Okostnjaki

Nedavno (v torek med dežurstvom) sem odkril okostnjake s Portala PLUS (http://www.portalplus.si/). Gre za nadvse zanimivo branje ob katerem so se, si mislim, mnogi privoščljivo muzali. Vendar, če pogledamo širšo sliko je sporočilo teh dveh prispevkov zelo jasno: slovenska medicina je zanič, zdravniki v Sloveniji ničesar ne vedo, UKC je… Ob tem, ko se politiki veselijo boljše pogajalske pozicije, (saj zadaj ko je razkrito da nič ne znajo ne bodo mogli zahtevati večjih plač) nihče ne pomisli, da slovenski bolniki drugih zdravnikov in boljše terciarne ustanove nimajo. Rušenje zaupanja med bolniki in zdravstvom je predvsem v škodo bolnikom. Zelo malo je namreč takšnih, ki si bodo lahko privoščili zdravljenje na klinikah, kjer kvalitetne študije objavljajo po tekočem traku. Ta, velika večina, se bo sedaj k zdravniku podala še z večjim strahom.

Trditvam o številu objav in o vplivnosti revij in prispevkov ne bom oporekal, čeprav bi se tudi o teh trditvah lahko razpravljalo. Nikakor se pa ne morem strinjati z insinuacijo avtorjev ” Okostnjakov”, da je raziskovalno delo odsev strokovnosti in kliničnega znanja in da je kvaliteta kliničnega dela odvisna od števila objav v različnih strokovnih revijah. Večina zdravnikov ni raziskovalcev, kar pa ne pomeni, da ne znajo brati in da ugotovitve raziskav, ki so jih opravili drugi, ne znajo uporabiti pri svojem delu. Zato je trditi, da zaradi tega ker je raziskovalno delo pri nas manj spodbujano, bolnik ni na prvem mestu, blago rečeno neodgovorno in ne zdrži kritike. Da nekdo postane dober klinični zdravnik mora poleg rednega izobraževanja in spremljanja literature nabrati tudi izkušnje. Kirurg lahko naredi veliko raziskav  in objavi veliko prispevkov, vendar pa če ne operira, ne more biti dober kirurg. To velja za vsa področja medicine. Medicina je praktična znanost in brez praktičnih izkušenj ni dobrih zdravnikov. Zato je zgodba z mladimi raziskovalci, ki se jo nekateri še spominjajo zgrešen poskus. Dobre raziskovalne ideje lahko dobiš šele ko spoznaš stroko.

Objavljanje člankov v mednarodnih revijah z visokim “impakt” faktorjem je cela industrija, ki temelji na tradiciji. Za objavo v priznani reviji moraš izpolniti vsaj enega od dveh pogojev: raziskava mora biti izjemno dobra, originalna in metodološko neoporečna ali pa mora med biti med avtorji vsaj eno znano ime. Posamezniki, ki so imeli srečo in so se v nekem obdobju svojega šolanja usposabljali v tujini in se tam pridružili poznanemu raziskovalnemu timu, so svoje raziskave lažje zrinili v pomembne revije. S tem ne želim povedati, da so te raziskave bile slabe, ravno nasprotno. Brez pomembnega imena med avtorji, pa mora raziskava izstopati in prekašati običajno raven. Za izdelavo takšnih raziskav je potrebno sistematično zagotavljati potrebne pogoje in infrastrukturo. Spominjam se, da sem pred leti, v Angliji srečal posameznike, ki so bili zaposleni v bolnišnici z namenom zbiranja podatkov (audit ali research clerks). Danes so na voljo računalniki in bolnišnični informacijski sistemi. Pri nas imamo celo štiri, žal nepovezana in slabo delujoča. Če želim izvedeti, kakšno je preživetje po oživljanju moram za vsakega bolnika, ročno preverjati ali je še živ. To moram početi v rednih časovnih intervalih do odhoda iz bolnišnice. Potem se ponavadi sled izgubi. Če z raziskavo želimo preveriti vpliv nekega dejavnika na klinično dogajanje ali izhod zdravljenja je ponavadi potrebno vključiti veliko bolnikov. Na primer v študijo CRASH 2 s katero so pokazali, da imajo poškodovanci, ki dobijo traneksamično kislino boljše preživetje, so vključili 20000 poškodovancev. Smrtnost se je zmanjšala za 1,5%, upadla je z 16% na 14,5%. Če želim pregledati v našem informacijskem sistemu 10 bolnikov porabim 6 do 8 ur, kar pomeni, da bi 20000 bolnikov obdeloval  6 let vsak dan, v tem primeru ne bi mogel ničesar drugega delati. To so samo nekatere od objektivnih ovir. Odpravljanje teh ovir zahteva sistemski napor in….. denar. Ob tej magični besedi se pa vse ustavi.

