Arhivirana sporočila kategorije 'Medicina'

Sram naj vas bo

Ravnokar sem razočaran ugotovil, da so med zdravniki tudi takšni, ki se pustijo prodati. Ne morem presojati ali so to kar se jim očita storili ali ne. Za  to so pristojni drugi. Žal že s tem, da so vpleteni v takšno preiskavo, so Slovenskem zdravništvu prizadejali ogromno moralno škodo. Kolegi, (besedo, kar težko zapišem) sram naj vas bo…

  • Share/Bookmark

Na zdravljenje v tujino?!

Nekaj več kot eno leto nazaj (oktobra 2012) sem pisal o tem “problemu!” (http://dv58.blog.siol.net/2012/10/ – Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?) Tokrat me je k pisanju spodbudila včerajšnja oddaja 24ur. Novinarka, minister, Fakin in prof. Keber so vsak po svoje modrovali. Novinarka (ne vem kako ji  je ime in verjetno tudi ni pomembno) je očitno imela idejo, da je problem potrebno predstaviti kot grozeči propad Slovenskega zdravstva ker nam bod menda ušle vse stranke, k sosedom in bomo obubožali in bankrotirali.  To je zelo naiven in senzacionalističen pogled. Koliko Slovenskih bočnikov bo odšlo v tujino na zdravljenje je nemogoče oceniti, vendar glede na naglo padanje standarda se mi zdi, da ta številka ne bo zelo velika.  Po drugi strani pa nisem prepričan, da v so v tujini kapacitete planirali tako, da jih bodo prodajali tujcem. Ponekod mogoče, v večini držav pa mislim, da imajo ravno dovolj za sebe. Pred leti (1999) sem bil v neki bolnišnici na Škotskem, (tja smo si šli pogledati informacijski sitem, bolnišnica je  že takrat bila “paperless”), ki je bila zgrajena za Arabske bolnike z arabskim denarjem, vendar se arabski bolniki niso prikazali v zadostnem številu in je bolnišnica v času našega obiska samevala. Možno je sicer, da je bodo sedaj ponudili slovenskim bolnikom, vendar v to močno dvomim. UKC Ljubljana ima letno 100 000 bolnišničnih obravnav. Če se polovica teh bolnikov odloči in odide v tujino je to številka, ki jo nobeno zdravstvo ne absorbira brez  posebnih priprav. In da ob temu odlivu strank slovensko zdravstvo ne bi obubožalo je gospa novinarka prišla na salomonsko idejo – zdravnikom znižajte plače.

Minister, ob tem depresivno ponuja neko zakonodajo in reforme, ki jih stroka ne podpira, na koncu pa vendarle prizna, da je edini izhod zviševanje prispevne stopnje. Sodobna medicina je draga in to ne zaradi tega  ker imajo zdravniki vse večje plače. Načini zdravljenja se hitro spreminjajo, na tržišče prihajajo nova učinkovitejša zdravila nove diagnostične metode. Pred desetimi leti recimo možganska kap je bila dokončna stvar, posledice katere smo lahko samo opazovali. Danes pravočasno ukrepanje z žičkanjem anevrizme ali topljenjem strdka in uporabo žilnih opornic tudi tem bolnikom omogoča celo ozdravitev brez nevroloških posledic. To seveda ima svojo ceno. Mogoče se bi morali vprašati ali so rezerve še kje drugje v vreči, ki ji pravimo javni denar. Mogoče bi lahko prenehali podpirati nesposobne bančnike.

Gospod Fakin, ki nosi velik del odgovornosti za stanje v slovenskem zdravstvu, bi poleg tega, da bi zdravnikom znižal plače, zdravstvo spremenil v neprofitno storitveno dejavnost, ki bi morala ustvariti 2% profit. Zanimivo razmišljanje: neprofitna dejavnost, ki ustvarja profit. To mora biti neka nova ekonomska znanost, ki jo mi navadni smrtniki ne razumemo.  ZZZS ima monopolni položaj. Vsi moramo biti zavarovani tam. Če bi se ZZZS morala boriti za svoje zavarovance in bi število zavarovancev bilo odvisno od tega kaj zavarovanje ponuja, potem bi g. Fakin lahko govoril o trgu in ustvarjanju profita. Dokler pa o cenah storitev odloča ZZZS in morajo bolnišnice cene sprejeti, težko govorimo o profitu in tržnim zakonitostim.

Prof. Keber edini razmišlja trezno, kar me ne čudi, saj je izjemen zdravnik in zdravstvo dobro pozna. Škoda, da je zapustil klinično medicino. Čakalne vrste so verjetno prisotne tudi drugod, mogoče ne tako dolge kot pri nas pa vendar so, še posebej če nimate privatnega zavarovanja. Stvari se kot vedno vrtijo okoli denarja. Tudi pri nam bi se čakalne dobe znižale, če bi g. Fakin bil pripravljen plačati operacije izven rednega delovnega časa. Zdravstveno osebje bi ob tem dodatno zaslužilo (tudi zdravniki). Ne vem zakaj nekateri pričakujejo, da bodo zdravniki in medicinske sestre dodatne storitve v njihovem prostem času opravljali zastonj. Ker zdravniki ne smejo dodatno zaslužiti to ne pride v poštev. Vendar pa to ni edini problem. Prisotna so še druga ozka grla o katerih se pa nikoli ne pogovarjamo. Število diagnostičnih naprav (CT-jev na primer), kapacitete v enotah intenzivne terapije in nege. Reševanje teh problemov je pa mnogo dražje kot plačilo popoldanskega dela. Torej ne gre samo zato, da zdravniki nočejo zastonj delati v svojem prostem času, temveč tudi zato, da druge kapacitete niso prilagojene potrebam. V preteklosti smo kupovali Patrije, investirali v banke, podpirali gradbene tajkune, ki jim premoženje kljub zapornim kaznim ostaja in seveda nismo investirali v zdravstvo. Kaj naj Vam rečem? Butale.

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Kdo je stroka ?

Novinarka vpraša ministra Gantarja ali ga stroka podpira. Na koga prav za prav nisli? Na dr. Breclja, ki sedi poleg ministra in predstavlja zdravniško civilno iniciativo? Na dr. Kopčaverjevo, ki predstavlja družinske zdravnike ? Na zdravniško zbornico? Na Fides ? Kdo je to “stroka”?

