Mesečni arhiv: Avgust 2014

Ebola – ali nas mora biti strah?

Ebola povzroča hemoragino vročico, vročinsko bolezen pogosto povezano z motnjami v strjevanju krvi in odpovedjo imunskega sistema. Smrtnost se giblje od 50 – 90 %. Dosedanji izbruhi v zakotju Afrike so hitro izzveneli, malo zaradi velike smrtnosti, malo pa zaradi odročnosti krajev v katerih so epidemije nastale. Tokrat je epidemija ušla nadzoru in z večanjem števila obolelih se povečuje verjetnost, da se bolezen pojavi v Evropi ali celo pri nas.

Bolezen se prenaša ob tesnem stiku z bolnikom in njegovimi izloči, krvjo, blatom, urinom, semenom, solzami … Lahko upamo, da je za razliko od Afrike, zdravstvena služba pri nas bolj učinkovita. Bolniki naj bi postali kužni šele ob pojavu simptomov. Simptomi se po okužbi z virusom Ebole pojavijo od 2 do 21 dni, tipično 8  - 9 dni po okužbi. Žal nisem popolnoma prepričan, da vemo ali je bolnik v inkubacijskem obdobju kužen ali ne. Upajmo, da ni. Bolezen tudi po pojavu simptomov težko prepoznamo in bolnik lahko v tem zgodnjem obdobju (krvavitve se pojavijo pozno) okuži okolico. Neposredno ogroženi so tisti, ki bolnika negujejo. Med temi so tudi ali predvsem zdravstveni delavci. Zdravniki in zdravstveni delavci prvega kontakta so najbolj ogroženi, vsaj na začetku epidemije, ko okužene bolnike ne pričakujejo.

V mikrobioloških laboratorijih Ebolo razvrščajo v 4 varnostno kategorijo (BiosafetyLevel 4), ki je rezervirana za smrtonosne bolezni za katere ni zdravila ali cepiva. In čeprav je do večine okužb v laboratoriju prišlo zaradi vboda z okuženo iglo, morajo v laboratorijih nositi zaščitne obleke s pozitivnim tlakom, delajo v popolnoma izoliranih prostorih z negativnim tlakom, v katere vstopajo skozi posebna vrata (airlock). Zakaj ? Če se pa Ebola prenaša samo s tesnim stikom z bolnikom in njegovimi izločki. Mogoče zaradi tega ker zračni prenos Ebole ni popolnoma izključen. Zagotovo vemo, da se Ebola lahko prenaša z aerosolom, kar je še posebej nevarno pri izvajanju posegov na dihalih. Meni se je že zgodilo, da me je poškodovanec ob intubaciji poškropil s krvjo. Ob takšnih postopkih največkrat uporabljamo zaščitna sredstva, ščitnike za oči (včasih tudi očala), maske in podobno. Za Ebolo so potrebni nekoliko bolj rigorozni ukrepi in bolj varna zaščitna oblačila in predvsem maske. Upam, da smo kaj takšnega dobili tudi v CUB UKC. Urgentni oddelki smo pač vstopna vrata bolnišnice. Večina agencij, pri nas in v svetu, trdi, da je dovolj, če zaščitna obleka (kjer obstaja nevarnost aerosola) nepropustna za tekočine in prekriva celo telo vključno z čevlji. Potrebne so dvojne rokavice in zaščita očala ter goste nepropustne maske. In zakaj ne skafandre ? Verjetno zato ker je tveganje, da se z Ebolo srečamo majhno in je glede na ceno bolj izpopolnjene zaščitne opreme, sprejemljivo. Pa kaj, če se okuži 1 – 2 % zdravnikov ali sester, to si še lahko privoščimo. Nikakor si pa ne moremo privoščiti (v tem varčevalnem obdobju) nabavo drage zaščitne opreme, ki jo verjetno ne bi nikoli uporabili.  Zmanjkalo bi nam denarja za številne projekte, pri katerih vsi udeleženi lahko zaslužijo.

Očitno ne bomo nikoli podobni Dastin Hoffmanu, pa se lahko še tako trudimo. Ali nas torej mora biti strah?

  • Share/Bookmark

Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark