Arhivirana sporočila kategorije 'Medicina'

Bedarija

Beseda bedarija mi je všeč. Zadnje čase jo pogosto obračam v mislih, ob pogledu na vse kar me obkroža, včasih jo tudi izgovorim. In prav dobro mi dene, da vso jezo in slabo voljo lahko povzamem v eno samo besedo – bedarija. Sicer je bedarija nekaj kar počenja bedak. Opis v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pravi:”bedaríja -e ž (ȋekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: govoriti, kvasiti, počenjati bedarije; to je velika bedarija”. Beseda bedak iz katere moja priljubljena beseda izhaja ima pa zanimive korenine. Besedo bedak (homo stultus) naj bi prevzeli iz hrvaškega jezika. Priznam, da me je to malo presenetilo, vendar če dobro pomislim, sem to besedo pogosto zasledil v govorjenem hrvaškem jeziku, še posebej se mi zdi v Hrvaškem Zagorju in v okolici Zagreba. Hrvati so si jo pa izposodili pri Turkih, ki pravijo bedaf in jo prilagodili slovanskemu besedotvornemu vzorcu tvorb na -ak, ki označujejo osebe. V turški jezik je pa ta beseda zašla iz perziskega Farsi-ja, kjer beseda bedāk označuje hudobneža ali  pokvarjenca.

Zadnje čase se mi beseda bedarija pogosto vriva v misli, še posebej ko prebiram pošto, ki mi jo posredujejo razne tajnice in administrativne delavke. (Da ne bo pomote, one nimajo nič z vsebino posredovane pošte). Vsebina je polna nekih odredb, dekretov  navodil in podobnih upravnih in vodstvenih pripomočkov.

Že nekaj časa se trudimo in privajamo na registracijo delovnega časa, vendar stvar nikakor noče delovati. Nekaj dni imaš  veliko ur plusa, potem pa to kar nekam brez pojasnila izgine. Zjutraj smo bili prikrajšani še za to zabavo (vedno smo namreč poskušali uganiti ali bo plus ali minus), saj registrator ni hotel pokazati nobenih ur. Pa vendar to ni tisto kar vriva zgoraj omenjeno besedo v moje misli, to je samo zabavno. Problem je v tem, da od vsega skupaj ni prav nobene koristi. Jaz že dvajset let hodim v službo vsaj pol ure pred pričetkom delovnega časa in največkrat prostore UKC zapustim po ure po delovnem času. Zjutraj je manj prometa, popoldan je pa vedno še kaj za postorit pred odhodom. Velika večina kolegov in sester ravna podobno,saj drugače niti ni možno zaradi bolnikov. V večini okolji si moramo službo predati in enostavno ni možno oditi prej ali pa zamujati. Tu pa tam tudi kdo zamudi, vendar to niti slučajno ne opraviči razmetavanja z denarjem, ki je bilo potrebno, da so vzpostavili sistem, ki slabo deluje, ki še vedno potrebuje množico administrativnega osebja za vnos vsega tistega, kar sistem ne more registrirati. Sistem je namenjen podjetju kjer ljudje delajo ” od  do” in registracija vseh drugih oblik, kot so dežurstva in različne pripravljenosti, enostavno ni možna. Skratka b…