Minister, ki je sicer urolog, najbrž ni stroka. Problem ministrov je, da na svoj položaj pridejo po strankarskem kupčkanju in kriterij, po katerih stranka oz vodstvo stranke izbere ministra so blago rečeno nejasni. In to seveda ne velja samo so za zdravstvo. Vodenje in organizacija takšne dejavnosti kot je zdravstvo pa mora temeljiti na strokovni presoji. Vsi postopki, vse kar se v zdravstvu dogaja bi moralo biti podrejeno osnovnemu cilju to je zdravljenju bolnikov in poškodovancev.  Znanost, ki se s tem ukvarja je medicina in ne ekonomija.  Zato so vsa vprašanja okoli postopkov procesovin organizacije najprej strokovna medicinska vprašanja in šele potem mogoče kaj drugega.

Ali je lahko vsak zdravnik stroka? Niti približno ne. Meni se niti ne sanja, kako recimo izmeriti dioptrijo. Z določenimi področji medicine se nisem srečal od fakultete. To seveda vprašanje “kdo je stroka?” močno zaplete. Medicina postaja vse bolj specializirana in je zato poznavanje posameznih področji omejeno samo na določene skupine zdravnikov. Za vsako od teh področji ne moremo imeti ministra, tudi državnega sekretarja verjetno ne. Zdravnike na ministrstvu za zdravje lahko na prste preštejemo. To povsem razumem, saj moraš medicino opustiti, če se želiš ukvarjati s politiko. In ko medicino opustiš ne moreš biti več “stroka”. To redko kdo od nas želi.  Medicino študiraš zato, da zdraviš ljudi. Vsaj v večini primerov je tako.

Državni organi v katerih delujejo laiki, ki jih vodijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva (ki si vedno znova puli lase, zaradi svojih volilnih napak) bi moral na vsakem področju posebej identificirati strokovnjake na tem področju in od njih zahtevati nasvet. V teoriji vse lepo in prav v resnici je ta proces obremenjen z različnimi osebnimi interesi. Kot stroko se povabijo k sodelovanju različni znanci, da ne rečem “poslovni prijatelji” in državni organi lahko na svoje odločitve opremijo z nalepkami “stroka”.  Pod to nalepko se lahko skriva marsikaj tudi neumnosti, kot sem imel nedavno priliko ugotoviti na Simpoziju urgentne medicine v Portorožu, v zvezi z novimi urgentnimi centri, ki bodo bolnišnično urgenco postavili za korak nazaj. Vendar, imajo nalepko “odobrila stroka” in s tem vsaka debata z drugače mislečimi preneha.

Podobno se v ustanovah vodstva skrivajo za “strokovnimi” odločitvami, ki jih predlagajo in sprejemajo kolegi (na vodilnih položajih), ki se z določeno problematiko ne ukvarjajo in jo ne poznajo. Posledice so seveda ekonomsko neracionalne  in strokovno  sporne odločitve. Še posebej varčevalno naravnani ukrepi so nevarni, tako za bolnike kot za zdravnike. Nedavno obsojena zdravnica je jasen primer kam pripeljejo takšni “strokovni ukrepi”. Kolegica mora za svojo napačno odločitev prevzeti odgovornost, vendar to problema ne bo rešilo, saj bo sistem še koga postavil v situacijo, da bo moral izbirati in možno je, da bo izbral napačno. To lahko preprečimo edino tako, da kolega zaščitimo pred podobnimi izbirami. Ljudje, ki se z urgentno medicino ukvarjamo poznamo odgovr tudi na to vendar nas ne vprašajo. Zmanjševanje števila dežurnih zdravnikov, prepuščanje dežurstev ne dovolj usposobljenim specializantom so sistemske napake, ki bodo še kakšnega kolega poslale v zapor in še kakšnega bolnika na Žale.

Kdo je torej stroka? Na to vprašanje ne bom poskušal odgovoriti, ker verjetno ne bi prišel do pravega odgovora. Rečem lahko edino to, da imamo v Sloveniji srečo, da smo dovolj majhni in da se v strokovnih krogih odlično poznamo med seboj. Točno vemo kdo kaj dela, s čim se ukvarja in koliko zna. Poleg sreče je pa vendarle potrebno imeti tudi malo pameti. Kako je s tem na slovenskem pa sami veste..

  • Share/Bookmark

Vroče teme

Sedim v zdravniški sobi Centra za intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC. Po vratu mi polzijo kapljice potu. V prostoru mora biti 27 ali 28 stopinj Celzija. Drugod po stavbi je temperatura še višja. Sinoči sem ujel na POP TV direktorico tehničnih služb, ki je javnost prepričevala, da so enote intenzivnega zdravljenja primerno hlajene. Razumem potrebo vodilnih, da javnost ne vznemirjajo in da se obranijo novinarjev, pa vendar. Prezračevanje z odpiranjem oken??? Lepo Vas prosim. Enaki problemi se ponavljajo že vrsto let. Tudi med mojimi objavami boste našli kakšno na to temo. Lani je bilo obljubljeno, da bodo stvari uredili. Vendar zgodilo se ni nič.

Prezračevanje zatohlih hodnikov tudi pozimi ne deluje. Vendar odgovorni trdijo, da je vse v mejah normale in po standardih. Slišal sem govorico, da naj bi zdravniki  bili tisti, ki so proti, da se denar jemlje drugje (pri nabavi aparatur) in se porabi za klimo. Zdravnike moti edino to, da je stavba Tehničnih služb primerno hlajena, bolniki pa trpijo v pregretih sobanah UKC.

V bistvu je popolnoma vseeno, kje se ustavi ali pri neustrezni zakonodaji o javnih razpisih ali pri “pomanjkanju denarja”, dejstvo je, da če imaš smolo in zboliš ali se poškoduješ v teh dneh in moraš v UKC, je to prava nočna mora. In zakaj ? Ker je nekdo neprevidno odobril en kup kreditov, ker se je drugi zainvestiral, ker je država predraga,  in tako dalje. Modri gospodarstveniki in ekonomisti pa stresajo recepte kako rešiti krizo (beri lastno premoženje in kožo). Ekonomijo države vodi nekdo, čigar magisterij je pod sumom plagiatorstva, drugega na drugem polu preiskuje protikorupcijska komisija. Pri vsem tem pomagajo neki samozvani Evropski modreci, ki so že priznali, da varčevanje v Grčiji ne daje pravih sadov. Vsem nam je jasno, tudi če nismo ekonomisti, da manjše so plače manj se porabi, in manj se porabi, manj je potrebno proizvajati. Na koncu se pa vse skupaj ustavi.

