Mesečni arhiv: Maj 2010

Dežurnim krivcem ukinimo dežurstva

Zgodilo se je pričakovano. Leto ali več gonje in na to … Pa kaj bi o tem, saj nihče ne želi slišati kaj med dežurno službo počnem. Ministrica očitno misli, da denarja, ki ga dobim ne zaslužim in si izmisli bedasti izgovor, da je potrebno plačevanje dežurnih zmanjšati, da bi lahko šefi imeli večjo plačo kot podrejeni. Direktorji naj pač delajo oz dežurajo, pa bodo imeli boljše plače. Rad bi videl strojnega inženirja ( in to ne katerega koli) sredi noči v urgenci kako masira srce in toči kri, pa se mi pacienti preveč smilijo, da bi jih temu izpostavljal. Ne vidim prav nobenega razloga, da bi nagrajevali ljudi, ki namesto, da bi nudili podporo in zagotavljali pogoje za delo, ravnajo nasprotno in si izmišljajo najrazličnejše ovire in omejitve, v imenu zveličavnega zmanjševanja stroškov (kar je seveda samo izgovor).

Največja neumnost slovenskega sistema je, da tlačijo zdravnike v javno upravo. Zdravniki niso uradniki in se nikakor ne morajo obnašati kot ubogljivi birokratki ter delati po navodilih nekih direktorjev in šefov, ki jih največkrat postavi politika in ki z stroko nimajo veliko povezave. Moji pacienti bi vsi pomrli, če bi navodila za delo (zdravljenje) dobival od generalnega direktorja. V javni upravi je verjetno tako, da predpostavljeni vedno lahko na tak ali drugačen način razreši problem podrejenega. Ko gre za strokovna vprašanja je izven oddelka na katerem zdravnik dela (ko gre za specialista) le malo ljudi na katere se lahko obrneš za pomoč. Avtoriteta pri zdravnikih izvira predvsem iz znanja in sposobnosti in ne iz položaja, ki ga nekdo zaseda (največkrat po odločitvi politike ali vodstva ustanove, ki ga ravno tako nastavi politika). Če imaš srečo je šef strokovnjak, ki je všeč vodstvu oz politiki. O pogostnosti tega pojava ne bi razpravljal. Zdravniki nismo uradniki in pacienti niso papirji, ki bi jih premetavali po pisalni mizi in se ob tem pretvarjali kako pomembno delo opravljamo.

Druga imenitna ideja s katero se ukvarja politika je ukinitev oz zmanjšanje dežurne službe. Izhodišče v njihovem razmišljanju je, da so si zdravniki izmislili različna dežurna mesta zato, da bi lahko služili denar. Argument, ki ga navajajo v prid svojemu stališču pa je premajhna obremenjenost v času dežurne. Celo podatke o tem so pričeli zbirati. Zelo zanimivo dejstvo je, da se vodstvu UKC niti sanja ne kaj v dežurstvu počnemo. Argument ne zdrži kritike. Dežurstvo se organizira zato, da v slučaju potrebe dežurna ekipa lahko razreši problem, ki nastane v času izven rednega delovnega časa. Dežurstvo se ne organizira zato, da bi se v času dežurne službe redno programsko delalo. Od gasilcev nihče ne zahteva naj ves čas gasijo in policistom ni potrebno ves čas preganjati kriminalcev, zakaj torej pričakujejo, da bo dežuren zdravnik ves čas delal. Tudi izboljšava argumenta politike, češ, da premajhna obremenjenost pomeni manjšo verjetnost dogodkov zaradi katerih je organizirana dežurna služba ne zdrži trezne presoje. Na temelju podatkov o obremenjenosti je težko sklepati o verjetnosti posameznih dogodkov. Poleg tega tudi če je verjetnost zelo majhna se lahko dogodek pojavi. In če zaradi tega izgubimo življenje je to vsaj po mojem mnenju previsoka cena za politične točke, ki bi jih z ukinjanjem dežurstev pridobil minister ali vlada. Oceno o temu ali je neko dežurstvo potrebno ali ne lahko kompetentno sprejmejo samo zdravniki, ki v danem okolju delajo in razmere dobro poznajo. Nikakor ne morajo o tem odločati neki ekonomisti, strojniki ali celo zdravniki, ki določene stroke ne poznajo. Potreba po dežurni službi je najprej strokovno vprašanje in zato je odločanje o temu potrebno prepustiti stroki.

Zadnjič, ko sem na Blejskem simpoziju srečal, kolega, ki me je spomnil, da že dolgo nisem nič napisal v svoj blog, si nisem mislil, da bom zopet moral pisati o tem lovu na čarovnice in o Butalah. Bom poskusil drugič poiskati prijetnejšo temo.

  • Share/Bookmark