Arhivirana sporočila kategorije 'informacijska tehnologija'

Akreditacija “vrhunske” bolnišnice

Zakaj je novinarji s takšnim veseljem in navdušenjem pišejo o negativni podobi, v tem primeru o UKC?  Kaj ima g-pa Zupančič od tega, da pridevnik vrhunski, ko gre za UKC, da v narekovaje ?  Ali je res potrebno popolnoma porušiti že tako omajano zaupanje bolnikov, ki veliko izbire nimajo?  K sreči je, kljub mnenju g-pe.  Zupančič, vrhunske medicine v UKC veliko. Res je, da včasih delujemo v težjih pogojih kot drugod v Evropi, vendar kljub temu ne zaostajamo z rezultati. Zato je takšno napadalno in omalovaževalno pisanje nespodobno.

Akreditacija je proces, ki bo, upamo, prinesel veliko koristnih sprememb. Vseeno je potrebno celotno zgodbo postaviti v pravo perspektivo. Najprej je potrebno ugotoviti, da smo v akreditacijo prisiljeni. Prisiljeni smo sprejeti akreditacijsko hišo, ki je izbrana na temelju nejasnih političnih kriterijev.  Pogoji in rešitve, ki jih akreditacijska hiša DNV zahteva niso v vseh pogledih optimalni še posebej v naših pogojih (bolj so prilagojeni situaciji v ZDA), vendar se o teh pogojih ne more razpravljati. To je razumljivo, saj  se z spreminjanjem pogojev izgubi standardizacija. Skratka, če smo se “odločili” za njih, moramo njihove pogoje sprejeti. Dve stvari je potrebno jasno poudariti. Prvič akreditacija ne preverja strokovnih vsebin temveč kako se pri nas držimo nekih standardov, ki smo jih (če smo jih) sami predpisali. Drugič, to da se pri nas nekatere stvari delajo drugače, še ne pomeni, da se delajo slabše, Strogo upoštevanje protokolov je v ZDA nujno potrebno, saj veliko dela opravijo mlajši, manj izkušeni kolegi.  Pri nas je ravno nasprotno, zato napisani protokoli ne igrajo pomembnejše vloge. Ne glede na vse povedano sem prepričan, da bo koristi več kot je slabosti. Se bomo pač prilagodili. Koristno bo predvsem sistemsko uvajanje nadzora kakovosti. Do sedaj je to bilo prepuščeno posameznikom glede na področje s katerim so se ukvarjali.

Večino problemov, na katere so presojevalci v svojem poročilu, ki je mimogrede namenjeno interni uporabi (in ne verbatim objavi v Delu)opozorili, poznamo in na njih opozarjamo vrsto let. Bistven problem pri temu je pomanjkanje informacijske podpore. Bojim se, da tudi akreditacija tu problema ne rešuje na pravi način. Famozni obrazci o katerih se toliko govori so verjeli ali ne, na papirju. In če rečejo, da bodo dostopni na Intranetu, to načeloma pomeni, da jih dobite na Intranetu v pdf obliki in jih lahko natisnete ter izpolnite. Kar mene skrbi je: kaj se bo z izpolnjenimi obrazci zgodilo. V 26 letih, kolikor sem zaposlen v UKC sem videl nešteto obrazcev, od katerih nikoli nihče ni imel ničesar.  Ko sem se kot specializant srečal z nadzorom kakovosti, med izobraževanji v Britanskih bolnišnicah je to (konec osemdesetih) potekalo preko papirja, s tem, da so tam imeli zaposlenega kar nekaj administrativnega osebja, ki je podatke na takšen ali drugačen način obdelovalo, največkrat z vnašanjem podatkov v računalnik.  Skoraj 30 let pozneje razmišljati o številnih novih papirjih ni smiselno.  Zagotovo vem, da je delovanje bolnišnice v celoti možno informatizirati. Seveda ne tako, da se nam vsiljujejo slabo uporabni programi tipa Birpisa, in ne tako, da v ustanovi delujeta 4 nepovezljiva sistema.  Žal v bolnišnici ni dovolj kupiti računalnike in vzpostaviti LAN, ter omogočiti dostop do interneta.