Pred kratkim dobim obvestilo, da sedaj pa moramo res prav vsi uporabljati službeni e-mail. Sam ga ne uporabljam iz več razlogov: prvič strežnik ne omogoča pošiljanje dovolj velikih datotek, drugič postopek za pridobitev e- mail naslova je tako zapleten in  vezan na podpisovanje nekakšnih hardcopy formularjev, da me to takoj odvrne od kakšnih koli poskusov, da bi službeni e-mail naslov pridoniv. Dekreti in prisila smrdijo in edini razlog zaradi katerega bi nekdo poskusil vsiliti obvezno uporabo službenega e – maila je nadzor.  Tega se seveda ne bojim, ker ničesar nimam skrivati, tisto kar mislim povem v obraz. Seveda je pri nas takšen nadzor neustaven, vendar imam občutek, da to ne bi nikogar ustavilo. Priznam, da se nekega  dobrega razloga,  zakaj bi moral uporabljati službeni mail, ne morem spomniti.  Nobena informacija, ki so mi jo poslali ni takšna, da bi se kdo posebej trudil vdreti v moj poštni predal. Tudi sam nisem nikoli pošiljal informacij  (saj jih tudi nimam), ki bi lahko bile opredeljene kot poslovna skrivnost. Kakšna poslovna skrivnost neki, jaz se ukvarjam z zdravljenjem ljudi. Informacij o bolnikih ne pošiljam po elektronski pošti. Zakaj torej, ker zgleda lepo ? Torej še ena b….

S prva sem mislil, da bom lahko vse bedarije razvrstil kronološko, pa  mi nekatere  nekako uidejo iz  spomina. Pred časom smo že dobili ukaz, da moramo planirati vsa izobraževanja za naslednje leto. Na prvi pogled čisto nedolžna in legitmna zahteva, saj je potrebno planirati odsotnosti. Vendar pa to jasno pokaže popolno nepoznavanje dela in življenja v medicinski ustanovi. Vsi dogotki in izobraževanja v naslednjem letu, običajno še niso časovno pa tudi vsebinsko opredeljeni, še posebej tisti, ki se bodo zgodili proti koncu leta. Nekateri se raznih simpozijev, kongresov in sestankov udeležujemo kot predavatelji. Vabila prihajajo običajno kakšen mesec pred dogodkom. Če se  dogodkov, ki jih nismo planirali ne bomo mogli udeležiti bodo najbrž predavali pisci dekretov ali kaj? Popolna b…

Zadnja v tej briliantni seriji je prepoved predstavnikom različnih podjetji, ki poslujejo  z UKC , da bi se prosto gibali po ustanovi, brez povabila in dovoljenja direktorja. Kar pomeni, da nam predstavniki industrije in farmacije svojih proizvodov ne bodo mogli predstaviti. Ne bo možna zelo koristna izmenjava mnenj in pa občasni obiski tujih strokovnjakov. To je predvsem svojevrstna nezaupnica zdravnikom in pa poskus  razvrednotenja njihovega prispevka delovanju ustanove. Zdravniki, smo mezdni delavci in se nimamo kaj zanimati za naprave in zdravila, ki bodo nabavljena. O tem bodo odločali pravi strokovnjaki ekonomisti. Do sedaj  so morali predstavniki posameznih podjetji prepričati uporabnike, da so njihovi izdelki res uporabni. Dostikrat so ravno ti predstavniki industrije prvi vir informacije o neki napravi ali pripomočku. Pogosto dobimo posamezne naprave na uporabo, da jih lahko preizkusimo. Včasih nekaterenaprave, ki so pogosto nepogrešljive ostanejo na preizkušnji dolgo časa. Posamezne naprave so na voljo zastonj, če UKC kupuje potrošni material. Ali so vse te oblike ekonomsko primerne ne vem, vendar že trideset let na tak ali drugačen način uspevam zagotoviti kvalitetno medicino svojim pacientom. Opletati z nekimi dekreti, kot slon v trgovini s kristalom je enostavno, vendar so posledice lahko drage. Kaj se bo zgodilo, ko bodo predstavniki industrije sposojene ultrazvočne mašine, ventilatorje in monitorje odnesli, ali bodo vrli vodstveni delavci sposobni kupiti vse potrebno, da ne bo trpela oskrba bolnikov, ali jih pa to sploh ne zanima. To tako ali tako ni njihov problem, oni se s tem ne ukvarjajo, to je naloga zdravniov, oni samo vodijo in pišejo dekrete. Kakšna bed..

