Mesečni arhiv: September 2010

Ofenziva sester na anesteziološke gradove v oblakih

HealthyColoradoTwoRadio30

Ali res želimo to slišati tudi v Slovenščini?

Dolgo se mi je upiralo, da bi se oglasil. Večino sester poznam že leta in nikoli se mi ni zdelo, da bi moje delo in znanje podcenjevale.  Priznam počutim se užaljenega in izdanega. Ali je bilo potrebno s politiki všečnim izjavam porušiti nekaj kar smo gradili leta ? Zaupanja in pripadnosti timu na žalost ni več.  Namesto, da smo dobri sodelavci, da ne rečem prijatelji (prijateljskih vezi se stkalo veliko in je zato stvar še toliko bolj boleča) in pripadniki istega tima se bom sedaj gledali z nezaupanjem, iskali možne elemente za diskreditacijo, ja prav ste slišali, nasprotne strani. Hvala Jelki, Zorici, Ireni in še kakšni, ki je imela prste zraven. Lastna promocija vas je daleč pripeljala. Kljub temu, da sem s tem odlašal in da se mi je nekako upiralo moram pokomentirati to pisanje, ki ga poskušate zamaskirati kot resen in znanstveno utemeljen predlog.

Začnimo na koncu. Glede na navedeno Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije predlaga , da zdravstveni svet prouči obstoječo prakso in potrdi kompetence anestezijskih medicinskih sester ter jih umesti v njihov delokrog. Člani zdravstvenega sveta so pomembni predstavniki posameznih strok, vendar le malo jih dovolj dobro pozna anesteziologijo in perioperativno medicno, da bi smeli presojati ali celo potrjevati prakso ali kompetentnost kogarkoli. Vendar so medicinske sestre, ki delajo na kliničnem oddelku za anesteziologijo zahtevo naslovile prav na njih, ker so vedele, da strokovni kolegij za anesteziologijo, ki pa je najvišji strokovni organ, niti slučajno ne bo pritrdil njihovim nezdravim ambicijam.

 Zelo žalostno je, da strokovna direktorica prof. Drnovšek Olup, kljub 20 letom v operacijski dvorani niti približno ne ve kaj je anestezija in to javno tudi pove. O tem kako naj anestezija poteka odloča izključno anesteziolog v dogovoru z bolnikom. O tem ni nikoli odločal okulist, kirurg ali kdorkoli drug. In tudi sedaj ne bo. Anesteziolog lahko skrbi za več bolnikov le v izjemnih situacijah (masovne nesreče, nesreče z večjim številom poškodovancev) nikakor pa ne pri programskih operacijah. Bolniki, ki danes prihajajo na operativne posege so stari in bolni. Zapletenost in zahtevnost anestezije narašča. Tega strokovna direktorica ne more vedeti, ker za njene bolnike vedno poskrbi anesteziolog tudi izven operacijske dvorane, na oddelku. Vprašajte se zakaj.

In kakšno naj bi bilo to obstoječe stanje ter kompetence na katere se sklicujejo? Priprava anestezijskega aparata se načeloma sestoji od natikanja cevi na ustrezne nastavke. Zjutraj je potrebno pritisniti na stikalo, s katerim se sproži samo testiranje anestezijskega aparata. To niti od daleč ne pomeni, da delovanje anestezijskega aparata poznajo, da vedo kakšne nastavitve so potrebne za primerno ventilacijo in dovajanje anestezijskih plinov. Pritiskanje na stikala monitorjev in črpalk ter sprehajanje po posameznih menijih ni neka zelo zahtevna naloga. In če sestra zna določiti nulo pri invazivnem merjenju krvnega tlaka, to še ne pomeni, da zna izmerjene vrednosti pravilno razložiti in na temelju le teh sprejeti ustrezne odločitve glede zdravljenja bolnika in vodenje anestezije. Zgleda sicer zelo enostavno, ko odloči anesteziolog in reče dajte noradrenalin ali kaj podobnoge, vendar za to odločitvijo stojijo leta študija in kliničnih izkušenj. In teh sestre nimajo in jih nikoli ne bodo imele.