Kot anesteziolog ne morem, da ne bi komentiral tega stavka iz prispevka g.pe. Zupančič : “Prav tako je preveč skromno popisano stanje bolnika pred anestezijo, med njo in po njej, anesteziološka služba na več kot 60 delovnih mestih nasploh ne deluje enotno in ni dobro vodena.”  Večino bolnikov pred anestezijo pogledamo, vendar se rezultat tega pregleda opiše na različne načine, v odvisnosti kje je bil pregled opravljen. Akreditacija zahteva enoten dokument in seveda tudi tega bomo pripravili. Vendar pa to ne pomeni, da o svojih bolnikih sedaj ne vemo dovolj ali da se pomembne informacije izgubijo. Anestezijski list  je enak že veliko let in zato ga verjetno vsi prilagajamo tipu anestezije. Vsaj polovica anestezijskih listov nastane avtomatsko, preko računalniškega sistema in vsebujejo izčrpne informacije.  Kljub temu, da avtomatski zapis  s katerim razpolagamo, ni najboljši,  je še vedno bolj informativen, kot na roko napisan anestezijski list in predvsem bolj natančen, saj se vse meritve avtomatsko zapisujejo. Žal s tako obliko razpolagamo samo v centralnem operacijskem bloku. Največja pomanjkljivost je pa je  ravno v tem, da ne omogoča analize, ki je pri akreditaciji najbolj zaželena.  Vendar podatki so pa le zapisani. Torej to kar je g-pa Zupančič zapisala ne drži v celoti. To, da anesteziološka služba “ne deluje enotno in ni dobro vodena”  je dezinformacija. Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok pokriva vse kirurške klinike (in ne samo kirurške) v UKC,  razen Ginekološke klinike. Ginekološka klinika ima zaradi nekega obskurnega in v zgodovini izgubljenega razloga svoj anesteziološki oddelek, ki je od našega KO neodvisen. Poleg tega so na ortopedski kliniki,  kljub naše nasprotovanju, zaposlili zunanje anesteziologe. Zato je seveda vtis, ki so ga dobili presojevalci slab, namreč osrednji KO nima nobene  jurisdikcije nad dogajanjem na Ginekološki kliniki in samo delno na Ortopedski kliniki.  To seveda ne pomeni, da na bi anesteziologi na Ginekološki kliniki delali slabo.  S kolegi odlično sodelujemo in sem prepričan, da zagotavljajo vse storitve na ustrezni strokovni ravni.

Obrazec, ki ga uporabljamo za informirani pristanek je izdelan na temelju zakona o pacientovih pravicah. Ali je na obrazcu vse kar mora biti glede na slovensko zakonodajo nisem preverjal. Zagotovo je pa obrazec drugačen od podobnih, ki jih uporabljajo v tujini. Bolnika večinoma v pogovoru  informiramo o načrtovanem posegu in poskušamo v nekem razumnem okvirju predstaviti možne zaplete in tveganja. Težko bi torej govorili o kršenju bolnikovih pravic.

Akreditacija bo zagotovo prinesla veliko pozitivnih stvari. Največ si obetamo od zahtev po obveznem sodelovanju stroke pri oblikovanju procesov in nadzoru kakovosti. Če tega ne bomo balkanizirali, bomo razne ameriško pikolovske podrobnosti lažje prenesli.

  • Share/Bookmark

Televizije na žetone?!!!

Ne morem verjeti, da se to dogaja v naših bolnišnicah. To je neetično in nemoralno. Izkoriščati nemoč bolnikov in jim storitev, ki bi morala biti sestavni del bolnišnične oskrbe zaračunavati je višek brezobzirnosti liberalnega kapitalizma. Ljudi iz Mariborskega podjetja razumem, utrnila se jim je dobra ideja in so pač hoteli zaslužiti. Človečnost za podjetnike ni nujno potrebna. To nam je v Sloveniji še kako dobro znano. Spomnimo se samo gradbenih afer in kalvarij njihovih delavcev. Od podjetnikov torej ne pričakujem sočutja in človeškega odnosa do sočloveka. Ena od maksim iz obdobja rojstva kapitalizma je ” homo hominis lupus est”. Tisto kar je v celi zgodbi neetično in nemoralno je ravnanje vodstev bolnišnic. V teh vodstvih sedijo celo kolegi, ki so, če nič drugega pred leti na MF slišali kakšno predavanje o medicinski etiki. Očitno se jih ni prav nič prijelo. Ali se pa niso znali zoperstaviti menedžerskim magom, ki jih je v našem zdravstvu čedalje več. Minister namesto, da bi ukrepal poziva k premisleku. Seveda saj gre tu samo za bolnike.

V bolnišnicah v razvitem svetu se trudijo, da okolje napravijo čim bolj domače in čim manj sterilno, bolnišnično, da bi se bolniki bolje počutili. Le poredko sta v sobi več kot dva bolnika. Največkrat so sobe namenjene enemu bolniku. Televizija in internet sta danes nuja. V UKC je trenutno brezžični internet na voljo samo vodstvu v tako imenovanem “modrem salonu”. Navadni smrtniki, do tega nimamo dostopa. Že deset let poslušam isti izgovor – varovanje podatkov. Vsaj televizij na žetone nimamo. Mislim .. in upam?

Zdravstveno zavarovanje plačujemo vsa leta ko smo zaposleni. Ko zbolimo smo prisiljeni postaviti se v vrsto, čakati v čakalnicah, deliti sobo (če imamo srečo) s dvema drugima sotrpinoma. Na koncu pa na nas služi brezobzirni podjetnik iz Maribora, ker bolnišnica ne more nakupiti tistih nekaj televizorjev. Zdravstveno osebje je tako navajeno na te razmere, da pogosto pozabijo na bolnikovo dostojanstvo, sramežljivost, potrebo po zasebnosti. Tudi sam imam le redko priložnost bolnika pregledati v pogojih, ki varujejo bolnikovo zasebnost.

Žal v tej varčevalni realnosti težko, da bomo v kratkem te razmere popravili, pa vendarle je prav, da poskusimo obdržati vsaj malo človečnosti in se izognemo ne etičnem in nemoralnem zaslužkarstvu na račun stiske bolnikov.

  • Share/Bookmark

Utrujeno protestiram!!!!

Utrujeno protestiram g. dr. Tajnikar. Utrujen sem od neprestanega pojasnjevanja, od poslušanja očitkov, od dežurstva v katerem sem, dokler so drugi reševali življenja, bil popolnoma neučinkovit. Ja, jaz sem anesteziolog, ki po vašem mnenju, niti približno ne dosega po svoji učinkovitosti, svojih vrhunskih kolegov kirurgov. Vendar, kljub temu, da sem cel vikend preživel v bolnišnici, v to vabo ne bom ugriznil. Poleg tega Vam takšne premišljenosti ne priznam. Dvomim, da ste kljub svoji politični vpetosti sposobni, premišljeno uporabiti preizkušeno rimsko strategijo “Divide at impera”. Torej Vsaj pri meni “Pax Romana” ni učinkovit.

Z izjavo o učinkovitosti anesteziologov kažete edino popolno nepoznavanje, našega dela in naše vloge v bolnišnici. Sodobna medicina že dolgo oskrbuje in zdravi bolnike in poškodovance timsko. V timu sodelujemo tako anesteziologi kot kirurgi. Dejstvo, da se anesetziologi med svojo specializacijo usmerjajo v smer intenzivne medicine in se zato urijo v prepoznavi in zdravljenju kritično bolnih bolnikov pogojuje naše mesto v timu. Postopke oživljanja najpogosteje izvajamo anesteziologi. Ko se stanje bolnika in poškodovanca poslabša do te mere, da je ogroženo življenje, koga mislite, dr. Tajnikar, da kolegi kirurgi pokličejo. Anesteziologe! Kako je torej z reševanjem življenj?

Da me ne bi napačno razumeli: kirurgi so nepogrešljiv del tima, saj na njih sloni celotno operativno zdravljenje bolnika in poškodovanca. Anesteziolog se lahko še tako trudi, vendar, če kirurg ne ustavi krvavitve, bolnik ali poškodovanec umre. Torej za preživetje bolnika je potreben celoten tim, v katerem pogosto sodelujejo tudi drugi specialisti in vedno, medicinske sestre ter drugo osebje.

Ne bom se spuščal v debato o ekonomskih analizah, to pač ni moje področje. Vendar se mi kot laiku dozdeva, da je učinkovitost odvisna od načina kako jo merimo. Bojim se da, če apliciramo metode, ki so legitimne za merjenje učinkovitosti v neki gospodarski dejavnosti recimo servisu, dobimo lahko zelo čudno sliko. Pogledamo recimo koliko operacij in anestezij napravimo v časovni enoti in ugotovimo, da smo bistveno slabši kot neka majhna bolnišnica. V majhni bolnišnici naredijo 5 operacij dnevno pri nas pa 2. Sklepamo lahko, da so v veliki bolnišnici izjemno neučinkoviti, vse dokler ne pogledamo za kakšne operacije gre. V mali bolnišnici so odstranili 5 slepičev, v veliki pa so odstranili Ca glave pankreasa po Whipplu in opravili subtotalno colectomijo zaradi procesa na debelem črevesju. Ne samo, da gre za daljše operacije, gre tudi za bistveno bolj zahtevne posege, z več zapleti in sta zaradi tega tudi nadzor in anestezija med operacijo bistveno bolj zahtevnioperaciji. Vnetje slepiča imajo po navadi mladi in zdravi ljudje, nasprotno  opisane operacije izvajamo pri starejših ljudeh s številnimi spremljajočimi bolezni. Vse te detajle je potrebno poznati, če želimo resnično opredeliti učinkovitost zdravstvenega tima, ustanove ali celo sistema. Glede na to, da več kot dvajset let opazujem kako slabo se zajemajo podatki v naših bolnišnicah sem prepričan, da prav nobena ekonomsko zdravstvena analiza ne temelji na ustreznih podatkih. Če bi želeli podatke o stanju bolnikov pred, med in po operaciji bi zato potrebovali leta rudarjenja po arhivu popisov, ki niti slučajno ni v elektronski obliki. Zato g. dr. Tajnikar govorite na pamet in v urejenih družbah se temu reče demagogija.

  • Share/Bookmark

Čakalne vrste in informacijski sistem

Priznam, da sem se kar zabaval, ko sem prebiral, sestavek novinarke Andreje Basle o čakalnih vrstah in informacijskih sistemih. Zabaval sem se, ker od blizu poznam vso bedo bolnišničnega informacijskega sistema, ki ji informacijski samo v imenu. V resnici sem več podatkov dobil iz svoje dBase baze pred dvajsetimi leti kot iz informacijskega sistema, ki se uporablja v moji bolnišnici. Zato se niti malo ne čudim, da ni možno pripraviti elektronskih čakalnih list. Najbolj zabaven je zaključek mlade novinarke. Zdravstvo, beri zdravniki, nočejo informacijskega sistem, ker potem ne bi mogli preko vrste operirati in pregledovati svojih znancev in prijateljev. To je teza vredna doktorske disertacije . v Tirani mogoče. Problem čakalnih vrst ni v transparentnosti. Globoko sem prepričan, da tistih nekaj svojcev in znancev, ki so operirani mimo vrste niti slučajno ne vpliva na podaljšanje čakalnih vrst, vsaj bistveno ne. Problemi so drugje in se jih ne da rešiti s poceni demagogijo, kot so nacionalne čakalne liste, čeprav se mi ta ideja zdi prav uporabna in dobra, vendar ne sme biti osamljena, edina. V povprečju se opravi 3-4 operacije na dan na operacijsko sobo. To je za UKC 120 bolnikov. Ali je to veliko ali malo ne vem. To je obseg dela, ki ga je možno opraviti v rednem delovnem času.  Bolniki, ki potrebujejo operativno zdravljenje so čedalje starejši in čedalje bolj bolni, zato pogosto potrebujejo zdravljenje v enoti intenzivnega zdravljenja. Če 2%  bolnikov potrebuje intenzivno zdravljenje je to 2,4   bolnika  na dan. Center za intenzivno terapijo ima maksimalno kapaciteto 20 postelj. Če pričnemo s prazno intenzivno terapijo je ta polna v desetih dneh. Povprečni   čas  zdravljenja je okoli 10 dni.  Poleg tega zdravljenje v intenzivni terapiji potrebujejo tudi drugi, predvsem poškodovanci. Teh je v UKC nekje 400 na leto. Zato je naivno pričakovati, da bo neka elektronska lista problem razrešila.

 

Deset let nazaj sem imel priliko obiskati “paperless hospital” v Glasgowu. Tam so že leta 1999 vso dokumentacijo hranili v elektronskih podatkovnih bazah, vse izvide, vse podatke zajete z monitorjev bolnikov, vse slikovne preiskave, materialno knjigovodstvo, naročanje zdravil in seveda tudi čakalne liste, ki jih pri njih pravzaprav ni bilo v našem pomenu besede. O takšnem informacijskem sistemu sanjam že dvajset let. Prepričan sem, da si enako informacijsko podporo želijo vsi moji kolegi. Zato je absurdno obtoževati zdravnike, da ne želijo informacijske podpore. Trenutno, če zdravniki želimo spremljati svoje delo zbiramo podatke sami, ročno ali z amaterskim podatkovnimi bazami v Accessu ali na navadi Excelovi razpredelnici. V zdravstvu generiramo veliko podatkov. Predvsem so podatki vezani na bolnika, od tistih, ki popisujejo njegovo stanje in jih zajemamo preko monitorjev, do laboratorijskih in slikovnih izvidov, porabe zdravil in drugih pripomočkov. Takšni sistemi v tujini že dolgo obstajajo. Vsako podjetje, ki proizvajajo  monitorje pripravijo tudi neko programje za manj ali več zapleten bolnišnični informacijski sistem. Iz nekega čudnega razloga smo mi obviseli na amaterskih poskusih slovenskih podjetji, ki so se očitno usmerila na proizvodnjo računovodskih programov.

 

Mi, ki živimo v informacijski kameni dobi imamo najmanj vpliva na odločitve v zvezi z informacijsko podporo. Po dvajsetih letih bi bil vesel kakršnegakoli informacijskega sistema, samo, da bi končno ponudil še kakšen medicinsko uporaben podatek. Vodstvo največkrat zanimajo obračuni, se pravi računovodski programi, medicina je sekundarnega pomena. Zdravniki si želimo informacijsko podporo, čim več tem bolje. Kako to razložiti genialcem, ki odločajo o denarju pa še nisem ugotovil.

  • Share/Bookmark