Zdaj vidite zakaj je ta beseda s perzijskim izvirom mojanajbolj pogosto uporabljana beseda.

  • Share/Bookmark

Okostnjaki

Nedavno (v torek med dežurstvom) sem odkril okostnjake s Portala PLUS (http://www.portalplus.si/). Gre za nadvse zanimivo branje ob katerem so se, si mislim, mnogi privoščljivo muzali. Vendar, če pogledamo širšo sliko je sporočilo teh dveh prispevkov zelo jasno: slovenska medicina je zanič, zdravniki v Sloveniji ničesar ne vedo, UKC je… Ob tem, ko se politiki veselijo boljše pogajalske pozicije, (saj zadaj ko je razkrito da nič ne znajo ne bodo mogli zahtevati večjih plač) nihče ne pomisli, da slovenski bolniki drugih zdravnikov in boljše terciarne ustanove nimajo. Rušenje zaupanja med bolniki in zdravstvom je predvsem v škodo bolnikom. Zelo malo je namreč takšnih, ki si bodo lahko privoščili zdravljenje na klinikah, kjer kvalitetne študije objavljajo po tekočem traku. Ta, velika večina, se bo sedaj k zdravniku podala še z večjim strahom.

Trditvam o številu objav in o vplivnosti revij in prispevkov ne bom oporekal, čeprav bi se tudi o teh trditvah lahko razpravljalo. Nikakor se pa ne morem strinjati z insinuacijo avtorjev ” Okostnjakov”, da je raziskovalno delo odsev strokovnosti in kliničnega znanja in da je kvaliteta kliničnega dela odvisna od števila objav v različnih strokovnih revijah. Večina zdravnikov ni raziskovalcev, kar pa ne pomeni, da ne znajo brati in da ugotovitve raziskav, ki so jih opravili drugi, ne znajo uporabiti pri svojem delu. Zato je trditi, da zaradi tega ker je raziskovalno delo pri nas manj spodbujano, bolnik ni na prvem mestu, blago rečeno neodgovorno in ne zdrži kritike. Da nekdo postane dober klinični zdravnik mora poleg rednega izobraževanja in spremljanja literature nabrati tudi izkušnje. Kirurg lahko naredi veliko raziskav  in objavi veliko prispevkov, vendar pa če ne operira, ne more biti dober kirurg. To velja za vsa področja medicine. Medicina je praktična znanost in brez praktičnih izkušenj ni dobrih zdravnikov. Zato je zgodba z mladimi raziskovalci, ki se jo nekateri še spominjajo zgrešen poskus. Dobre raziskovalne ideje lahko dobiš šele ko spoznaš stroko.

Objavljanje člankov v mednarodnih revijah z visokim “impakt” faktorjem je cela industrija, ki temelji na tradiciji. Za objavo v priznani reviji moraš izpolniti vsaj enega od dveh pogojev: raziskava mora biti izjemno dobra, originalna in metodološko neoporečna ali pa mora med biti med avtorji vsaj eno znano ime. Posamezniki, ki so imeli srečo in so se v nekem obdobju svojega šolanja usposabljali v tujini in se tam pridružili poznanemu raziskovalnemu timu, so svoje raziskave lažje zrinili v pomembne revije. S tem ne želim povedati, da so te raziskave bile slabe, ravno nasprotno. Brez pomembnega imena med avtorji, pa mora raziskava izstopati in prekašati običajno raven. Za izdelavo takšnih raziskav je potrebno sistematično zagotavljati potrebne pogoje in infrastrukturo. Spominjam se, da sem pred leti, v Angliji srečal posameznike, ki so bili zaposleni v bolnišnici z namenom zbiranja podatkov (audit ali research clerks). Danes so na voljo računalniki in bolnišnični informacijski sistemi. Pri nas imamo celo štiri, žal nepovezana in slabo delujoča. Če želim izvedeti, kakšno je preživetje po oživljanju moram za vsakega bolnika, ročno preverjati ali je še živ. To moram početi v rednih časovnih intervalih do odhoda iz bolnišnice. Potem se ponavadi sled izgubi. Če z raziskavo želimo preveriti vpliv nekega dejavnika na klinično dogajanje ali izhod zdravljenja je ponavadi potrebno vključiti veliko bolnikov. Na primer v študijo CRASH 2 s katero so pokazali, da imajo poškodovanci, ki dobijo traneksamično kislino boljše preživetje, so vključili 20000 poškodovancev. Smrtnost se je zmanjšala za 1,5%, upadla je z 16% na 14,5%. Če želim pregledati v našem informacijskem sistemu 10 bolnikov porabim 6 do 8 ur, kar pomeni, da bi 20000 bolnikov obdeloval  6 let vsak dan, v tem primeru ne bi mogel ničesar drugega delati. To so samo nekatere od objektivnih ovir. Odpravljanje teh ovir zahteva sistemski napor in….. denar. Ob tej magični besedi se pa vse ustavi.

