Arhivirana sporočila kategorije 'Aktualno'

They Shoot Doctors, Don’t They?

Nedavno sem brskal po seznamu slovenskih inštruktorjev oživljanja, na portalu Evropskega Sveta za reanimacijo in sem našel ime, ki ni bilo slovensko, ime Luis GUILERMO MARTINEZ. Zdelo se mi je zanimivo, da je kolega, očitno doma iz druge države, izbral naše tečaje in da je celo postal inštruktorski kandidat. Kolega nisem poznal in sem si še rekel, da se bom o njem pozanimal. Nekaj dni pozneje sem z žalostjo ugotovil, da kolega ne bom nikoli več mogel spoznati. Morilec je s svojo nerazumno morilsko slo odvzel očeta dvema majhnima otrokoma, moža ženi, kolega, urologa in ne nazadnje inštruktorja in učitelja. Tragedija, kot je ta, nas prisili da pogledamo okoli sebe, da se zazremo v svojo družbeno bit in da se vprašamo do kam smo prišli.

Ali gre za osamljen eksces, kriminalno dejanje, ki ga je storil okoreli kriminalec ali pa je to eskalacija sovražnosti naperjene proti zdravnikom? To je vprašanje, ki se nam vsem zastavlja. Resnica je verjetno nekje vmes. Dejstvo je, da je sovražnega govora na spletu in v medijih veliko. In dejstvo je, da so (smo) zdravniki ter tudi drugo zdravstveno osebje čedalje bolj pogosto deležni verbalnega ali celo fizičnega nasilja. Verjetno gre pri tem za splošno »neandertalizacijo« družbe s primitivnim egoističnim pehanjem za zaslužkom. Napadalnost in brezobzirnost sta v tem namišljenem boju za preživetjem glavni vrlini. Politika in mediji v svoji konfrontaciji z zdravništvom tej primitivni sovražni klimi nezaupanja dajejo legitimnost.

Kje smo in zakaj, zdravniki izgubili svoj družbeni položaj v očeh javnosti? Skozi zgodovino so bili zdravniki vedno ena od najbolj cenjenih poklicev. Bolezen ne prizanaša nikomur, zato so ljudje (vse do danes ) cenili nasvete in zdravljenje, čeprav pogosto napačne. Zdravniki so bili večinoma dobro plačani in nihče jim ni očital zaslužkarstva. Celo v socializmu so običajni ljudje zdravnike cenili, bala se jih je bolj partijska elita ker so zdravniki bili del inteligence in intelektualcev se je bilo treba bati. Tega strahu pred zdravništvom se je očitno nalezla tudi sedanja politika, saj od prvega dne samostojne Slovenije, ko so zdravniki izrazili željo po izboljšanju svojega standarda, sistematično poskuša razvrednotiti zdravništvo. Medijska gonja z senzacionalističnim iskanjem zdravniških napak je pripomogla razvoju nezaupanja pri ljudeh. Možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija, pa posameznikom dajejo lažen občutek, da do pravih odgovorov in rešitev svojih problemov lahko pridejo tudi brez zdravnika. Žal je večina informacij na spletu površnih in netočnih, nekateri nasveti so pa naravnost nevarni. Zanimiv je socio-psihološki fenomen, da ljudje zelo radi prisluhnejo teorijam zarote in teh je na spletu veliko in se nekritično prenašajo v slovenski prostor. Ta lahkovernost ljudi, ki se mi zdi v Sloveniji še posebej izrazita na žalost govori tudi o stanju slovenskega duha in človeka je naravnost sram, da živi v družbi, ki je lahko tako neuka in primitivna.

