Arhivirana sporočila kategorije 'etika'

Moderiran

Na Vizita.si me zagotovo ne marajo. Upal sem si pokritizirati vsebino enega od njihovih prispevkov.  Od pravil, ki so jih predstavili v “SPLOŠNIH POGOJIH  UPORABE PORTALA VIZITA.SI” sem po mojem prekršil naslednja dva:

  • bodo očitno zmotili, izzivali, napadali ali žalili druge;
  • vsebujejo povezave na druge strani, ki niso v skladu z našo uredniško politiko;

Razumem, da jih je stvar nekoliko zmotila, vendar sem v svojem komentarju zapisal samo to, da mislim, da je njihovo pisanje neodgovorno. Pri drugem poskusu sem objavil povezavo na moj blog. Priznam, da nisem vedel, da je to prepovedano in da ni v skladu z njihovo uredniško politiko.

Ne morem seveda vplivati na njihove moderatorske odločitve. In ker si sam tudi pridržujem pravico, da komentar z neprimerno vsebino ne objavim, tudi ne morem reči, da nimajo pravice mojega komentarja odstraniti. Vendar, ko prebiram komentarje, recimo pod prispevkom o balonarski nesreči na 24ur.com in ko vidim kaj vse je ljudem dopuščeno, da izrečejo se njihovi vztrajnosti zelo čudim.

Medmrežje je za mnoge osnovni vir informacij. Veseli me, da lahko rečem, da tudi za me. Pri presoji o vrednosti posameznih informacij je pa potrebna izjemna previdnost. Za svoje strokovno delo uporabljam izključno spletne različice strokovnih revij. Uredniška politika in načini presoje kvalitete z recenzijami priznanih strokovnjakov, zagotavlja, da tisto kar prebereš tudi v resnici drži. Tudi pri preglednih člankih večina avtorjev citira primarno literaturo, torej študije, kjer so do določene ugotovitve prišli. Prispevek, brez takšnih citatov je seveda drugorazreden in ga presojamo z veliko mero dvoma. Pri presoji primarne literature je ravno tako potrebno natančno prebrati kako so avtorji do svojih rezultatov prišli, z nekaj izkušenj lahko potem te rezultate umestiš na mesto, ki jim pripada. Eni rezultati so pač bolj pomembni kot drugi. Informacije o medicini in zdravstvu so zelo popularne. V tej poplavi informacij je težko odkriti prave in kvalitetne. Mnogi se bodo v tej presoji naslonili na splošen vtis, da mora novinarska hiša kot je POP TV, ki se skriva za Vizita.si pa vendarle zagotoviti prave informacije. In potem naletijo na pisanje, imenoval sem ga zmazek (mogoče so zaradi tega užaljeni?), ki ne daje pravega sporočila temveč s svojim sporočilom zavaja, kar lahko povzroči tudi tragični konec.

Prvi člen kodeksa novinarjev Slovenije pravi ( http://www.novinar.com/dokumenti/kodeks.php):

“Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.”

Razumem, da laik (novinar) ne more prav dobro presoditi ali je vsebina, ki jo je prebral na neki drugi spletni strani ( in kjer  je avtor lahko celo strokovnjak) resnična, verodostojna, v skladu z najnovejšimi dognanji.  Razumem, da pod pritiskom zahtev urednika, v časovni stiski pač nekaj napiše in objavi informacijo, ki ni nujno 100% zanesljiva. Ne razumem pa, da ko ga opozoriš na napako, še vedno trmasto vztraja pri svojem. Še manj pa razumem, da ga pri tem podpira uredništvo in uredniška politika. Če zdravnik krši etični kodeks, ga novinarji pribijejo na križ. Novinar, ko ga opozoriš, da je tisto kar je zapisal netočno in da je neodgovoren, izbriše komentar.

  • Share/Bookmark

Dorjan kar pozabi!!!

Nikakor ne morem razumeti, kaj so ministri z g.  Marušičem na čelu mislili, da se bo zgodilo. Ali so res mislili, da bomo pokleknili in rekli, prosimo vzemite, mi ne potrebujemo, da ja ne bi zmanjkalo za kakšno neumno gostijo na Bledu, da ja ne bi na naš mornariški ponos montirali jedra, ker je za nafto zmanjkalo. Popolnoma je jasno, da ko zmanjšuješ stroške, vzameš tam kjer lahko. Edino kar ne vem je: od kod jim ideja, da bodo lahko vzeli pri zdravnikih. Pripravljali so se sicer dolgo. Z načrtno medijsko gonjo, še iz časov Kebrovega ministrovanja. Načrt je verjetno vseboval, da bodo zaslužkarji, za kakršne nas imate, v akutnem napadu slabe vesti pokleknili. Vendar nimamo slabe vesti. Vsak evro (tolar, dinar) je zaslužen pošteno.