Če bodo politika, zavod za zdravstveno zavarovanje in vodstva posameznih ustanov v neki daljni bodočnosti ugotovili, da je izobraževanje in raziskovalno delo pomembno za razvoj zdravstva se bodo, zelo počasi, stvari začele spreminjati. V tem trenutku denarja primanjkuje tudi za najnujnejše.  V tem trenutku so in eno in drugo področje prepuščeni iznajdljivosti posameznikov, kar pa kot vidite rezultira v “okostnjakih”

Mogoče imajo novinarji in uredništvo Portala PLUS pravico povedati, tudi tiste stvari s katerimi se ne strinjamo, vendar so pa dolžni poročati objektivno in pri tem upoštevati javni interes in javno dobro ljudi, katerim naj bi služili, sicer postanejo sami sebi namen ali se jim zgodi ravno tisto kar očitajo “main stream” medijskim glasilom. Žalostno je, da svoje politične orientacije nikakor ne morejo ali ne želijo prikriti. Strupena zlonamernost tega prispevka, ki ni usmerjena samo v posameznike, ki jih grobo žalijo in se jim posmehujejo, temveč v slovensko zdravništvo v celoti, blati ugled zdravnikov in največje slovenske zdravstvene ustanove, ki sicer ima veliko težav, pa vendarle se tam uspešno zdravi in pozdravi tisoče Slovencev. In vsi malce težji primeri slej ali prej končajo v UKC (tudi iz sosednjih držav). Glede na žaljivo aroganco s katero je prispevek napisan bi si človek mislil, da je vsaj polovica uredništva, ki se je podpisalo pod objavo, dobila Pulitzerjevo nagrado in redno piše za Time.

  • Share/Bookmark

6 komentarjev na "Okostnjaki"

  1. budra, dne 12.07.2015

    Očitno naročeni članek s ciljem političnega obračuna. Če si opazil, ni naveden avtor, le “redakcija”. Najbrž je pisca članka sram in se ne želi kompromitirati. Zadeva me je v mislih vrnila v čase po ruski okupaciji Čehoslovaške. Tudi takrat je žurnalistika dosegla dna.

  2. dv58, dne 12.07.2015

    Hvala za komentar!Članek je moral pisati insajder, nekdo, ki ve kako se ocenjuje “impact”. Omenja se tudi ime, ki ga pa ne bom zapisal, ker tega ne morem dokazati. Vtis imam, da gre za maščevanje užaljenega raziskovalčka, ki se pa kot zdravnik verjetno ni posebno izkazal. Političnim strukturam, ki v Portalu PLUS vlečejo niti, je seveda vse skupaj voda na mlin. Saj je naročeni senzacionalizem njihov vsakdanji kruh.

  3. Rado, dne 22.08.2015
    Rado

    Pred časom smo tu imeli pogovor o tem, kdo naj vodi zdravstvo.
    Tvoja teza je bila, da ni nobenega dvoma, da morajo to biti zdravniki sami /stroka/.
    Moja (in še številnih) pa, da ne morete biti hkrati izvajalci (zdravljenje) in odločevalci (vodenje ustanov).