Kakorkoli obrnemo je pri nas vroče, nesramno vroče.

  • Share/Bookmark

Edina stvar dražja od izobraževanja je neznanje!

V moji ustanovi se je razvnela razprava o tem kako in koliko nagraditi učitelje udeležene v medicinskem izobraževanju. Čeprav mnogi mislijo, da se izobraževanje zaključi z diplomo Medicinske fakultete ali kakšne druge zdravstvene šole se hudo motijo. Vsi, ki s,o zaposleni v zdravstvu se moramo neprestano in kontinuirano izobraževati. Brez tega ni možno izvajati sodobnega zdravljenja. Medicinska stroka bliskovito napreduje in zahteva kontinuirano izobraževanje. Tako v svetu kot pri nas se to zagotavlja z sistemom točkovanja, ki se za določene izobraževalne programe podeljuje. Na temelju točk se potem podaljšuje dovoljenje za delo oz licenca. Razlika je v vsebini in v tem za kaj vse lahko pridobimo točke.

Idealno bi bilo, da bi vsak zdravnik,  za vsebine, ki jih mora poznati, moral opraviti preizkus znanja (običajno v okviru nekega tečaja) in to bi bil obvezen pogoj za pridobit licence ali vsaj za pridobitev določenega dela točk potrebnih za obnovitev licence. Za področje oživljanja recimo v Evropi obstajajo različni tečaji, ki so standardizirani in razviti z namenom, da državljanu Evropske unije povsod v Evropi zagotovijo enak standard zdravljenja. Evropski svet za reanimacijo v sodelovanju z nacionalnimi sveti (tudi z slovenskim), s striktnim nadzorom inštruktorjev in direktorjev tečajev in z občasnim nadzorom izvedbe tečajev zagotavlja visoko stopnjo kvalitete tako v izobraževalnem kot v vsebinskem smislu. Ker se vsebina, zaradi spremembe navodil spreminja vsakih pet let, velja potrdilo pet let. Vse lepo in prav. S ponosom lahko ugotovimo, da smo tovrstne tečaje v Sloveniji ponudili med prvimi v Evropi že leta 2001. Vendar še do danes nismo uspeli doseči, da bi tečaji postali obvezen del ali specijalizacij ali zahtev za licenco ali zahtev za izvajanje določene dejavnosti v bolnišnici (recimo za delo v urgenci).

Razlogi za to so kot vedno finančne narave. Saj vendar varčujemo. Organizacija tečaja je draga. Potrebni so prostori, opreme in seveda tudi inštruktorji.  Cene so v Sloveniji nekoliko nižje kot v Evropi, pa vendarle ne tako nizke. In zato so tisti, ki odločajo ali bi želeli odločati enostavno rekli:  ”to je predrago.” Nekateri, med njimi tudi kolegi, so  v svoji varčevalni vnemi pohiteli in ponudili, nam tako dobro znano “Balkansko rešitev”, ceneno improvizacijo ali cenejši tečaj. O motivih in razlogih ne bom razmišljal. Razmišljati pa moram o posledicah. Do sedaj so tečaje Evropskega sveta za reanimacijo opravili številni zdravniki. Plačilo kotizacije so jim omogočile pretežno ustanove. Kar nekaj je bilo tudi takih, ki so si plačali tečaj sami. S čedalje manjšo podporo ustanov pa interes za tečaj počasi upada. Pojav konkurenčnih tečajev bo imel na koncu za posledico, da bo tečaj v katerega smo vložili več kot desetletje trdega dela preprosto ugasnil in izginil. In Slovenija se bo tudi na tem področju poslovila od razvite Evrope.

Zakon in kolektivna pogodba za zdravnike nalagata zdravstvenim zavodom obveznost, da poskrbijo za izobraževanje zaposlenih zdravnikov. Zdravniki (zbornica in združenja) bi morali jasno opredeliti, kakšno izobraževanje je potrebno, kaj je  strokovno (tudi s stališča andragogike) sprejemljivo. To bi politiki in menedžmentu omejilo možnosti iskanja stranpoti vsaj na formalni ravni. Kaj pa varčevanje?  Odgovor na to se skriva že v naslovu, v misli Benjamina Franklina:

“The only thing more expensive than education is ignorance.”

Vemo iz številnih študij, da učinkovito izobraževanje zdravstvenega osebja zmanjšuje zaplete in smrti. Čeprav mogoče vrli ekonomisti zaposleni v zdravstvenih ustanovah na smrt gledajo kot na varčevanje je izguba življenja na ravni nacionalne zdravstvene ekonomija tudi finančna izguba (če nič drugega en davkoplačevalec manj). Omejeno zmožnosti razmišljanja ekonomistov jim ne dovoljujejo, da dojamejo, da ni zdravnik tisti, ki s predpisovanjem dragih zdravil ustvarja stroške, temveč, da stroški nastanejo zaradi poslabšanja bolezni zapletov, ki jih je možno preprečiti. Torej stroške ne zmanjšujemo z zvečanjem pritiskov na zdravnike in z različnim grožnjami o zmanjševanju dohodka, temveč z vlaganjem v izobraževanje in opremo, ki bodo preprečili nastajanje zapletov. Zadnjič sem že vrabce slišal čivkati o tem, tako dolgo že ta enostavna dejstva ponavljamo.

