Razmislek o oholosti
V nedavni razpravi z avtorjem enega od mnogih blogov sem bil obtožen oholosti in vzvišenosti. Obtožen sem bil, da ne znam komunicirati, ker on ne razume kaj pravzaprav hočem.
Zapis v tem blogu sem komentiral, ker me je zbodlo avtorjevo sklepanje o slovenskem zdravstvu. Moral je obiskati, dva zdravnika, ki sta postopala nekoliko drugače. Prvi mu je takoj napisal antibiotik, pri drugem je dobil napotnico za infekcijsko kliniko. Na tem temelju je sklepal, da je slovensko zdravstvo za nič. Izmenjali smo nekaj ostrih komentarjev in v zadnjem je zapisal, da reagiram užaljeno in da sem ohol.
Priznam, da sem se vzdržal novih komentarjev in se zamislil. Ali laiki zares dojemajo moja stališča, ki jih goreče zagovarjam kot nadutost in oholost? Po 25 letih v zdravstvu sem videl in doživel marsikaj. Izkušnje pa tudi tu in tam kakšna strokovna revija, ki jo preberem omogočajo, da probleme in rešitve vidim drugače kot jih vidijo laiki, ne glede na njihovo vlogo in povezavo z zdravstvom. Prepričan sem, da enako velja za moje kolege. To seveda ne pomeni, da zagovarjam napake in malomarnost. Prav nasprotno! Vendar larpurlatizem v kritiki, torej kritika zaradi kritike, ki se je razpasel v pisanju novinarjev in drugih blogerjev je za mene moteč in bom na njega vedno odreagiral.
Kadar v zagovor svojega stališča uporabljam strokovne argumente in citiram rezultate študij me laiki ne razumejo prav dobro, če pa svojo trditev podkrepim z opažanjem, da o problematiki več vem kot sogovornik sem pa nadut in ohol. Res je obstaja tudi razlaga “po domače” s katero pa ni vedno možno razložiti bistva problema.
Zdravniki smo dolžni bolnike obvestiti in informirati tako, da lahko sprejmejo informirano odločitev. Prepričati se moramo, da nas bolnik zares razume. Ali je to potrebno, ko se pogovarjam z novinarji, ekonomisti v svetu zavoda ali na ministrstvu za zdravje. Zagotovo ne. Novinarji bi se morali nekoliko bolj poglobiti v tisto o čemer pišejo, saj so zapisi o medicini in zdravstvu včasih prav smešni. Začne se po navadi z napačno zapisanimi nazivi in z nerazumevanjem organizacije konča pa z včasih zelo zanimivi sklepanji. Ekonomisti bi morali počasi spoznati, da so v zdravstvu lahko samo servis.
Prejšnji teden sem preživel v Kὄlnu, kamor so me povabili poučevat na Evropskem tečaju oskrbe poškodovancev. Upam si reči, da Slovenija ne zaostaja veliko. Po znanju prav nič, po opremi in organizaciji pa malo. Zato ostajam ohol in naduti zdravnik, ki zagovarja slovensko zdravstvo in poskuša pomagati slovenskim bolnikom, navkljub splošnem prepričanju.
6 komentarjev dv58 | zdravstvo
V odnosu do zdravstva in do zdravnikov smo le redko objektivni, še posebno takrat, ko imamo osebne izkušnje. In ta kontakt je le takrat, ko smo na eden od načinov prizadeti, ko iščemo pomoč za sebe ali svojce. Argumentiranje z diskvalifikacijo je pri nas običajna metoda. Samo poglejmo politiko, vsi so nesposobni, lopovi in tajkuni. Zdravnike najraje etiketiramo z oholostjo,z bogovi v belem,z vzvišenostjo, z aroganco,še posebno takrat, ko ne poznamo strokovnih argumentov.
Pozdravljam pa avtorja, da je pojasnjeval strokovna stališa, ki blogerju niso bila povšeči. Zdravniška stroka je tako preveč indiferentna do različnih neumnosti, ki se pojavljajo v tisku in medijih in so lahko celo za bolnike nevarna. Pa ne mislim zdravilstva in homeopatije, pač pa oddaje o čudežnih esencah, o uživanju hipoklorove kisline ( ki baje uniči vse škodljivce), do alkalne vode, ki preprečuje kisanje telesa in še in še.
Spoštovani,
lahko mogoče objavite povezavo do bloga, kjer se je odvijala omenjena razprava. Zanimivo bi bilo prebrati.
Hvala.
LP, Petra
http://chef.blog.siol.net/2011/06/20/borelija/
Poleg gornjega prispevka
sem prebral tudi povezavo (Chefov blog) in vse komentarje.
Na kratko, kot splošni vtis (brez dolge argumentacije) lahko povzamem: “Zdravniki nedvomno veliko veste o boleznih, a zelo malo bolnikih”.
. . . o bolnikih
O nekaterih svojih bolnikih vem zelo veliko, o nekaterih pa ničesar. O nekaterih bolnikih ne bom nikoli nič vedel. Bolnika spoznam, če se imam možnost z njim pogovarjati. Včasih tudi svojci prispevajo kakšno informacijo. Žal so bolniki v moji obravnavi pogosto brez zavesti ali je čas, ki ga imamo na voljo pred operacijo, zaradi narave bolezni, zelo omejen.
Zdi se mi pa, da ko mi očitate, da o bolnikih premalo vem, niste mislili na jemanje anamneze ali zbiranje medicinskih informaciji. Mislili ste bolj na človeško in psihološko plat odnosa med bolnikom in zdravnikom in se Vam verjetno zdi, da se tej plati premalo posvečamo. Kar se znanja tiče zagotovo nimate prav, ker se zdravniki o teh problemih kar veliko naučijo. Tudi komunikacija z bolnikom je deležna primerne pozornosti. Upravičeno pa podvomite v naše poznavanje bolnika na temelju prakse. V praksi zaradi omejitev (zavarovalnica) se družinski zdravniki ne morejo bolniku posvetiti toliko kot bi želeli. V nekaj minutah, ki so odmerjene za pregled ne moreš napraviti prav globokega vtisa na svojega pacienta.
Bolezen je nadležna reč, ki nas spravlja v stisko. Počutimo se nebogljeni in želimo, da nas nekdo posluša in nam pomaga ter nas potolaži. Že tolažba je pogosto dovolj.
Teh potreb zdravniki ne moremo vedno zadovoljiti, zato bolniki mislite, da ne vemo, da te potrebe obstajajo oz da nam ni mar. Če nisem uganil poskusite z “dolgo argumentacijo”
Hvala za komentar.