Dežuram/o izključno zaradi tega, ker to potrebno, da bi se zagotovilo učinkovito 24 urno zdravstveno varstvo. Nihče med nami, se ne odreka prostemu času, vikendom in praznikom zaradi tega, da bi več zaslužili. In če že moramo biti v službi pričakujemo ustrezno nadomestilo. Zelo naivno je da pričakujejo, da se bomo temu nadomestilu kar naenkrat odrekli. Ker zdravnikov primanjkuje, bo delo v enaki obliki kot do sedaj potrebno še vrsto let. Od jutri bo to mogoče tudi najbolj zadrtim postalo jasno.

Pri vsej zgodbi je pa najbolj neodgovorno izjavljati, da se ne bo nič zgodilo, da bo kljub dejstvu, da je zdravniškega dela premalo, za vse bolnike dobro preskrbljeno, kot trdijo vlada, Fakin (kako primerno ime) in direktorji zavodov, veliki vodje in menedžerji. Res je, da bomo vsa nujna stanja pravočasno in učinkovito oskrbeli. Kaj pa vse ostalo. Večino bolnikov pričnemo sedaj zdraviti, še preden se pri njih razvijejo življenje ogrožajoča stanja, sedaj se bo čakanje na tovrstno zdravljenje močno podaljšalo. Uprave zavodov in ministrstvo potiskajo meje dovoljenega z lastnimi interpretacijami zakonodaje, da bi ja od nas izsilili kakšno uro več. G. Vrhunc je danes jasno izvedel, kaj o temu mislimo zdravniki in kako vidimo njega in njegovo upravo. Omenjeni so bili suženjstvo in koncentracijska taborišča, seveda v provokativne namene. Na srečo je njegov monolog kmalu prekinjen in besede mu na naše veliko zadovoljstvo niso več dali. Kasneje mu je ustregla lačna novinarka, ene od televizijskih hiš, edina, ki sem jo opazil. (Ali so se novinarji naveličali ali so pa dobili ukaz.) Zavajanje bolnikov z zagotavljanjem, da bo za vse poskrbljeno, zato, da bi lahko rekli, da je zdravnikov dovolj in da potrebo po dežurstvih sami ustvarjamo, da bi lahko zaslužili, je naravnost nemoralno in neetično.

Tokrat zdravniki ne bodo popustili. Že zaradi tega, ker slabše kot je vlada načrtovala niti ne more biti. Naivnost vlade bomo plačali, tako kot vedno volivci. Minister sicer lahko upa. Sporočilo ostaja nespremenjeno: Dorjan, kar pozabi!

  • Share/Bookmark

POP TV in druge zgodbe

POP TV oddajo 24 ur gledam skoraj vsak večer. Tako sem zadnjič ujel poročilo o uspešnem oživljanju policista v Lendavi. Poročanja o takšnih dogodkih sem vesel, kot človek in kot strokovnjak. Zmotilo me je, da je novinar, katerega identiteto nisem uspel odkriti poročilo pripravil površno. Poročal je namreč, da so žrtev sodelavci, ki so mu skušali pomagati obrnili v položaj nezavestnega. To zelo težko verjamem, še posebej glede na izhod  oživljanja. Če je žrtev v položaju nezavestnega zunanja masaža srca ni možna. Še bolj me je zmotilo, da je novinar v prispevku opozoril gledalce, da zdravniki priporočajo da tega ne počnejo, če niso dobro usposobljeni. Takšna trditev na javni televiziji naredi veliko škode. Ljudje že teko ali tako  redko poskusijo z  oživljanjem. Če jih dodatno prestrašimo, ne bo žrtvam pristopil nihče. Stališče stroke glede tega je popolnoma jasno; Takoj ko ugotovimo, da nekdo ne diha pričnemo vsaj z zunanjo masažo srca, žrtev obrnemo na hrbet in pritiskamo na sredino prsnega koša. To je zagotovo bolje kot nič.

Novinar bi se lahko pozanimal na pravem naslovu (Svet za reanimacijo pri Slovenskem združenju za urgentno medicino) in dobil prave informacije. Takrat bi njegov prispevek lahko prispeval reševanju življenj. Takoj isti večer sem uredništvu POP TV poslal e-mail z vsebino podobno zgoraj napisanemu. Ker seveda nisem politik ali “celebrity” so moj mail enostavno ignorirali. Takšno obnašanje se mi zdi sila nevljudno. Lahko bi napisali v odgovor: ” kaj te briga” ali kaj podobnega. Vtis imam, da jih zanima samo tisto kar prodaja oglasni prostor in nič drugega.

