Mesečni arhiv: Avgust 2012

Milni mehurček !!!

Vhod v CUB UKC

Okoli 11 ure sem odhajal domov po dežurstvu in jutranjem sestanku na temo masovne nesreče in ko z Njegoševe zavijem na Bohoričevo zagledam zgornji prizor. Prometna zapora z semaforjem pred vhodom v Centralni urgentni blok UKC. Ne morem verjeti svojem očem.

Si predstavljate takšno zaporo prejšnji četrtek? Sprašujem se, kdo gradbenim podjetjem dovoli pripraviti takšno zaporo? Verjetno kakšna služba na mestni občini ali kaj podobnega. Kdorkoli, da je to dovolil  se igra s človeškimi življenji. V Sloveniji je človeško življenje očitno tako poceni, da prav nihče ne razmišlja o tem, da bi ob takšni zapori pred vhodom v urgenco največje slovenske bolnišnice, lahko kdo tudi umrl. Ne vem zakaj je birokratom tako težko razumeti, da minute v urgenci pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, in če mora reševalno vozilo upočasniti ob takšni zapori, da se z vsako izgubljeno minuto zmanjšuje možnost preživetja.

Razumem, da je ceste potrebno vzdrževati in popravljati, vendar sem prepričan, da se ob bolj natančnem premisleku in načrtovanju lahko izognemo ogrožanju človeških življenj. Vsiljuje se mi vprašanje, zakaj niso vsa popravila dokončali takrat, ko je bil vhod v CUB UKC iz Njegoševe ceste. Vhod je bil prestavljen (na hitro in brez resnega posveta z medicinsko stroko) zaradi zaključka izgradnje sosednjega objekta, o katerem se pa tudi marsikaj šušlja.  Kje se končajo pritiski kapitala in pričnejo birokratske Butale je težko reči.

Vem, da odgovora na moje pisanje ne bo. Tudi uradni protesti najbrž ne bodo pomagali. Odgovorni se bodo potuhnili in upali, da bo asfalt čim prej položen. Mi ostali bomo pa upali, da nam ne bo treba z reševalnim vozilom na Urgenco. Mogoče se bo tokrat razpočil samo milni mehurček, baloni bodo pa ostali v zraku.

  • Share/Bookmark

Po balonu še milni mehurčki?

Okleval sem iz več razlogov. Nesreča, ki se je zgodila prejšnji četrtek je za mnoge, tudi za preživele, tragedija. Pisati javno o svojem delu in svoji vlogi pri tem dogodku, se mi nekako ne zdi etično in sprejemljivo, verjetno smo vsi naredili vse kar smo lahko. Ravno tako ne bom razgrinjal analiz, ki smo jih že pripravili in jih še pripravljamo. Rekel bom samo to, da smo preizkušnjo dobro prestali in da smo se marsikaj naučili. Pohvale seveda padajo na vse strani, nekatere z grenkim priokusom, druge polne obljub s figami v žepu. Zdi se mi, da bo jeseni vsa zgodba izginila kot milni mehurček.
Ravno zato je potrebno poudariti, da pri varčevanju s katerim naj bi plačali grehe nesposobnih bankirjev in skorumpirane politike ne smemo dovoliti, da žrtvujejo vse tiste skupne dobrine, ki smo jih gradili desetletja. Verjemite, da zdravstvo lahko deluje veliko slabše kot deluje v Sloveniji. Ni potrebno daleč odpotovati, da to ugotovite.
Da so se vsa tista številna reševalna vozila lahko vsula na Ljubljansko Barje v četrtek zjutraj gre zahvala več kot dvajsetim letom načrtovanja, opremljanja, izobraževanja in izgradnje mreže NMP v Sloveniji. Res je, da to stane relativno veliko davkoplačevalskega denarja. Res je tudi to, da nimajo vse ekipe vedno veliko intervenc in da se nepoučenim ( na ministrstvu za zdravje) zdi, da so odveč (glej komentar kolegice iz Radovljice). Vendar ali je res potrebno, da umirajo ljudje na cestah, da bi nekega ekonomistka prepričali, da je strošek ekipe NMP upravičen.
Četrtkova nesreča se je zgodila še preden smo pričeli z rednim delom v UKC in smo lahko ustavili vse ne nujne operativne posege. Zato smo imeli na voljo več kot dovolj osebja in opreme. V času dežurne službe je prisotna v stavbi UKC samo dežurna ekipa. In če nihče ni zaseden z nekim nujnim posegom (kar je pri nas izjemno redko) imamo na voljo 5 anesteziologov. To pomeni, da v prvem valu oskrbimo 5 poškodovancev (poškodovancev, ki potrebujejo podporo življenjskim funkcijam). V primeru, da je poškodovancev več, vsaj do prihoda osebja od doma bi moral en anesteziolog poskrbeti za več kot enega poškodovanca. V tem primeru narediš samo najnujnejše. Poleg anesteziologa, hudo poškodovani vedno potrebujejo tudi kirurga. Največkrat travmatologa, pogosto pa tudi kirurge drugih specialnosti, kot so nevrokirurgi, torakalni kirurgi, abdominalni kirurgi, kardiovaskularnega kirurga, plastika, urologa in ginekologa. Dogaja se, ne samo v masovnih nesrečah, da je potrebno nemudoma ustaviti krvavitev v prsni koš ali trebuh. Brez torakalnega ali abdominalnega kirurga ima poškodovanec bistveno manjše možnosti. Pri hudih poškodbah, kjer je potrebno ukrepati hitro in kjer ti izkušnje pomagajo, da pravočasno ugotoviš, da je poškodovanec ali bolnik v težavah ne moremo nadomestiti izkušenega specialista z specializantom ali celo z zdravnikom druge specialnosti.
Zmanjševanje mase denarja za dohodke v javnem sektorju, ali z zmanjševanjem plač, ali z ukinjanjem delovnih mest ali s Fakinsko idejo ukinjanja dežurstev, ne bo Slovenije izvleklo iz težav. Zagotovo bo pa porušilo sistem, ki ga gradimo dvajset let in ki deluje. Velika prednost slovenske medicine pred zahodno Evropo je, da ima veliko izkušenih specialistov v bolnišnicah 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Drugje so takšni specialisti predragi. V Angliji bi tega bili zelo veseli, saj so že ugotovili, da pri operativnih posegih, ki jih izvajajo po polnoči smrtnost pričenja strmo naraščati.
Mogoče bo tragedija, ki se je zgodila vendarle komu odprla oči …

  • Share/Bookmark

Bonitetne ocene padajo, jaz pa na dopustu

Sedaj so na vrsti zdravniški dopusti? Po naročilu politike ali samo zato ker je neznan novinar/ka zavohal senzacijo in možnost, da se prikupi uredniku, ki ga skrbi gledanost. Res je, da imamo nekateri zdravniki veliko dopusta, Dopust se odmerja v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Dodatni dnevi dopusta, ki bodo očitno postali jabolko spora se odmerjajo zaradi izpostavljenosti različnim škodljivim učinkom in obremenitvam okolja v katerem delamo. Tu gre predvsem za rentgensko sevanje in infekt ter druge podobne škodljive učinke. Dopust v tem primeru bolj namenjen zmanjšanju izpostavljenosti kot pa počitku. Škodljivi učinki se tekom let nabirajo (komulirajo) z nepredvidljivimi rezultati. Torej v imenu varčevanja je potrebno žrtvovati zdravje ali celo življenje. Čeprav to zveni dramatično, je ravno to tisto kar elita pričakuje od navadnih državljanov (javnih uslužbencev), da bi lahko sami nadaljevali z eksperimentiranjem, ki mu rečejo uravnoteženje proračuna. Za enkrat ostanem kar na dopustu in upam, da UKC še ne bo v stečaju ko se vrnem z dopusta.

Gospod Fakin, bi bolnišnice kar spravil v stečaj in kaj potem? Bi jih ukinil?. To bi bi bilo verjetno najceneje. Bolnišnice niso del tržne ekonomije. Za delo se ne potegujemo na tržišču. To, da se bodo naši bolniki odšli zdraviti v tujino je pravljica. Le malo se jih to lahko privošči. Dohodek bolnišnic je določen z dogovorom. Torej je izguba vedno posledica slabega dogovora med g. Fakinom in bolnišnicami. Torej če so storitve plačane pošteno tako, da pokrijejo stroške, potem problema ne bi smelo biti. Pa očitno problemi so. Na eni strani obračun stroškov pogosto ne upošteva določenih stroškov ali jih upošteva pavšalno, po drugi strani pa bolnišnice očitno porabljajo denar na druge stvari. Pretežno gre za vzdrževanje in investicije. Če bi šlo za podjetje se seveda nabava nove opreme in izgradnja po navadi financirajo iz zaslužka ali kreditov (ki se poplačajo ali tudi ne z zaslužkom). Bolnišnica ne bi smela služiti na svojih bolnikih. Ker to bi pomenilo recimo napotitve na nepotrebne preglede in posege, ki bi prinašali zaslužek. Tega v javnih zavodih ne počnemo, vsaj zaradi zaslužka ne. Denar bi torej moral prihajati iz drugih virov. Ali bo ta denar na voljo ali ne je največkrat politična odločitev. Odločitev o tem ali neko investicijo v zdravstvu potrebujemo ali ne. Skratka govoriti o stečaju bolnišnici je blago rečeno neresno.

Dogaja se pa nekaj o čemer mediji ne govorijo in priznam, da ne vem točno zakaj. Na to me je s komentarjem opozorila kolegica iz Radovljice. Sloveniji grozi reorganizacija urgentne službe. Sedanje enote se bodo združene v nekakšnih urgentnih centrih. Najbolj pomembna posledica tega je podaljšanje odzivnih časov. V imenu varčevanja ali v imenu samoljubja posameznikov bomo dovolili, da bodo izgubljene dragocene minute. Pred leti so napravili študijo v kateri so primerjali preživetje s časom do pričetka oživljanja. Po 10 minutah ni več možno upati na preživetje. Od ZD Bled do Linhartevega trga v Radovljici je 13 min. Podatek je z Google maps. Seveda bo reševalno vozilo lahko vozilo nekoliko hitreje. Kljub temu minute hitro minevajo. Z vsako minuto, ki jo izgubimo se možnost preživetja zmanjša za 10%. Ali jim je res vseeno?

  • Share/Bookmark