Mesečni arhiv: Januar 2010

Strokovnost

Včeraj sem na info kanalu ujel krajše razglabljanje poslanke mag. Julijane Bizjak Mlakar na temo zakona o zdravstveni dejavnosti in o potrebi zunanjega neodvisnega strokovnega nadzora za nestrokovne slovenske zdravnike. Svoje stališče je seveda podkrepila z nesrečnm primerom Boruta Nekrepa. Ta tragedija je vsega obžalovanja vredna, vendar na temelju enega primera ni možno ocenjevati učinkovitosti sistema v celoti.

Gospa magistra pravijo pripravlja doktorat s področja zdravstvenih reform na Ekonomski fakulteti v Mariboru. Kolikor vem na ekonomiji medicine ne poučujejo, tudi v Mariboru ne, in se sprašujem od kod gospe magistri tako veliko znanja, da lahko ocenjuje strokovnost slovenskih zdravnikov. Ob tem je zelo zanimivo, da vsi, ki tako zelo dvomijo v našo strokovnost, ministri, politiki, ekonomisti in novinarji še vedno prihajajo, k nam na zdravljenje. Sprašujem se po katerih kriterijih je strokovno znanje slovenskih zdravnikov slabo?  Če to ocenjujejo po uspešnosti zdravljenja, bi rekel, da je ta na večini področji podobna uspešnosti v Evropi in svetu. Močno dvomim, da bi politiki te številke sploh poznali. Informacijski sistem v slovenskem zdravstvu je na ravni kamene dobe, zahvaljujoč predvsem politikom, ki za to ne namenijo dovolj  denarja. Zato je večina podatkov, ki jih naši nestrokovni zdravniki objavljajo omejena na posamezne zdravstvene ustanove. Vendar kot rečeno pokažejo ti podatki, da pri nas zdravimo enako dobro kot to počnejo v deželah s katerimi se radi primerjamo.

Zakaj smo torej nestrokovni? Ker je nekaj nesrečnih dogodkov končalo pred sodiščem in dobilo ne videno medijsko pozornost. V ZDA zdravnike pogosto tožijo vendar zaradi tega nikomur ne pade na pamet, da bi celo poklicno skupino obtožil nestrokovnosti in jim grozil z zunanjim strokovnim nadzorom. Tožarjenje v ZDA ni prineslo ničesar razen velikih odškodnin in nezaupanja. Nezaupanje je zdravnike prisililo v pretirano vzdržnost. Enostavno so poskušali tveganje tožbe zmanjšati na najmanjšo možno mero in  so se pričeli izogibati tveganih posegov, v škodo bolnikov seveda. V medicini ni ničesar 100%, vedno se lahko zaplete in vedno obstaja določeno število bolnikov pri katerih zaplet nastane. Pri uvajanju centralnega venskega katetra nastane 15% zapletov. Torej, če bi se želel izogniti zapletom bi se enostavno odpovedal uvajanju centralnega venskega katetra in to bi zagotovo bilo na škodo bolnika. Sam bi ob tem bil varen pred tožbo oz bi določen del svojega telesa uspešno pokril. Kakšna bi bila moja strokovnost je seveda stvar debate. Sam sem v dvajsetih letih vstavil tisoče takšnih katetrov. Nastajali so tudi zapleti, ki so se na srečo končali brez trajnih posledic. Podobne ugotovitve veljajo za vse posege, ki jih izvajam. Če bi se želel zapletom in odgovornosti izogniti, bi edino lahko prenehal opravljati svoj poklic.

Medicina je danes obsežna veda in nihče je ne more poznati v celoti. Možno je pa postati zelo dober poznavalec omejenega področja. Slovstvo je dostopno v celoti prek medmrežja. Časi ko smo pridno hodili v knjižnico in brskali po Index Medicusu so že dolgo za nami. Zato sem prepričan, da večina kolegov svoje področje zalo vestno sledi. Kako lahko našo strokovnost potem takem ocenjuje ekonomist, novinar ali celo politik.

