Mesečni arhiv: Oktober 2012

Bravo Matjaž!

Pokončna drža in načelnost zaslužita vso pohvalo. Zato čestitam prof. dr. Matjažu Veselku dr.med. na njegovi odločitvi, da odstopi z mesta predstojnika in mu javno izrekam vso svojo podporo. Prav zabaval sem se ob tem, kako so vsi hiteli zatrjevati, kako se z oskrbo bolnikov in poškodovancev na urgenci ne bo nič spremenilo. Vendar prav v temu je problem. Prepričan sem, da prof. Veselko ni odstopil zato, da se ne bi nič spremenilo, odstopil je zato, da bi bilo bolje.

Bistvo problema, kot ga sam vidim,  je v tem, da imajo poslovni direktorji veliko več besede pri vodenju, kot pa predstojniki kliničnih oddelkov in klinik.  Ta anomalija je nastala najverjetneje iz percepcije nepoučenih politikov o tem kaj je vloga in dejavnost zdravstvenih zavodov. Bolnišnica ni gospodarsko podjetje, ki  mora opravljati svojo dejavnost in pri tem ustvarjati dobiček.  Naloga bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov je oskrba in zdravljenje bolnikov ter poškodovancev. Dobiček ali uspešnost bolnišnice se izkazuje v številu preživelih in ozdravljenih bolnikov ter poškodovancev in ne v denarju (čeprav bolniki in poškodovanci, ko se vrnejo v delovni proces, ustvarjajo dobiček za družbo, ki ga brez bolnišnice ne bi bilo). Za svojo dejavnost bolnišnica troši javni denar. Poraba javnega denarja mora biti racionalna. Vprašanje je kaj je to  racionalna poraba denarja? Poslovni direktor bo opazil, da je na urgenci UKC v zadnjem času porasla poraba zdravila HAEMOCOMPLETTAN, ki ni prav poceni in bo v svoji varčevalni vnemi poskusil porabo omejiti (to še niso poskusili) ali s tem, da bo uporabo prepovedal oz jo dovolil pod posebnimi pogoji, recimo samo z dovoljenjem poslovnega direktorja ali celo ministra (to je zdaj še posebej popularno, čeprav nisem prepričan, da minister sploh ve  za kakšno zdravilo gre). Če bi se posvetovali z zdravniki (predstojniki ali z neposrednimi izvajalci) bi jim povedali, da raziskave v zadnjega desetletja kažejo, da pri masivni krvavitvi naprej zmanjka fibrinogena (enega od faktorjev strjevanja krvi) in da nadomeščanje fibrinogena s HAEMOCOMPLETTAN-om, omogoča boljše preživetje poškodovancev, manjše število zapletov, krajšo hospitalizacijo in tako dalje. Vse omenjeno prispeva znižanju stroškov. Seveda je popolnoma jasno, da nekdo, ki je po stroki ekonomist ne more poznati vseh teh podrobnosti, saj to ni njegova stroka. Delovanje bolnišnice oz kateregakoli javnega zavoda  se vrti okoli takšnih primerov. In smotrno varčevanje v zdravstvu je možno le na način, da se pri oblikovanju strategij vključi medicinska znanost. Zato je popolnoma nerazumljivo, da so ravno poslovni direktorji tisti, ki diktirajo strokovne odločitve v UKC , predvsem preko tega kaj se sme nabaviti in kaj ne, koga lahko zaposliš in koga ne, na koncu celo koliko dežurnih zdravnikov potrebujemo in vse to brez kakršnega koli znanja o medicini. Zato je poteza prof. dr. Matjaža Veselka dr. med. vredna  vse pohvale in podpore.

