Mesečni arhiv: Julij 2011

Razmislek o oholosti

V nedavni razpravi z avtorjem enega od mnogih blogov sem bil obtožen oholosti in vzvišenosti. Obtožen sem bil, da ne znam komunicirati, ker on ne razume kaj pravzaprav hočem.
Zapis v tem blogu sem komentiral, ker me je zbodlo avtorjevo sklepanje o slovenskem zdravstvu. Moral je obiskati, dva zdravnika, ki sta postopala nekoliko drugače. Prvi mu je takoj napisal antibiotik, pri drugem je dobil napotnico za infekcijsko kliniko. Na tem temelju je sklepal, da je slovensko zdravstvo za nič. Izmenjali smo nekaj ostrih komentarjev in v zadnjem je zapisal, da reagiram užaljeno in da sem ohol.
Priznam, da sem se vzdržal novih komentarjev in se zamislil. Ali laiki zares dojemajo moja stališča, ki jih goreče zagovarjam kot nadutost in oholost? Po 25 letih v zdravstvu sem videl in doživel marsikaj. Izkušnje pa tudi tu in tam kakšna strokovna revija, ki jo preberem omogočajo, da probleme in rešitve vidim drugače kot jih vidijo laiki, ne glede na njihovo vlogo in povezavo z zdravstvom. Prepričan sem, da enako velja za moje kolege. To seveda ne pomeni, da zagovarjam napake in malomarnost. Prav nasprotno! Vendar larpurlatizem v kritiki, torej kritika zaradi kritike, ki se je razpasel v pisanju novinarjev in drugih blogerjev je za mene moteč in bom na njega vedno odreagiral.
Kadar v zagovor svojega stališča uporabljam strokovne argumente in citiram rezultate študij me laiki ne razumejo prav dobro, če pa svojo trditev podkrepim z opažanjem, da o problematiki več vem kot sogovornik sem pa nadut in ohol. Res je obstaja tudi razlaga “po domače” s katero pa ni vedno možno razložiti bistva problema.
Zdravniki smo dolžni bolnike obvestiti in informirati tako, da lahko sprejmejo informirano odločitev. Prepričati se moramo, da nas bolnik zares razume. Ali je to potrebno, ko se pogovarjam z novinarji, ekonomisti v svetu zavoda ali na ministrstvu za zdravje. Zagotovo ne. Novinarji bi se morali nekoliko bolj poglobiti v tisto o čemer pišejo, saj so zapisi o medicini in zdravstvu včasih prav smešni. Začne se po navadi z napačno zapisanimi nazivi in z nerazumevanjem organizacije konča pa z včasih zelo zanimivi sklepanji. Ekonomisti bi morali počasi spoznati, da so v zdravstvu lahko samo servis.
Prejšnji teden sem preživel v Kὄlnu, kamor so me povabili poučevat na Evropskem tečaju oskrbe poškodovancev. Upam si reči, da Slovenija ne zaostaja veliko. Po znanju prav nič, po opremi in organizaciji pa malo. Zato ostajam ohol in naduti zdravnik, ki zagovarja slovensko zdravstvo in poskuša pomagati slovenskim bolnikom, navkljub splošnem prepričanju.