V naši prelestni ustanovi, ki se v svojem statutu baha z izobraževalno dejavnostjo so se odločili, da zdravnikov, ki sestre in drugo osebje učijo oživljati ne bodo več plačevali. Delo, ki ga kolegi opravijo v prostem času bi plačali s prostimi urami, ki se jih ne da izkoristiti, ker bi v tem primeru trpelo redno delo z bolniki. Da bi absurd bil večji tečaj o nevarnostih ionizirajočega sevanja plačajo zunanjem izvajalcu brez besed. Tečaj je zakonsko obvezen. Vsebina tega tečaja je bila enako dolgočasna, na vseh treh katerih sem se moral sam udeležiti. Ta tečaj je tipičen primer cenene improvizacije. Nekaj dolgočasnih predavateljev, ki ponavljajo vedno isto (najhuje je pravo), predavalnici polni zaspanih slušateljev, ki tam morajo biti (brez tečaja ni dodatkov). Recept za uspešen posel. Nihče v UKC od tega nima prav nobene koristi. Vsi, ki delamo v območju sevanja, o tem več kot dovolj vemo in se tudi ustrezno ščitimo. Na drugi strani pa se pričakuje, da bodo zdravniki, v svojem prostem času, izvajali izobraževanje, ki ima pomemben učinek tako na varnost bolnikov kot na pojavo zapletov in preživetje bolnikov, torej na stroške. Celo je nekdo prišel na idejo, da naj bi izobraževanje bilo del dejavnosti zdravnikov. Nikjer v nobenem zakonskem aktu in tudi v pogodbi o delu ne piše, da smo obvezni sodelovati v učnem procesu. Saj smo zaposleni zato, da zdravimo bolnike. To, da nekateri svoje znanje delimo z mlajšimi, in da prevzemamo vlogo mentorja ob rednem kliničnem delu,  je stvar dobre volje. Poleg tega bi bilo neumno pričakovati, da bi vsi želeli in tudi bili sposobni izvajati pouk. Če se vrnem na tečaje s katerimi sem razpravo začel je eden od pomembnih vidikov kvalitete izbor inštruktorjev. Inštruktorje se izbira med najboljšimi tečajniki po posebej določenem postopku in po v naprej določenih kriterijih. Potencialni inštruktorji se nato izšolajo najprej na generičnem inštruktorskem tečaju nato pa še na dveh tečajih, kjer pod nadzorom nastopajo kot učitelji. Šele nato, če so uspešni lahko postanejo inštruktorji.

Sodobno medicinsko izobraževanje mora temeljiti na principih izobraževanje odraslih. Mora biti interaktivno in izzivati udeležence, da po domače povedano uporabijo svojo glavo. Gradimo ga največkrat okoli namišljenih kliničnih situaciji. Bolj so te situacije podobne pravim večji je izobraževalni učinek. Učne izkušnje z uporabo najbolj sofisticirane opreme, kot so različni simulatorji (Human Patient Simulator) se tako približajo realnosti, da lahko nadomestijo učenje ob bolniku, ki smo ga na začetku kariere bili deležni vsi. Ni pa dovolj nabaviti opremo. Najbolj bistven del je prav inštruktor ali učitelj, ta je tisti, ki pomaga učno izkušnjo spremeniti v pravi učni izhod in ta je sprememba obnašanja. Varčevanje na tem segmentu  spremeni še tako drago opremo v kup žic in pločevine, ter nekaj računalniških igric.

  • Share/Bookmark

Akreditacija “vrhunske” bolnišnice

Zakaj je novinarji s takšnim veseljem in navdušenjem pišejo o negativni podobi, v tem primeru o UKC?  Kaj ima g-pa Zupančič od tega, da pridevnik vrhunski, ko gre za UKC, da v narekovaje ?  Ali je res potrebno popolnoma porušiti že tako omajano zaupanje bolnikov, ki veliko izbire nimajo?  K sreči je, kljub mnenju g-pe.  Zupančič, vrhunske medicine v UKC veliko. Res je, da včasih delujemo v težjih pogojih kot drugod v Evropi, vendar kljub temu ne zaostajamo z rezultati. Zato je takšno napadalno in omalovaževalno pisanje nespodobno.

Akreditacija je proces, ki bo, upamo, prinesel veliko koristnih sprememb. Vseeno je potrebno celotno zgodbo postaviti v pravo perspektivo. Najprej je potrebno ugotoviti, da smo v akreditacijo prisiljeni. Prisiljeni smo sprejeti akreditacijsko hišo, ki je izbrana na temelju nejasnih političnih kriterijev.  Pogoji in rešitve, ki jih akreditacijska hiša DNV zahteva niso v vseh pogledih optimalni še posebej v naših pogojih (bolj so prilagojeni situaciji v ZDA), vendar se o teh pogojih ne more razpravljati. To je razumljivo, saj  se z spreminjanjem pogojev izgubi standardizacija. Skratka, če smo se “odločili” za njih, moramo njihove pogoje sprejeti. Dve stvari je potrebno jasno poudariti. Prvič akreditacija ne preverja strokovnih vsebin temveč kako se pri nas držimo nekih standardov, ki smo jih (če smo jih) sami predpisali. Drugič, to da se pri nas nekatere stvari delajo drugače, še ne pomeni, da se delajo slabše, Strogo upoštevanje protokolov je v ZDA nujno potrebno, saj veliko dela opravijo mlajši, manj izkušeni kolegi.  Pri nas je ravno nasprotno, zato napisani protokoli ne igrajo pomembnejše vloge. Ne glede na vse povedano sem prepričan, da bo koristi več kot je slabosti. Se bomo pač prilagodili. Koristno bo predvsem sistemsko uvajanje nadzora kakovosti. Do sedaj je to bilo prepuščeno posameznikom glede na področje s katerim so se ukvarjali.

Večino problemov, na katere so presojevalci v svojem poročilu, ki je mimogrede namenjeno interni uporabi (in ne verbatim objavi v Delu)opozorili, poznamo in na njih opozarjamo vrsto let. Bistven problem pri temu je pomanjkanje informacijske podpore. Bojim se, da tudi akreditacija tu problema ne rešuje na pravi način. Famozni obrazci o katerih se toliko govori so verjeli ali ne, na papirju. In če rečejo, da bodo dostopni na Intranetu, to načeloma pomeni, da jih dobite na Intranetu v pdf obliki in jih lahko natisnete ter izpolnite. Kar mene skrbi je: kaj se bo z izpolnjenimi obrazci zgodilo. V 26 letih, kolikor sem zaposlen v UKC sem videl nešteto obrazcev, od katerih nikoli nihče ni imel ničesar.  Ko sem se kot specializant srečal z nadzorom kakovosti, med izobraževanji v Britanskih bolnišnicah je to (konec osemdesetih) potekalo preko papirja, s tem, da so tam imeli zaposlenega kar nekaj administrativnega osebja, ki je podatke na takšen ali drugačen način obdelovalo, največkrat z vnašanjem podatkov v računalnik.  Skoraj 30 let pozneje razmišljati o številnih novih papirjih ni smiselno.  Zagotovo vem, da je delovanje bolnišnice v celoti možno informatizirati. Seveda ne tako, da se nam vsiljujejo slabo uporabni programi tipa Birpisa, in ne tako, da v ustanovi delujeta 4 nepovezljiva sistema.  Žal v bolnišnici ni dovolj kupiti računalnike in vzpostaviti LAN, ter omogočiti dostop do interneta.