  • Share/Bookmark

Svetovni dan anestezije

Danes je bil svetovni dan anestezije.  Na današnji dan, 16. oktobra 1846 je William T. G. Morton Massachusetts General Hospital v Bostonu prvič uspešno izvedel anestezijo z etrom.  Zato se čutim dolžnega, da o tem napišem nekaj besed in svojim kolegom anesteziologom čestitam ob njihovem dnevu. Na žalost sem do računalnika uspel priti tik pred iztekom dneva.

Anesteziologija je mlada stroka in kot zdravniška specialnost se je v Sloveniji pričela razvijati šele po drugi svetovni vojni. Vendar je pa zanimivo, da je prva etrska anestezija v Ljubljani izvedena že 1847 leta. Izvedel jo  dr. Nathan, o katerem žal nisem uspel izvedeti veliko. Vem, da je 1849 že uporabljal tudi kloroform. Ljubljana torej nikoli ni dosti zaostajala (tudi danes ne) za sodobnimi svetovnimi trendi. Tudi področna anestezijo v Ljubljani poznamo od leta 1901, ko jo je iz Gradca v Ljubljano prinesel dr. Schleimer.

V letih 1945 in 1946 je v Beogradu delovala enota za plastično kirurgijo, ki sta jo vodila dr. Patrick Shackleton in dr. Russell Davies. Ta dva sta organizirala prva izobraževanja na področju anesteziologije v takratni Jugoslaviji. Prim. dr. Draga  Hočevarja, ki je bil kirurg,  je prof. Lavrič (prvi Ljubljanski profesor kirurgije) zadolžil, da se posveti anesteziji. Prim. Hočevar je torej bil prvi slovenski anesteziolog. Kmalu so mu sledili drugi, ki so usposabljali v tujini, nato pa tudi doma. Iz šest in dvanajstmesečnih tečajev se je razvila šest letna specializacija. Danes ima Slovenija okoli 200 aktivnih anesteziologov.

  • Share/Bookmark

Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?

Slišal sem, da bo sedaj ZZZS morala plačati zdravljenje kjerkoli v tujini.  Ostane nam samo, da izberemo najboljšo ustanovo in najboljše zdravnike in odidemo. Izbiranje seveda ni tako enostavno kot zgleda na prvi pogled. Tudi če izhajamo iz slovenske folklore po kateri so domači zdravniki slabi in so vsi, ki delajo za italijansko in avstrijsko mejo bistveno boljši (madžarska in hrvaška seveda ne štejeta), bo težko izbrati. A so boljši Italijani ali Avstrijci? Mogoče bi bilo bolje, če bi šli kar v Nemčijo ali v eno od Skandinavskih dežel. Za tiste, ki imajo kaj pod palcem in ki mojega bloga verjetno ne berejo ponuja rešitev Quintessentially Viavi.  To je nekakšno podjetje, ki svojim (bogatim) članom uresničuje želje.  Recimo z limuzino vas odpeljejo v službo, pripravijo vam večerjo na ledeni gori sredi morja in podobne neumnosti. Vendar poleg neumnosti ponujajo jo resne stvari kot je ta z izbiro naj zdravnika in bolnišnice, ali elitne šole za prestolonaslednika. Kakšna je članarina in koliko slovenskih menedžerjev je članov me prav za prav niti ne zanima. Tisto kar bi mene zanimalo je kakšne kriterije za izbor zdravnikov in ustanov uporabljajo.

Kriteriji, ki se uporabljajo za ustanove so verjetno  neki vsem dostopni podatki o uspešnosti zdravljenja.  Vendar so številke vedno odvisne od številnih dejavnikov, ne nazadnje od obolevnosti lokalnega prebivalstva. Da ne bom šel predaleč bo bežno omenil rezultate študije  letos objavljene v eni najpomembnejših strokovnih revij “Lancet”. Po podatkih te študije je umrljivost po operativnih posegih v Sloveniji 2,9%, kar je verjetno v primerjavi z UK, ki ima umrljivost 3,6%, ali z Hrvaško kjer je 7,4% dobro. Zakaj so že slovenski zdravniki slabi?