 Medicinska sestra res sprejme bolnika, vendar dober dan bolniku lahko reče kdorkoli. Tudi nameščanje elektrod in drugih senzorjev ne zahteva nekega velikega šolanja, čeprav moramo sestre ko pridejo iz “šole” vse to še naučiti. To namreč ni del “nege” kateri posvetijo več tisoč ur, da lahko diplomirajo. Medicine in medicinskega znanja je v teh urah prekleto malo. Edini poseg, ki ga medicinske sestre rutinsko izvajajo je vstavljanje intravenskih kanil in pri tem so izjemno spretne. Vendar, ko jim pa ne uspe, ker ima bolnik slabe žile ali je izkrvavljen, kdo mislite, da poskrbi za vensko pot. Vstavljanje flebokatetrov so si nekako prisvojile, ker je tehnika podobna vstavljanju venske kanile. Flebokateter načeloma ni zelo uporabna venska pot saj se hitro zamaši in ne omogoča hitrejšega dajanja tekočin, Večina bolnikov zato potrebuje centralni venski kateter, ki ga anesteziologi vstavimo v vene na vratu ali v prsnem košu. Tega sestre ne znajo. Arterijske linije sestre uvajajo občasno s posebnim dovoljenjem, za anesteziologa je to rutinski poseg.

Sodelovanje anestezijske medicinske sestre pri uvodu v anestezijo vključuje: aplikacijo ordiniranih učinkovin, sodelovanje pri intubaciji ali izvedbi regionalne anestezije, opazovanje učinkov in morebitnih zapletov, ukrepanje v urgentnih situacijah.

 

Citat je iz zloglasnega predloga. Ko preberete se zdi zelo pomembno. V resnici sestra vbrizga zdravila, za katera se je odločil anesteziolog in mu poda tubus, ko je pripravljen za intubacijo. To ne pomeni, da lahko sestra ta poseg, ki je za anestezijo ključen  napravi sama. Pri regionalni anesteziji pač podaja določene pripomočke, polije gobice za čiščenje ali tekočino natoči v majhne posodice. Včasih ponudi ampulo z lokalnim anestetikom. Anesteziolog je tisti, ki opravi lumbalno punkcijo in vbrizga anestetik ali vstavi epiduralni kateter. Brez anesteziologa bo ta vrsta anestezije izumrla. Kar se opazovanje tiče, je verjetno že res, da opazujejo saj so zraven. Vendar je vedno anesteziolog tisti, ki opazi in ukrepa. Ukrepanje v urgentnih situacijah, razen v okviru temeljnih postopkov oživljanja je vedno po ukazu anesteziologa.

Med vzdrževanjem anestezije anestezijska medicinska sestra ves čas izvaja klinični nadzor pacienta, spremlja stanje življenjskih funkcij s pomočjo sodobnih aparatur, po potrebi aplicira ordinirane učinkovine za vzdrževanje anestezije, spremlja potek operativnega posega, izgube krvi in dovaja ordinirane infuzijske tekočine.

 

Dokler smo bili tim smo si delili čas v operacijski, kar je pomenilo, da sem sestro lahko za krajši čas zapustil samo v operacijski v upanju, da me bo opozorila na nenadne spremembe. Nikoli sestri ne dovolimo, da ukrepa samostojno ali da se samostojno odloči za zdravila. Če to napravi, krši pravila.  Večkrat, še posebej, ko gre za bolj zapleten primer je sestra tista, ki zapusti operacijsko dvorano. Spremljanje izgube krvi in hemodinamskega stanja bolnika ni nekaj za kar bi lahko bila zadolžena sestra. Vodenje krvavečega bolnika je izjemno zapleten proces, ki zahteva veliko znanja s področja hemodinamike in strjevanja krvi. To nikakor ni področje, ki bi ga medicinska sestra lahko suvereno obvladala. Verjamem, da pa zgleda enostavno, ko to dela anesteziolog.

Navedene aktivnosti, kljub timskemu modelu anestezijske medicinske sestre izvajajo samostojno, brez neposrednega nadzora anesteziologa še posebej pri pacientih ocenjenih z ASA I in II, pri pacientih, ki so operirani v regionalni anesteziji, lokalni anesteziji in sedaciji.

 

Ta stavek ne morem drugače označiti kot čista neresnica. Enako kot trditev g. Klemenčeve, da so napravili analizo, da je medicinska sestra ob bolniku 50 -70% časa. Te podatke bi zelo rad videl. Glede na to kako se zbirajo in zajemajo podatki v UKC je takšna analiza popolna konfabulacija. Sestra v operacijski, ni nikoli brez nadzora. Tudi pri zelo preprostih in rutinskih posegih. Tudi pri preprostih in rutinskih primerih se zgodijo zapleti ( so se že dogajali), pri katerih sestra ne bo znala in mogla ukrepati.

Še nekaj besed o usposabljanju. Po diplomi na sestrski šoli večina sester nima osnovnih medicinskih znanj. Kar pomeni, da je njihovo poznavanje fiziologije, patofiziologije in klinične medicine blago rečeno rudimentarno. Interno usposabljanje je usmerjeno v praktične naloge nikakor pa ne v samostojno anesteziranje. Interno usposabljanje nima pravega preverjanja znanja. Znanje preverjajo namreč same sestre, kar je v kontekstu te debate tako kot bi jaz preverjal znanje s področja strojništva. Nekaj o tem vem, vendar se noben strojnik ne bo strinjal z verodostojnostjo moje ocene. Želel sem sicer dati drugo prispodobo, vendar bi lahko bila žaljiva za določeno skupino ljudi in sem jo zato opustil.

 Naj končam z odgovorom Ameriškega združenja anesteziologov na prispevek objavljen v reviji »Health Affairs«, na katerega se naše vrle sestre sklicujejo. Citiram prve stavke. Celoten prispevek najdete na spodaj zapisanem naslovi.

August 5, 2010

ASA Statement Regarding AANA-Published in Health Affairs, August 2010Sponsored Paper

 

The American Association of Nurse Anesthetists (AANA) – sponsored paper published in the August 2010 issue of Health Affairs, titled “No Harm Found When Nurse Anesthetists Work Without Supervision By Physicians,”1 is an advocacy manifesto masquerading as science and does a disservice to the public.  It makes dangerous public policy recommendations on the basis of inadequate data, flawed analysis and distorted facts.

http://www.asahq.org/news/asanews080510.htm

  • Share/Bookmark

Vsi pozivajo zdravnike !

Zanimivo je,  kako nihče ne poziva g Pahorja, vlado in ministre, da priznajo, da so se zmotili in umaknejo sporni zakon. Zgodovina, ki jo g. Pahor tako rad ustvarja, si zapomni tudi poražence. Zakaj je potrebno zaradi nekih besed, ki jim rečemo zakon, ogrožati zdravje bolnikov. Saj zakon je vendarle dogovor med ljudmi in ne nekaj kar se ne more spremeniti, to ni biološka danost.

Tendenciozno in enostransko poročanje novinarjev (kako hudiča so jih kupili?) pušča v javnosti vtis, da bo minister Marušič s čarobno palčko, ki se ji reče reforma rešil vse probleme, samo zdravniki naj nehajo delati probleme. Vsak minister, do sedaj, je želel nekaj reformirati.  Ta reformistični larpurlatizem pa seveda ne pomeni, da je z zdravstvom kaj hudo narobe. Kaj je torej z zdravstvom narobe?. Sedaj seveda lahko skočijo v zrak vsi zvesti požiralci medijskih neumnosti in začnejo naštevati. Najpogosteje bodo naštete verjetno čakalne dobe, neprijazni in arogantni zdravniki, ki delajo napake in še služijo po vrhu, namesto, da bi varčevali in prispevali vzdržnosti proračuna.

Od vseh naštetih problemov so čakalne dobe najbolj realen problem. Čakalne dobe nastajajo pri diagnostičnih in terapevtskih posegih. Koliko bolnikov je možno varno obdelati je odvisno od števila aparatur, operacijskih dvoran, števila mest v enotah intenzivne terapije in ne nazadnje od števila osebja, ki je na voljo. Lahko minister še tako obrača in išče različne organizacijske modele, v Ljubljanskem UKC bomo imeli samo 3 CT aparate. Po besedah kolegov, ki tam delajo so že sedaj obremenjena do meja zmogljivosti (aparati). Povečanje obremenitev vodi okvaram, ki so že sedaj, za moj okus prepogoste. Lahko se sicer operira 24 ur na dan vendar bolnikov, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje je čedalje več, v UKC je na voljo 28 . 30 postelj, če bolnike malo stlačimo. Posledica takšnega operiranja bo zagotovo večja smrtnost. Torej reformirati zdravstvo, ki deluje relativno dobro je nesmiselno. Naštete probleme bi rešili z dodatnim denarjem, ki ga pa baje ni, ker so kupili Patrije, ladjo in druge igrače za odrasle, ki ničemer ne služijo; ker moramo podpirati 17 ministrov, ki jim po glavi rojijo same pametne ideje. Kako Švici uspe z 6 ministri? Zdravstvo zagotovo ne more rešiti javnih financ tudi, če zdravniki delamo zastonj. Dokler bo vlada nepremišljeno razmetavala denar davkoplačevalcev rešitve za vzdržnost javnih financ ne bo.  Zato prosim ne pozivajte zdravnikov, pozivajte vlado, da to sedanjo neumnost reši v čim krajšem času!

  • Share/Bookmark