To brezobzirno pehanje za zaslužkom me pripelje do g. Jakliča in Ljubljanskih lekarn. Veliko uslugo bi nam naredil, če bi temu gospodu omogočili, da gre prodajati kakšno stvar, kjer ne bo nikomur delal škodo in kjer bo njegov ekonomski genij res lahko prišel do izraza. Siliti farmacevte z variabilnim delom osebnega dohodka, da prilagajajo svoje strokovno mnenje in ga podrejajo komercialnim interesom, je popolnoma nesprejemljivo. Že to je dovolj slabo, da nam v reklamah o različnih zdravilih brez recepte servirajo polresnice ( Lekadol je dober za želodec in srce), ki jih je težko preveriti. Sedaj nam bodo namesto preverjenega Bayer-jevega Aspirina ponujali, acetil-salicilno kislino narejeno na Poljskem  in nas prepričevali kako je bolj ekološka ker ni industrijsko narejena?!

Profesionalna etika je resna ovira ekonomistom na vseh področjih. Tudi minister za zdravje je moral priznati poraz. Ekonomski geniji, ki so našli način, da služijo denar z navadno vodo zagotovo niso srečni. Zato pozdravljam pokončno držo dr. Pretnerja in vztrajanje pri strokovnih argumentih. Vsaj tokrat so ti le prevladali. Stroka je žal čedalje bolj zapostavljena in v podrejenem položaju.

 

 

 

  • Share/Bookmark

Ali imamo pravico vedeti?

Zakaj nas zanima zdravstveno stanje javnih oseb? Privoščljivost ali skrb in sočustvovanje? Pravica do obveščenosti je res temeljna človekova pravica, uzakonjena v Ustavi (39 člen, drugi odstavek mislim). Za dostop mora človek imeti pravni interes, karkoli že, da to je (Se mi zdi, da pod tem mislijo pravno zaščiteno osebno ali premoženjsko korist). Iz tega bi lahko sklepal, da če ne izvem o zdravstvenem stanju neke javne osebe bodo ogroženi moji osebni in  premoženjski interesi. To se lahko nanaša edino na enega od gospodov, ki si lastijo velik del Slovenije. Pri njih bi se mogoče poznalo, če se zamenja vlada. Za nas navadne smrtnike pa to ne pomeni veliko.
Kadar javna osebnost ne more opravljati svojega dela zaradi bolezni gre v bolniški stalež. To je vse kar mora javnost o tem vedeti. Dovoljujem, da so posamezniki zaskrbljeni za našo bodočnost zaradi bolezni enega od politikov, vendar na našo srečo nihče od naših politikov nima prsta na sprožilcu atomskega orožja, torej smo lahko manj ali več brez skrbi. Ocena o tem koliko časa lahko nekdo ostane v bolniškem staležu pri opravljanju javne funkcije je stvar ustreznih organov in posameznikov nikakor pa javnosti.

Informacije o zdravstvenem stanju so zaupne narave. Bolnik ima lahko bolezen, ki ga na nek način stigmatizira in ga lahko spravi v zadrego. Zakaj nekdo, ki je poslanec ne bi mogel imeti gonorejo ali kaj podobnega. Mogoče bi si kateri od politikov tudi želel takšne reklame, za večino sem prepričan, da ne. Edini razlog, da bi javnost o tem morala vedeti, je da bi se ob tem dobro zabavala. Medijske hiše lahko trdijo, da imajo pravni interes za dostop do teh informacij, saj jim to prinaša premoženjsko korist.

Pomembno vprašanje je kdo je javna osebnost. Kolikokrat se moraš pojaviti na televiziji ali v časopisu, da postaneš javno dobro. Kdo to določa? Spominjam se, da me je nekoč televizijska ekipa snemala med transportom poškodovanca, kljub jasno izraženemu nestrinjanju. Ne jaz ne poškodovanec nisva želela, da nas snemajo. Moj poškodovanec ni bil politik ne igralec ali športnik. Imel je malo smole, da se je poškodoval na zanimiv način. Odgovor informacijske pooblaščenke na mojo pritožbo je bil napisan v skrajnje nerazumljivi pravni latovščini s katero, priznam, se nisem preveč trudil. Razumel sem edino to, da zakoni niso kršeni. Mogoče res, kaj pa etika. Te pri novinarjih zgleda ni prav veliko.

Osebno sem prepričan, da so informacije o pacientih, ne glede na to kdo je pacient, zaupne narave in da jih zdravniki smemo razkriti le bližnjim. Tudi v teh primerih je včasih težko ugotoviti, kdo je tisti, ki mu smemo informacije zaupati, še posebej pri bolnikih in poškodovancih, ki svoje volje ne morejo uveljaviti.  Globoko sem prepričan, da informacije o zdravstvenem stanju posameznika, tudi če je javna osebnost ne morejo biti del javno dostopnih informacij.

