Mesečni arhiv: Marec 2014

Komentarji

Danes zjutraj sem prebiral komentarje na sobotno omizje o zdravstvu na POP TV in sem presenečeno ugotovil, da se je med številnimi na pol pismenimi primitivci, ki pljuvajo po zdravnikih našel posameznik, ki si je zdravnike drznil tudi zagovarjati in to tako uspešno, da so ostali izgubili interes. Še sam bi težko kaj dodal.

Debata se je razvnela tudi pri komentarju dr. Bitenca o tem kako je bil plačan, ko je delal v naši ustanovi in koliko je za to delal. Ker se ga še dobro spominjam iz tistih časov, bi rekel, da ni bil nikoli brez dela, vendar je pa delo v ustanovi kot je UKC nujno drugače organizirano kot je v privatni ustanovi. In njegove odgovornosti so zagotovo večje, saj mora skrbeti za številne stvari, ki jih v UKC ne delamo zdravniki.

Plačilo po delu je zagotovo dobra ideja, vendar bi zahtevala individualne pogodbe. Ob tem se seveda zastavi vrsta vprašanj. Ugibam, da imajo individualne pogodbe v UKC samo vodstveni delavci (večina jih ni zdravnikov). Ostali dobimo po kolektivni pogodbi in zakonu. Prvo vprašanje, ki se mi zastavi je, kdo bo odločal o tem koga bo s individualno pogodbo najel UKC. Če bo to podobno sedanji situaciji, ko različni poslovni direktorji svojo funkcijo dojemajo napačno, in bo sklepanje teh individualnih pogodb prepuščeno presoji laikov, je težko pričakovati, da bomo imeli prave strokovnjake na pravem mestu. Poslovni direktor, ki naj bi urejal finance ne more ocenjevati ali je na pr. nek otroški srčni kirurg primeren ali ne, saj o otroški srčni kirurgije ne ve ničesar. Otroška srčna kirurgija je pravzaprav enostavna, saj je večina kirurgov dovolj samokritičnih in se nihče ne bo lotil operacije, ki ji ni kos. Na mnogih drugih področjih so pa meje zelo zabrisane in pogosto se zdi, da tudi neposredno vpletenim ni popolnoma jasno kje  te meje so, kaj nekdo lahko opravlja in česa ne.

Formalno medicinsko izobraževanje, ki se konča po medicinski fakulteti diplomantom sicer da ogromno teoretičnega znanja, vendar pa prav nobenih kliničnih izkušenj. Specializacija, ki vedno sledi medicinski fakulteti (saj brez specializacije sedaj ne sme nihče delati, kar je svojevrstna nezaupnica medicinskim fakultetam) je podobna vajeništvu, malo gledaš, potem malo poskusiš in nato lahko že učiš. Kljub temu, da mora vse preizkusiti je mlad specialist šele na začetku in si šele pričenja nabirati izkušnje. Tako kot v vsakem poklicu je tudi tu pomembna kilometrina. Bolj je specializirano neko področje več izkušenj je potrebno. Če imamo v Sloveniji samo dva ali tri zdravnika, ki sta sposobna nek poseg izpeljati potem bi njihova individualna pogodba morala to odražati. Ker gre za zdravnike to seveda ni sprejemljivo. Nihče se ne razburja, ko je nek nogometni klub pripravljen plačati stotine tisoče evrov za nakup dobrega nogometaša. Nogomet je vendar najpomembnejša nepomembna stvar na svetu in brcanje žoge je znanost in umetnost. To, da nekdo na miniaturnem srcu zna napraviti Fontanovo, Glennova ali celo Norwoodovo operacijo pa ni nič posebnega in je primerno plačilo tako ali tako predvideno s kolektivno pogodbo. Kdo je torej tisti, ki zazna potrebo po takšnih strokovnjakih, v neki ustanovi. To zagotovo ne morejo biti laiki. Saj se jim še sanja ne kaj pravzaprav morajo kupiti z neko individualno pogodbo. Vendar sem skoraj prepričan, da prav laiki odločajo v tistih redkih primerih, ko se takšne pogodbe podpišejo. Da bi to postal model, torej, da bi z individualnimi pogodbami nagradili strokovnost in delo je po mojem mnenju nemogoče, dokler o tem odločajo ljudje, ki menijo, da so zdravstvene ustanove tovarne ali podjetja, ki morajo izkazovati dobiček, da se lahko lastnikom izplačajo dividende. Če bi se uspešnost v zdravstvu merila s številom preživelih in s številom tistih, ki jih uspešno vrnemo v delovni proces, bi mogoče strokovnost postala pomembna in bi dobre strokovnjake bili pripravljeni tudi plačati. V tem momentu, dobri strokovnjaki povzročajo samo stroške, saj operirajo, povečujejo število pacientov v intenzivni terapiji (najdražje zdravljenje) pa v bistvu zato ne dobimo prav nič več denarja.

No, in smo pri Fakinovih letnih planih. Dejstvo, da se vsako leto proti koncu leta začne omejevati število sprejemov in operaciji je za mene izjemno nečedno početje. To, da g.Fakin lahko omeji število storitev, ki jih mora plačati, je izjemno učinkovit način dela za zavarovalnico. Predstavljajte si, da bi zavarovalnica Triglav na koncu leta omejila število škodnih primerov, pri katerih bo povrnila škodo. Kdo bi se v takšni zavarovalnici želel zavarovati?  Obvezno zdravstveno zavarovanje plačamo brez vprašanja. V bolnišnicah, bolnikov in poškodovancev ne moremo odklanjati, samo zato ker se je g.Fakin za-planiral. Preseganje plana povzroči rdeče številke. Zavedam se seveda, da stvari niso tako enostavne. Vendar bi za začetek morali zahtevati, da se vsaka storitev plača ne glede na plan. Mogoče bi potem lažje dobili zdravnike, v kakšne odročne kraje in ne bi bilo potrebno krajanom zbirati dodatnega prispevka, zato, da bi zdravnika obdržali.

  • Share/Bookmark