Mesečni arhiv: Oktober 2011

Zmanjkalo je denarja!

Bolnišnice bodo ostale brez zdravil in potrošnega materiala. Nimajo denarja. G. Fakin ga baje tudi nima. Pravi, da morajo bolnišnice znižati stroške poslovanja. Kaj mislite kaj je naslednja brilijatna ideja? Seveda zdravnikom znižati plače.
Analogija avtomobilski servis. Preživite prometno nesrečo. Avto vam popravijo na servisu. Zavarovalnica plača popravilo in še nadomestno vozilo za vas. V računu servis vkalkulira cene potrošnega materiala, ceno dela, amortizacijo in tako naprej. Za zavarovalnico to ni problem saj veliko ljudi plačuje zavarovanje in le majhen delež uveljavlja odškodnino.
Zakaj je to takšen problem pri zdravstvenem zavarovanju? Kako v resnice se bolnišnice dogovarjajo z g. Fakinom in njegovo druščino prav za prav ne vem, rezultat je očitno slab. Kar vem je, da se potrošni material pri obračunu storitev pogosto ne upošteva, da o amortizaciji niti ne govorim. Izračun cene storitve je zelo približen. Vendar potrošni material je potrebno kupiti in plačati. Ali tu nastane razlika? Količine so namreč zelo velike. Enkrat sem nekje zasledil podatek, da se kirurških rokavic porabi milijon parov na leto.
G. Fakin je predstavnik zavarovalnice in ne zaščitnik družbenih in bolnikovih interesov. Kar se bolnišnic tiče je potrebno g. Fakinu izstaviti račun. Dejstvo je, da zdravstvo posluje po nekem socialističnem budžetnem sistemu in da je število storitev letno omejeno. Zavarovalnica namreč dogovori določeno kvoto po določeni ceni. Ob koncu leta, ko grozi, da bo kvota presežena se pričnejo pritiski in omejevanja. Zavod bi pač moral sprejeti riziko. Če so obseg dela v bolnišnicah slabo predvideli morajo nositi tudi posledice. Z vidika bolnikov je pa popolnoma nesprejemljivo omejevanje storitev samo zato ker je kvota dogovorjena z zavarovalnico presežena. Koliko bolnikov potrebuje zdravljenje je neodvisno od nas ki delamo v zdravstvenih ustanovah.
Na drugi strani so cene zdravil, potrošnega materiala in opreme, ki so včasih zelo visoke. Ali so v Sloveniji te cene višje kot drugod ne vem, ne bi me pa nič presenetilo. Industrija se izgovarja, da je potrebno plačati razvoj. Razumem, da razvoj posameznih zdravil stane veliko. Vendar sem mi zdi, da tudi aparat, ki zdravilo pripelje do uporabnika ne stane malo. Tako kot pri hrani in prehrambni industriji. Nikoli pa nisem mogel razumeti, da lahko določeni monitorji in druga oprema, ki danes večinoma temelji na računalniških rešitvah stane celo premoženje. Monitor, ki sicer omogoča marsikaj stane 20 do 30 tisoč evrov. Kot zelo dober avtomobil. In če se doma nikoli ne odločam za najboljši računalnik, predvsem zato ker zelo kmalu ne bo več najboljši, pa bolnikom ne morem odrekati izboljšav, ki lahko vplivajo na preživetje in izhod zdravljenja. No to je že druga zgodba, ki se ji reče investicijsko vzdrževanje in o kateri bi mogoče kdaj drugič.
Za enkrat bi mogoče g.Fakinu svetoval, da zmanjša stroške poslovanja zavoda, da mogoče preneha vlagati moj denar v nepremičnine in projekte kot so zdravstvene kartice, ki so z medicinskega vidika strel v prazno pa bo mogoče lahko poplačal račune, ki bi mu jih bolnišnice morale izstaviti.

  • Share/Bookmark