Mesečni arhiv: September 2009

Babice – ginekologi

Že dolgo si ne delam utvar o laičnih predstavah o medicini, zdravnikih in medicinskih sestrah. Blago rečeno so poenostavljene, pogosto izkrivljene s Hollywoodskimi idejami o vse zmožnih zdravnikih in nadvse privlačnih medicinskih sestrah. Pa s tem ni nič narobe dokler ljudje s takimi predstavami ne dobijo možnosti odločanja na kakšnem ministrstvu ali so celo sami ministri. Še bolj moteče je ko kolegi, ki so končali medicinsko fakulteto, zaradi dela na drugih področjih (beri politika) izgubijo stik z realnostjo in pravo medicino ter pravzaprav prenehajo biti zdravniki v vsem razen v imenu. Bahaško postavljanje z nazivom dr. med.  ne more prikriti dejstva, da bolnika že dolgo niso videli od blizu. Rezultat vsega tega je tudi taka neresna in neodgovorna ideja, da bi babice lahko zamenjale ginekologe.

Najprej je ta ideja nesramna in nespoštljiva do kolegov, ki so se morali zelo potruditi, da so lahko zaključili študij na medicinski fakulteti in nato še specializacijo ginekologije. Ves trud, ki so ga vložili, da bi lahko delali kot ginekologi je brezvreden, saj njihovo delo, po mnenju ministrstva, enako dobro lahko opravi neka na pol izobražena in priučena oseba. Naši politiki prisegajo na poceni in enostavne rešitve, še posebej, ko račune plačujejo drugi v tem primeru bolnice in mlade mamice. Namesto razmišljanja o bolj kvalitetnih in dolgotrajnejših rešitvah ponujajo neumnosti. Pravijo, da v kratkem času ni možno povečati števila ginekologov. Prepričan sem, da so kolegi pripravljeni še več delati ob ustreznem plačilu. Vendar tega ne smejo, ker je to zaslužkarstvo. Kam pa pridemo, če bodo zdravniki dobro zaslužili in to še z blagoslovom? Koga bomo napadali ? Raje ponudimo nestrokovno pomoč. Tudi po ceno življenja, tujega seveda.

Trdijo, da so babice dovolj usposobljene, da lahko pregledujejo zdrave ženske. Pregled zdravega človeka ima za cilj odkriti tiste, ki so bolni. Sicer pregled nima smisla. Če odkriješ tiste, ki so bolni, potem seveda ne pregleduješ samo zdravih. Ali je babica usposobljena, da postavi diagnozo, da opravi triažo, da nekomu reče: ”Vi zagotovo niste bolni”. Globoko sem prepričan, da ne. Šola, ki jo babice končajo (Zdravstvena fakulteta) zagotovo ne da dovolj znanja. To trditev temeljim na poznavanju obsega znanja številnih mladih medicinskih sester, ki jih srečujem v UKC, ki so vse končale enako šolo (drugi oddelek). Večina potrebuje resno dodatno usposabljanje, da svoje delo lahko opravlja. Pregled bolnika, pa tudi če gre za ginekološko pacientko in “zdravo” mamico obsega pregled celotnega človeka. Informacije, ki jih sestre pridobijo tekom šolanja o pregledovanju bolnikov in postavljanju diagnoz so v najboljšem primeru rudimentarne. Za interpretacijo informaciji, ki jih s kliničnim pregledom pridobimo je potrebno poglobljeno poznavanje temeljih medicinskih ved, kot so fiziologija in anatomija ter seveda patologija in patofiziologija. Celo zdravniki nismo vedno z vsem na tekočem, zato trditi, da so babice dovolj usposobljene, da prevzamejo delo ginekologa je enak nesmisel kot trditi, da lahko medicinske sestre (v Sloveniji) varno vodijo anestezijo.

  • Share/Bookmark

Zdravnki – Večni krivci

Vsako jutro, ko se peljem v službo se mi utrnejo različne ideje o katerih bi kakšno stvar zapisal. Le redko mi uspe te misli tudi zapisati. Verjetno je razlog temu pomanjkanje časa dostikrat pa tudi samocenzura. Določene stvari, ki si jih mislim o ministru za zdravje, generalnem direktorju UKC ali zavarovalnice pač niso za objavo.