Ali se moramo zdravniki bati svojih bolnikov? Jaz mislim, da ne. Ogroženi smo verjetno enako kot vsi drugi v tej družbi, kjer nasilje počasi postaja del vsakdana. Včasih se vprašam, kje so časi, ko sem brez skrbi iz centra Ljubljane skozi Tivoli odšel v študentsko naselje. Danes to, verjetno, ne bi bila pametna ideja. Kljub temu, da se mi ne zdi, da bi bolnišnice bile kaj posebej ogrožene, se moramo vprašati ali je varovanje v naših bolnišnicah ustrezno. V Ljubljanski UKC lahko vkoraka kdorkoli kadarkoli in največkrat ga nihče nič ne vpraša. Obiskovalci se lahko sprehajajo po vseh oddelkih in tudi drugod. Znane so številne težave s tatvinami v garderobah zaposlenih. Tu in tam kakšen narkoman poskuša priti do mamil. Na urgenci pa do nasilja dokaj redno prihaja, kljub video nadzoru in varnostnikom. Varovanje je prepuščeno zunanjem podjetju. Varnostniki so vsi zelo simpatični in prijetni ljudje, vendar nisem prepričan, da so primerno usposobljeni za kakršnokoli posredovanje, še manj so pa fizično pripravljeni, saj so nekateri že verjetno pred upokojitvijo. V tujini (v Nemčiji) je dostop do različnih delov bolnišnice strogo omejen. Na vseh vratih je elektronska kontrola dostopa in vstopi lahko samo tisti, ki mu je dovoljeno. Pri nas kontrola dostopa zgleda tako kot vse ostalo. Kontrorlo dostopa izvaja več podjetji ( verjetno zaradi finančnih razlogov za katere ni čisto jasno kakšne narave so). Posledica je, da moramo anesteziologi, ki moramo imeti dostop, da vseh oddelkov v UKC, ker skrbimo za oživljanje in oskrbo kritično bolnih bolnikov, uporabljati celo vrsto pametnih kartic, namesto, da bi vsa pooblastila bila zapisana na eni kartici.

Še to moram povedati, ker smo spet pri čakalnih vrstah in trditvah, da če dodatno plačamo zdravnike, da bodo čakalne vrste izginile. Samo iz teh trditev je jasno, da ne gospa ministrica in ne g. Fakin (ki kmalu ne bo več aktualen, hvala bogu) ne vesta o čem govorita. Ko gre za operacije je potrebno vedeti, da ni problem v izpeljavi operativnega posega, saj se lahko operira tudi 24 h na dan, samo v tem primeru bo potrebno najprej postaviti šotore, v katerih bodo bolniki ležali, saj so bolniške sobe že sedaj prenatrpane. Ob tem, da se nam populacija stara in da se potreba po intenzivnem zdravljenju neprestano povečuje je skrajnje neodgovorno govoriti o povečanju števila operativnih posegov. Bolniki tako operirani ne bodo za operacijo ustrezno pripravljeni zato bo po operacijah še več zapletov in večji bo pritisk na enote intenzivnega zdravljenja, katerih kapaciteta je med najnižjimi v Evropi. Že sedaj je zasedenost enot nesprejemljivo visoka in zato primanjkuje tako osebja, kot ustreznih aparatur. Zaradi prenatrpanosti izolacija bolnikov ni možna, kar ima za posledico širjenje bolnišničnih okužb. O tem seveda ne govori nihče, ker tega  ne vedo oz. še bolj verjetno, da tega ne želijo vedeti. Kapaciteta Centra za intenzivno terapijo, kjer zdravimo najtežje kirurške bolnike je enaka od vselitve v stavbo kliničnega centra leta 1974. Razumemo, da reševanje teh problemov zahteva precejšen denarni vložek in drugačno strategijo zdravstvene politike in da g-pa Kolar niti slučajno ne more dojeti vseh razsežnosti tega problema, vendar pa ni nobene potrebe po zavajanju javnosti s ponujanjem cenenih rešitev.