Če bodo politika, zavod za zdravstveno zavarovanje in vodstva posameznih ustanov v neki daljni bodočnosti ugotovili, da je izobraževanje in raziskovalno delo pomembno za razvoj zdravstva se bodo, zelo počasi, stvari začele spreminjati. V tem trenutku denarja primanjkuje tudi za najnujnejše.  V tem trenutku so in eno in drugo področje prepuščeni iznajdljivosti posameznikov, kar pa kot vidite rezultira v “okostnjakih”

Mogoče imajo novinarji in uredništvo Portala PLUS pravico povedati, tudi tiste stvari s katerimi se ne strinjamo, vendar so pa dolžni poročati objektivno in pri tem upoštevati javni interes in javno dobro ljudi, katerim naj bi služili, sicer postanejo sami sebi namen ali se jim zgodi ravno tisto kar očitajo “main stream” medijskim glasilom. Žalostno je, da svoje politične orientacije nikakor ne morejo ali ne želijo prikriti. Strupena zlonamernost tega prispevka, ki ni usmerjena samo v posameznike, ki jih grobo žalijo in se jim posmehujejo, temveč v slovensko zdravništvo v celoti, blati ugled zdravnikov in največje slovenske zdravstvene ustanove, ki sicer ima veliko težav, pa vendarle se tam uspešno zdravi in pozdravi tisoče Slovencev. In vsi malce težji primeri slej ali prej končajo v UKC (tudi iz sosednjih držav). Glede na žaljivo aroganco s katero je prispevek napisan bi si človek mislil, da je vsaj polovica uredništva, ki se je podpisalo pod objavo, dobila Pulitzerjevo nagrado in redno piše za Time.

  • Share/Bookmark

Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark

Sram naj vas bo

Ravnokar sem razočaran ugotovil, da so med zdravniki tudi takšni, ki se pustijo prodati. Ne morem presojati ali so to kar se jim očita storili ali ne. Za  to so pristojni drugi. Žal že s tem, da so vpleteni v takšno preiskavo, so Slovenskem zdravništvu prizadejali ogromno moralno škodo. Kolegi, (besedo, kar težko zapišem) sram naj vas bo…

  • Share/Bookmark

Na zdravljenje v tujino?!

Nekaj več kot eno leto nazaj (oktobra 2012) sem pisal o tem “problemu!” (http://dv58.blog.siol.net/2012/10/ – Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?) Tokrat me je k pisanju spodbudila včerajšnja oddaja 24ur. Novinarka, minister, Fakin in prof. Keber so vsak po svoje modrovali. Novinarka (ne vem kako ji  je ime in verjetno tudi ni pomembno) je očitno imela idejo, da je problem potrebno predstaviti kot grozeči propad Slovenskega zdravstva ker nam bod menda ušle vse stranke, k sosedom in bomo obubožali in bankrotirali.  To je zelo naiven in senzacionalističen pogled. Koliko Slovenskih bočnikov bo odšlo v tujino na zdravljenje je nemogoče oceniti, vendar glede na naglo padanje standarda se mi zdi, da ta številka ne bo zelo velika.  Po drugi strani pa nisem prepričan, da v so v tujini kapacitete planirali tako, da jih bodo prodajali tujcem. Ponekod mogoče, v večini držav pa mislim, da imajo ravno dovolj za sebe. Pred leti (1999) sem bil v neki bolnišnici na Škotskem, (tja smo si šli pogledati informacijski sitem, bolnišnica je  že takrat bila “paperless”), ki je bila zgrajena za Arabske bolnike z arabskim denarjem, vendar se arabski bolniki niso prikazali v zadostnem številu in je bolnišnica v času našega obiska samevala. Možno je sicer, da je bodo sedaj ponudili slovenskim bolnikom, vendar v to močno dvomim. UKC Ljubljana ima letno 100 000 bolnišničnih obravnav. Če se polovica teh bolnikov odloči in odide v tujino je to številka, ki jo nobeno zdravstvo ne absorbira brez  posebnih priprav. In da ob temu odlivu strank slovensko zdravstvo ne bi obubožalo je gospa novinarka prišla na salomonsko idejo – zdravnikom znižajte plače.

Minister, ob tem depresivno ponuja neko zakonodajo in reforme, ki jih stroka ne podpira, na koncu pa vendarle prizna, da je edini izhod zviševanje prispevne stopnje. Sodobna medicina je draga in to ne zaradi tega  ker imajo zdravniki vse večje plače. Načini zdravljenja se hitro spreminjajo, na tržišče prihajajo nova učinkovitejša zdravila nove diagnostične metode. Pred desetimi leti recimo možganska kap je bila dokončna stvar, posledice katere smo lahko samo opazovali. Danes pravočasno ukrepanje z žičkanjem anevrizme ali topljenjem strdka in uporabo žilnih opornic tudi tem bolnikom omogoča celo ozdravitev brez nevroloških posledic. To seveda ima svojo ceno. Mogoče se bi morali vprašati ali so rezerve še kje drugje v vreči, ki ji pravimo javni denar. Mogoče bi lahko prenehali podpirati nesposobne bančnike.

Gospod Fakin, ki nosi velik del odgovornosti za stanje v slovenskem zdravstvu, bi poleg tega, da bi zdravnikom znižal plače, zdravstvo spremenil v neprofitno storitveno dejavnost, ki bi morala ustvariti 2% profit. Zanimivo razmišljanje: neprofitna dejavnost, ki ustvarja profit. To mora biti neka nova ekonomska znanost, ki jo mi navadni smrtniki ne razumemo.  ZZZS ima monopolni položaj. Vsi moramo biti zavarovani tam. Če bi se ZZZS morala boriti za svoje zavarovance in bi število zavarovancev bilo odvisno od tega kaj zavarovanje ponuja, potem bi g. Fakin lahko govoril o trgu in ustvarjanju profita. Dokler pa o cenah storitev odloča ZZZS in morajo bolnišnice cene sprejeti, težko govorimo o profitu in tržnim zakonitostim.

