Mesečni arhiv: April 2011

Nov(r)osti v zdravstvu!!

Ne morem verjeti, da minister za zdravje misli resno. Oglobiti zdravnike? To je žaljivo in brez presedana. Posledica bi morala biti stavka in zahteva za ministrov odstop. Ne vidim pravega razloga, da bi morali prenašati takšne neumnosti. Kaj bo naslednje? Bodo začeli uporabljati Hamurabijev zakonik ali šarijatsko pravo. Nam bodo začeli sekati roke? Nikoli v vsej dvajset letni zgodovini Slovenije ni bilo ministrstvo za zdravje tako distancirano od stroke. Močno upam, da bo ta vlada kmalu padla, pa nimam nobenih političnih predsodkov. Mislim, da nas je večina zelenih od jeze in od nemoči, vlada bi lahko bila vsaj malo rdeča, če ne zaradi ideologija pa vsaj zaradi sramu.

Sam ne delam v ambulanti, vendar imam priložnost opazovati druge kolege. Zdi se mi, da sta dva problema zaradi katerih prihaja do zamud. Nekateri bolniki prihajajo na kontrolni pregled in potrebujejo samo nekaj stavkov in recept. Pri drugih bolnikih se stvari zavlečejo, ker je potrebno vzeti natančno anamnezo in napraviti natančen status ali bolniku dati natančna navodila, odgovoriti na njegova vprašanja in podobno. Na temelju imena in priimka zapisanega ob uri v nekem starem zvezku (to je domet e-zdravstva v Sloveniji) je težko predvideti koliko časa bosta bolnik in zdravnik potrebovala. Ena od možnih rešitev bi bila, da se bolnik prijavi po e-mailu in opiše svoj problem ali vsaj ko se prijavlja po telefonu ali osebno, da se ob sprejemu informacija ta registrira in se bolniku na temelju  informacije o problemu alocira ustrezen čas.

Drugi razlog je zamuda zdravnika. Na temelju predloga o globah, bi si lahko mislili, da te zamude nastajajo ker so zdravniki leni, pijejo kavo in se pogovarjajo namesto, da bi delali. Zdravniki smo sicer tudi ljudje, vendar močno dvomim, da bi kdo zavestno in redno zamujal v ambulanto. V bolnišnici ima večina kolegov še številne druge zadolžitve in druge bolnike (na oddelkih), ki mogoče terjajo njihovo pozornost prav v trenutku ko se odpravljajo v ambulanto. Prav noben poklic ni imun na tovrstne probleme, vendar kaznovali bi pa samo zdravnike.

Čakanje v urgenci je posledica dejstva, da imajo prednost resneje poškodovani in zboleli. Priznam, da bi to lahko rešili recimo s tem, da bi lažje poškodovanim in zbolelim poslali SMS tik preden bi prišli na vrsto, tako, da bi v vmesnem času opravili kakšen opravek, za katerega jim sicer zmanjka časa. Vendar tudi to ni idealna rešitev, lahko bi tem poškodovanca ali bolnika (še posebej pri tistih, ki svoje simptome prikrivajo) napačno razvrstili.

Poznam veliko boljšo rešitev, ki se imenuje nova urgenca. Vendar za to minister  noče slišati. Prazne stene zevajo sedaj že 2 leti. Seveda kriv je SCT. Koncept nove urgence na katerem sem delal zadnjih 10 let, predvideva, da poškodovance in bolnike sprejmemo takoj, da ne čakajo v čakalnici, vendar, da so pod nadzorom ves čas bivanja v urgenci. Še vedno bo seveda potrebno kakšno minuto počakati, da bo oskrba dokončana, vendar je urgenca dimenzionirana tako, da bo pokrila tudi bodoče potrebe.  Za to seveda denarja ni. Minister bo raje porabil 35000 € (za UKC verjetno bistveno več) za mednarodni akreditacijski certifikat, ki ga bo izdala neka organizacija, ki jo izbral sam, brez običajnih postopkov, ki so zahtevani za trošenje javnega denarja. O vrednosti tega certifikata so prepričevali direktorčke zdravstvenih ustanov na seminarju, ki so ga ti morali plačati.  Vse v okviru priprav na Evropski trg z zdravstvenimi storitvami. Takih kot je predsednik republike, je v Sloveniji malo. Večina naših državljanov nima denarja, da bi si plačali zdravljenje v tujini. Močno pa dvomim, da bi se Avstrici in Nemci prihajali zdraviti k nam. Zato zapravljati denar za neke certifikate, ki so pomembni edino, če obstaja trg zelo nespametno. Bolje bi bilo, da se minister s tistimi, ki paciente pogosto vidijo od blizu posvetuje o standardih, ki bi bili primerni za naše bolnišnice. O standardih opreme, kadrov, izobraževanja, informacijske podpore in nadzora kvalitete. Minister se je pa namesto za posvet odločil za represijo.