Čas bi že bil, da ta slovenska družba vzame svoje zdravnike za partnerje in skupaj z njimi in njihovimi izkušnjami prične reševati probleme, ki so se nakopičili v zdravstvu. Ponovno poudarjam, kot že velikokrat so sedaj, zdravstvo ni gospodarstvo in zato menedžerske rešitve ponavadi ne vodijo nikamor. Zdravstvo je potrebno prestrukturirati okoli jasno določenih medicinskih ciljev. Definiranje teh ciljev pa zahteva veliko več kot par sestankov s »strokovnjaki«. Žalostno je, da politika ne more preseči politikantstva in svojih ozkih interesov in podati zdravništvu roko. Čeprav so zdravniške organizacije obtožili izkoriščanja te tragedije v namen sindikalnega boja, bi odpiranje dialoga le pomenilo, da kolega Martinez ni umrl zaman.

  • Share/Bookmark

Čebelarske modrosti

Gledam okroglega čebelarčka, kako razpreda o vsemogočnem propolisu in nas vse ob tem prepričuje, kako nekaj malo strupa, ki so ga ob analizah zaznali ne more škodovati. Devet mg pa res ni tako veliko, še posebej če vse skupaj izražaš v tonah, dobiš veliko nul pred devetko. Niti ni problem v tem, da je v svojo modrost sam prepričan, problem je v tem, da mi te bedarije prodajajo na televiziji in jih celo postavljajo kot enakovredne mnenju kolega dr. Brvarja, ki se profesionalno in izključno ukvarja z zastrupitvami.

Odgovorne očitno bolj skrbi zaslužek in mogoče zamera nekim lobijem, ki jih porivajo in vzdržujejo na stolčkih kot pa varnost potrošnikov. Sporne izdelke bi morali takoj in nepreklicno umakniti iz trgovin, odgovorne pa kaznovati. Namesto tega  pa samo sprenevedanje.

  • Share/Bookmark

Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Sram naj vas bo

Ravnokar sem razočaran ugotovil, da so med zdravniki tudi takšni, ki se pustijo prodati. Ne morem presojati ali so to kar se jim očita storili ali ne. Za  to so pristojni drugi. Žal že s tem, da so vpleteni v takšno preiskavo, so Slovenskem zdravništvu prizadejali ogromno moralno škodo. Kolegi, (besedo, kar težko zapišem) sram naj vas bo…

  • Share/Bookmark

Na zdravljenje v tujino?!

Nekaj več kot eno leto nazaj (oktobra 2012) sem pisal o tem “problemu!” (http://dv58.blog.siol.net/2012/10/ – Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?) Tokrat me je k pisanju spodbudila včerajšnja oddaja 24ur. Novinarka, minister, Fakin in prof. Keber so vsak po svoje modrovali. Novinarka (ne vem kako ji  je ime in verjetno tudi ni pomembno) je očitno imela idejo, da je problem potrebno predstaviti kot grozeči propad Slovenskega zdravstva ker nam bod menda ušle vse stranke, k sosedom in bomo obubožali in bankrotirali.  To je zelo naiven in senzacionalističen pogled. Koliko Slovenskih bočnikov bo odšlo v tujino na zdravljenje je nemogoče oceniti, vendar glede na naglo padanje standarda se mi zdi, da ta številka ne bo zelo velika.  Po drugi strani pa nisem prepričan, da v so v tujini kapacitete planirali tako, da jih bodo prodajali tujcem. Ponekod mogoče, v večini držav pa mislim, da imajo ravno dovolj za sebe. Pred leti (1999) sem bil v neki bolnišnici na Škotskem, (tja smo si šli pogledati informacijski sitem, bolnišnica je  že takrat bila “paperless”), ki je bila zgrajena za Arabske bolnike z arabskim denarjem, vendar se arabski bolniki niso prikazali v zadostnem številu in je bolnišnica v času našega obiska samevala. Možno je sicer, da je bodo sedaj ponudili slovenskim bolnikom, vendar v to močno dvomim. UKC Ljubljana ima letno 100 000 bolnišničnih obravnav. Če se polovica teh bolnikov odloči in odide v tujino je to številka, ki jo nobeno zdravstvo ne absorbira brez  posebnih priprav. In da ob temu odlivu strank slovensko zdravstvo ne bi obubožalo je gospa novinarka prišla na salomonsko idejo – zdravnikom znižajte plače.

