. Seveda brez uspeha. Edino referenco na to temo sem naše v priročniku za alternativno medicino. Ugibate lahko koliko cenim takšne reference.

Prepih je torej ne škodljiv (čeprav sem prepričan, da se mnogi s tem ne bodo strinjali) in že v antiki so prepih uporabljali kot naravno klimatizacijo. Dokaz za to najdete na Kreti, v Knososu, v Minojskih vilah. Torej so že pred 3000 leti znali s preprostimi metodami zagotoviti, nekaj o čem vrle tehnične službe v UKC lahko samo sanjajo.

Ob tem se vprašam, kako za vraga nastajajo pravni predpisi v državi. Na nekem ministrstvu zberejo neko komisijo, za katero trdijo, da je strokovna, ki potem izsanja nek pravilnik in zakon, ki ga pravniki prevedejo v pravno latovščino, poslanci o katerih z bogom dani strokovnosti ne smem dvomiti pa še malo pobarantajo in pravilnik na koncu sprejmejo in ob tem postane predpis, ki nosi lahko tudi kazenske sankcije, kljub temu, da je v njem lahko veliko, veliko neumnosti. Birokrati. ki od teh papirjev živijo pa vsak tak košček papirja pograbijo in…..

Dovolj je za danes!

  • Share/Bookmark

Ali imamo pravico vedeti?

Zakaj nas zanima zdravstveno stanje javnih oseb? Privoščljivost ali skrb in sočustvovanje? Pravica do obveščenosti je res temeljna človekova pravica, uzakonjena v Ustavi (39 člen, drugi odstavek mislim). Za dostop mora človek imeti pravni interes, karkoli že, da to je (Se mi zdi, da pod tem mislijo pravno zaščiteno osebno ali premoženjsko korist). Iz tega bi lahko sklepal, da če ne izvem o zdravstvenem stanju neke javne osebe bodo ogroženi moji osebni in  premoženjski interesi. To se lahko nanaša edino na enega od gospodov, ki si lastijo velik del Slovenije. Pri njih bi se mogoče poznalo, če se zamenja vlada. Za nas navadne smrtnike pa to ne pomeni veliko.
Kadar javna osebnost ne more opravljati svojega dela zaradi bolezni gre v bolniški stalež. To je vse kar mora javnost o tem vedeti. Dovoljujem, da so posamezniki zaskrbljeni za našo bodočnost zaradi bolezni enega od politikov, vendar na našo srečo nihče od naših politikov nima prsta na sprožilcu atomskega orožja, torej smo lahko manj ali več brez skrbi. Ocena o tem koliko časa lahko nekdo ostane v bolniškem staležu pri opravljanju javne funkcije je stvar ustreznih organov in posameznikov nikakor pa javnosti.

Informacije o zdravstvenem stanju so zaupne narave. Bolnik ima lahko bolezen, ki ga na nek način stigmatizira in ga lahko spravi v zadrego. Zakaj nekdo, ki je poslanec ne bi mogel imeti gonorejo ali kaj podobnega. Mogoče bi si kateri od politikov tudi želel takšne reklame, za večino sem prepričan, da ne. Edini razlog, da bi javnost o tem morala vedeti, je da bi se ob tem dobro zabavala. Medijske hiše lahko trdijo, da imajo pravni interes za dostop do teh informacij, saj jim to prinaša premoženjsko korist.

Pomembno vprašanje je kdo je javna osebnost. Kolikokrat se moraš pojaviti na televiziji ali v časopisu, da postaneš javno dobro. Kdo to določa? Spominjam se, da me je nekoč televizijska ekipa snemala med transportom poškodovanca, kljub jasno izraženemu nestrinjanju. Ne jaz ne poškodovanec nisva želela, da nas snemajo. Moj poškodovanec ni bil politik ne igralec ali športnik. Imel je malo smole, da se je poškodoval na zanimiv način. Odgovor informacijske pooblaščenke na mojo pritožbo je bil napisan v skrajnje nerazumljivi pravni latovščini s katero, priznam, se nisem preveč trudil. Razumel sem edino to, da zakoni niso kršeni. Mogoče res, kaj pa etika. Te pri novinarjih zgleda ni prav veliko.

Osebno sem prepričan, da so informacije o pacientih, ne glede na to kdo je pacient, zaupne narave in da jih zdravniki smemo razkriti le bližnjim. Tudi v teh primerih je včasih težko ugotoviti, kdo je tisti, ki mu smemo informacije zaupati, še posebej pri bolnikih in poškodovancih, ki svoje volje ne morejo uveljaviti.  Globoko sem prepričan, da informacije o zdravstvenem stanju posameznika, tudi če je javna osebnost ne morejo biti del javno dostopnih informacij.

 

 

 

 

  • Share/Bookmark