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

EVTANAZIJA PRED KAMERAMI

Verjamem v pravico odločanja o sebi. O svojem življenju in zdravju odločam sam. Torej tudi o samomoru lahko odločam sam. Kljub temu pa evtanazijo odklanjam. Avtonomija bolnika nikomur ne daje pravico, da zahteva od drugega, da mu pomaga pri samomoru in mu odvzame življenje. Ali bom bolniku pomagal s tem, da mu skrajšam muke. Po mojem mnenju je želja po smrti in odločitev za samomor vedno posledica hude stiske, telesna ali duševne. Danes lahko veliko problemov, ki jih imajo bolniki rešimo. Z nekaj več napora družbe in zdravstva lahko tudi bolnikom, ki jih bolezen hudo omeji zagotovimo človeka vredno življenje. Bolnik ima pravico vso to pomoč in posege odkloniti in če se tako odloči, ne smemo izvesti nobenega posega, ki ga ni dovolil, tudi oživljanja ne. Prepričati se moramo, da je to res njegova volja in da se je odločil na temelju pravilnih informacij, ki jih je dovolj dobro razumel. Vprašanje je ali bolnik, ki ima neke psihične motnje (depresijo) lahko sprejme informirano odločitev. To, da želi bolnik z našo pomočjo narediti samomor je po mojem znak depresije, ki jo je potrebno zdraviti. Samomor je po mojem mnenju zaplet zdravljenje depresije. Evtanazija zato po mojem mnenju ni in ne more koristiti bolniku. Njegove stiske sicer dokončno razreši, in tisti, ki umre je res odrešen, vendar mogoče tudi prikrajšan za nekaj lepih trenutkov za katere ni vedel, da se mu obetajo, če mu vsaj nekatere probleme (bolečino, slabost, potrtost…) odpravimo. Zato ne verjamem v evtanazijo.

Ali je odklonitev oživljanje tudi poskus samomora in posledica depresije. V določenih situacijah se tega ne da izključiti, in zato mora vse okoliščine pretehtati zdravnik, ki bolnika pozna in zdravi. Zato se je z bolnikom potrebno pogovarjati, tudi o teh problemih, še preden situacija, ki zahteva oživljanje nastane. To ni enostavno in se redko zgodi. Kadar je nekdo neozdravljivo bolan in bo po oživljanju, kadar je uspešno, sledilo novo oživljanje, poteka bolezni pa ne bomo mogli spremeniti, je tako oživljanje nesmiselno. Take odločitve nikoli niso enostavne, predvsem ker so dokončne. Nekateri se v polnem zdravju odločijo: »če doživim srčni zastoj me ne smete oživljati«, potem pa doživijo srčni zastoj zaradi motnje ritma, ki jo zlahka odpravimo (recimo, da prebolevajo virusni miokarditis) in umrejo zaradi slabo premišljene in definirane odločitve. K sreči bo večina zdravnikov v takšni situaciji, kljub želji bolnika in možnosti, da jih bo tožil, oživljala. Enako bolniku z rakom na pljučih ne moremo odreči oživljanja, čeprav ima prognozo samo nekaj mesecev, če gre za podoben primer. Bolnik lahko po uspešnem oživljanju preživi vsaj še nekaj kvalitetnih mesecev v krogu svoje družine in tega mu nima nihče pravice odreči.

Življenje je dragoceno in ga ne smemo kar tako zavreči. Zato reklamiranje samomorilskega turizma v Švici ni v korist bolnikov. Bolje bi bilo premisliti, kaj vse sodobna medicina in tehnologija lahko naredijo za bolnike pri razreševanju njihovih težav in stisk.   

  • Share/Bookmark

»LJUDSTVO« IN ZDRAVNIKI

Ob prebiranju sporočil na različnih spletnih forumih (Siol in Delo) v zvezi z nesrečno smrtjo 12 letnega  Bora sem ostal brez besed. Samega primera ne bom komentiral, ker imam premalo informacij. Presenetila me je žolčnost razprave in pravo sovraštvo, ki je prevevalo večino besedil.  Več kot trideset let sem podaril medicini in svojim bolnikom in ne morem razumeti od kod toliko nezadovoljstva, da se ob vsakem nesrečnem primeru sproži cel plaz obtožb in pljuvanja po ljudeh, ki nič drugega ne delajo kot poskušajo pomagati drugim.  Ali sem užaljen ? Zagotovo, tako kot večina mojih kolegov. Kot človeka in kot zdravnika me prizadene, da mi očitajo lenobo, požrešnost in neznanje. Če seštejem čas, ki sem ga prebil v službi bom delal vsaj 10 let več kot povprečen Slovenec in po mojem to ni lenoba. Tako kot pošteno plačilo za pošteno delo ni požrešnost. O tem kaj znam in ne znam,  težko sodi laična javnost, pa čeprav mi boste ob tej izjavi očitali aroganco in  nadutost. Kaj mora nek zdravnik vedeti in kaj ne je zelo težko opredeliti. Če bi se omejil na tisto, kar sem se naučil na medicinski fakulteti, bi danes bi slab zdravnik. Zdravniki smo se, zaradi eksplozije znanja, prisiljeni neprestano se usposabljati in učiti. Nihče med nami, niti slučajno, nima pregleda nad vsemi informacijami, ki se dnevno pojavljajo v strokovnem slovstvu. Zato so nastale specializacije in sub specializacije. Tudi, če je možno o nekem zelo ozkem in specifičnem problemu dobiti dovolj informaciji na medmrežju, brez izkušenj in splošnega medicinskega znanja je te informacije težko ovrednotiti, še težje pa uporabiti ob reševanju konkretnega zdravstvenega problema. Žal brez zdravnikov ne bo šlo, tudi takrat ne, ko bo medmrežje ponujalo tečaje kirurgije.

