iatrogeni

Svet in življenje okoli nas, skozi zdravniške oči.

Kako se izobražujejo zdravniki

Komentiraj

Objavil/a dv58 2.03.2019 ob 16:03 pod Medicina, Slovenija, politika, zdravstvo

K ponovnem pisanju bloga me je spodbudil prispevek gospe Zupančič v Delu, pod naslovom “Mladi zdravniki si sami plačujejo izobraževanje”. Ker sem v to izobraževanje vpleten na več različnih ravneh, se čutim dolžnega, da predstavim svoje videnje problema in mogoče prispevam k rešitvi. Prispevek gospe Zupančič je izjemno korektno napisan in kaže na bistvo, ki se skriva v temeljnem nerazumevanju potreb zdravniškega poklica po izobraževanju.

Izobraževanje zdravnika se začne z medicinsko fakulteto, kjer zdravniki pridobijo svojo temeljno izobrazbo. Do diplome na medicinski fakulteti je praviloma treba študirati šest let. Kljub gromozanskemu obsegu informacij, ki se jih mora študent medicine naučiti, je to šele začetek. Po končani medicinski fakulteti sledi specializacija, ki pripravi zdravnika za delo na ožjem izbranem področju. Najbolj zahtevne specializacije trajajo nadaljnjih 6 let. V tem času zdravniki specializanti delajo pod nadzorom svojih mentorjev in se dejansko učijo ob delu, tako kot vajenci pri obrtnikih. S tem seveda ni nič narobe, saj se določenih tehničnih in netehničnih veščin ne da drugače naučiti. Ko zdravnik opravi specialistični izpit, je manj ali več pripravljen na samostojno delo, vendar pa to ne pomeni, da lahko z izobraževanjem preneha. Medicina napreduje izjemno hitro, smernice za diagnostiko in zdravljenje različnih bolezni se iz leta v leto spreminjajo, kar je posledica intenzivnega raziskovalnega dela. Vsi zdravniki, ki smo vključeni v zdravljenje bolnika moramo za svoje področje te spremembe spremljati. Spremljanje vsega že zdavnaj ni več mogoče. Paralelno s specializacijo pogosto potek podiplomsko izobraževanje na Medicinski fakulteti (ali kakšni drugi fakulteti) za doseganje naziva doktorja znanosti. To izobraževanje je praviloma usmerjeno v raziskovalno dejavnost.

Kako se pravzaprav zdravniki izobražujemo. Poglavitna in verjetno najbolj pogosta oblika izobraževanja je branje učbenikov in strokovnih revij. Z uporabo sodobnih tehnologij je to postalo preprosto in izvedljivo povsod. Druga oblika rednega izobraževanja so različna predavanja, seminarji, simpoziji in kongresi. Temu sledijo različni tečaji in ne nazadnje simulacijsko učenje. Verjetno se bo kdo vprašal: če se večina znanja pridobi z branjem in na različnih predavanjih, zakaj se potem sploh razburjajo, zardi par tečajev.

Prvič nobena od naštetih oblik izobraževanja ni zastonj. Knjige je treba kupiti, dostop do revij elektronskih ali fizičnih se mora plačati. Na večini predavanj, seminarjev in kongresov je za udeležbo treba plačati. Organizatorji imajo stroške, ki jih s temi vplačili poplačajo. Enako velja za organizatorje tečajev. Pri organizaciji rednih izobraževanj, ki jih je treba ponavljati in ki se organizirajo v prostem času, predvsem zaradi kadrovske stiske slovenske medicine, bi bilo naivno pričakovati, da bodo učitelji, vedno znova podarjali svoj prosti čas.

Tečaji se organizirajo za učenje manj ali več definiranih vsebin. Omejeno število udeležencev in jasno strukturirana vsebina omogoča uporabo sodobnih principov izobraževanja odraslih. Predavanja so najmanj učinkovita oblika poučevanja, zato imajo dobri tečaji malo predavanj in veliko različnih interaktivnih oblik poučevanja. Najbolj učinkovita oblika poučevanja je simulacijsko učenje. Udeležencem se, z uporabo “hi-teh” simulatorjev, pričarajo skorajda realne klinične situacije, kar omogoča pridobivanje dragocenih kliničnih izkušenj, brez ogrožanja bolnika.

Tečaji, po katerih se največ povprašuje in ki so, zaradi organizacijskih stroškov praviloma dragi, so tečaji oživljanja. Za zdravnike, ki se z urgentnimi situacijami srečujejo, priporočamo tečaje Evropskega sveta za reanimacijo, ki so standardizirani in enaki povsod v Evropi. Slovenski certifikat priznajo povsod v Evropi, kjer te tečaje imajo in zahtevajo. Prvi tak tečaj smo organizirali maja 2001.

Večina zdravnikov, z izjemo anesteziologov, se zelo redko srečuje s kriznimi situacijami, zato so tečaji (v te sodijo tečaji oživljanja) nujno potrebni, da bi različni zdravstveni timi lahko uspešno obvladovali različne krizne situacije. Najbolj primerni načini za učenje upravljanja s kriznimi viri so različni simulacijski tečaji. Vendar pa simulacijski centri v Sloveniji bolehajo z enako boleznijo kot celotna slovenska medicina – pomanjkanjem kadrov. Oprema vredna 2 000 000,00 € ne pomaga, če ni učiteljev, ki bi jo uporabili. Na žalost je simulacijski učitelj lahko samo aktiven klinik, ki na eni strani pozna svoje klinično področje, na drugi strani je pa usposobljen za simulacijsko učenje. Takšne v Sloveniji preštejemo na prste.

Vodstva zdravstvenih ustanov in politiki se tega ne zavedajo, saj laiki, ki zdravstvene ustanove vodijo in vladajo na ministrstvu, nimajo niti osnovnih predstav, kako naj bi zdravstveni procesi potekali. Zato ne morejo doumeti, da različne ne tehnične spretnosti, kot so komunikacija v timu, vodenje tima, situacijsko zavedanje, klinično odločanje in podobno usodno vplivajo tako na preživetje bolnika kot na ekonomijo ustanove.

Ideja, ki se je razširila celo med nekaterimi kolegi, da naj bi izobraževanje bilo zastonj, je absurdna. Izobraževanje ne more biti zastonj, ker oprema ni zastonj, ker je učtelje treba plačati, tudi če izobraževanje poteka med delovnim časom, saj takrat učitelji ne opravljajo kliničnega dela (za katerega so plačani). Zdravniki svojega izobraževanja ne morejo in ne želijo financirati sami. V Sloveniji to ni naložba. Izobraževanje (še posebej dragi tečaji) ne prinaša nobenih finančnioh izboljšav, zakaj bi ga torej zdravnik plačeval iz svojega žepa. Če je izobraževanje potrebno, ga morajo financirati ustanove. Zakaj ga torej ne?

Uspešnost direktorjev in zdravstvenih ustanov se ne ocenjuje ne na temelju uspehov zdravljenja, preživetja bolnikov, temveč na temelju prihrankov. Manj se porabi za zdravljenje bolnikov boljši je direktor ustanove. To pripelje do takšnih absurdov kot je Izolski, ko se v imenu prihrankov, bolnikom onemogoči dostop do specialistične oskrbe.  Strokovna stališča so zato, za laično upravo slovenske medicine, zelo moteča. Če je vseeno kako zdravimo bolnike, potem tudi izobraževanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev ni in ne more biti zelo pomembno. Edino kar je pomebno je da ni predrago, pa naj stane kar stane.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Kako se izobražujejo zdravniki”
Na vrh

Komentiraj

Za komentiranje morate biti prijavljeni.