Minister, ob tem depresivno ponuja neko zakonodajo in reforme, ki jih stroka ne podpira, na koncu pa vendarle prizna, da je edini izhod zviševanje prispevne stopnje. Sodobna medicina je draga in to ne zaradi tega  ker imajo zdravniki vse večje plače. Načini zdravljenja se hitro spreminjajo, na tržišče prihajajo nova učinkovitejša zdravila nove diagnostične metode. Pred desetimi leti recimo možganska kap je bila dokončna stvar, posledice katere smo lahko samo opazovali. Danes pravočasno ukrepanje z žičkanjem anevrizme ali topljenjem strdka in uporabo žilnih opornic tudi tem bolnikom omogoča celo ozdravitev brez nevroloških posledic. To seveda ima svojo ceno. Mogoče se bi morali vprašati ali so rezerve še kje drugje v vreči, ki ji pravimo javni denar. Mogoče bi lahko prenehali podpirati nesposobne bančnike.

Gospod Fakin, ki nosi velik del odgovornosti za stanje v slovenskem zdravstvu, bi poleg tega, da bi zdravnikom znižal plače, zdravstvo spremenil v neprofitno storitveno dejavnost, ki bi morala ustvariti 2% profit. Zanimivo razmišljanje: neprofitna dejavnost, ki ustvarja profit. To mora biti neka nova ekonomska znanost, ki jo mi navadni smrtniki ne razumemo.  ZZZS ima monopolni položaj. Vsi moramo biti zavarovani tam. Če bi se ZZZS morala boriti za svoje zavarovance in bi število zavarovancev bilo odvisno od tega kaj zavarovanje ponuja, potem bi g. Fakin lahko govoril o trgu in ustvarjanju profita. Dokler pa o cenah storitev odloča ZZZS in morajo bolnišnice cene sprejeti, težko govorimo o profitu in tržnim zakonitostim.

Prof. Keber edini razmišlja trezno, kar me ne čudi, saj je izjemen zdravnik in zdravstvo dobro pozna. Škoda, da je zapustil klinično medicino. Čakalne vrste so verjetno prisotne tudi drugod, mogoče ne tako dolge kot pri nas pa vendar so, še posebej če nimate privatnega zavarovanja. Stvari se kot vedno vrtijo okoli denarja. Tudi pri nam bi se čakalne dobe znižale, če bi g. Fakin bil pripravljen plačati operacije izven rednega delovnega časa. Zdravstveno osebje bi ob tem dodatno zaslužilo (tudi zdravniki). Ne vem zakaj nekateri pričakujejo, da bodo zdravniki in medicinske sestre dodatne storitve v njihovem prostem času opravljali zastonj. Ker zdravniki ne smejo dodatno zaslužiti to ne pride v poštev. Vendar pa to ni edini problem. Prisotna so še druga ozka grla o katerih se pa nikoli ne pogovarjamo. Število diagnostičnih naprav (CT-jev na primer), kapacitete v enotah intenzivne terapije in nege. Reševanje teh problemov je pa mnogo dražje kot plačilo popoldanskega dela. Torej ne gre samo zato, da zdravniki nočejo zastonj delati v svojem prostem času, temveč tudi zato, da druge kapacitete niso prilagojene potrebam. V preteklosti smo kupovali Patrije, investirali v banke, podpirali gradbene tajkune, ki jim premoženje kljub zapornim kaznim ostaja in seveda nismo investirali v zdravstvo. Kaj naj Vam rečem? Butale.

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Kdo je stroka ?

Novinarka vpraša ministra Gantarja ali ga stroka podpira. Na koga prav za prav nisli? Na dr. Breclja, ki sedi poleg ministra in predstavlja zdravniško civilno iniciativo? Na dr. Kopčaverjevo, ki predstavlja družinske zdravnike ? Na zdravniško zbornico? Na Fides ? Kdo je to “stroka”?

Minister, ki je sicer urolog, najbrž ni stroka. Problem ministrov je, da na svoj položaj pridejo po strankarskem kupčkanju in kriterij, po katerih stranka oz vodstvo stranke izbere ministra so blago rečeno nejasni. In to seveda ne velja samo so za zdravstvo. Vodenje in organizacija takšne dejavnosti kot je zdravstvo pa mora temeljiti na strokovni presoji. Vsi postopki, vse kar se v zdravstvu dogaja bi moralo biti podrejeno osnovnemu cilju to je zdravljenju bolnikov in poškodovancev.  Znanost, ki se s tem ukvarja je medicina in ne ekonomija.  Zato so vsa vprašanja okoli postopkov procesovin organizacije najprej strokovna medicinska vprašanja in šele potem mogoče kaj drugega.

Ali je lahko vsak zdravnik stroka? Niti približno ne. Meni se niti ne sanja, kako recimo izmeriti dioptrijo. Z določenimi področji medicine se nisem srečal od fakultete. To seveda vprašanje “kdo je stroka?” močno zaplete. Medicina postaja vse bolj specializirana in je zato poznavanje posameznih področji omejeno samo na določene skupine zdravnikov. Za vsako od teh področji ne moremo imeti ministra, tudi državnega sekretarja verjetno ne. Zdravnike na ministrstvu za zdravje lahko na prste preštejemo. To povsem razumem, saj moraš medicino opustiti, če se želiš ukvarjati s politiko. In ko medicino opustiš ne moreš biti več “stroka”. To redko kdo od nas želi.  Medicino študiraš zato, da zdraviš ljudi. Vsaj v večini primerov je tako.

Državni organi v katerih delujejo laiki, ki jih vodijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva (ki si vedno znova puli lase, zaradi svojih volilnih napak) bi moral na vsakem področju posebej identificirati strokovnjake na tem področju in od njih zahtevati nasvet. V teoriji vse lepo in prav v resnici je ta proces obremenjen z različnimi osebnimi interesi. Kot stroko se povabijo k sodelovanju različni znanci, da ne rečem “poslovni prijatelji” in državni organi lahko na svoje odločitve opremijo z nalepkami “stroka”.  Pod to nalepko se lahko skriva marsikaj tudi neumnosti, kot sem imel nedavno priliko ugotoviti na Simpoziju urgentne medicine v Portorožu, v zvezi z novimi urgentnimi centri, ki bodo bolnišnično urgenco postavili za korak nazaj. Vendar, imajo nalepko “odobrila stroka” in s tem vsaka debata z drugače mislečimi preneha.

Podobno se v ustanovah vodstva skrivajo za “strokovnimi” odločitvami, ki jih predlagajo in sprejemajo kolegi (na vodilnih položajih), ki se z določeno problematiko ne ukvarjajo in jo ne poznajo. Posledice so seveda ekonomsko neracionalne  in strokovno  sporne odločitve. Še posebej varčevalno naravnani ukrepi so nevarni, tako za bolnike kot za zdravnike. Nedavno obsojena zdravnica je jasen primer kam pripeljejo takšni “strokovni ukrepi”. Kolegica mora za svojo napačno odločitev prevzeti odgovornost, vendar to problema ne bo rešilo, saj bo sistem še koga postavil v situacijo, da bo moral izbirati in možno je, da bo izbral napačno. To lahko preprečimo edino tako, da kolega zaščitimo pred podobnimi izbirami. Ljudje, ki se z urgentno medicino ukvarjamo poznamo odgovr tudi na to vendar nas ne vprašajo. Zmanjševanje števila dežurnih zdravnikov, prepuščanje dežurstev ne dovolj usposobljenim specializantom so sistemske napake, ki bodo še kakšnega kolega poslale v zapor in še kakšnega bolnika na Žale.

Kdo je torej stroka? Na to vprašanje ne bom poskušal odgovoriti, ker verjetno ne bi prišel do pravega odgovora. Rečem lahko edino to, da imamo v Sloveniji srečo, da smo dovolj majhni in da se v strokovnih krogih odlično poznamo med seboj. Točno vemo kdo kaj dela, s čim se ukvarja in koliko zna. Poleg sreče je pa vendarle potrebno imeti tudi malo pameti. Kako je s tem na slovenskem pa sami veste..

  • Share/Bookmark

Vroče teme

Sedim v zdravniški sobi Centra za intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC. Po vratu mi polzijo kapljice potu. V prostoru mora biti 27 ali 28 stopinj Celzija. Drugod po stavbi je temperatura še višja. Sinoči sem ujel na POP TV direktorico tehničnih služb, ki je javnost prepričevala, da so enote intenzivnega zdravljenja primerno hlajene. Razumem potrebo vodilnih, da javnost ne vznemirjajo in da se obranijo novinarjev, pa vendar. Prezračevanje z odpiranjem oken??? Lepo Vas prosim. Enaki problemi se ponavljajo že vrsto let. Tudi med mojimi objavami boste našli kakšno na to temo. Lani je bilo obljubljeno, da bodo stvari uredili. Vendar zgodilo se ni nič.

Prezračevanje zatohlih hodnikov tudi pozimi ne deluje. Vendar odgovorni trdijo, da je vse v mejah normale in po standardih. Slišal sem govorico, da naj bi zdravniki  bili tisti, ki so proti, da se denar jemlje drugje (pri nabavi aparatur) in se porabi za klimo. Zdravnike moti edino to, da je stavba Tehničnih služb primerno hlajena, bolniki pa trpijo v pregretih sobanah UKC.

V bistvu je popolnoma vseeno, kje se ustavi ali pri neustrezni zakonodaji o javnih razpisih ali pri “pomanjkanju denarja”, dejstvo je, da če imaš smolo in zboliš ali se poškoduješ v teh dneh in moraš v UKC, je to prava nočna mora. In zakaj ? Ker je nekdo neprevidno odobril en kup kreditov, ker se je drugi zainvestiral, ker je država predraga,  in tako dalje. Modri gospodarstveniki in ekonomisti pa stresajo recepte kako rešiti krizo (beri lastno premoženje in kožo). Ekonomijo države vodi nekdo, čigar magisterij je pod sumom plagiatorstva, drugega na drugem polu preiskuje protikorupcijska komisija. Pri vsem tem pomagajo neki samozvani Evropski modreci, ki so že priznali, da varčevanje v Grčiji ne daje pravih sadov. Vsem nam je jasno, tudi če nismo ekonomisti, da manjše so plače manj se porabi, in manj se porabi, manj je potrebno proizvajati. Na koncu se pa vse skupaj ustavi.

Kakorkoli obrnemo je pri nas vroče, nesramno vroče.

  • Share/Bookmark

Edina stvar dražja od izobraževanja je neznanje!

V moji ustanovi se je razvnela razprava o tem kako in koliko nagraditi učitelje udeležene v medicinskem izobraževanju. Čeprav mnogi mislijo, da se izobraževanje zaključi z diplomo Medicinske fakultete ali kakšne druge zdravstvene šole se hudo motijo. Vsi, ki s,o zaposleni v zdravstvu se moramo neprestano in kontinuirano izobraževati. Brez tega ni možno izvajati sodobnega zdravljenja. Medicinska stroka bliskovito napreduje in zahteva kontinuirano izobraževanje. Tako v svetu kot pri nas se to zagotavlja z sistemom točkovanja, ki se za določene izobraževalne programe podeljuje. Na temelju točk se potem podaljšuje dovoljenje za delo oz licenca. Razlika je v vsebini in v tem za kaj vse lahko pridobimo točke.

