Mesečni arhiv: December 2009

Spravimo zdravnike končno v red!!?

Vsakodnevne razprave o tem kako grdi zdravniki ne želijo ubogati modrega ministra, ki bi nas prisilil, da bi delali prav in se ne bi poganjali samo za denarjem in bo revček moral kar odstopiti, če njegov “pet project” (beri zakon o zdravstveni dejavnosti) ne bo sprejet me silijo, da obelodanim kar se mi plete po glavi.  Pripadam namreč generaciji, ki ima dve diplomi Medicinske fakultete. Na eni piše zdravnik, na drugi pa dr.med. V socializmu namreč intelektualci niso bili zaupanja vredni in so jih na vse načine poskušali degradirati med ostalim tudi z nazivi. O zdravstvu so takrat odločali politiki, diplomanti šole v Kumrovcu ali pa posamezne zdravniške veličine, ki so jim dovolili zdraviti Tita in Kardelja. Zdravniška zbornica takrat ni obstajala.

 

Politiki iz nekih čudnih razlogov želijo ponovno odločati o vsemu kar je v zvezi z zdravstvom, pa čeprav v večini primerov ne razumejo temeljnih problemov s katerimi se v zdravstvu ubadamo. Ta želja pa očitno ni omejena samo na leve stranke, saj nas je že g. Janša razveselil z laično ministrico. Motivacija je ob tem lahko podobna in različna. Na nivoju države je zdravstvo predvsem strošek, zato politika in njen podaljšek zavarovalnica, razmišljajo samo o tem kako ta strošek zmanjšati. Zaslužek, ki ga zdravstvo ustvarja ni možno vedno izraziti v denarju. Kadar gre za enega od 850.000 Slovencev, ki delajo, lahko rečemo, da njihova vrnitev v delovni proces lahko ustvari nek dohodek, ki stroške njihovega zdravljenja pokrije.  Vendar je večina bolnikov starejših, v pokoju in njihova ozdravitev generira vedno nove stroške. Torej, če omejimo porabo v zdravstvu, tako da preprečimo nadležnim zdravnikom, da zahtevajo  vedno nove igrače, s katerimi naj bi zdravili, prihranimo ogromno denarja, ki ga lahko porabimo na Falcone, Patrije, potovanja v Afganistan in podobno.

 

Kako naj prepričajo javnost in še bolj pomembno volivce, da imajo prav? Najbolj enostavno je prikazati Slovensko zdravništvo za nesposobno. Slovenski zdravniki delajo napake in služijo denar. Da bi zaščitili uboge bolnike bodo na ministrstvu organizirali posebno agencijo, ki jih bo nadzirala.  Nadzor bi morali izvajati tujci in ne domači zdravniki. Takšna stopnja nezaupanja je zelo zaskrbljujoča, še posebej, če jo spodbuja politika in mediji.

 

Tako kot večji del slovenske zakonodaje, ki jo pišejo politiki, urejajo pa pravniki v smislu primerno zakompliciranega jezika, je tudi ta novi zakon o zdravstveni dejavnosti plod nekih političnih dozdevanj, brez neke prave znanstvene osnove. Zakoni večinoma nastanejo tako, da ima nek politik idejo o tem kako naj bi nek segment družbe funkcioniral in svojo idejo opiše v obliki zakona. O zakonu največkrat odločajo drugi politiki, ki se na problem niti ne spoznajo. Pri tem se ne zahtevajo prav nobeni znanstveni argumenti. Dovolj je, da določen politik meni, da bo stvar bolje delovala. Zavedam se ob tem, da nekoliko poenostavljam, pa kljub temu ideja o agenciji za nadzor kakovosti v zdravstvu nima pravih temeljev.