 Danes sem razmišljal: zakaj vlada in politiki promovirajo idejo, da moramo v zdravstvu in drugod v javnem sektorju ravno tako občutiti krizo. Nihče ob tem ne pomisli (saj tudi ni zaželeno), da na zdravstvo kriza pravzaprav ni vplivala. Podjetja zaidejo v težave (poenostavljeno gledano) takrat ko se popraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah zmanjša in ne morejo pokriti stroškov proizvodnje. Torej imajo večje izdatke kot dohodke. Kot vem se povpraševanje po naših,  zdravstvenih storitvah, ni prav nič zmanjšalo kvečjemu povečalo se je. Ne bom se spuščal v debato o tem ali to velja v preostalem javnem sektorju ali ne. Tam povpraševanje do nekatere mere uravnava vlada vendar tudi tam ne v celoti. Na število bolnikov in poškodovancev pa vlada ne more vplivati. Tudi tako samozavesten minister kot je naš ne more. Torej, če je povpraševanje po storitvah veliko in mi smo pripravljeni delati ne razumem prav dobro zakaj bi morali pristati na manjše dohodke.

 Šušlja se ali sem celo nekje v medijih zasledil, da je zavarovalnica, ki to ni in je bomo po novem imenovali Fakinovo ministrstvo za zdravstveno zavarovanje, enostavno odločila, da smo pa za letos napravili dovolj in porabili dovolj “njenega” denarja in bomo zato morali nehati operirati in zdraviti. Kaj pa čakalne vrste? Kje je tu zdaj stalni krivec organiziranost zdravstva in zdravniki? Ko zavarujem avto zavarovalnici plačujem neko ne tako majhno vsoto in pričakujem, da ko bom po karambolu moral avto popraviti, da bo zavarovalnica pokrila stroške. Zdravstveni zavarovalnici pa plačuje še večje vsote in na koncu ugotovim, da pa moje operacije ne bodo plačali ker so že presegli dogovorjeno kvoto. In kje je tu zavarovalni riziko? Po mojem mnenju, bi se zavarovalnica morala pogajati o ceni posameznega posega oz postopka zdravljenja ne pa o njihovi količini. Količina namreč ni in ne more biti odraz “razsipnosti” zdravnikov. Celo kirurgi niso tako navdušeni nad kirurgijo, da bi operirali po nepotrebnem. O vsebini in posledično ceni posameznega postopka zdravljenja se pa ne moreta več pogovarjati dva komercialista temveč je v ta pogajanja potrebno pritegniti ljudi, ki vedo zakaj je neki način zdravljenja primernejši od drugega. Kar pomeni, da tudi vsi zdravniki nismo enako primerni za vsa področja. Okulist bo težko razpravljal o potrebi po mehanski ventilaciji pri poškodbi prsnega koša in obratno, anesteziolog bo težko razpravljal o pravih načinih zdravljenja odstopa mrežnice. Kar je pa najbolj problematično tudi zavarovalnica bi morala imeti ljudi, ki bi vedeli za kaj pravzaprav gre. Seveda je veliko bolj enostavno dogovoriti se o nekih pavšalih ali kvotah in potem znotraj tega budžeta ribariti v kalnem, kar omogoča tudi strojnemu inženirju, da se pretvarja, da razume problematiko.

 Za konec naj se vrnem na raven države. Ne bom razpravljal o tem kakšne ukrepe naj vlada uporabi pri reševanju krize, tega pač ne vem. Zdi se mi pa, da za določene stvari naša država denar dobesedno razmetava. Vsaka politična garnitura ima svoj pogled na to kaj je Slovenska prioriteta in kaj ne. Najprej se porabijo milijoni evrov za nek projekt, nakup ali kaj podobnega nato se vlada zamenja in na enkrat se prioritete močno spremenijo in so tisto v preteklosti samo drage napake za katere nihče ne odgovarja. In prav to, da za napake, ki nas stanejo milijone evrov nihče ne odgovarja spodbudi naslednjo garnituro “pametnih” politikov, da napravijo nove podobne napake, ki nas zopet stanejo in za katere nihče ne odgovarja – circulus vitiosus.

 Če bi se novinarji upali spraviti na politike tako kot se spravljajo na zdravnike bi od tega mogoče bila še kakšna koristi. Ker politik, tisti z močjo, lahko udari nazaj se seveda nihče ne upa. Veliko lažje je razglabljati o nekih domnevnih nepravilnostih pri organizaciji simpozija o možganski kapi in naštevati koliko je kakšno podjetje prispevalo. Novinarjem se sodeč po njihovem pisanju ni potrebno prav dosti izobraževati, v medicini je izobraževanje conditio sine qua non. Da se lahko organizira simpozij kjer je kotizacija 75 € mora pomagati industrija. V prispevku ni nihče govoril o stroških, omenili so edino to koliko naj bi stalo tiskanje literature, ki je za slovenski prostor izjemno pomembna saj omogoča distribucijo prave informacije do velikega števila zdravnikov. Družinski zdravnik mora biti na tekočem z napredkom na najrazličnejših področjih in je nemogoče, da bi vsa področja enako dobro spremljal, zato sem prepričan, da so knjižice kot je “Možganska kap” nadvse pomembne. Novinarjev podcenjevalni odnos je samo odraz njegove lastne nezrelosti in neznanja. Vendar gre za zdravnike in blatenje zdravnikov je varno pa še prodaja se.

