Dežurnim krivcem ukinimo dežurstva
Zgodilo se je pričakovano. Leto ali več gonje in na to … Pa kaj bi o tem, saj nihče ne želi slišati kaj med dežurno službo počnem. Ministrica očitno misli, da denarja, ki ga dobim ne zaslužim in si izmisli bedasti izgovor, da je potrebno plačevanje dežurnih zmanjšati, da bi lahko šefi imeli večjo plačo kot podrejeni. Direktorji naj pač delajo oz dežurajo, pa bodo imeli boljše plače. Rad bi videl strojnega inženirja ( in to ne katerega koli) sredi noči v urgenci kako masira srce in toči kri, pa se mi pacienti preveč smilijo, da bi jih temu izpostavljal. Ne vidim prav nobenega razloga, da bi nagrajevali ljudi, ki namesto, da bi nudili podporo in zagotavljali pogoje za delo, ravnajo nasprotno in si izmišljajo najrazličnejše ovire in omejitve, v imenu zveličavnega zmanjševanja stroškov (kar je seveda samo izgovor).
Največja neumnost slovenskega sistema je, da tlačijo zdravnike v javno upravo. Zdravniki niso uradniki in se nikakor ne morajo obnašati kot ubogljivi birokratki ter delati po navodilih nekih direktorjev in šefov, ki jih največkrat postavi politika in ki z stroko nimajo veliko povezave. Moji pacienti bi vsi pomrli, če bi navodila za delo (zdravljenje) dobival od generalnega direktorja. V javni upravi je verjetno tako, da predpostavljeni vedno lahko na tak ali drugačen način razreši problem podrejenega. Ko gre za strokovna vprašanja je izven oddelka na katerem zdravnik dela (ko gre za specialista) le malo ljudi na katere se lahko obrneš za pomoč. Avtoriteta pri zdravnikih izvira predvsem iz znanja in sposobnosti in ne iz položaja, ki ga nekdo zaseda (največkrat po odločitvi politike ali vodstva ustanove, ki ga ravno tako nastavi politika). Če imaš srečo je šef strokovnjak, ki je všeč vodstvu oz politiki. O pogostnosti tega pojava ne bi razpravljal. Zdravniki nismo uradniki in pacienti niso papirji, ki bi jih premetavali po pisalni mizi in se ob tem pretvarjali kako pomembno delo opravljamo.
Druga imenitna ideja s katero se ukvarja politika je ukinitev oz zmanjšanje dežurne službe. Izhodišče v njihovem razmišljanju je, da so si zdravniki izmislili različna dežurna mesta zato, da bi lahko služili denar. Argument, ki ga navajajo v prid svojemu stališču pa je premajhna obremenjenost v času dežurne. Celo podatke o tem so pričeli zbirati. Zelo zanimivo dejstvo je, da se vodstvu UKC niti sanja ne kaj v dežurstvu počnemo. Argument ne zdrži kritike. Dežurstvo se organizira zato, da v slučaju potrebe dežurna ekipa lahko razreši problem, ki nastane v času izven rednega delovnega časa. Dežurstvo se ne organizira zato, da bi se v času dežurne službe redno programsko delalo. Od gasilcev nihče ne zahteva naj ves čas gasijo in policistom ni potrebno ves čas preganjati kriminalcev, zakaj torej pričakujejo, da bo dežuren zdravnik ves čas delal. Tudi izboljšava argumenta politike, češ, da premajhna obremenjenost pomeni manjšo verjetnost dogodkov zaradi katerih je organizirana dežurna služba ne zdrži trezne presoje. Na temelju podatkov o obremenjenosti je težko sklepati o verjetnosti posameznih dogodkov. Poleg tega tudi če je verjetnost zelo majhna se lahko dogodek pojavi. In če zaradi tega izgubimo življenje je to vsaj po mojem mnenju previsoka cena za politične točke, ki bi jih z ukinjanjem dežurstev pridobil minister ali vlada. Oceno o temu ali je neko dežurstvo potrebno ali ne lahko kompetentno sprejmejo samo zdravniki, ki v danem okolju delajo in razmere dobro poznajo. Nikakor ne morajo o tem odločati neki ekonomisti, strojniki ali celo zdravniki, ki določene stroke ne poznajo. Potreba po dežurni službi je najprej strokovno vprašanje in zato je odločanje o temu potrebno prepustiti stroki.
Zadnjič, ko sem na Blejskem simpoziju srečal, kolega, ki me je spomnil, da že dolgo nisem nič napisal v svoj blog, si nisem mislil, da bom zopet moral pisati o tem lovu na čarovnice in o Butalah. Bom poskusil drugič poiskati prijetnejšo temo.
9 komentarjev dv58 | Aktualno, Medicina, politika, zdravstvo
Dve stvari mi takoj iz prve padeta na pamet, pa ne glede na to, da nikakor ne gresta skupaj.