 

Sam kakovosti verjetno ne razumem tako znanstveno kot različni strokovnjaki za vodenje. Ker je zdravstvo v prvi vrsti namenjeno bolnikom, potem je uspeh zdravljenja verjetno tisti končni cilj kateremu je vse podrejeno. Cel proces dela je zastavljen tako, da dosežemo nek učinek, ki bolniku pomaga preživeti, pretrpeti ali živeti z svojo boleznijo ali poškodbo. Medicina je veliko bolj zapletena kot nek industrijski obrat, zato je težko posamezne procese enoznačno definirati in jih postaviti na skupni imenovalec. Kaj je najboljši in najbolj učinkovit postopek v nekem procesu zdravljenja vedo samo tisti, ki se s tem procesom največ ukvarjajo. Nekateri procesi so tako specifični, da jih tudi znotraj ene specialnosti ne poznajo vsi enako dobro. Zato je utopija pričakovati, da bo neka zunanja institucija lahko izboljšala ali zagotovila kakovost. Sistem kakovosti je potrebno graditi znotraj. Zdravniki smo vsi po vrsti zainteresirani za vzpostavitev učinkovitega sistem zagotavljanja kakovosti, potrebovali bi le nekoliko bolj sodobna orodja. Težko prepoznavati vzorce pri ročni obdelavi podatkov, ki v naših bolnišnicah prevladuje. Ob ustrezni informacijski podpori, bi tudi marsikateri program zagotavljanja kakovosti bolje zaživel. Ne boste verjeli vendar zdravniki poznamo zagotavljanje kakovosti in ga rešujemo kakor pač znamo in zmoremo z omejenimi viri, ki so na voljo.

 

Namesto nove agencije bi minister lahko zagotovil informacijsko podporo. Mogoče ne bi bilo ceneje, zagotovo bi bilo učinkoviteje. Eden od razlogov zakaj informacijske podpore ni je tudi cena. Sistemi za celotno bolnišnico, kakršne poznajo v tujini stanejo. In ker v zdravstvu varčujemo teh sistemov ni. Ko na nekem oddelku ugotovimo potrebe po neki opremi in napravimo letni seznam želja, se najpogosteje uresniči samo ena. O tem seveda ne odločajo neki veliki strokovnjaki, temveč ekonomisti, ki enostavno rečejo ni denarja in jih pri tem niti ne zanima, koliko bolnikov s tem prikrajšajo. Opreme ni možno obnavljati, ker g. Fakinu ne zaračunavamo amortizacije. Investicije so pa tako in tako stvar ministrstva.

 

Enačba, ko jo preuredimo, je čisto jasna in enostavna: slabše opremljeno zdravstvo je enako slabšim uspehom zdravljenja, slabšem preživetju in seveda manjšem številu tistih bolnikov, ki stroške ustvarjajo na prvem mestu. Zdravstvo bo najbolj poceni, če ukinemo bolnike. Takrat tudi zdravnikov ne bo nihče potreboval. V Maroku sem izvedel, da imajo zelo mlado prebivalstvo, da je prebivalstva starejšega od 65 let komaj za 10%. To je vidite država za naše politike. Stroški zdravstva so minimalni.  Ker bolnikov še ne moremo ukiniti lahko poskusimo utišati zdravnike. Glede na to, da jih mora politika kontrolirati in to tako, da najame zdravnike kontrolorje v tujini, so njihove zahteve v očeh javnosti  nepomembne, saj tako ali tako nič ne vedo. In tako se ta krog, ta circilus vitiosus zaključi.