Kot anesteziolog ne morem, da ne bi komentiral tega stavka iz prispevka g.pe. Zupančič : “Prav tako je preveč skromno popisano stanje bolnika pred anestezijo, med njo in po njej, anesteziološka služba na več kot 60 delovnih mestih nasploh ne deluje enotno in ni dobro vodena.”  Večino bolnikov pred anestezijo pogledamo, vendar se rezultat tega pregleda opiše na različne načine, v odvisnosti kje je bil pregled opravljen. Akreditacija zahteva enoten dokument in seveda tudi tega bomo pripravili. Vendar pa to ne pomeni, da o svojih bolnikih sedaj ne vemo dovolj ali da se pomembne informacije izgubijo. Anestezijski list  je enak že veliko let in zato ga verjetno vsi prilagajamo tipu anestezije. Vsaj polovica anestezijskih listov nastane avtomatsko, preko računalniškega sistema in vsebujejo izčrpne informacije.  Kljub temu, da avtomatski zapis  s katerim razpolagamo, ni najboljši,  je še vedno bolj informativen, kot na roko napisan anestezijski list in predvsem bolj natančen, saj se vse meritve avtomatsko zapisujejo. Žal s tako obliko razpolagamo samo v centralnem operacijskem bloku. Največja pomanjkljivost je pa je  ravno v tem, da ne omogoča analize, ki je pri akreditaciji najbolj zaželena.  Vendar podatki so pa le zapisani. Torej to kar je g-pa Zupančič zapisala ne drži v celoti. To, da anesteziološka služba “ne deluje enotno in ni dobro vodena”  je dezinformacija. Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok pokriva vse kirurške klinike (in ne samo kirurške) v UKC,  razen Ginekološke klinike. Ginekološka klinika ima zaradi nekega obskurnega in v zgodovini izgubljenega razloga svoj anesteziološki oddelek, ki je od našega KO neodvisen. Poleg tega so na ortopedski kliniki,  kljub naše nasprotovanju, zaposlili zunanje anesteziologe. Zato je seveda vtis, ki so ga dobili presojevalci slab, namreč osrednji KO nima nobene  jurisdikcije nad dogajanjem na Ginekološki kliniki in samo delno na Ortopedski kliniki.  To seveda ne pomeni, da na bi anesteziologi na Ginekološki kliniki delali slabo.  S kolegi odlično sodelujemo in sem prepričan, da zagotavljajo vse storitve na ustrezni strokovni ravni.

Obrazec, ki ga uporabljamo za informirani pristanek je izdelan na temelju zakona o pacientovih pravicah. Ali je na obrazcu vse kar mora biti glede na slovensko zakonodajo nisem preverjal. Zagotovo je pa obrazec drugačen od podobnih, ki jih uporabljajo v tujini. Bolnika večinoma v pogovoru  informiramo o načrtovanem posegu in poskušamo v nekem razumnem okvirju predstaviti možne zaplete in tveganja. Težko bi torej govorili o kršenju bolnikovih pravic.

Akreditacija bo zagotovo prinesla veliko pozitivnih stvari. Največ si obetamo od zahtev po obveznem sodelovanju stroke pri oblikovanju procesov in nadzoru kakovosti. Če tega ne bomo balkanizirali, bomo razne ameriško pikolovske podrobnosti lažje prenesli.

  • Share/Bookmark

Zapleti lepotne kirurgije

V soboto (10.11.2012) sem ujel oddajo Vizita, ki jo je vodila g-pa. Alenka Mirt, o zapletih v plastični kirurgiji. Povod za to oddajo je bila smrt Brazilske manekenke Pamela Baris do Nascimento, ki je umrla med liposukcijo, domnevno zaradi izkrvavitve (http://www.huffingtonpost.com/2012/11/05/pamela-baris-do-nascimento-dead-liposuction_n_2077830.html). Vse lepo in prav, estetska kirurgija je najprej kirurgija in prav vsaka kirurgija ima svoje manjše ali večje zaplete od okužb, krvavitev do zapletov zaradi anestezije in spremljajočih bolezni. Ne bom ugibal o namenu oddaje. Zmotila me je pa navedba g-pe. Mirt, da je kirurg tista oseba, ki naj obvesti bolnika/co o morebitnih anestezioloških zapletih. S tem ne želim povedati, da kirurgi ne vedo ničesar o anesteziologiji, saj to ne bi bilo res, vendar sem mnenja, da bolnik/ca zasluži, predno se odloči za poseg, ki ni nujno potreben, izčrpno in natančno informacijo o možnih (anestezioloških zapletih).

No pa smo pri bistvu. Za operativni poseg, ki ni nujno potreben, ki se izvaja zaradi čisto estetskih razlogov in čeprav je mogoče oblika psihoterapije se osebno ne bi nikoli odločil. Poudarjam, da je to moje osebno mnenje. Zavedam se, da je med bolniki kar nekaj takih, ki so pripravljeni tveganje zapletov sprejeti. Ti bi morali vedeti i dobro premisliti v kaj se spuščajo.

Pri liposukciji, zaradi katere je umrla Brazilska manekenka prihaja do najrazličnejših zapletov. Na žalost ni možno reči kako pogosti so ti zapleti, ker nikjer v svetu ni vzpostavljen nek obvezen sistem poročanja. Pogosto se ti posegi izvajajo izven bolnišnic v privatnih ordinacijah. Ponekod (Nemčija) posege izvajajo tudi nekirurgi (1). Smrtnost se ocenjuje na 1 : 47000. Kot najbolj pogost vzrok smrti navajajo pljučno embolijo(2).  Zapleti, ki se ne končajo z smrtnim izidom so nekoliko bolj pogosti. Lehnhardt je s pomočjo ankete na katero je dobil 2275 odgovorov uspel registrirati 72 hudih zapletov od katerih se je 23 končalo z smrtnim izidom.