Prva je ta, da noben denar ne more poplačati dobrega zdravnikovega dela. Dela, ki rešuje ali izboljšuje življenje. Torej, po moji logiki zdravniki (tisti, ki zdravijo ljudi!!) ne morejo dobiti prevelikih plač!
Druga pa je, da se ljudje nikoli ne bomo sprijaznili s tem, da je naše delo pa zares tako obupno malo vredno, da lahko nekdo zasluži našo bedo od plače v dveh dneh, ko povrh vsega (lahko) niti nima dela!
Kaj naj torej storimo glede tega? Zagotovo vem, da se dohtarji ne bodo iz gole solidarnosti, zato ker pač ni toliko denarja, odpovedali delu svojih dohodkov, enako zagotovo pa tudivem, da smo zaradi taistega pomanjkanja sredstev pacienti vsako leto prikrajšani za več stvari. V slednje sem prepričan pa če se zel zbor zdravnikov s pripadajočim ministrom vred postavi na modro glavo.
Lahko edino pišemo svoje bloge ali pa tu in tam malo poštrajkamo … pa teče čas naprej. lp
Najboljše delovne pogoje sem imel na inštitutu v Udinah. Tam so dojeli, da je raziskovanje kreativen proces ki se ne neha s štemplanjem kartice ob treh ampak se dogaja tudi v raziskovalčevem prosstem času (tudi na kavču pred televizijo). Ko sem se po dveh letih vrnil v Ljubljano sem prišel na čisto drugačen režim, kot sem ga pustil: z novim direktorjem so uvedli registriranje prisotnosti, raziskovalci nimajo več terenskega dela, podatke na terenu jim zbirajo tehnični sodelavci, ipd. V takem sistemu se večina kreativnosti nameni posebnemu cilju: kako prelisičiti sistem. Opravil za katere ne veljajo principi povprečnega gospodarskega obnašanja ni veliko. Raziskovalci, zdravniki, programerji, gasilci, vozniki rešilcev … Napisat zakon, pravilnik, navodila, ki bi konkretno obravnavala tovrstne manjšine ne bi smel biti prevelik problem. A kaj, ko se zahteve tovrstnih manjšin ne omejujejo zgolj pri učinkovitejšem in enostavnejšem delu, temveč posegajo predvsem v višino plač. In če imajo zdravniki, bodo imeli tudi sodniki, ko imajo sodniki hočejo svoje tudi učitelji. Potem pa pride končno na vrsto še tazadnja tajnica v javni upravi. Naenkrat to ni več manjšina in proizvodni delavec, vir VSEGA denarja za gospode, ki si zaslužijo vse te silne privilegije, zasluži petkrat manj, kot tisti, ki živijo na njegov račun. DBP pa kot vemo ni neomejen.
Ne zahtevam prav nobenih privilegijev. Samo pošteno plačilo za pošteno delo. Cena dela se oblikuj na tržišču. Država, ki raziskovalce potrebuje jih bo pripravljena plačati in jim zagotoviti primerne pogoje za delo. Država, v kateri politika misli, da raziskovalcev ne potrebuje bo z njimi ravnala kot Slovenija. Povpraševanje po delu zdravnika je mislim kar veliko. Vsaj glede na gnečo v čakalnici. Če država dežurnih zdravnikov ne potrebuje naj to povedo na glas. Z veseljem se jutri odpravim v hribe namesto v UKC.
Nihče se ne želi odpovedati svojemu dohodku. Vsi, ki delamo si prizadevamo za čim boljše plače. To, da so bolniki za kaj prikrajšani zaradi zdravniških plač je čista demagogija, ki jo prodaja politika. Na makro nivoju politika daje prednost letalom, oklepnikom, gradi razkošne pisarne skratka troši denar na najbolj neprimerne načine. Zato so kapacitete bolnišnic premajhne, ni dovolj CT in NMR naprav ter podobne druge drage opreme. Na nivoju zavodov politični nastavljenci ravno tako “varčujejo” z opremo, zdravili in podobnim. Denar se troši recimo na pohištvo pisarn direktorjev in za podobne neumnosti. Zdravniki smo tisti, ki omogočamo, da ta sistem še deluje. Mi smo tisti, ki se s finančniki v zavodih in na nivoju ministrstva prepiramo in poskušamo zagotoviti ustrezno opremo, zagotoviti nove postopke in načine zdravljenja, kljub “varčevanju”. Gonja proti nam nikomur ne koristi, še najmanj pa bolnikom.