  • Share/Bookmark

Erazem

Erazem je dijak tretjega letnika gimnazije. Napisal mi je zelo lep komentar. Želi na medicino in celo anesteziologijo. Priznam, da sem ob njegovem komentarju bil zelo prijetno presenečen. Po navadi namreč odgovarjam na (blago rečeno) negativne komentarje, zato sem sedaj nekako brez ideje. No odločil sem se, da opišem specializacijo iz anesteziologije, kot jo vidim sam. Moje izkušnje so lahko tudi drugačne od izkušenj kolegov in ne poznam več vseh birokratskih detajlov. Če s tem odgovorim tudi na kakšno Erazmovo vprašanje tem bolje. V svojem drugem komentarju se je Erazem pritožil, da težko razume opis specializacije objavljen na spletnih straneh zbornice. Verjamem, ker je opis specializacije namenjen zdravnikom, ki se morajo odločiti za posamezno specializacijo. Poskusil se bom izogniti strokovnim vsebinam in opisati predvsem potek specializacije.
Najprej nekaj zgodovinskih dejstev. Anesteziologija je mlada specialnost. V Sloveniji obstoja nekako od druge svetovne vojne. Takrat so se prvi zdravniki prim. dr. Drago Hočevar in prof. dr. Darinka Soban odpravili v Beograd, kjer je delovala Britanska vojaška misija in v okviru te misije tudi anesteziologi dr. Patrick Shackleton in dr. Russell Davies, ter se tam začeli učiti anesteziologije. S prva so bili dovolj tečaji, ki so različno dolgo trajali. Razvoj je pa pripeljal do tega da smo do nedavnega imeli eno od najdaljših specializacij.Po 50 letih lahko rečemo, da je anesteziologija postala ena od najpomembnejših strok brez katere si sodobne bolnišnice in sodobne medicine ne moremo predstavljati. Če koga zanima zgodovina anestezije podrobneje, si lahko odgleda spletno stran katedre za anesteziologijo in reanimatologijo MF (http://www.mf.uni-lj.si/kar/601), ki jo je uredil prof.dr. Manohin.
Za razliko od drugih specializaciji se specializant anesteziologije prav hitro, se pravi takoj prvi teden, prične praktično učiti anestezije. Delo na anesteziološkem oddelku poteka tako, da se večina anesteziologov (razen tistih v Centru za intenzivno zdravljenje, oddelku za respiratorno terapijo in oddelku za terapijo bolečine) razporedi na delovišča (operacijske sobe ali urgenco), kjer zagotavljajo anestezijo in peri-operativno zdravljenje za bolnike, ki so predvideni (po programu) za operacije). Na začetku specializant dela po neposrednim nadzorom. Specialist je vedno ob njem, ko izvaja različne posege in lahko prevzame, če se poseg zaplete. Ko specializant obvlada osnovne korake, lahko dela tudi brez neposredne prisotnosti specialista. Nekako po enem letu in po opravljanju različnih preverjanj znanja lahko specializant dela v dežurni službi. Specializantu je ves čas tudi v dežurni službi na voljo specialist za konzultacije in za pomoč, če pride do nepričakovanih zapletov. Program specializacije predvidi koliko časa mora specializant prebiti na določenem delovišču in kakšne ter koliko posegov mora opraviti.
Teoretično znanje specializant pridobiva predvsem s študijem predpisane literature. Dejstvo je, da se kolegi med seboj obveščajo kaj je se izplača preštudirati in katere knjige so dobre in katere ne. Verjetno je tako tudi prav. Večina knjig vsebuje vse osnovne informacije in katero knjigo izberemo je samo stvar okusa. Na voljo so tudi nekateri drugi viri. Prej ali slej pa kolegi pričnejo prebirati primarno literaturo. Med specializacijo se organizirajo tudi dodatna izobraževanja v obliki različnih tečajev in šol.
Specializacija se po navadi prične na tistih področjih kjer anestezija ne zahteva nekih dodatnih postopkov ali znanj. Z napredovanjem se specializanti razpisujejo na bolj zahtevna kirurška področja kot so kardiovaskularna kirurgija, torakalna kirurgija in nevrokirurgija. Specializanti prebijejo eno leto v enoti za intenzivno zdravljenje kirurških bolnikov ter vsaj mesec dni v enotah za intenzivno zdravljenje internističnih bolnikov, nevroloških bolnikov, bolnikov na infekcijski kliniki in ne nazadnje otrok. V zadnjem delu specializacije večina specializantov kroži na različnih internističnih oddelkih, na oddelku za respiratorno terapijo in na oddelku za terapijo bolečine.
Veliko znanja si morajo nabrati mladi kolegi, kar naši specialnosti daje izjemno širino. Anesteziolog poleg anestezije, ki sama po sebi zahteva podrobno poznavanje farmakologije, fiziologije, patofiziologije, anatomije in celo nekaj tehničnega ter računalniškega znanja, obvlada tudi urgentno medicino in intenzivno terapijo. Kar nekaj je potrebno vedeti o kirurgiji in interni medicini, nevrologiji, pediatriji radiologije in še o čem. Anesteziolog se sreča z bolniki vseh starosti od nedonošenčkov do stoletnikov, kar ne pozna praktično nobena druga specializacija. Zaradi narave svojega dela, ki zahteva neprestano izvajanje postopkov, ki ohranjajo življenje (intubacija, mehanska ventilacija, nadomeščanje tekočin itd) postane anesteziolog že med specializacijo ekspert za nujno in akutno medicino. Mladim kolegom vedno rečem, da je anesteziologija edina specializacije, kjer zdravnike ni nikoli strah bolnikov, ne glede kaj se z bolniki dogaja. Mi vedno vemo kako je potrebno ukrepati. Če pa slučajno ne vemo, pa bolnik ni ogrožen in lahko informacijo poiščemo ali povprašamo druge kolege za nasvet.
Če bi se moral še enkrat odločati kaj na specializiram, bi ponovno specializiral anesteziologijo.

  • Share/Bookmark