  • Share/Bookmark

Zgodbe iz prometa

Naš prometni vsakdan je bolj podoben boju za preživetje kot civiliziranim potovanjem. Vladajo zakoni džungle oz zakon močnejšega in ne zakon o varnosti cestnega prometa. Zakaj mora slovenski voznik ko se usede v avto postati najmočnejši, najspretnejši in najdrznejši? Zakaj  mora biti pravi macho pa čeprav je lahko tudi ženska. Vljudnost in obzirnost do drugih udeležencev prometa je znak slabiča. Nihče pa noče biti “wimp“. Policija bi sicer lahko bila bolj prisotna in bolj rigorozna, vendar to problema ne reši. Zaradi nevljudnosti ne bodo nikogar kaznovali. V tem svetu brez vrednot, kjer je edino pomembno kako uspešen si, koliko denarja imaš in kjer si za svoj uspeh pripravljen žrtvovati vse ostale, res ne moremo pričakovati, da se bomo pa na cesti obnašali drugače.

Pred dvema dnevoma je v bližini tovarne Helios pred mene zapeljal ogromen in počasen tovornjak. Hvaležen ABS-u sem pravočasno ustavil. Ker je zavijal z leve smernih kazalcev nisem videl in me je popolnoma presenetil. Svoje nestrinjanje s takim početjem sem izrazil z glasnim trobljenjem, kar ga je očitno pripravilo, da je zlezel s tovornjaka in pristopical do mojega avtomobila. Namesto opravičila me je pričel obtoževati, da sem vozil prehitro. Cela kolona, ki jo je uspešno ustavil je vozila kakšen kilometer nad 50 km/h. Moj odgovor pod vplivom adrenalina in preživetega strahu ni bil nič kaj prijazen. Klepet sva končala, ko sem zagrozil, da bom poklical policijo. Razšla sva se  podobnih misli: »kakšen idiot« sva si verjetno mislila oba. On je bil prepričan, da sem divjal, jaz pa, da me je izsilil. Verjetno bi stvar lahko izpeljala tudi drugače. Če bi mi signaliziral, ko sem bil še dovolj daleč bi enostavno ustavil in ga spustil pred sebe, tako sem moral divje zavirati kar na spolzki in z dežjem namočeni cesti ni bilo enostavno in me je prelevilo v še eno džungelsko žival.

Druga zgodba se nanaša na voznike Ljubljanskih mestnih avtobusov. Navado imam avtobus vedno spustiti pred sebe, ko prižge smerno kazalo. Pa ne zaradi 101. člena zakona, ki to narekuje, ampak zato, ker se mi to zdi prav. Zadnjič sem zavijal na Zaloško pri Reševalni postaji, kar je v prometni konici pravi izziv. Največkrat napravim tako, da zapeljem na pas, ki je namenjen zavijanju na Malenškovo ulico in se potem vključim na desni pas, ko me kak prijazen voznik spusti pred sebe. To sem pričakoval tudi od voznika mestnega avtobusa, ki mi je pa mirno zaprl pot. Odprl sem oko in se vozniku lepo zahvalil za prijaznost, čeprav je, po ne preveč inteligentnem izrazu na njegovem obrazu, moj cinizem in sarkazem šel v nič. Avtobuse mestnega prometa bom še vedo spuščal predse, verjamem namreč, da je delo voznikov v ljubljanskem prometu težko in naporno in ne vidim razloga, da jim ga ne bi olajšal. Mogoče bi z vljudnejšim ravnanjem tudi sami koga pridobili na svojo stran.

Varnostna razdalja je tema, ki jo zadnje čase pogosto slišimo. DARS, meritve, ki jih baje nekateri vozniki ne razumejo in jim je potrebno zadevo dobesedno narisati so pogosto tema na televiziji. Pozdravljam to akcijo, zato ker sem sam, pred časom, bil žrtev prekratke varnostne razdalje. Jaz sem ustavil tisti za menoj pa ne in sem bil skoraj en mesec brez avtomobila. K sreči sva oba odnesla celo kožo. Sedaj trmasto in vztrajno vzdržujem varnostno razdaljo. Vsaj tri kratno razdaljo, ki jo prevozim v eni sekundi. Ne boste verjeli zelo enostavno se da izmeriti. Zaviram lahko počasneje, kar omogoči tudi tistemu, ki se želi peljati v mojem prtljažniku in se mi prilepi za zadnjo plat, da pravočasno ustavi. Vedno znova sem presenečen nad dejstvom, da vozniki za menoj veliko varnostno razdaljo dojemajo kot počasno vožnjo, čeprav vozim z enako hitrostjo kot vozilo pred menoj. Ne morejo in ne morejo razumeti zakaj se vozilu pred menoj bolj ne približam. Ker tega ne storim, me potem vehementno prehitevajo z desne in verjetno imajo občutek, da so velik frajerji ker so vozijo hitreje in so me prehiteli.  V bistvu so pa hitrost prisiljeni takoj zmanjšati na mojo hitrost, sicer se zaletijo v vozilo pred seboj. Danes zjutraj je po prehitevalnem pasu iz Mariborske smeri proti Ljubljani po avtocesti peljala kolona policijskih vozil. Policijska vozila brez luči stalno vozijo po prehitevalnem pasu ???. Jaz sem vozil po desnem pasu, kjer je zaradi gostote prometa je hitrost kolone padla na 75 km/h. Vozila na levem pasu so občasno vozila hitreje, občasno so morala zavirati in celo ustaviti vožnjo. Do vozila pred menoj so bile (izmerjeno) tri razdalje, ki jih prevozim v 1 sekundi (20 m x 3 = 60 m). Na isti razdalji so na sosednjem pasu vozila tri policijska vozila. Vem, da mladi policijski vozniki niso dosti drugačni od drugih udeležencev v prometu, kljub temu naivno pričakujem, da se bodo obnašali v skladu s predpisi in da bodo vzor drugim voznikom. Predvsem bi pričakoval, da jim bo nekdo razložil za kaj pravzaprav gre. Mogoče je pa tudi njim potrebno stvar narisati.

Srečno vožnjo želim.

  • Share/Bookmark

Vstajenje ministra

Skoraj sem že pogrešal našega ministra z njegovo sovjetsko avtorativno držo. Nihče ni napadal in blatil zdravnikov, kajti v poletni nirvani so celo “novinarji” kanala A in Financ spali. Sedaj se je pa začela nova gledališka sezona. Nisem pa prepričan ali gledamo komedijo ali tragedijo. Sam nimam popoldanske ambulante ali česa podobnega, vendar ne vidim nič spornega v tem, da so zdravniki pripravljeni žrtvovati dragoceni prosti čas in za to seveda zahtevajo plačilo. Sporno je lahko edino to, da bolnika namenoma preusmerijo v svojo privatno ordinacijo, javne ambulante bi pa ob tem samevale. To je seveda možno preveriti, kljub prazgodovinskem informacijskem sistemu. Močno dvomim, da bi kakšna javna specialistična ambulanta samevala.

Politiki v pravilu ne poznajo problemov, ki jih želijo na svoj vehementen in populističen način rešiti. Minister za zdravje je za svoj projekt odprave popoldanskih ambulant vzel neko anekdoto, kar je mogoče povprečnemu volivcu tudi všeč, vendar pa jasno kaže na amaterski pristop reševanju perečih problemov. Če so čakalne vrste pri ambulantni obravnavi posledica pomanjkanja zdravnikov se pri operativnem zdravljenju kažejo tudi drugi problemi. Predvsem premajhne kapacitete za intenzivno zdravljenje. Že ob nekoliko večjem prilivu poškodovancev se enote za intenzivno zdravljenje zapolnijo do te mere, da bolnike preusmerjamo drugam. Ali si to terciarni univerzitetni klinični center sme privoščiti je vprašanje za resno razpravo.

Očitno na ministrstvu naivno pričakujejo, da bodo zdravniki, ki sedaj delajo v privatnih popoldanskih ambulantah pripravljeni to isto početi v javnih ambulantah za bistveno manj denarja. Že to, da smo zdravniki pripravljeni prevzeti na sebe breme zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva z dežurstvi je veliko. Sužnje lastništvo je nekako preživela oblika ekonomije. Ob zaslužkih posameznih menedžerjev je licemerno očitati zdravnikom zaslužkarstvo. Večina nas dela veliko in smo za to delo plačani v skladu z zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Dvojna merila, ki dopuščajo da je delo dr. Avra (doktor ekonomije) plačano mnogokrat več kot pa delo doktorja znanosti na področju medicine so odraz družbe brez pravih vrednot. Razmetavanje zdravstvenega denarja nagrajujemo z 200.000 € (dvomim, da je tu veliko plačanih nadur)  in to predstavlja uspešno gospodarjenje. Požrtvovalno delo zdravnikov izven delovnega časa je pa zaslužkarstvo. Še več zaslužkarstvo očita nekdo, ki si je (tako kot Aver) lahko privoščil jahto. Kakšno politikantsko sprenevedanje. Sedaj bom prenehal, ker potrebujem antiemetik.

  • Share/Bookmark