  • Share/Bookmark

Čakalne vrste in informacijski sistem

Priznam, da sem se kar zabaval, ko sem prebiral, sestavek novinarke Andreje Basle o čakalnih vrstah in informacijskih sistemih. Zabaval sem se, ker od blizu poznam vso bedo bolnišničnega informacijskega sistema, ki ji informacijski samo v imenu. V resnici sem več podatkov dobil iz svoje dBase baze pred dvajsetimi leti kot iz informacijskega sistema, ki se uporablja v moji bolnišnici. Zato se niti malo ne čudim, da ni možno pripraviti elektronskih čakalnih list. Najbolj zabaven je zaključek mlade novinarke. Zdravstvo, beri zdravniki, nočejo informacijskega sistem, ker potem ne bi mogli preko vrste operirati in pregledovati svojih znancev in prijateljev. To je teza vredna doktorske disertacije . v Tirani mogoče. Problem čakalnih vrst ni v transparentnosti. Globoko sem prepričan, da tistih nekaj svojcev in znancev, ki so operirani mimo vrste niti slučajno ne vpliva na podaljšanje čakalnih vrst, vsaj bistveno ne. Problemi so drugje in se jih ne da rešiti s poceni demagogijo, kot so nacionalne čakalne liste, čeprav se mi ta ideja zdi prav uporabna in dobra, vendar ne sme biti osamljena, edina. V povprečju se opravi 3-4 operacije na dan na operacijsko sobo. To je za UKC 120 bolnikov. Ali je to veliko ali malo ne vem. To je obseg dela, ki ga je možno opraviti v rednem delovnem času.  Bolniki, ki potrebujejo operativno zdravljenje so čedalje starejši in čedalje bolj bolni, zato pogosto potrebujejo zdravljenje v enoti intenzivnega zdravljenja. Če 2%  bolnikov potrebuje intenzivno zdravljenje je to 2,4   bolnika  na dan. Center za intenzivno terapijo ima maksimalno kapaciteto 20 postelj. Če pričnemo s prazno intenzivno terapijo je ta polna v desetih dneh. Povprečni   čas  zdravljenja je okoli 10 dni.  Poleg tega zdravljenje v intenzivni terapiji potrebujejo tudi drugi, predvsem poškodovanci. Teh je v UKC nekje 400 na leto. Zato je naivno pričakovati, da bo neka elektronska lista problem razrešila.

 

Deset let nazaj sem imel priliko obiskati “paperless hospital” v Glasgowu. Tam so že leta 1999 vso dokumentacijo hranili v elektronskih podatkovnih bazah, vse izvide, vse podatke zajete z monitorjev bolnikov, vse slikovne preiskave, materialno knjigovodstvo, naročanje zdravil in seveda tudi čakalne liste, ki jih pri njih pravzaprav ni bilo v našem pomenu besede. O takšnem informacijskem sistemu sanjam že dvajset let. Prepričan sem, da si enako informacijsko podporo želijo vsi moji kolegi. Zato je absurdno obtoževati zdravnike, da ne želijo informacijske podpore. Trenutno, če zdravniki želimo spremljati svoje delo zbiramo podatke sami, ročno ali z amaterskim podatkovnimi bazami v Accessu ali na navadi Excelovi razpredelnici. V zdravstvu generiramo veliko podatkov. Predvsem so podatki vezani na bolnika, od tistih, ki popisujejo njegovo stanje in jih zajemamo preko monitorjev, do laboratorijskih in slikovnih izvidov, porabe zdravil in drugih pripomočkov. Takšni sistemi v tujini že dolgo obstajajo. Vsako podjetje, ki proizvajajo  monitorje pripravijo tudi neko programje za manj ali več zapleten bolnišnični informacijski sistem. Iz nekega čudnega razloga smo mi obviseli na amaterskih poskusih slovenskih podjetji, ki so se očitno usmerila na proizvodnjo računovodskih programov.

 

Mi, ki živimo v informacijski kameni dobi imamo najmanj vpliva na odločitve v zvezi z informacijsko podporo. Po dvajsetih letih bi bil vesel kakršnegakoli informacijskega sistema, samo, da bi končno ponudil še kakšen medicinsko uporaben podatek. Vodstvo največkrat zanimajo obračuni, se pravi računovodski programi, medicina je sekundarnega pomena. Zdravniki si želimo informacijsko podporo, čim več tem bolje. Kako to razložiti genialcem, ki odločajo o denarju pa še nisem ugotovil.

  • Share/Bookmark