iatrogeni

Svet in življenje okoli nas, skozi zdravniške oči.

Zgodbe iz prometa

Komentiraj

Objavil/a dv58 17.09.2009 ob 07:51 pod Aktualno, Slovenija, promet, prometne nesreče

Naš prometni vsakdan je bolj podoben boju za preživetje kot civiliziranim potovanjem. Vladajo zakoni džungle oz zakon močnejšega in ne zakon o varnosti cestnega prometa. Zakaj mora slovenski voznik ko se usede v avto postati najmočnejši, najspretnejši in najdrznejši? Zakaj  mora biti pravi macho pa čeprav je lahko tudi ženska. Vljudnost in obzirnost do drugih udeležencev prometa je znak slabiča. Nihče pa noče biti “wimp“. Policija bi sicer lahko bila bolj prisotna in bolj rigorozna, vendar to problema ne reši. Zaradi nevljudnosti ne bodo nikogar kaznovali. V tem svetu brez vrednot, kjer je edino pomembno kako uspešen si, koliko denarja imaš in kjer si za svoj uspeh pripravljen žrtvovati vse ostale, res ne moremo pričakovati, da se bomo pa na cesti obnašali drugače.

Pred dvema dnevoma je v bližini tovarne Helios pred mene zapeljal ogromen in počasen tovornjak. Hvaležen ABS-u sem pravočasno ustavil. Ker je zavijal z leve smernih kazalcev nisem videl in me je popolnoma presenetil. Svoje nestrinjanje s takim početjem sem izrazil z glasnim trobljenjem, kar ga je očitno pripravilo, da je zlezel s tovornjaka in pristopical do mojega avtomobila. Namesto opravičila me je pričel obtoževati, da sem vozil prehitro. Cela kolona, ki jo je uspešno ustavil je vozila kakšen kilometer nad 50 km/h. Moj odgovor pod vplivom adrenalina in preživetega strahu ni bil nič kaj prijazen. Klepet sva končala, ko sem zagrozil, da bom poklical policijo. Razšla sva se  podobnih misli: »kakšen idiot« sva si verjetno mislila oba. On je bil prepričan, da sem divjal, jaz pa, da me je izsilil. Verjetno bi stvar lahko izpeljala tudi drugače. Če bi mi signaliziral, ko sem bil še dovolj daleč bi enostavno ustavil in ga spustil pred sebe, tako sem moral divje zavirati kar na spolzki in z dežjem namočeni cesti ni bilo enostavno in me je prelevilo v še eno džungelsko žival.

Druga zgodba se nanaša na voznike Ljubljanskih mestnih avtobusov. Navado imam avtobus vedno spustiti pred sebe, ko prižge smerno kazalo. Pa ne zaradi 101. člena zakona, ki to narekuje, ampak zato, ker se mi to zdi prav. Zadnjič sem zavijal na Zaloško pri Reševalni postaji, kar je v prometni konici pravi izziv. Največkrat napravim tako, da zapeljem na pas, ki je namenjen zavijanju na Malenškovo ulico in se potem vključim na desni pas, ko me kak prijazen voznik spusti pred sebe. To sem pričakoval tudi od voznika mestnega avtobusa, ki mi je pa mirno zaprl pot. Odprl sem oko in se vozniku lepo zahvalil za prijaznost, čeprav je, po ne preveč inteligentnem izrazu na njegovem obrazu, moj cinizem in sarkazem šel v nič. Avtobuse mestnega prometa bom še vedo spuščal predse, verjamem namreč, da je delo voznikov v ljubljanskem prometu težko in naporno in ne vidim razloga, da jim ga ne bi olajšal. Mogoče bi z vljudnejšim ravnanjem tudi sami koga pridobili na svojo stran.

Varnostna razdalja je tema, ki jo zadnje čase pogosto slišimo. DARS, meritve, ki jih baje nekateri vozniki ne razumejo in jim je potrebno zadevo dobesedno narisati so pogosto tema na televiziji. Pozdravljam to akcijo, zato ker sem sam, pred časom, bil žrtev prekratke varnostne razdalje. Jaz sem ustavil tisti za menoj pa ne in sem bil skoraj en mesec brez avtomobila. K sreči sva oba odnesla celo kožo. Sedaj trmasto in vztrajno vzdržujem varnostno razdaljo. Vsaj tri kratno razdaljo, ki jo prevozim v eni sekundi. Ne boste verjeli zelo enostavno se da izmeriti. Zaviram lahko počasneje, kar omogoči tudi tistemu, ki se želi peljati v mojem prtljažniku in se mi prilepi za zadnjo plat, da pravočasno ustavi. Vedno znova sem presenečen nad dejstvom, da vozniki za menoj veliko varnostno razdaljo dojemajo kot počasno vožnjo, čeprav vozim z enako hitrostjo kot vozilo pred menoj. Ne morejo in ne morejo razumeti zakaj se vozilu pred menoj bolj ne približam. Ker tega ne storim, me potem vehementno prehitevajo z desne in verjetno imajo občutek, da so velik frajerji ker so vozijo hitreje in so me prehiteli.  V bistvu so pa hitrost prisiljeni takoj zmanjšati na mojo hitrost, sicer se zaletijo v vozilo pred seboj. Danes zjutraj je po prehitevalnem pasu iz Mariborske smeri proti Ljubljani po avtocesti peljala kolona policijskih vozil. Policijska vozila brez luči stalno vozijo po prehitevalnem pasu ???. Jaz sem vozil po desnem pasu, kjer je zaradi gostote prometa je hitrost kolone padla na 75 km/h. Vozila na levem pasu so občasno vozila hitreje, občasno so morala zavirati in celo ustaviti vožnjo. Do vozila pred menoj so bile (izmerjeno) tri razdalje, ki jih prevozim v 1 sekundi (20 m x 3 = 60 m). Na isti razdalji so na sosednjem pasu vozila tri policijska vozila. Vem, da mladi policijski vozniki niso dosti drugačni od drugih udeležencev v prometu, kljub temu naivno pričakujem, da se bodo obnašali v skladu s predpisi in da bodo vzor drugim voznikom. Predvsem bi pričakoval, da jim bo nekdo razložil za kaj pravzaprav gre. Mogoče je pa tudi njim potrebno stvar narisati.

Srečno vožnjo želim.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Zgodbe iz prometa”
Na vrh

Komentiraj

Za komentiranje morate biti prijavljeni.