    Zdaj ni nobenega dvoma več. Zdravnike je treba omejiti. Omejiti jih na operacijske sobe in ordinacije, vodenje zdravstva pa mora biti v rokah, s strani ljudstva postavljenega strokovnjaka ekonomsko organizacijske smeri.

  4. dv58, dne 22.08.2015

    Vaš komentar bom objavil, ker spoštujem kulturo dialoga, ki jo na svojem blogu ravno tako izpostavljte. Temelj kulture dialoga je spoštovanje. Glede na to, da nisva ovc pasla skupaj in da Vam nisem dovolil, da me tikate, je v naši kulturi, tikanje v vašem komentarju izraz nespoštovanja. Naslednji komentar napisan v enakem slogu ne bom objavil.
    Vaših trditev niste z ničemer podprli ali dokazali. To, da rečete: “Zdaj ni nobenega dvoma več”, ne pojasni zakaj ni nobenega dvoma več. Vse skupaj zveni kot pmaflet.
    Zdravstvo je kompleksen sistem in prepričan sem, da ga je možno bolje organizirati. Vendar sem pa enako prepričan, da laiki ne glede na to, na kateri Sorboni so pridobivali svoje ekonomsko organizacijske sposobmosti nikoli ne bodo dojeli bistva. Uspešnost zdravstvenega sistema se meri z rešenimi življenji in ozdravljenimi bolniki. In teh je veliko več, kot pa se nam dozdeva ob spremljanju POP TV in podobnih medijev. In če govorimo o ceni, bi ta verjetno bila nižja, če bi o finančnih zadevah odločali zdravniki, saj ne bi potrebovali številnih konzultantov in medijskih ekspertov, kot jih recimo potrebujejo v slabi banki.

  5. delicate4u, dne 22.10.2015

    Lepo pozdravljeni,

    Malo pogrešam vaše komentarje, včasih ste več pisali. Nisva bila vedno enakega mnenja, vendar je mene zanimalo spremljati vaš pogled na problematiko v zdravstvu. Več vidikov mi da boljše razumevanje.

    Pogosto ste navedli, da je potrebno na različen način gledati in razumeti delo kliničnih zdravnikov in delo vodstva UKC. Vsak ima svoje obveznosti, pristojnosti in odgovornosti.

    Danes bodo potrdili izbiro novega direktorja UKC. Velika verjetnost je, da bo potrjen g. Baričič. Osebno ga ne poznam, iz javno dostopnih in objavljenih podatkov pa menim, da je to slaba izbira za vašo hišo. Predstavlja kontinuiteto vsega tistega, do česar bi se moral UKC jasno ograditi, da bi vzpostavil zaupanje s strani svojih strank – bolnikov.

    Problemov v vaši hiši je toliko, da si verjetno tudi vi ne morete več zatiskati oči. Gospodarska družba z takšnim deležem neobvladovanih problemov, bi se počasi že poslavljala s konkurenčnega trga. V hiši, kot je UKC, kjer so mehanizmi državnega financiranja in zagotavljanja potrebnega posla drugačni, kot v gospodarski družbi, ne veljajo zemeljski fizikalni (Newtonovi) zakoni, ampak neki drugi, ki vse to početje omogočajo preko desetletij. Zato je soglasje h kontinuiteti, pljunek v obraz vsem, ki to financirajo.

    Sprašujem vas naslednje:

    1) Kaj ste kot zdravnik in zaposleni v UKC naredili, da bi vaša hiša dobila poštenega in sposobnega direktorja.
    2) Predvidevam, da ste član sindikata. Če ste, kaj je naredil vaš sindikat, da bi največja bolnišnica v državi dobila poštenega in sposobnega direktorja?

    V Sloveniji se končno odkrivajo preproge, ki so predolgo tiščale ob tla in zakrivale nevzdržnost pod njimi.