Zato bom ponovno zapisal, kot sem že večkrat doslej: NE SUTOR SUPRA CREPIDAM. Neodvisen strokovni nadzor enostavno ni možen. Slovenija bi svojim strokovnjakom morala zaupati. Pripeljati strokovnjake iz tujine je drago in brezsmiselno dejanje. Dvomim, da bi kdo iz tujine bil pripravljen izvajati nadzor nad slovenskimi zdravniki brez njihovega soglasja. To bi bil presedan mislim, da tudi v svetu. Drugo vprašanje, ki se mi zastavlja je kdo bo te strokovnjake izbral in po kakšnem kriteriju.  Verjetno ti isti politiki in ekonomisti, ki sedaj ocenjujejo našo strokovnost. Imamo srečo, da je slovensko zdravstvo, kljub vsem težavam kvalitetno zdravstvo in da kljub vmešavanju politike večina zdravnikov svoje delo opravlja profesionalno. Če bi razni reformatorji, z našo magistro v red, poznali vsaj nekaj medicine in načina dela v zdravstvu, bi lahko skupaj z nami prišli do pravih rešitev, ki bi primere kot je Nekrep učinkovito preprečevali. Žal imajo politiki samo en cilj in to je kako promovirati sebe in svojo kariero. Zato jih ne zanima kaj počnejo, važno je, da nekaj počnejo in da jih (mediji) vidijo. Slovenska javnost jim pa slepo zaupa in vedno znova razočarana.

  • Share/Bookmark

POP TV in druge zgodbe

POP TV oddajo 24 ur gledam skoraj vsak večer. Tako sem zadnjič ujel poročilo o uspešnem oživljanju policista v Lendavi. Poročanja o takšnih dogodkih sem vesel, kot človek in kot strokovnjak. Zmotilo me je, da je novinar, katerega identiteto nisem uspel odkriti poročilo pripravil površno. Poročal je namreč, da so žrtev sodelavci, ki so mu skušali pomagati obrnili v položaj nezavestnega. To zelo težko verjamem, še posebej glede na izhod  oživljanja. Če je žrtev v položaju nezavestnega zunanja masaža srca ni možna. Še bolj me je zmotilo, da je novinar v prispevku opozoril gledalce, da zdravniki priporočajo da tega ne počnejo, če niso dobro usposobljeni. Takšna trditev na javni televiziji naredi veliko škode. Ljudje že teko ali tako  redko poskusijo z  oživljanjem. Če jih dodatno prestrašimo, ne bo žrtvam pristopil nihče. Stališče stroke glede tega je popolnoma jasno; Takoj ko ugotovimo, da nekdo ne diha pričnemo vsaj z zunanjo masažo srca, žrtev obrnemo na hrbet in pritiskamo na sredino prsnega koša. To je zagotovo bolje kot nič.

Novinar bi se lahko pozanimal na pravem naslovu (Svet za reanimacijo pri Slovenskem združenju za urgentno medicino) in dobil prave informacije. Takrat bi njegov prispevek lahko prispeval reševanju življenj. Takoj isti večer sem uredništvu POP TV poslal e-mail z vsebino podobno zgoraj napisanemu. Ker seveda nisem politik ali “celebrity” so moj mail enostavno ignorirali. Takšno obnašanje se mi zdi sila nevljudno. Lahko bi napisali v odgovor: ” kaj te briga” ali kaj podobnega. Vtis imam, da jih zanima samo tisto kar prodaja oglasni prostor in nič drugega.

To brezobzirno pehanje za zaslužkom me pripelje do g. Jakliča in Ljubljanskih lekarn. Veliko uslugo bi nam naredil, če bi temu gospodu omogočili, da gre prodajati kakšno stvar, kjer ne bo nikomur delal škodo in kjer bo njegov ekonomski genij res lahko prišel do izraza. Siliti farmacevte z variabilnim delom osebnega dohodka, da prilagajajo svoje strokovno mnenje in ga podrejajo komercialnim interesom, je popolnoma nesprejemljivo. Že to je dovolj slabo, da nam v reklamah o različnih zdravilih brez recepte servirajo polresnice ( Lekadol je dober za želodec in srce), ki jih je težko preveriti. Sedaj nam bodo namesto preverjenega Bayer-jevega Aspirina ponujali, acetil-salicilno kislino narejeno na Poljskem  in nas prepričevali kako je bolj ekološka ker ni industrijsko narejena?!

Profesionalna etika je resna ovira ekonomistom na vseh področjih. Tudi minister za zdravje je moral priznati poraz. Ekonomski geniji, ki so našli način, da služijo denar z navadno vodo zagotovo niso srečni. Zato pozdravljam pokončno držo dr. Pretnerja in vztrajanje pri strokovnih argumentih. Vsaj tokrat so ti le prevladali. Stroka je žal čedalje bolj zapostavljena in v podrejenem položaju.

 

 

 

  • Share/Bookmark

Užaljeni zdravniki?

Ne nismo užaljeni … Malce nam gre na smeh, ko vidimo kdo govori o izobraževanju in prebiranju strokovnega slovstva. Kolega Fakin, priznam, da mi gre beseda kolega težko z jezika, meni, da slovenski zdravniki premalo prebiramo strokovno literaturo in zato ne izbiramo prava zdravila in  smo razsipni. Verjetno sodi po sebi. Dvomim, da na zavarovalci delujejo eksperti, ki so dovolj strokovno usposobljeni, da bi lahko presojali klinično prakso svojih kolegov v osnovnem zdravstvu in bolnišnici. Prav tako močno dvomim, da na temelju podatkov, ki jih zavarovalnica zbira možno ugotoviti ali je neka terapija ustrezna ali ne. Tudi v bolnišnicah uprave pogosto zastavljajo vprašanja glede, po njihovem mnenju, prekomerne porabe. Zdravila se dajejo vedno v skladu z indikacijami. Dragih zdravil ne uporabljamo zato, da bi dražili g. Fakina ali hišne menadžerje ampak zato ker jih bolnik potrebuje. Tudi če bi ves čas visel na internetu in v revijah, ne bi mogel g. Fakin pridobiti dovolj znanja, da bi lahko ocenjeval ustreznost zdravljenja.

Namesto, da očita svojim kolegom udeležbo na kongresih in izobraževanjih v tujini, bi g. Fakin lahko prenehal zapravljati denar za nekoristne projekte, kot je kartica zdravstvenega zavarovanja in podobno. Strokovna srečanja doma in v tujini, so nepogrešljiv vir stikov s kolegi v tujini, ki omogočajo tako promocijo Slovenije in slovenske medicine, ki jo kljub splošnem prepričanju cenijo tudi v tujini, kot pridobivanje in uvajanje novih metod zdravljenja v slovensko medicino. Novih postopkov se je možno naučiti le tako, da jih nekaj časa izvajaš. Zato je potrebno oditi na usposabljanje v tujo bolnišnico, vsaj en zdravnik se mora najprej neke metode in postopka naučiti, da potem lahko uči naprej. Kako si g. Fakin predstavlja medicino ne vem. Vendar večina zahtevnih postopkov v medicini zahteva vajo. Celo, če vmes ni nekega posega je potrebno vaditi. Kar se pogosto pozablja tudi  strokovni javnosti je teoretično znanje, ki ga pridobiš na medicinski fakulteti potrebno uporabiti pri reševanju konkretnih bolnikovih problemov. In to je veščina, ki se jo je potrebno naučiti in jo neprestano vaditi. Na žalost se tega na medicinski fakulteti ne naučimo. Medicinska fakulteta je nekoliko prazgodovinsko koncipirana, je zelo petrificirana in nefleksibilna. Vztraja pri najcenejših oblikah pouka, ki se niso spremenile od časov ko sem sam tem študiral. Najceneje je postaviti profesorja pred 100 študentov in mu dati eno uro časa, da pove informacije, ki jih študenti lahko preberejo sami. Veliko zahtevnejše je organizirati pouk tako, da je interaktiven in k problemom orientiran. Delo v malih skupinah zahteva veliko asistentov in inštruktorjev, ki jih je potrebno plačati. Mogoče se bo kdo vprašal, kako si upamo zahtevati plačilo za to. Odgovor je drugo vprašanje; zakaj imajo učitelji plače? Zato ker je poučevanje delo. Večina asistentov, ki poučuje na kliničnih predmetih počne to zastonj, ob svojem rednem delu. Hvala bogu, da so to pripravljeni delati na ta način.

Tudi izobraževanja doma niso in ne morejo biti zastonj. Če želimo zagotoviti ustrezno raven izobraževanja in če želimo doseči ustrezen izobraževalni izhod ( educational outcome) ne moremo izobraževanja zreducirati na kup dolgočasnih predavanj in se potem pretvarjati, da smo planirane cilje dosegli. Izobraževanje je ključna prvina v medicini in na področju varnosti bolnika. Varčevanje na področju izobraževanja, dejansko neposredno ogroža kvaliteto zdravstvenega sistem. Zato mislim, da so izjave g. Fakina, ki mu ne morem reči kolega, blago rečeno neodgovorne.

  • Share/Bookmark