Tabela 1. Zapleti pri liposukciji (Lehnhardt M. Plast Reconstr Surg 2008)

Iz tabele je razvidno, da kljub temu, da gre za relativno nezahteven poseg ima liposukcija lahko usodne posledice. Okužbe, ki se končajo z sepso ali septičnim šokom ali celo  s plinsko gangreno. Lahko pride do poškodbe abdominalnih organov in do poškodbe črevesja. Prihaja tudi do trombemboličnih zapletov, verjetno zaradi dolgotrajnosti posega in možno tudi zaradi položaja bolnika. Bolnikom so uspeli dati preveč tekočin in jih spraviti v pljučni edem oz so jim dali premalo tekočin in se je razvil hipovolemični šok (1). Avtorji ob tem poročajo tudi katere specialnosti so bili zdravniki udeleženi pri zapletih. Ni me presenetilo, da med njimi ni bilo anesteziologa.

Tabela 2. Specialisti udeleženi pri zdravljenju bolnikov z zapleti (Lehnhardt M. Plast Reconstr Surg 2008)

Redko, vendar  vseeno, pri agresivnejši uporabi inštrumenta, lahko pride tudi do perforacije prenhimskih organov znotraj trebušne votline. Na spodnji sliki je prikazana poškodba vranice (3).

Slika 1. Poškodba vranice pri liposukciji (Stephan PJ. Aesthetic Surgery Journal 2010).

Glede na število različnih posegov je zapletov zelo malo.  Na spodnjem grafu, ki ga najdete na http://www.plasticsurgery.org/News-and-Resources/2011-Statistics-.html, je prikazanih pet najpogosteje izvedenih posegov v letu 2011.

Slika 2. Pet najpogostejših kozmetičnih kirurških posegov (http://www.plasticsurgery.org/News-and-Resources/2011-Statistics-.html)

Vseh posegov naj bi bilo 1,579,079. Isti vir pravi, da se 91% vseh posegov opravi pri ženskah. Razporeditev posameznih posegov glede na starost pa pokaže naslednja tabela:

Tabela 3. Število kozmetičnih operacij glede na starost bolnic (http://www.plasticsurgery.org/News-and-Resources/2011-Statistics-.html)

Število narašča in doseže svoj vrh pri starosti od 40 do 54 let. Bog ve zakaj. Kasneje prične upadati, vendar je še vedno pomemben delež bolnikov ali raje bolnic, ki so starejše od 40 let. To pomeni, da se za nepotreben operativni poseg odloča pomembno število oseb, ki imajo lahko številne spremljajoče bolezni. V Ameriki bolnikom, ki sodijo po razvrstitvi Ameriškega združenja anesteziologov v razred III ali IV odsvetujejo tovrstne posege.

Zaplete je težko deliti na kirurške in na anesteziološke. Ostanejo številni zapleti, ki ne sodijo ne v eno ne v drugo kategorijo. Recimo kirurški zaplet bi bil nenamerna poškodba večje žile in huda krvavitev. Posledice takšnega zapleta seveda ni več samo kirurški problem, in že tu ne vemo kako naj tak zaplet uvrstimo. Čisti anesteziološki problem bi bil recimo nezmožnost endotrahealne intubacije in vse kar temu sledi. Vendar je dokončna oskrba v tem primeru traheostomija, ki je pa kirurški poseg. Poleg omenjenih zapletov so seveda zapleti, ki so posledica spremljajočih bolezni, ki se ob kirurški poškodbi tkiv ter ob različnih učinkih anestezioloških učinkovin  lahko močno poslabšajo. Perioperativna smrtnost se je z leti zmanjševala, bolj v razvitih manj v manj razvitih deželah.

Tabela 4. Smrtnost pri anesteziji od leta 1970 do leta 2000 glede na HDI (Bainbridge D. Lancet 2012)

Avtorji so podatke združili iz že objavljenih študij, ki so poročale o smrtnosti v razvitih in manj razvitih deželah. Razvitost je opisana z HDI (human development index).  Smrtnost je v obdobju med 1990 in 2000, se pravi pred 10 leti v razvitem svetu dosegla  nizko raven 0,08% ali 8,9 primerov na 10 000 anestezij, v manj razvitem svetu je ta številka nekoliko višja in znaša 0,18% se pravi 18 bolnikov na 10 000 anestezij ali dvakrat več.  HDI za Slovenijo je bil v leta 1995 (ko so ga prvič računali) 0,759; leta 1980 je že dosegel 0,805; leta 2011 ne boste verjeli je HDI za Slovenijo 0,884, kar Slovenijo uvrša na 21 mesto med 187 državami. (http://hdrstats.undp.org/images/explanations/SVN.pdf).

Tabela 5. Smrtnost glede na ASA razred (Bainbridge D. Lancet 2012)

Ameriško združenje anesteziologov razvršča bolnike glede na njihovo zdravstveno stanje v 6 razredov. V prvi razred se uvrščajo zdravi ljudje brez sistemskih bolezni, v drugi razred sodijo tisti z blagimi sistemsko boleznijo, ki jih pri vsakodnevnem življenju ne ovira. Pri teh ne pričakujemo veliko zapletov med anestezijo.  Bolniki, ki sodijo v višje razrede imajo hujše sistemske bolezni, ki jih ovirajo pri vsakodnevnih opravilih, ki zahtevajo intenzivno zdravljenje ali celo ogrožajo njihovo življenje (http://www.asahq.org/Home/For-Members/Clinical-Information/ASA-Physical-Status-Classification-System). Smrtnost pri bolnikih ASA 1 In 2 se giblje 0,05% do 0,14 %. Pri bolnikih ASA 3,4 in 5 pa smrtnost strmo narašča in se giblje od 1%, 6% do 27%. (4)

Kadar je kirurško zdravljenje nujno, veliko izbire ni in je tveganje potrebno sprejeti. Pri operativnih posegih, ki pa niso nujno potrebni mora bolnik dobro premisliti, še posebej če sodi v eno od višjih ASA kategorij.  V bolnišnici se trudimo, da pred programiranim operativnim posegom obiščemo vsakega bolnika, se z njim pogovorimo in mu ponudimo vse potrebne informacije. Ravno tako, kadar je operacija potrebna ali celo nujna, poskušamo koliko je to seveda možno, stabilizirati bolnikovo stanje.

