iatrogeni

Svet in življenje okoli nas, skozi zdravniške oči.

Romunija se bori za svoje zdravnike, kaj pa Slovenija?

Komentiraj

Objavil/a dv58 12.07.2018 ob 12:15 pod Slovenija

Kako Slovenci vidimo Romunijo? Raziskoval tega vprašanja ravno nisem, verjetno se pa ne bom veliko zmotil, če rečem, da je Romunija, za večino Slovencev, revna postkomunistična država, ki je na žalost del Evropske unije in iz katere prihaja veliko revnih nepridipravov. Ta stereotip seveda ne zdrži kritike. Romunija resda ni imela sreče s Ceaușescu-jem in ko so se ga znebili, so potrebovali kar nekaj časa, da so se začeli upirati skorumpiranim povzpetnikom liberalnega kapitalizma. Vendar je pa Romunija polna sposobnih in iznajdljivih ljudi, ki se zelo trudijo in rezultati so vidni. Ljudje so gostoljubni in prijazni, na ulicah se počutiš varno, kot v Ljubljani.

Pred nekaj leti sem v Romuniji, v Târgu Mureşu poučeval na tečaju oživljanja (ERC ALS Course) in sem imel priložnost, poleg simulacijskega centra, videti tudi novo urgenco. Presenečenje, presenečenje sodobneje kot v Ljubljani.

Simulacijski center je, že leta 2014, bogato opremljen z impresivnim simulatorjem reševalnega vozila ter drugimi sodobnimi pripomočki. Vse to je bilo delo sposobnih ljudi, z dobrimi idejami in zvezami v tujini.  Vendar so tudi takrat, še vedno, od zdravnikov in medicinskih sester, pričakovali, da delajo na etični pogon, Povprečni zaslužek mladega zdravnika se je gibal okoli 250 € mesečno. Uveljavljen specialist je lahko zaslužil nekaj nad 1000 €. Istega leta je Romunijo zapustilo 10 000 zdravnikov in medicinskih sester (https://www.bbc.co.uk/news/world-europe-26262064). Lani so poročali, da je tretjina delovnih mest v kavnem zdravstvu nezasedenih. V Romuniji se teh težav zavedajo in jih že dalj časa rešujejo, tako so v letu 1999 dvignili plače, ki so takrat znašale od £ 90 do 110. Avtor je takrat zapisal:” Doctors in Romania have been poorly paid compared with other state employees since the communist system was introduced in 1945. At that time the dogma was that “doctors produce nothing and only spend, so they should not be paid much.” ” (BMJ. 1999 Mar 27; 318(7187): 832.) S prvim marcem letos se bodo R0munske plače povečale za v povprečju 70 % in nekatere plače bodo dosegle tudi 4000 €. (https://www.romania-insider.com/govt-increase-doctors-salaries/). Bravo, Romunija.

Kaj pa Slovenija ? Zdi se, da so tako politika (ne glede na barvo), kot javnost posvojili Ceaușescu-jev pogled na zdravstvo in nam venomer znova poskušajo dokazati, da ker nič ne ustvarjamo in samo trošimo, da tudi zaslužiti ne smemo prav veliko. Če nam to ni všeč lahko tudi gremo, saj nas bodo z lahkoto nadomestili. Za slovenske zdravnike, ki so v slovensko zdravstvo vložili svoje življenje, se ni pripravljen boriti nihče. Pa kaj potem, če nekaj pediatričnih kardiologov in intenzivistov odide. Za slovenske zdravnike pa vendarle ne moremo spreminjati zakonodaje. Zakonodaja je krasen izgovor, za katerim se lahko skrijejo tako uprave javnih zavodov kot politika, vsakič, ko bi neko težavo treba rešiti z dodatnim nagrajevanjem. Za slovenske zdravnike zakon povpraševanja in ponudbe ne velja in zahteva za dodatno plačilo, se kvalificira kot izsiljevanje.

Farsa z Nacionalnim inštitutom nas je, že zdaj, stala 165 000 €. Tujega zdravnika bodo plačani 130 000 € na mesec (https://www.delo.si/novice/slovenija/ukc-nima-denarja-za-placilo-ameriskih-zdravnikov-70421.html). Zakaj? Zato da dokažemo slovenskim zdravnikom, da so nadomestljivi.  Ali je to preračunana strategija ali samo neverjetno brezumje ne vem. Ali je delo ameriškega kolega res 100 x več vredno kot delo kolegov, ki bodo baje služili kot prevajalci. Za slovenske zdravnike je tak odnos žaljiv.

V Sloveniji zdravniki po znanju ne zaostajamo ne za Evropo in ne za Ameriko. Omejuje nas kvečjemu pomanjkanje sodobne opreme in premajhno število zaradi katerega smo preobremenjeni. Tistih 165 000 €, ki so jih vrgli stran, ker Nacionalni inštitut, do zdaj ni napravil ničesar, bi lahko namenili nakupu nove opreme in novim zaposlitvam. Zapiramo postelje v enotah intenzivne terapije, ker nimamo dovolj medicinskih sester. Medicinskim sestram bi morali ponuditi večji dohodek, za delo v intenzivni terapiji in bi takoj imeli dovolj osebja, ki ne bi bilo preobremenjeno. Ne raje damo 165 000 € za plače direktorja Nacionalnega inštituta, za njegovo pisarno, računalnik ali mogoče celo avto. Temu potem rečejo smiselna poraba proračunskega denarja.

Na koncu, dragi kolegi, najbolje bo če gremo kar v Romunijo. Mogoče bodo tudi tam spremenili zakon in se nam ne bo treba učiti Romunskega jezika!

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Romunija se bori za svoje zdravnike, kaj pa Slovenija?”
Na vrh

Komentiraj

Za komentiranje morate biti prijavljeni.