Televizijsko sodišče Uroša Slaka, ki v Slovenskem duhu očitno predstavlja evolucijo pravnega sistema po meri naroda je svojo sodbo izreklo skoraj enoglasno: slovensko zdravstvo je slabo in slovenski zdravniki smo za nič. Ob takšnih oddajah se vedno vprašam čemu služi ta medijski linč? Ali ljudje res mislijo, da sedaj ko je Uroš Slak vse razkril, da bomo kar naenkrat dobili novo in boljše zdravstvo, da bo zamahnil s čarobno paličico in bomo živeli v obljubljeni deželi (Ameriki mogoče)? Ali nihče ni videl filma »Sicko«?  Če dobro pomislite je že na pravem sodišču izbira med mnenji nasprotujočih se izvedencev lahko sporna. Kdo lahko zagotovi, da bo sodišče znalo izbrati katero izvedensko mnenje je pravilno. Kako lahko nekdo brez medicinske izobrazbe ugotovi kateri od strokovnih argumentov (upam, da izvedenci uporabljajo strokovne argumente) je bolj tehten. Že to se mi zdi sporno, da sodni sitem ne pozna razvejanosti medicine in izbira za posamezne zadeve izvedence, ki s posameznim področjem nimajo prav nobene izkušnje. Spominjam se ko je neki patolog pripravljal izvedensko mnenje o uvajanju centralnih venskih poti ob tem pa sam nikoli ni ustavil centralne venske poti.

Medicinske napake, ki povzročajo škodo zdravju bolnika ali celo smrt obstajajo. Tega se zavedamo vsi, ki smo v procesu zdravljenja udeleženi. Preprečevanju teh napak so posvečeni številni protokoli in študije. Pa vendar se, kljub vsemu temu, napake pojavljajo. Nadzor kakovosti temelji na primerjanju  diagnostičnih in terapevtskih postopkov ob bolniku s protokoli in navodili za katere mislimo, da so učinkoviti. Že tu se pojavi prvi problem. Ali so res postopki in protokoli, ki jih uporabljamo tisti pravi in učinkoviti. Če pogledam postopke oživljanja so se ti, v času od kar sam poučujem oživljanje, spremenili najmanj štiri kart in sem tako poučeval pet različnih načinov oživljanja. Ali zdravnik, ki oživlja bolnika po postopkih iz leta 2000, torej izvaja zunanjo masažo srca in umetno dihanje v razmerju 2:15, ravna napačno? Ali ga je potrebno, če bolnik umre obsoditi za umor iz malomarnosti? Navodila iz novembra 2005 predvidevajo razmerje 30 : 2,  vendar je to razmerje predlagano na temelju računalniške simulacije in primerjava uspešnosti enega in drugega ni bila nikoli opravljena, torej ne vemo ali je razmerje 30:2 uspešnejše. Če izvedenec tega ne razloži in enostavno reče, da oživljanje ni bilo v skladu z navodili, bi večina laikov  presodila, da je napravljena napaka. Drugi problem je, da je zajem podatkov o poteku zdravljenja lahko blago rečeno nenatančen. Ta problem se v Sloveniji zdi še posebej pereč. Večino podatkov v Sloveniji še vedno  zbiramo ročno. Informacijski sitem,  še posebej v UKC Ljubljana, je iz leta 6000 pred Kristusom. In zato so najmanj odgovorni zdravniki. Sam se že 20 let grem računalniškega don Kihota, vendar brez uspeha. O denarju pri nas odločajo po navadi tisti,  ki o medicini in potrebah medicine vedo najmanj.      

Slovensko zdravstvo je zagotovo primerljivo z zdravstvom zahodno evropskih držav. Medijski linči, ki jih uprizarjajo pozornosti željni novinarji, so koristni edino njim. Pravi partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom, ki je pogoj za uspešno zdravljenje, je v celoti odvisen od zaupanja med zdravnikom in bolnikom. Rušenje tega zaupanja je ne napaka ampak zločin, ki ga pa novinarska etika očitno ne zazna.

  • Share/Bookmark

INTERNETNA PRODAJA ZDRAVJA

Brskal sem po internetu in iskal informacije o zalivanju vrta ter o različnih zalivalnih sistemih in na enem od naslovu najdem primerjavo: »Ne spreglejte tega dejstva:v mnogih primerih visokega krvnega pritiska je ta visok zato, ker mora biti! Poglejmo zopet primerjavo s cevjo za zalivanje vrta. Če v cevi ni dovolj pritiska za zalivanje bolj oddaljenih delov vrta…«, ki jo Google uvrsti na seznam glede na moje  iskalne pogoje. Najprej sem postal radoveden, kdo od kolegov uporablja tako okorno primerjavo in sem začel raziskovati.Na naslovu http://vitamini.finechance.com/visok-krvni-pritisk.htm najdem nepodpisan sestavek o visokem krvnem tlaku. Po začetni preprosti razlagi hemodinamike, ki pa ni napačna, zasledim naslednje ugotovitve:

»Klasična medicina gleda na visok krvni pritisk nevarno zelo poenostavljeno, takole nekako:Visok  krvni pritisk povzroči, da vaše srce dela bolj naporno in da stene vaših žil sprejemajo udarce. Obe stanji lahko povečata tveganje za srčni napad, kap in poškodbe ledvic. Zato moraš jemati zdravila za znižanje krvnega pritiska na sprejemljiv nivo, če ne znaš sam znižati svojega previsokega krvnega pritiska. Seveda je res, da stalen visok krvni pritisk lahko povzroči srčni napad, kap in poškodbe ledvic. Ni pa dober način, kako znižati visok krvni pritisk brez ugotavljanja glavnih vzrokov, ki ga povzročajo.«

Vsakemu, ki je vsaj malo seznanjen z vsebino kakšnega medicinskega učbenika je jasno, da avtor ne ve o čemu govori. Kasneje sem ugotovil, da je avtor ta tekst prevedel z nekega ameriškega spletnega mesta. Večina navedb v prispevku je točnih. Visok krvni tlak je posledica številnih dejavnikov in je kompleksna bolezen. Kar se mi zdi sporno je pa ta navedba:

»V takšnih primerih je napačno in nevarno preprosto samo predpisati zdravila, ki nižajo krvni pritisk. Diuretik ali beta zaviralci so lahko učinkoviti pri zmanjševanju krvnega pritiska, toda to pomeni, da vaše celice bijejo trd boj za obstanek za dovolj krvi, ki jim prinaša potrebna hranila in kisik.

Boljši pristop k nižanju visokega pritiska bi bil odkrivanje vzrokov, ki so povzročili arterosklerozo. Mogoče je to visok nivo krvnega sladkorja in inzulina?? Ali uživate nevarne maščobe in olja?? Sladkor, predelani ogljikovi hidrati in predelane maščobe in olja bodo skoraj sigurno povzročili arterosklerozo, če jih boste redno uživali.«

Vzroke je potrebno odpraviti, vendar ali se bo s tem škoda, ki je že nastala na srčno-žilnem sistemu popravila je pa drugo vprašanje, na katerega trenutno nimamo odgovora. Sodobno zdravljenje visokega krvnega tlaka zagotovo zmanjšuje smrtnost, za pristop, ki ga ponuja avtor pa to ni dokazano, celo menim, da bi se brez ustreznih zdravil smrtnost povečala.Če kliknete na link na spodnjem delu strani pridete na spletno stran spletne drogerije Dedra. In stvari postanejo takoj jasne. Spletna drogerija Dedra ponuja izdelke ameriškega podjetja »4Life«, prehranske dodatke za katere trdijo, da imajo imunomodulatorni učinek, torej, da delujejo na imunski sistem.

Trgovci vas poskušajo prepričati, da je bolje, da kupujete in uživate njihov proizvod kot pa da jemljete terapijo, ki vam jo je predpisal zdravnik. Neetičnosti trgovcev sem pravzaprav že vajen. Vsi hvalijo svoje blago in trdijo, da je najboljše. Trgovci, ki prodajajo razne hranilne dodatke ali potencialna zdravila mi gredo pa še posebej na živce. Najdete jih na spletu, pridejo pa tudi domov. Agresivna marketinška strategija  je očitno narejena za ameriški trg. Zelo so prepričani v sebe in v informacije s katerimi razpolagajo. Moteče je podcenjevanje. Mogoče povprečni Američan ne ve prav veliko, v Sloveniji pa upam, da je dovolj ljudi, ki bodo spoznali, da se jim prodaja mačka v žaklju. Proizvod, ki ga ponuja drogerija Dedra je lahko popolnoma uporaben prehranski dodatek s številnimi vitamini in rudninami, ki jih organizem zagotovo potrebuje. Moteče je le to, da nas zaradi zaslužka prepričujejo, da njihov proizvod rešuje vse probleme in nas s tem zavajajo, ker za te trditve nimajo nobenih znanstvenih dokazov. Citiranje razmišljanja nekega zdravnika še zdaleč ni znanstveni dokaz. Najhuje pri tem je to, da so zaradi zaslužka pripravljeni ogroziti zdravje in življenje bolnika s tem, da ga podučijo, da naj ne jemlje predpisane terapije, ker je ta napačna. Upam, da lahkovernih ni prav veliko. Edini način, da se ubranimo pred usodno napako je, da poiščemo prave informacije najbolje pri svojem zdravniku. Različne inšpekcije tržna in zdravstvena nas ne morejo in ne želijo zaščititi saj ponujajo (dokaj slabo) zaščito pred kršenje zakona. Za moralna in etična vprašanja ni pač odgovoren nihče.   