Čudi me, da v oddaji kot je Vizita ne vedo, da za bolnika, ki naj bi bil operiran skrbi tim. V tem timu ima anesteziolog pomembno mesto, saj je edini, ki lahko pravilo oceni tveganje operativnega posega, glede na naravo posega in bolnikovo splošno stanje. Anesteziolog je tudi edini, ki bolniku lahko kompetentno razloži potek anestezije in opredeli možnost zapletov.

References

1.    Lehnhardt M, Homann HH, Daigeler A, et al. Major and lethal complications of liposuction: a review of 72 cases in Germany between 1998 and 2002. Plast Reconstr Surg 2008;121:396e-403e.

2.    Jewell M, Solish N, Desilets C. Noninvasive Body Sculpting Technologies with an Emphasis on High-Intensity Focused Ultrasound. Aesthetic Plastic Surgery 2011;35:901-12.

3.    Stephan PJ, Kenkel JM. Updates and Advances in Liposuction. Aesthetic Surgery Journal 2010;30:83-97.

4.    Bainbridge D, Martin J, Arango M, Cheng D. Perioperative and anaesthetic-related mortality in developed and developing countries: a systematic review and meta-analysis. Lancet 2012;380:1075-81.

  • Share/Bookmark

Brez plač v zdravstvu?

Poskušam začeti, večkrat. Ne najdem pravih besed. V krizi v kakšni smo ljudje postanejo boječi. Grožnja, da bodo ostali brez plač je marsikoga spravila v stisko. Politiki tako ali tako ves čas grozijo, da bo država bankrotirala, če ne bomo delali po njihovo in sprejeli njihove briljantne zamisli in potem nekdo reče ZZZS nima denarja za plače in verjemite ljudje so bili resno zaskrbljeni.

Ali je ob vsem tem kdo pomislil na posledice?  Glede na to kar je bilo slišati, bi prišlo ne do stavke temveč do spontane prekinitve dela. Pri tako kompleksnem sistemu, kot je bolnišnica je dovolj, da izpadejo posamezni deli in da celoten sistem preneha učinkovito delovati, da pride do ogrožanja zdravja in življenja ljudi. Ko  v zdravstvu stavkamo vedno podrobno načrtujemo kako bomo rešili nujne primere in zagotovili, da se bolnikom nič hudega ne zgodi. Ne načrtovani protesti teh varoval nimajo in posledice bi lahko bile usodne.

Kakšne težave ima g. Fakin z DURS – om je prav za prav nepomembno. Rešiti bi jih morali brez javnosti in pravočasno. O tem, da sebi in svojim sodelavcem ne bi izplačal plače očitno ni razmišljal. Likvidnostne težave naj najprej poskusi reševati z zniževanjem obratovalnih stroškov tega birokratskega giganta in potem naj grozi zdravstvu z ne poravnavanjem obveznosti. Vsako leto se ob koncu leta pojavljajo podobni problemi. Do sedaj smo bili vedno okrcani, če smo kakšnega reveža preveč operirali, ker smo s tem prekoračili Fakinov plan. Če ZZZS zavarovalnica potem naj sprejme zavarovalni riziko, če gre pa za nek birokratski izrastek za razdeljevanje zdravstvenega denarja, potem naj zdravstveno politične odločitve prepustijo drugim in naj zamenjajo ime. Zadnjič sem naletel na njihovi spletni strani na neke elektronske publikacije – na analize in študije. Skoraj me je pobrala od smeha. Kaj vse se prodaja za resne analize v zdravstvu.  Analizirajo zdravstveni absentizam in predpisovanje receptov. Znanost pa taka. Če to primerjam s tistim kar počne Britanski NHS me je naravnost sram. NHS se dejansko ukvarja z vprašanji kako zagotoviti čim boljšo zdravstveno oskrbo, čim boljšo medicino na stroškovno najbolj učinkovit način. To počnejo skupaj z svojimi zdravniki in bolnišnicami. In nisem še slišal, da bi tam kdo omenjal zmanjševanje ali ne izplačevanje plač.  Pri nas se pa fakinčki grejo političnih igric in primitivnega populizma ter javnosti poskušajo predstaviti, da so oni tisti, ki lahko brzdajo požrešnost slovenskih zdravnikov.

Ali so bili četrtkovi in petkovi dogodki načrtovani ali ne, ne vem. Zelo možno je, da so poskusili testirati odziv zdravstva na ukrepe, kot so ne-izplačevanje, zamiki in zmanjševanje plač.  Upam, da so rezultate testa razumeli.

  • Share/Bookmark

Zavarčujmo izobraževanje

Ali je stalno in redno izobraževanje na področju medicine pomembno? Večina laikov (med njimi so politiki, ekonomisti in vsi ostali, ki se vpletajo v zdravstveno politiko) si to problematiko predstavlja izjemno poenostavljeno. Nekdo konča medicinsko fakulteto in postane zdravnik, torej mora vedeti prav vse kar je povezano z medicino. Mogoče je to veljalo v 18. in 19. stoletju, danes zagotovo ne velja več.  Povprečen diplomant medicinske fakultete ve zelo veliko, še posebej o temeljnih medicinskih disciplinah.  Ko jih pa  postavimo pred konkretne klinične probleme ima večina težave. Enako velja tudi za medicinske sestre. To je torej prvi problem, neučinkovito izobraževanje na dodiplomski stopnji. Prepričan sem, da bi z različnimi ukrepi (predvsem povečanjem števila kliničnih učiteljev) in z vključevanjem študentov v redno klinično delo premostili brezno med teorijo in praktično klinično medicino.

