Mesečni arhiv: November 2009

Zapravljivi zdravniki

Sinoči sem v oddaji 24 ur poslušal svojega učitelja samoupravljanja, kako v zelo polomljeni angleščini razlaga predstavnikom farmacevtske industrije, da zdravniki lahko zapravimo vse kar se nam ponudi in da smo podobni zapravljivi ženski, ki ji mož zaupa svojo kreditni kartico. Primerjava je skrajnje neprimerna in jo politik ne bi smel javno uporabiti. Samo sporočilo, ki temelji na stereotipu in na globokem nerazumevanju problemov zdravstvenega sistema je znanilec velike škode, ki jo sedanja garnitura na ministrstvu za zdravje pripravlja zdravstvenem sistemu.   

Kot zdravnik želim svojim bolnikom in poškodovancem nuditi čim boljšo in učinkovitejšo oskrbo in jim s tem poskušam omogočiti, da preživijo in hitro okrevajo. Čeprav ta izjava zveni deklarativno je resnična. Na področju medicine s katerim se sam ukvarjam je življenje poškodovanca in bolnika pogosto odvisno od diagnostike in monitoringa, torej od neke sofisticirane opreme. Seveda je ta sofisticirana oprema izjemno draga. Monitor, ki omogoča osnovni hemodinamski monitoring (nadzor nad krvnim obtokom in delovanjem srca) lahko stane tudi več kot 30.000 €. Takšnih monitorjev mora bit več na voljo, zato da lahko oskrbimo več kot enega poškodovanca. Poleg tega so potrebni še drugi monitorji, ventilatorji (aparati, ki omogočajo mehansko ventilacijo), anestezijski aparati in tako naprej. Biti ekspert na nekem medicinskem področju pomeni , da imaš veliko praktičnih izkušenj in da poznaš kaj industrija ponuja ter kaj je od tega koristno, kar pa najpogosteje ugotavljamo na temelju objav v tujih strokovnih revijah. Torej je potrebno zelo natančno poznati strokovno slovstvo. Za nek postopek ali aparaturo se je smiselno odločiti takrat, ko je dokazano, da je učinkovita. Lastne izkušnje so tu manj pomembne, ker Slovenci le redko dobimo možnost, da nekaj preizkusimo prvi.

Torej, ko zdravniki zahtevamo neko opremo ali zagovarjamo nek postopek, način zdravljenja ali nek organizacijski model (dežurstva), to ni zato ker smo razvajeni otroci, ki želijo novo igračo (tako si namreč lahko razlagamo besede ministra za zdravje) temveč zato ker smo na temelju izkušenj in poznavanja nekega strokovnega področja prišli do ugotovitve, da je predlagano v korist bolnika ali poškodovanca. Pri svojem razmišljanju upoštevamo tudi ceno opreme, zdravila in postopka in če je cena visoka ob nejasni koristi za bolnika se za takšno opremo, zdravilo ne odločamo.

Ob tem se seveda sprašujem, kako lahko nek politik, ki s stroko nima prav nobene zveze presoja o tem ali je neka zahteva strokovnjakov opravičena ali ni. Tudi znotraj strokovnih vrst niso vsi enako usposobljeni, da razumejo in odločajo o nekem ozkem strokovnem področju. Na ministrstvu se pogosto sklicujejo na mnenje stroke. Na srečo ali nesrečo poznam načine pridobivanja tega mnenja od blizu in me takšne izjave ne morejo preslepiti.  Komunikacija s stroko je po mojem mnenju čedalje slabša, kar odraža tudi stališče ministra o tem, da zdravniki samo zapravljamo in da je prav on tisti, ki bo s svojim “strokovnim” znanjem to ustavil.

Zakoni in pravilniki, ki urejajo neko področje nastajajo na resornih ministrstvih.  Pravniki, bodo mogoče užaljeni z mojim nerazumevanjem ali celo podcenjevanjem teh predpisov, vendar po mojem, pri vsem skupaj gre za neke dogovore in kompromise med manj ali več usposobljenimi strokovnjaki, ki jih pravniki prevedejo v ustrezno latovščino, ki je nihče več ne razume in jo nihče drug razen pravnikov ne more razlagati. Vsebina teh dogovorov, kot recimo vsebina predloga zakona o zdravstveni dejavnosti, je plod vizije nekega politika, ki ko gre za konkretni zakon, nima nobenih ali (če upoštevam različne sodelavce) ima zelo malo izkušenj z delom v medicini. Ko v medicini spreminjamo neko postopek, temelji sprememba na znanstvenih dognanjih. Temu danes pravimo “evidence based medicine“, ki je v zadnjih 30 letih nadomestila tako imenovano “eminence based medicine” (ki je temeljila na mnenju priznanih profesorskih eminenc). Sprašujem se kdaj bo “evidence based politics” nadomestila “super-ego based politics“.

  • Share/Bookmark