Idealno bi bilo, da bi vsak zdravnik,  za vsebine, ki jih mora poznati, moral opraviti preizkus znanja (običajno v okviru nekega tečaja) in to bi bil obvezen pogoj za pridobit licence ali vsaj za pridobitev določenega dela točk potrebnih za obnovitev licence. Za področje oživljanja recimo v Evropi obstajajo različni tečaji, ki so standardizirani in razviti z namenom, da državljanu Evropske unije povsod v Evropi zagotovijo enak standard zdravljenja. Evropski svet za reanimacijo v sodelovanju z nacionalnimi sveti (tudi z slovenskim), s striktnim nadzorom inštruktorjev in direktorjev tečajev in z občasnim nadzorom izvedbe tečajev zagotavlja visoko stopnjo kvalitete tako v izobraževalnem kot v vsebinskem smislu. Ker se vsebina, zaradi spremembe navodil spreminja vsakih pet let, velja potrdilo pet let. Vse lepo in prav. S ponosom lahko ugotovimo, da smo tovrstne tečaje v Sloveniji ponudili med prvimi v Evropi že leta 2001. Vendar še do danes nismo uspeli doseči, da bi tečaji postali obvezen del ali specijalizacij ali zahtev za licenco ali zahtev za izvajanje določene dejavnosti v bolnišnici (recimo za delo v urgenci).

Razlogi za to so kot vedno finančne narave. Saj vendar varčujemo. Organizacija tečaja je draga. Potrebni so prostori, opreme in seveda tudi inštruktorji.  Cene so v Sloveniji nekoliko nižje kot v Evropi, pa vendarle ne tako nizke. In zato so tisti, ki odločajo ali bi želeli odločati enostavno rekli:  ”to je predrago.” Nekateri, med njimi tudi kolegi, so  v svoji varčevalni vnemi pohiteli in ponudili, nam tako dobro znano “Balkansko rešitev”, ceneno improvizacijo ali cenejši tečaj. O motivih in razlogih ne bom razmišljal. Razmišljati pa moram o posledicah. Do sedaj so tečaje Evropskega sveta za reanimacijo opravili številni zdravniki. Plačilo kotizacije so jim omogočile pretežno ustanove. Kar nekaj je bilo tudi takih, ki so si plačali tečaj sami. S čedalje manjšo podporo ustanov pa interes za tečaj počasi upada. Pojav konkurenčnih tečajev bo imel na koncu za posledico, da bo tečaj v katerega smo vložili več kot desetletje trdega dela preprosto ugasnil in izginil. In Slovenija se bo tudi na tem področju poslovila od razvite Evrope.

Zakon in kolektivna pogodba za zdravnike nalagata zdravstvenim zavodom obveznost, da poskrbijo za izobraževanje zaposlenih zdravnikov. Zdravniki (zbornica in združenja) bi morali jasno opredeliti, kakšno izobraževanje je potrebno, kaj je  strokovno (tudi s stališča andragogike) sprejemljivo. To bi politiki in menedžmentu omejilo možnosti iskanja stranpoti vsaj na formalni ravni. Kaj pa varčevanje?  Odgovor na to se skriva že v naslovu, v misli Benjamina Franklina:

“The only thing more expensive than education is ignorance.”

Vemo iz številnih študij, da učinkovito izobraževanje zdravstvenega osebja zmanjšuje zaplete in smrti. Čeprav mogoče vrli ekonomisti zaposleni v zdravstvenih ustanovah na smrt gledajo kot na varčevanje je izguba življenja na ravni nacionalne zdravstvene ekonomija tudi finančna izguba (če nič drugega en davkoplačevalec manj). Omejeno zmožnosti razmišljanja ekonomistov jim ne dovoljujejo, da dojamejo, da ni zdravnik tisti, ki s predpisovanjem dragih zdravil ustvarja stroške, temveč, da stroški nastanejo zaradi poslabšanja bolezni zapletov, ki jih je možno preprečiti. Torej stroške ne zmanjšujemo z zvečanjem pritiskov na zdravnike in z različnim grožnjami o zmanjševanju dohodka, temveč z vlaganjem v izobraževanje in opremo, ki bodo preprečili nastajanje zapletov. Zadnjič sem že vrabce slišal čivkati o tem, tako dolgo že ta enostavna dejstva ponavljamo.