Strinjam se, da bi bilo najprej potrebno naše politike naučiti take skromnosti, kot jo poznajo skandinavci. OK razsipanje denarja za pohištvo, letala… kaj pa za zdravstvo? Imam stranko (privat zdravnika) ki je izjavil: za enega njegovega pacienta, kje umiral so porabili 100.000 eur. Pa bi umrl tudi brez tistih 100.000 eur. Ne potrebujemo v steklo oblečene pediatrične klinike, ampak tako, iz katere bodo hodili ven zdravi otroci. Pa recimo tisti cirkus z operacijskimi mizami, pa skoraj že tradicionalni apeli zdravnikom, naj ne razsipajo z nepotrebnimi zdravili, pregledi, vzporedna zasebna praksa, kjer se javni in zasebni stroški zlijejo do te mere, da zasebni zobozdravnik ne more izstaviti računa, ker preprosto nima dovolj evidentirane nabave, pa še pa še. Nihče v tej državi ne zna več varčevati. Balkanski pogojni refleksi, ki so nam jih začeli vcepljat v trenutku, ko smo vstopili v kraljevino SHS se srečajo z zahodnoevropskim napredkom. Pa nek se vidi tko je car… in zdravniki niste nobena izjema.
Poskusil bom razvrstiti odgovore. Najprej mize in tradicionalni apeli. Mize so bile tipičen vodstveno političen miš maš. Kirurge, ki na njih danes operirajo ni nihče nič vprašal. Tradicionalne apele po navadi pošiljajo iz ministrstev in zavarovalnice. Ne predstavljam si, kako lahko nekdo, ki bolnika ni videl, ugotavlja ali je neko zdravilo potrebno in ali je nek pregled potreben. Tudi če gre za zdravnika, z momentom ko se preneha ukvarjati z medicino zgubi pravico presoje. Možnost pravilne presoje znižuje tudi specializacija v medicini. Internist težko presoja kirurške odločitve in obratno. V zasebni praksi ne vidim ničesar spornega, pod pogojem, da je poslovanje transparentno. Kako zobozdravniki izstavljajo račune ne vem in mislim, da ni relevantno v zgodbi o plačilu dežurnih. Poslovanje pač morajo nadzirati za to nadležne službe.
Kdaj mora zdravnik pri svojih odločitvah uporabiti princip distributivne pravičnosti je zapleteno vprašanje. Vsi ljudje slej ali prej umremo. Bolnik s pljučnim rakom s prognozo 6 mesecev doživi srčni zastoj zaradi ventrikularne fibrilacije. Če ga oživimo s preprosto defibrilacijo, bo lahko kvalitetno živel še šest mesecev in bo nato umrl. Cena zdravljenja v intenzivni terapiji zelo hitro doseže 100.000 €. Če se Vaš znanec, moj kolega, sprašuje ali je takšno zdravljenje smiselno naj takoj odgovorim – je! Prav nobene pravice nimamo, da bi tega človeka prikrajšali za šest mesecev življenja. S takšnimi odločitvami se srečujem vsaj enkrat na teden, če ne še več krat, v dežurni službi, ki mi jo vlada, pa tudi moji pacienti ne želijo plačati.
[...] prebiranju Dežurnim krivcem ukinimo dežurstva in Pismo ministrici za javno upravo! lahko rečem, da je težko kaj na novo dodati… še malo [...]
Lepo pozdravljeni,
Danes sem predvsem z zanimanjem prebral vaše objave na temo problemov zdravstva v Sloveniji. Iz prebranega lahko zaključim, da pri zdravnikih praktično ni problemov, ki v nadaljevanju procesa vplivajo na veliko nezadovoljstvo pacientov s storitvami javnega zdravstva. Problemi so v politiki, zavarovalnici, ministrih, strojnih inženirjih, …. S tem se enostavno ne morem strinjati. V prihodnje vam bom zastavil nekaj vprašanj in bom vesel vaših odgovorov.
Lep večer.
Hvala za komentar. Veseli me, da Vas je moje pisanje zanimalo. Preden debato nadaljujemo, mislim, da bi se spodobilo, da se predstavite, glede na to, da natančno veste kdo sem. Prosim, da stavri ne razlagate črno belo, ker tako enostavno niso. Tudi v zdravniških vrstah imamo probleme. Teh politiki ne vidijo in ne želijo videti. Gre za premalo zdravnikov, za pomanjkljivo kontinuirano izobraževanje, ki je prepuščeno samo-iniciativi in velikodušnosti sponzorjev, za pomanjkanje opreme in tako dalje. Zdravniki smo odgovorni kvečjemu za to, da pristajamo na delo v takšnih pogojih, za katere vsi vemo, da so daleč od idealnih. Na žalost izbire nimamo. Delati moramo, bolnikom ne bi bilo v korist, če bi enostavno odklonili delo v neurejenih razmerah. Razmere poskušamo urediti, kolikor nam to omogočajo centri moči in odločanja. Da ne prehitevam stvari. Zastavite vprašanja lep prosim. Če bom znal na njih odgovoriti bom to storil z veseljem, najverjetneje v posebni objavi.
Lep pozdrav.