  • Share/Bookmark

Spet stavkamo?

 

Opozorili so me, da že dolgo nisem ničesar napisal. Res je. Verjetno ker sem imel veliko drugega dela, od organizacije prvega Evropskega travma tečaja v Sloveniji do prevajanja novih navodil, pisanja različnih prispevkov in podobnega. To pač opravim v svojem prostem času in pisanje bloga mora nekoliko počakati.  Poleg tega pa se pa v zadnjih mesecih ni nič spremenilo. Zdravniki smo še vedno krivi, da naša ljuba Slovenija ne more iz krize, to da se denar razmetava na vse strani in da za neumnost s Patrijami ne bo nihče odgovarjal je manj pomembna malenkost.Saj res ali smo včeraj stavkali? Sam nisem ničesar opazil. Operacijske dvorane v urgenci so delovale tako kot po navadi. Ne vem, če pošiljamo pravo sporočilo. Vse skupaj je bilo dokaj impotentno.

Čudi me, da se še nihče od novinarjev  ni zapičil v  to.  Verjetno zaradi tega ker med Japonsko, Libijo in domačimi umazanijami in škandali zmanjka prostora za neko opozorilno stavko, ki ne bo nikomur povzročila nobenih težav. Pa vendar se s to stavko želi opozoriti na težave, ki bodo nastale zaradi trmastih poskusov izigrati lansko letni septembrski dogovor. V ta namen so si izmislili čudežni pravilnik o neprekinjenem zdravstvenem varstvu. Pravilnik je bil v “javni razpravi”. Javno razprava v tem primeru pomeni, da dokument objaviš na spletni strani in močno upaš, da ga ne bo opazil nihče, ki bi ga lahko razumel ali celo komentiral. Potem seveda lahko trdiš, da si upošteval vse pripombe. 

 Kljub pripombam pravilnik ostaja slabo premišljen in naravnost škodljiv dokument. Kdo je sodeloval v pripravi tega bisera pravne ustvarjalnosti ne vem. S pravilniki in zakoni je v glavnem tako, da so to dogovori posameznikov, ki se imajo ali jih ima politika  za strokovnjake  in ki praviloma ne vedo o čem se dogovarjajo. Ne bom komentiral pojmovne zmede, ki jo ustvarijo na začetku, saj gre za nepomembno imitacijo, ki pokaže slabo poznavanje delovanja zdravstvenega sistema. Bolj zaskrbljujoče so definicije, ki se postavijo v 4. členu tega pravilnika. Tam namreč pravijo, da so oblike dela opredeljene na temelju števila storitev.  Na temelju tega števila se določa obremenjenost oz potreba po določenem zdravstvenem delavcu. Kar pomeni, da bomo lahko v določenih manj obremenjenih ustanovah enostavno ukinili sedanjo dežurno službo. Na primarnem nivoju to pomeni, da bo  z ukinitvijo posameznih predbolnišničnih enot NMP delu prebivalstva dostopnost do NMP bistveno zmanjšana. Porodnica načeloma ve, da je noseča in se ob bližajočem porodu lahko odpelje v bolj oddaljeno porodnišnico, ob nenadnem srčnem zastoju bolnik tega luksuza nima. Podatki kažejo, da se možnost preživetja zmanjša za 10% z vsako minuto srčnega zastoja. Bolniki z ventrikularno fibrilacijo po 10 min srčnega zastoja nimajo nobene možnosti preživetja. Te podatke, čeprav so stari več kot 20 let, bi moral poznati tudi minister (saj je baje internist).  Ob vzpostavitvi sedanje javne mreže NMP, smo upoštevali predvsem odzivni čas, ki je potreben, da NMP ekipa doseže bolnika.  Nekatere enote seveda ne dosegajo zahtevanih 25% redne obremenitve (karkoli, da to pomeni) in bi jih po 7. členu tega pravilnika potrebno nadomestiti s službo stalne pripravljenosti. To pomeni, da bo zdravnik na delovnem mestu moral biti znotraj 30 min. Ali si predstavljate, kaj to pomeni za resno zbolele in poškodovane. Tisti v srčnem zastoju s temi pravili nimajo prav nobene možnosti.

 Stavka, za katero ne vem ali je bila, bi morala opozoriti na zgoraj opisane probleme.  Zdi se mi, da se  ne javnost še manj pa politika ne zavedajo nevarnosti, ki izhajajo iz rušenja sistema, ki zagotovo deluje.

  • Share/Bookmark