  • Share/Bookmark

ATROPIN IN POSKUSI NA ŠTUDENTIH!??

Odkar se je zgodil incident na Mariborski medicinski fakulteti želim komentirati ta način pouka.  Nihče, vključno z dekanom medicinske fakultete se ni vprašal ali so takšne vaje smiselne. Glavni problem naj bi bila napak pri pripravi zdravila, v prašek so namešali prevelik odmerek atropina, kar po besedah direktorja Mariborskih lekarn ni nič hudega » ..saj, tudi če bi doza bila prekoračena smo še zmeraj v okviru terapevtskih odmerkov«. Katerih terapevtskih odmerkov??? Terapevtskih odmerkov, ki jih uporabljamo pri zdravljenju zastrupitev z organofosfati ali bojnimi strupi. Tisti, ki so služili rajnko JLA se bodo spomnili, da smo v LPD (lični pribor za dekontaminaciju) kompletu imeli avto-injektor z atropinom, ki naj bi ga vbrizgali v mišico ob zastrupitvi z živčnimi bojnimi strupi. Tudi v tem primeru je odmerek bil okoli 2 mg. Res je, da se včasih mora uporabiti tudi do 50 mg atropina, vendar ne naenkrat. Študentje so svoj prašek popili naenkrat. Maksimalni odmerek, ki ga uporabljamo pri srčnem zastoju je 3 mg. Vendar odmerek verjetno res ni pomemben. Tisto kar je pomembno je to, da takšne vaje sploh obstajajo.

V knjigi »IZBRANA POGLAVJA IZ FARMAKOLOGIJE«[1], ki jo je Ljubljanska MF objavila tudi na internetu (http://www2.mf.uni-lj.si/~pharma/students/navodila.pdf), najdemo  natančen opis omenjenih vaj. Pod naslovom »Klinično preizkušanje zdravil. Poskus na človeku – vaja z atropinom« je najprej opisan potek preizkušanja zdravil, nato farmakologija atropina in nato še vaje same. Cilj vaj je opredeljen na naslednji način

:»

PRAKTIČNO DELO

Cilj

Cilj vaje je seznanjanje s poskusom na človeku in vpliv placeba.

Pomembno pri vaji je ocenjevanje učinka zdravila, opazovanje vpliva raznih faktorjev nahitrost nastopa učinka zdravila in določanje placebo reaktorjev.

Študenti naj se na vajo pripravijo in naj po vaji vozijo (kolesa, avta, letala, ladje).

»

Če prav razumem, je cilj teh vaj, da študente naučijo ali seznanijo s potekom klinične študije, z načini kako opazujemo določene klinične spremembe pri preiskovancih in verjetno, čeprav to ni jasno povedano z učinki zdravila. To, da naj študentje vozijo kolesa in druga prevozna sredstva je verjetno tipografska napaka. Potek same vaje je prav tako natančno opisan. Študentje medsebojno opravijo meritve nato zaužijejo prašek, ki vsebuje ali atropin ali placebo. Nato meritve ponovijo. (Če so sposobni !!).

Sam veliko poučujem, največkrat postopke oživljanja in oskrbe hudo poškodovanih. Si predstavljate kako bi bile videti moje vaje, če bi povzel zgoraj opisani model? Študentu ali kolegu bi dal atropin, da bi se mu srčni utrip pospešil potem bi pa izvedli sinhrono defibrilacijo ali bi mu dali kako drugo zdravilo, da bi ritem upočasnili. Drugemu bi lahko z iglo povzročili pnevmotoraks in mu potem vstavili drenažo. Takšna vaja bi imela za cilj, da študenta nauči, kako je potrebno napraviti drenažo po Bülau in omogočila bi mu, da spozna kako se počuti človek s pneumothoraksom. Lepo vas prosim! To bi bilo zares groteskno.  