    - Zaposlene v Banki Slovenije je lahko sram, da so gledali vstran, ko je šlo za nadzor rizikov na bančnem tržišču.
    - Bančnike v slovenskih bankah je lahko sram, ker delajo v hišah, kjer se počne to kar se počne.
    - Zdravnike je lahko sram, da dopustijo takšne stvari v svojih bolnišnicah.

    Za zaključek hipotetična misel: Predstavljajte si, da bi se zdravniki in ostalo medicinsko osebje, ki ste edini pravi kapital vaše firme, poenotili v stališču, da boste temu početju rekli ne. Da bi se neko sredo zjutraj zbrali pred UKC in javno povedali, da takšnih direktorjev ne potrebujete. In da bi vas pri tem celo podprla večina slovenske javnosti. V parih dneh nima g. Zemljarič nobene šanse več, da nastavi svojega fanta.

    … to je bila hipotetična misel, saj do tega ne pride. ‘Zborovanje v belem’ je bilo vedno samo zaradi plač. Če bi prišlo do sprememb, o katerih jaz govorim, potem se stenti nenadoma ne bi več nabavljali po 1.200 EUR namesto 400 EUR, in samo Bog ve, do kje vse ti evri sežejo v vašem svetu.

    Mene osebno zdravniki še niste prepričali, da zahtevate spremembe. Spominjate me na banke.

    Lep pozdrav.

  6. dv58, dne 4.11.2015

    Najprej opravičilo za pozno objavo. Nekaj časa nisem mogel dostopati do interneta. Pišem res manj zato ker sem v zadnjem času bil bolj obremenjen z nekimi strokovnimi projekti in prispevki. Priznam, da tudi neke prave inspiracije ni bilo.
    Poskusil bom odgovoriti na vaša vprašanja. Zdravniki se ukvarjamo predvsem z zdravljenjem bolnikov. Temu so podrejene vse ostale dejavnosti edukacija, spremljanje razvoja stroke. Na imenovanje vodstva ustanove načeloma nimamo nobenega vpliva. Edini način je ta ki ga predlagate. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje ali to želimo oz ali je to sploh potrebno. Vodstva prihajajo in odhajajo in si umišljajo, da vodijo, naše delo pa poteka popolnoma neodvisno od tega kdo sedi v tisti stavbi na drugi strani Zaloške. Psi lajajo karavana gre dalje. Seveda bi svoje delo lažje opravljali, če nam ne bi postavljali vedno nove ovire, vendar smo pa na to navajeni, tako kot na komarje ali muhe. Videl sem tudi zdravnike (v tujini), ki delajo v velio težjih pogojih, pa vendar delajo in skrbijo za svoje bolnike. In ker mi kljub vodenju svoje delo še vedno opravljamo po mojem mnenju dobro ne vidimo nobene potrebe, da bi se zelo razburjali glede tega kdo je tak ali drugačen direktorček.
    Mislim, da delo v UKC Ljubljana ne bi smeli ocenjevati na temelju senzacionalističnega poročanja raznih novinarčkov, ki niti slučajno ne razumejo o čem pišejo. Vendr problemi, ki jih omenjate, v zvezi z nabavo opreme in potrošnega materiala, so izven vpliva zdravnikov. Zdravniki lahko sicer definiramo potrebe in kriterije ostalo je prepuščeno komerciali. Torej zaka stent ne stane 400 € ne vem, in me pravzaprav niti ne zanima. Kar se mene tiče bi se razni ekonomistki po naši hiši morali ukvarjati s tem, da nam zagotovijo opremo in material po najboljši ceni. Stroške bi pa morali istržiti od Fakina. Dobra medicina stane. Torej namesto, da “vodijo” bi morali zagotavljati komercialno finančni servis.
    Problem je v tem, da širša družba ne želi tega razumeti na ta način. Zdravnike percipirajo kot denarja željne nesposobneže, ki potrebujejo nekoga (ekonomista ali pravnika), da jih vodi. Posledica so ministri in generalni direktorji. Zato tudi protesti takšni ali drugačni ne bi ničesar spremenili.

Komentiraj

Za objavo komentarja moraš biti prijavljen.