Še težje je ocenjevati posameznega zdravnika. Uspešnost zdravljenja ni nujno pravi kriterij, saj na to uspešnost vpliva tako osebje kot drugi zdravniki, organizacija bolnišnice oprema in tako dalje. Nazivi, uspešnost pri akademski karieri ni nujno enaka uspešnem kliničnem delu. Poznam kar nekaj kolegov, ki razen specializacije niso dosegli ali želeli doseči drugih akademskih nazivov pa so kljub temu odlični zdravniki in kliniki. Enako dober raziskovalec z veliko objav ni nujno dober klinični zdravnik. Poleg tega pri bolniku veliko šteje odnos, empatija, način komuniciranja. Vsem, ki se zaradi nezaupanja želijo zdraviti v tujini lahko rečem edino – good luck.

Vsaj tri prispevke sem zasledil, dva v Delu in enega v Dnevniku o odhajanju slovenskih zdravnikov v tujino. Ali Vas res čudi, da zdravniki odhajajo, po vsem kar nam je izrečeno in s čem nas še vedno obkladajo tudi v komentarjih na omenjene prispevke.  Varčevanje daje menedžmentu izgovor, da poskuša ne vse možne načine zmanjšati plačilo, omejiti nabavo, skratka zmanjšati stroške. Pogoji dela se slabšajo in s tem tudi pogoji za zdravljenje bolnikov. Trenutno bolnike najbolj ogroža zmanjševanje dežurne službe. Mladi kolegi, ki so polni elana bodo zagotovo želeli delati v bolj urejenih okoljih in jim nič ne zamerim.

Zanimivo je, da v komentarjih prevladuje zgražanje in večina kolegom očita, da so se izobraževali na račun družbe, sedaj pa to družbo zapuščajo. Nihče se ne vpraša, kaj bi bilo potrebno storiti, da se temu begu možganov izognemo. Številke, ki jih v svojem prispevku v Delu navaja g-pa Zupančič so zanimive, vendar bi potrebovale komentar. Najbolj zanimiva bi bila struktura tega zneska. Kaj vse se s tem denarjem plača? Še posebej ko gre za tistih 236.500 €, kolikor naj bi stala specializacija. Kolikor vem se mentorski dodatki gibljejo med 10 in 20 € na mesec. Ali se iz tega denarja zagotavlja osebni dohodek specializanta? Potem nikakor ne moremo govoriti o denarju, ki bi ga zdravnik dobil za izobraževanje in bi ga moral sedaj povrniti temveč govorimo o osebnem dohodku, ki ga je zaslužil med specializacijo. Če temu ni tako, se sprašujem kam je ta denar odšel, saj si mladi kolegi z denarjem, ki ga dobijo za izobraževanje niti spodobnega tečaja ne morejo plačati (tudi tiste, ki naj bi bili obvezni). Če denar dobi bolnišnica, ta denar ponikne, ker nihče, ki dejansko uči specializante ne dobi niti centa. Drugih stroškov pa z specializanti ustanova nima. Specializanti delajo, se učijo (pretežno v svojem prostem času) in v svoje znanje morajo veliko vložiti. Tudi dr. Krkoviča se spomnim iz njegovih specijalizantskih časov. Za njega mi je vedno bilo žal, da ga nismo mogli zadržati v Sloveniji.

Predlogi, ki bi omejevali odhod z odplačevanjem nekih namišljenih dolgov zelo dišijo po nekem novodobnem suženjstvu. Znanje je edina stvar, ki nam jo nihče ne more vzeti, niti varčevalni ukrepi vlade. Namesto, da bi kolege prisilili, da ostanejo v Sloveniji, bi jih mogoče bilo bolje  na nek način za to motivirati. Če se vrnem na začetek bodo Slovenci pač odhajali v tujino na zdravljenje k Slovenskim zdravnikom, ki bodo v tujini delali.

  • Share/Bookmark