Zaradi tega, da bi se nekdo naučil nekih postopkov in pa nekih informacij v zvezi s klinično sliko ga res ni potrebno ogrožati. Omenjene vaje na farmakologiji bi lahko mirno speljali tako, da bi študentom dali v naprej pripravljene podatke o posameznih meritvah. In bi na enak način lahko vadili izpeljavo klinične študije. Da bi se nekdo naučil, da je eden od stranskih učinkov atropina dvojni vid ni potrebno, da to sam preizkusi. Sicer so pa to neki faktografski podatki, ki jih danes tudi, če jih ne veš zlahka najdeš tako na internetu kot v knjigah. Izvirni greh pouka na medicini je, da še vedno velja, da je študij medicine predvsem pomnjenje številnih (nepotrebnih) podatkov. Ko bodo tudi na pred-kliničnih inštitutih  dojeli, da je bistvo v reševanju problemov in sprejemanju odločitev v različnih kliničnih situacijah, bo mogoče tudi takšnih vaj manj. Kontraindikacije za uporabo atropina so znane, vendar se nihče ne potrudi, da bi ugotovil ali kdo od študentov ima nekega od problemov, ki so med kontraindikacijami našteti. Načeloma je pred uporabo kakršnega koli zdravila bolnika ali preiskovanca potrebno vsaj klinično pregledati. Problem nastane zaradi tega ker asistenti, četudi so zdravniki na pred-kliničnih inštitutih ne morejo imeti dovolj kliničnih izkušenj, da bi takšen pregled lahko bil relevanten. Zato je moje mnenje, da je dajanje atropina preiskovancem, katerih zdravstveno stanje ne poznaš zelo hrabro in skrajnje neodgovorno dejanje. Seveda te brez ustreznih kliničnih izkušenj tudi strah ne more biti.  

Pri kliničnih študijah moramo od vsakega preiskovanca pridobiti pisni informiran pristanek. Kar pomeni, da moramo vsakemu bolniku ali prostovoljcu natančno razložiti za kaj gre in v študijo ga lahko vključimo edino če se strinja in to potrdi s podpisom. Poleg tega, še pred pričetkom študije moramo študijo natančno predstaviti etični komisiji in šele ko ta odobri študijo lahko pričnemo. Če so bile te vaje kdaj predmet presoje etične komisije, bom svoje mnenje o delu te komisije močno spremenil.

Zavedam se, da je tokratni prispevek namenjen predvsem strokovni javnosti in upam, da ga prebere tudi kdo, ki je neposredno vpleten. Upam, da ostali, ki kdaj zaidete na moj blog niste preveč razočarani.



[1] Florjanc TI, Korošec L, Stanovnik L. Izbrana poglavja iz farmakologije. Priprava za praktično delo študentov. Ljubljana: Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v ljubljani, 1999

  • Share/Bookmark

Ne pričenjaj z oživljanjem

Tokratni naslov, da ne bo pomote nima skritega političnega pomena. Pomeni točno to kar piše. Gre za prevod angleškega originala “Do not atempt resuscitation”, ki se uporablja za sporočanje odločitve glede oživljanja naj si bo to bolnikova odločitev ali odločitev zdravnikov, ko ugotovijo, da bi bilo oživljanje pri nekemu bolniku nesmiselno. Ta naslov je pravzaprav povabilo, ki bo upam pritegnilo pozornost in pripravilo koga med vami, da sodeluje v anketi na to temo. Občutek imam namreč, da Slovenci o tem vprašanju ne razmišljamo prav veliko in tudi, če kdo reče:” mene pa ni treba na aparate priklopiti..” v večini primerov ne ve zakaj gre niti ve kako to svojo željo sporočiti.Prepričan sem, da ima vsak človek pravico odločati o sebi. Kot zdravnik sem pripravljen željo svojega pacienta upoštevati, vendar se pa moram prepričati, da je to res njegova želja in da posledice svoje odločitve v celoti razume. Življenje je preveč dragocena stvar, da ga kar tako zavrgli. Poznam veliko ljudi, ki jih je prizadela huda invalidnost zaradi bolezni in poškodbe pa so kljub omejitvam v svojem življenju našli smisel. Pogled na to kaj je »življenje vredno človeka« se z leti in boleznijo lahko močno spremeni. Če se nekdo odloči in zapiše, pri notarju recimo, da ne želi biti reanimiran verjetno si ne želi umreti zaradi nenadne motnje ritma, ki bi jo z enostavnimi ukrepi pozdravili. Zato preden sprejmemo dokončno odločitev kot je ta da ne pričnemo oz da prenehamo z oživljanjem moramo želje bolnika zelo dobro poznati. Vse, ki o tem razmišljate prosim, da si vzamete 5 min časa in izpolnite anketo, ki jo dobite na naslednjem naslovu:http://www.esurveyspro.com/Survey.aspx?id=de7202b8-49ce-44ff-904a-3f193b98f604 

Hvala

  • Share/Bookmark