V naši prelestni ustanovi, ki se v svojem statutu baha z izobraževalno dejavnostjo so se odločili, da zdravnikov, ki sestre in drugo osebje učijo oživljati ne bodo več plačevali. Delo, ki ga kolegi opravijo v prostem času bi plačali s prostimi urami, ki se jih ne da izkoristiti, ker bi v tem primeru trpelo redno delo z bolniki. Da bi absurd bil večji tečaj o nevarnostih ionizirajočega sevanja plačajo zunanjem izvajalcu brez besed. Tečaj je zakonsko obvezen. Vsebina tega tečaja je bila enako dolgočasna, na vseh treh katerih sem se moral sam udeležiti. Ta tečaj je tipičen primer cenene improvizacije. Nekaj dolgočasnih predavateljev, ki ponavljajo vedno isto (najhuje je pravo), predavalnici polni zaspanih slušateljev, ki tam morajo biti (brez tečaja ni dodatkov). Recept za uspešen posel. Nihče v UKC od tega nima prav nobene koristi. Vsi, ki delamo v območju sevanja, o tem več kot dovolj vemo in se tudi ustrezno ščitimo. Na drugi strani pa se pričakuje, da bodo zdravniki, v svojem prostem času, izvajali izobraževanje, ki ima pomemben učinek tako na varnost bolnikov kot na pojavo zapletov in preživetje bolnikov, torej na stroške. Celo je nekdo prišel na idejo, da naj bi izobraževanje bilo del dejavnosti zdravnikov. Nikjer v nobenem zakonskem aktu in tudi v pogodbi o delu ne piše, da smo obvezni sodelovati v učnem procesu. Saj smo zaposleni zato, da zdravimo bolnike. To, da nekateri svoje znanje delimo z mlajšimi, in da prevzemamo vlogo mentorja ob rednem kliničnem delu,  je stvar dobre volje. Poleg tega bi bilo neumno pričakovati, da bi vsi želeli in tudi bili sposobni izvajati pouk. Če se vrnem na tečaje s katerimi sem razpravo začel je eden od pomembnih vidikov kvalitete izbor inštruktorjev. Inštruktorje se izbira med najboljšimi tečajniki po posebej določenem postopku in po v naprej določenih kriterijih. Potencialni inštruktorji se nato izšolajo najprej na generičnem inštruktorskem tečaju nato pa še na dveh tečajih, kjer pod nadzorom nastopajo kot učitelji. Šele nato, če so uspešni lahko postanejo inštruktorji.

Sodobno medicinsko izobraževanje mora temeljiti na principih izobraževanje odraslih. Mora biti interaktivno in izzivati udeležence, da po domače povedano uporabijo svojo glavo. Gradimo ga največkrat okoli namišljenih kliničnih situaciji. Bolj so te situacije podobne pravim večji je izobraževalni učinek. Učne izkušnje z uporabo najbolj sofisticirane opreme, kot so različni simulatorji (Human Patient Simulator) se tako približajo realnosti, da lahko nadomestijo učenje ob bolniku, ki smo ga na začetku kariere bili deležni vsi. Ni pa dovolj nabaviti opremo. Najbolj bistven del je prav inštruktor ali učitelj, ta je tisti, ki pomaga učno izkušnjo spremeniti v pravi učni izhod in ta je sprememba obnašanja. Varčevanje na tem segmentu  spremeni še tako drago opremo v kup žic in pločevine, ter nekaj računalniških igric.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »