iatrogeni

Svet in življenje okoli nas, skozi zdravniške oči.

IŠČEMO MINISTRA

Komentiraj

Objavil/a dv58 26.01.2014 ob 10:10 pod Aktualno, Slovenija, politika, zdravstvo

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark
 
4 odgovorov na “IŠČEMO MINISTRA”
  1. stricmarc - 26.01.2014 ob 11:25

    Od ministra pričakujemo zdravstveno reformo,s katero bodo vsi zadovoljni: zdravstveno osebje, občani, dobavitelji, politika… V vsakem primeru bo potrebno več denarja ali iz blagajne ali zasebnih žepov, saj po znesku za zdravstvo na prebivalca krepko zaostajamo za razvito Evropo, pri tem pa pričakujemo evropsko primerljivo kvaliteto.
    Ker pa se politika ne more niti znotraj koalicije poenotiti, kaj sploh hočemo in kako to doseči, caplajmo na mestu in se delamo, kot da je vse OK. V resnici pa že danes bolnikom, ki so neperspektivni nevplivni starostniki), odtegujemo kvalitetna zdravila in ne vzdržujemo življenja na aparatih v nedogled. Prvo si moramo naliti čistega vina, se opredeliti za cilje in pot do njih, potem pa bo lahko minister izvedel oz. operacionaliziral reformo. Priviligirani dejavniki pričakujejo od reforme le malo več denarja in vse bo OK( med njimi tudi Fakin).Eden ključnih problemov pa je, da vplivni dejavniki igrajo na čustva ljudi preko medijev in da niti stroki ni zaupati, saj se prodaja za male denarje. Ta problem stroke pa je najbolj pereč ( bolj kot korupcija), saj pravzaprav niti strokovno recenziranem elaboratu ni zaupati ( primer TEŠ6). In na kaj se potem naj upre politika?

  2. dv58 - 26.01.2014 ob 19:42

    Hvala za komentar. Z večino navedb se strinjam. O zdravilih, če so dostopna (torej, če so dovolili nakup) in o podpori življenjskih funkcij odločamo zdravniki. Perspektivnost in vplivnost starostnikov z odločitvami o zdravljenju nima nič. Odločitev je največkrat rezultat poglobljenega premisleka in natančne presoje bolnikovega stanja. Podaljševanje trpljenja ni nikomur v prid.
    Kdo je stroka? To je za laika vedno težko vprašanje (politiki so pretežno laiki). Na državnem nivoju so to lahko zdravniška združenja. Zdravniki se združujemo glede na specialnosti ali področja s katerimi se ukvarjamo. Znotraj teh združenj je kaj hitro jasno kdo je kod in kdo se s čim ukvarja. Zdravstveni svet in strokovni kolegiji so bili neka oblika komunikacije z stroko. Žal ministri ali njihovi uradnički nasvetov in stališč teh organov niso nikoli upoštevali.

  3. stricmarc - 27.01.2014 ob 21:07

    Ker nisem zdravnik, ne poznam vaših etičnih norm, ko govoriva o stroki. Za tehnijko pa lahko povem, da ugledni strokovnjaki pišejo pozitivne recenzije elaboratov, investicijskih načrtov ( pa naj gre za ekonomsko ali tehnično plat), pa se potem pokaže nasedla investicija. Pravzaprav se nikoli nismo spraševali o odgovornosti stroke, pač pa le o politični, če je neka politična obcija videla v tem korist. Tudi pri plagiatorstvu nisem zasledil moralne odgovornosti mentorjev in članov komisije, da bi se ugled stroke povečal. Ne, vse ostaja na političnem obračunu in na novem programu za odkrivanje ponaredkov. Sedaj bo pač potrebno besede malo bolj premetati.
    O zdravljenju starostnikov pa sem imel predvsem v mislih, da bo glede na razpoložljiva sredstva potrebno ljudstvo povedati, koliko zdravja lahko dobi in da ni zdravnik tisti dežurni krivec, ki nam noče in noče predpisati teh in teh zdravil.

  4. dv58 - 28.01.2014 ob 18:23

    V medicini se kvalitetni strokovni prispevki podrejajo strogim pravilom in so ponavadi objavljeni v revijah, kjer so pred objavo pod drobnogledom uglednih strokovnjakov (peer review). Vse trditve v pravilu morajo biti argumentirane s tujimi ali lastnimi raziskavami. Vplivnost in teža sklepov avtorja je odvisna predvsem od metodologije raziskave. Največjo težo imajo dvojno slepe randomizirane in kontrolirane raziskave. kjer se poskuša slučajnost in morebitna pristranskost izključiti. V načelu se avtorju zaupa, da je postregel s pravimi številkami. V večini primerov je to tako, saj avtorji razen strokovnega ugleda ne dobijo nič drugega. So tudi izjeme, kot je bila nedavna Nemška afera s prof. Boldtom, ki so mu dokazali, da je podatke ponarejal. V tem primeru je afera imela sodni epilog. Vse študije, tega avtorja so izločene iz nadaljnjih obravnav in se na njih nihče več ne sklicuje. Avtorji morajo načeloma hraniti originalno gradivo (laboratorijske rezultate in podobno) in to gradivo je težko potvarjati.
    V večini primerov, ko zdravniki pišemo obrazložitve za nabavo določene opreme ali zdravil se sklicujemo na zgoraj omenjene objave in ne na lastno percepcijo ali izkušnje, čeprav ima tudi to svojo težo, še posebej, če se z nekim poklicem ukvarjaš 25 do 30 let. Žal pa tisti za katere je potrebno te obrazložitve pisati večinoma tega gradiva niti preberejo ne. Še manjkrat se pa zgodi, da bi, v primeru zavrnitve, dobili odgovor z razlago.
    Imel sem pa priliko prebrati nekaj elaboratov za nekatere gradnje in obnove v različnih bolnišnicah in padlo mi je v oči, da je velikokrat vsebina čisti larpulartizem. Avtroji teh elaboratov pišejo o stvareh (recimo zakaj neka bolnišnica potrebuje oddelek intenzivne terapije), ki jih očitno ne razumejo. Pišejo samo zato, da bi nekaj bilo napisano, da bi povečali število strani ali kaj podobnega. Cena za te stvaritve so pa, v mojih očeh, bajeslovne, recimo od 100 do 150 tisoč evrov. Takih poslov s katerimi se mastno služi je zelo veliko. Celo ministri imajo podjetja, ki večinoma svetujejo in pišejo elaborate. Ker je vse skupaj vezano neposredno na dohodek, je strokovnost verjetno zelo vprašljiva.
    Priznam, da me takšne stvari zelo jezijo. Samo dva razloga sta, da se dovoli trošenja javnega denarja na ta način: ali so ljudje, ki to dovoljujejo, popolni bedaki, ali pa so tudi sami pristavili svoj lonček.

Na vrh

Komentiraj

Za komentiranje morate biti prijavljeni.