Zdravljenje bolnikov in poškodovancev poteka vedno po najbolj sodobnih principih. Te najbolj sodobne principe prinašamo tisti, ki se z nekim področjem bolj podrobno ukvarjamo.  Vsak posamezen zdravnik se torej ne more sam seznaniti z vsemi podrobnosti nekega področje medicine še posebej če se s tem ne ukvarja. To pomeni, da je za distribucijo teh informacij potrebno organizirati neka izobraževanja.  Za nekatera področja, kot so oživljanje in oskrba poškodovancev ( področja s katerimi se sam ukvarjam) se organizirajo tečaji po strogih mednarodnih pravilih s ciljem, približati kvaliteto izobraževanja evropskim normam. Vsi ti tečaji so interaktivni in njihova izvedba zahteva posebej usposobljene inštruktorje. V Sloveniji smo uspeli, zahvaljujoč entuzijazmu posameznikov, usposobiti dovolj veliko število lastnih inštruktorjev, da lahko te tečaje izvajamo samostojno. Na začetku smo jih izvajali s pomočjo inštruktorjev iz tujine.

Organizacija tečajev seveda ni zastonj, potrebno je pokriti različne stroške in ne nazadnje kompenzirati inštruktorje za stroške, ki nastanejo z njihovo udeležbo na tečaju (vožnja, transport materiala, prosti čas). Zato morajo tečajniki plačati kotizacijo tečaja. Kotizacije v Sloveniji so nižje od kotizacij v Evropi, pa kljub temu dovolj visoke, da je za posameznika plačevanje kotizacije za tečaj, ki mu razen znanja in zadovoljstva, da je tečaj opravil ne prinese nič drugega, vprašljivo. Država oz ustanove razen diplome MF, dokončane specializacije in licence Zdravniške zbornice ne zahteva ničesar drugega.  Zaradi napredka v stroki je veljavnost tečajev omejena na neko časovno obdobje. Po izteku tega obdobja (največkrat pet let) je potrebno tečaj obnoviti. V tujini ni možno delati na urgentnem oddelku, če nimaš opravljenih tečaja oživljanja odraslih (ERC Advanced life support course), tečaja oživljanja otrok (European Pediatric Life support course) in tečaja oskrbe poškodovancev (European Trauma course ali Advanced Trauma Life support course) .  Tudi za delo na drugih oddelkih je potrebno opraviti tečaj oživljanja.  Mladi zdravniki si v Evropi te tečaje večinoma plačujejo iz proračuna, ki ga imajo na voljo za izobraževanje. Pri nas je tak proračun uravnovešen, torej hudo omejen in mogoče pokrije eno kotizacijo. Poleg tega se investicija v znanje v Evropi obrestuje. Pri nas kot sem že rekel gre za osebno zadovoljstvo.

V vse splošni varčevalni ihti politika brez milosti klesti po javnem sektorju. Zdravstvene ustanove, ki so doslej vsaj malo skrbele za izobraževanje zaposlenih, so to dejavnost postavile na stranski tir, brez premisleka o morebitnih posledicah. Ali so zaradi tega kakšne posledice? Pa saj naši zdravniki in sestre to vendar znajo tudi brez tečajev. Saj so vendar končali šole, da ne naštevam drugih argumentov.

Kakšen je vpliv izobraževanja ne preživetje bolnikov vemo kar nekaj časa. Leta 2007, na primer, je skupina avtorjev pod vodstvo dr. Morettija objavila rezultate multicentrične, prospektivne kohortne študije. V tej študiji so zajeli 156 bolnikov, ki so skupaj doživeli 172 srčnih zastojev. Analizirali so ali obstaja povezava med preživetjem bolnikov in deležem osebja, ki je sodelovalo pri oživljanju, z opravljenim reanimacijskim tečajem.

Moretti, Resuscitation 2007

Kot vidite je povratek spontanega krvnega obtoka bistveno pogostejši pri tistih bolnikih, ki so jih oživljali zdravniki in sestre z opravljenim reanimacijskim tečajem. Verjetnost, da preživite je dvakrat večja, če vas oživlja nekdo, ki je opravil reanimacijski tečaj.

Moretti, Resuscitation 2007

Več je oseb v timu, ki so opravile reanimacijski tečaj večja je verjetnost preživetja. Torej tečaj morajo opraviti tako zdravniki kot sestre. Povratek spontanega obtoka je samo prvi korak, da preživite. Kot preživeli se štejejo samo tisti bolniki, ki jih žive odpustimo iz bolnišnice.  V omenjeni študiji so pokazali, da je tudi dolgoročno preživetje, torej število bolnikov, ki so živi eno leto po srčnem zastoju večje.

Moretti, Resuscitation 2007

V drugi enako zanimivi študiji, objavljeni v letu 2010, so primerjali člane travma tima pred in po simulacijskem učenju timskega dela.  Učenje je potekalo na simulatorju (takšnem, kot ga imamo tudi v UKC). Uspešnost vodenja, nadzora situacije, medsebojne pomoči in komunikacije so merili s točkovnimi sistemi in ugotovili, statistično pomembno izboljšanje. Vse to je vplivalo tudi na čase potrebne za oskrbo. pomembno so skrajšali čas od prihoda do CT preiskave (22 min, pri nas okoli 30 min), čas od prihoda do intubacije (z 10 min na 6 min), čas od prihoda do operacijske sobe  (z 100 min na 94 min, pri nas 70 min).

Študij, ki se ukvarjajo s to problematiko je veliko in vse kažejo, da ima izobraževanje velik vpliv na izhod zdravljenja in na zmanjševanje stroškov. V tujini se dobro zavedajo, da najpomembnejši stroški nastanejo zaradi zapletov in podaljšanja zdravljenja ter ne nazadnje zaradi neuspešnega zdravljenja in smrti bolnika. Zakaj to diplomantom naših ekonomskih šol ni jasno ne vem? Mogoče je razlog v predavateljih, nekateri sedijo v našem svetu zavoda.

V Sloveniji bomo torej izobraževanje zavarčevali. Denarja za kotizacije ni. Zdravnikom, ki bi bili pripravljeni v svojih zavodih učiti kolege in druge sestre se ne plačuje, tudi nadur ne.  Posledice se bodo pokazale šele skozi nekaj let. Prišle bodo neopažene, saj pri nas vodstva zavodov kvaliteta zdravljenja ni nikoli zanimala in se zato podatki, razen v posameznih primerih (ko jih zbiramo zdravniki) ne zbirajo, še manj pa analizirajo. Stroški bodo naraščali, ker bomo zdravili slabše in bomo še bolj varčevali, in nastal bo circulus vitiosus.  Za ekonomiste, politike in druge njim podobne začaran krog.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »