Mesečni arhiv: December 2012

Mi se pa akreditiramo!

Prejšnji teden je zagotovo nastalo nekaj novih želodčnih razjed. Posamezniki so živčno tekali po naši dragi ustanovi in poskušali zgladiti in poravnati še zadnje gubice pred prihodom komisije, ki se baje vprav vse vtakne in ji nič kar počnemo ni všeč. Z eno besedo akreditacija.

Šušlja se, da je akreditacija velik biznis (http://www.finance.si/347127/Akreditacije-bolnišnic-so-velik-biznis). Prebral sem nekje, da je slovenjgraška bolnišnica morala odšteti 75.000 €, na URI Soča  pa 22.100 € (http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/1042443714) da so dosegli blaženost akreditacije. Koliko nas to stane v UKC ne vem, številk o katerih se šušlja pa ne bom navajal. Zagotovo pa gospodje iz DNV niso prišli zastonj.

Najprej sem na to akreditacijo gledal kot na nekaj hudo nepotrebnega in zgrešenega. Zgodbe iz drugih bolnišnic in dogajanja neposredno pred obiskom ocenjevalne komisije so pri meni ustvarile vtis, da gradimo Potemkinove vasi, ki jih bomo takoj ko nam obrnejo hrbet porušili. Iz razgovora s kolegi, ki so bili neposredno udeleženi pri tem ocenjevalnem obisku in so bili deležni vseh tistih vrtajočih vprašanj sem ugotovil, da pa zadeva le ni tako slaba in da nam lahko prinese tudi kaj dobrega.

Brezpogojno prilagajanje nekim mednarodnim standardom, brez upoštevanja lokalnih razmer se pogosto ne zdi smiselno. Vendar, če poskusimo problem gledati iz drugega zornega kota lahko ugotovimo tudi to, da nas lokalne razmere pogosto močno omejujejo in da nas prilagajanje mednarodnim standardom lahko prisili, da lokalne razmere izboljšamo. Ne želim se spuščati v podrobnosti saj teh je izjemno veliko. Omenil bi le tiste stvari, ki so se meni zdele zanimive in koristne. Zagotovo pa to niso edine koristi, ki jih bomo od tega procesa imeli.  Ena od poglavitnih prvin tega akreditacijskega postopka je prilagoditev standardom ISO 9001. Gre za nadzor in upravljanje s kakovostjo. “ Quality management ” mi gre sicer veliko lažje v uho, upravljanje s kakovostjo se mi zdi nekako izumetničeno in nenaravno. Pomembna je seveda vsebina.  Sistematičen pristop nadzoru kakovosti in razvoj sistema je za naše zdravstvo izjemno pomemben. Do sedaj je ta nadzor potekal sporadično na iniciativo posameznikov in odstopanja po navadi niso imela nekega učinkovitega epiloga v smislu izboljšanja. Pri tem se mi zdi še najbolj pomembna zahteva po udeležbi medicinskega osebja (zdravnikov)  tako pri načrtovanju kot pri delovanju  sistema nadzora.  V bistvu je to tisto, kar zdravniki že dalj časa zahtevamo.  Uspešnost zdravstvenega sistema ne morejo presojati laiki. Sistem nadzora kakovosti morajo načrtovati zdravniki. Poenostavljeno to pomeni, da je potrebno procese in postopke standardizirati in potem preverjati ali postopki dejansko potekajo v skladu s predpisanimi standardi.  Nekaj dela je že opravljeno, saj smo standardne postopke v glavne že oblikovali. Problem je v nadzoru. Za nadzor je potrebna ustrezna dokumentacija in nekdo, ki to dokumentacijo pregleduje. Idealno bi bilo, če bi imeli IT podporo in ne bi bilo potrebno pregledovati cele gore papirjev. Zdi se mi, da je v preteklosti to bil ključni problem. Saj nihče od zdravnikov, poleg svojega rednega dela nima časa, da bi se s tem ubadal. Drugi, ki naj bi se stem ubadali, pa niso bili sposobni prave presoje.

Druga stvar, ki zna prinesti zanimive rezultate so klinične pravice (clinical privileges). Po domače kdo sem kaj početi. Percepcija javnosti in laikov, da zdravnik z diplomo MF ali celo z specializacijo zna in sme delati vse je zgrešena. To vsi, ki se z resno medicino ukvarjamo vemo. Kontinuirano izobraževanje je conditio sine qua non v medicini.  Pridobivanje kliničnih pravic pomeni predvsem izobraževanje. Če nekoliko poenostavim, na urgenci ne bi smel delati nihče , ki ni opravil ETC  (European Trauma Course) ali ATLS (Advanced Trauma Life Support Course). To so standardizirani tečaji oskrbe poškodovancev. Akreditacija od nas zahteva, da takšne kriterije postavimo. Kriterije naj bi postavili zdravniki (ne politiki in ne menedžment). Če bomo to v resnici zahtevali (osebno upam, da bomo) bo ustanova morala omogočiti izobraževanje, torej plačati kotizacije za tečaje.  V nasprotnem, ne bo dovolj ljudi, ki bi lahko na urgenci delali. Drugi način je, da stimulira zdravnike (verjetno z dodatnim dohodkom), da v tečaje investirajo sami (si sami plačajo).  Naivno je pričakovati, da si bodo posamezniki plačevali tečaje iz svojega žepa, čeprav od tega nič nimajo ( razen znanja, ki ga nihče ne ceni).  Nekateri tečaji, recimo ALS (Advanced Life Support Course) so prisotni več kot 10 let v Sloveniji. Prvega sem organiziral leta 2001. Od takrat smo se velikokrat pogovarjali, da bi tečaj postal del obveznega programa specializacij, vendar se je vedno ustavilo pri financiranju. Takoj ko je nekaj obvezno, je potrebno zagotoviti tudi denar za izvedbo, sicer je obvezno samo na papirju. Mogoče bo pa pritisk akreditacijski presojevalcev le prispeval, da tudi to rešimo.

Kako smo opravili prvo presojo ne vem. Navadnim smrtnikom nam poročilo presojevalnega tima ni dostopno. Če to kar vem o stanju v ustanovi primerja z zahtevam, ki sem jih našel na različnih koncih na medmrežju se nam slabo piše. Ali pa dobro, če bo proces akreditacije dosledno izveden. Kot pravijo v Srbiji “Živi bili pa vidjeli”.

  • Share/Bookmark