Prof. Keber edini razmišlja trezno, kar me ne čudi, saj je izjemen zdravnik in zdravstvo dobro pozna. Škoda, da je zapustil klinično medicino. Čakalne vrste so verjetno prisotne tudi drugod, mogoče ne tako dolge kot pri nas pa vendar so, še posebej če nimate privatnega zavarovanja. Stvari se kot vedno vrtijo okoli denarja. Tudi pri nam bi se čakalne dobe znižale, če bi g. Fakin bil pripravljen plačati operacije izven rednega delovnega časa. Zdravstveno osebje bi ob tem dodatno zaslužilo (tudi zdravniki). Ne vem zakaj nekateri pričakujejo, da bodo zdravniki in medicinske sestre dodatne storitve v njihovem prostem času opravljali zastonj. Ker zdravniki ne smejo dodatno zaslužiti to ne pride v poštev. Vendar pa to ni edini problem. Prisotna so še druga ozka grla o katerih se pa nikoli ne pogovarjamo. Število diagnostičnih naprav (CT-jev na primer), kapacitete v enotah intenzivne terapije in nege. Reševanje teh problemov je pa mnogo dražje kot plačilo popoldanskega dela. Torej ne gre samo zato, da zdravniki nočejo zastonj delati v svojem prostem času, temveč tudi zato, da druge kapacitete niso prilagojene potrebam. V preteklosti smo kupovali Patrije, investirali v banke, podpirali gradbene tajkune, ki jim premoženje kljub zapornim kaznim ostaja in seveda nismo investirali v zdravstvo. Kaj naj Vam rečem? Butale.

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Kdo je stroka ?

Novinarka vpraša ministra Gantarja ali ga stroka podpira. Na koga prav za prav nisli? Na dr. Breclja, ki sedi poleg ministra in predstavlja zdravniško civilno iniciativo? Na dr. Kopčaverjevo, ki predstavlja družinske zdravnike ? Na zdravniško zbornico? Na Fides ? Kdo je to “stroka”?

Minister, ki je sicer urolog, najbrž ni stroka. Problem ministrov je, da na svoj položaj pridejo po strankarskem kupčkanju in kriterij, po katerih stranka oz vodstvo stranke izbere ministra so blago rečeno nejasni. In to seveda ne velja samo so za zdravstvo. Vodenje in organizacija takšne dejavnosti kot je zdravstvo pa mora temeljiti na strokovni presoji. Vsi postopki, vse kar se v zdravstvu dogaja bi moralo biti podrejeno osnovnemu cilju to je zdravljenju bolnikov in poškodovancev.  Znanost, ki se s tem ukvarja je medicina in ne ekonomija.  Zato so vsa vprašanja okoli postopkov procesovin organizacije najprej strokovna medicinska vprašanja in šele potem mogoče kaj drugega.

Ali je lahko vsak zdravnik stroka? Niti približno ne. Meni se niti ne sanja, kako recimo izmeriti dioptrijo. Z določenimi področji medicine se nisem srečal od fakultete. To seveda vprašanje “kdo je stroka?” močno zaplete. Medicina postaja vse bolj specializirana in je zato poznavanje posameznih področji omejeno samo na določene skupine zdravnikov. Za vsako od teh področji ne moremo imeti ministra, tudi državnega sekretarja verjetno ne. Zdravnike na ministrstvu za zdravje lahko na prste preštejemo. To povsem razumem, saj moraš medicino opustiti, če se želiš ukvarjati s politiko. In ko medicino opustiš ne moreš biti več “stroka”. To redko kdo od nas želi.  Medicino študiraš zato, da zdraviš ljudi. Vsaj v večini primerov je tako.

Državni organi v katerih delujejo laiki, ki jih vodijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva (ki si vedno znova puli lase, zaradi svojih volilnih napak) bi moral na vsakem področju posebej identificirati strokovnjake na tem področju in od njih zahtevati nasvet. V teoriji vse lepo in prav v resnici je ta proces obremenjen z različnimi osebnimi interesi. Kot stroko se povabijo k sodelovanju različni znanci, da ne rečem “poslovni prijatelji” in državni organi lahko na svoje odločitve opremijo z nalepkami “stroka”.  Pod to nalepko se lahko skriva marsikaj tudi neumnosti, kot sem imel nedavno priliko ugotoviti na Simpoziju urgentne medicine v Portorožu, v zvezi z novimi urgentnimi centri, ki bodo bolnišnično urgenco postavili za korak nazaj. Vendar, imajo nalepko “odobrila stroka” in s tem vsaka debata z drugače mislečimi preneha.

Podobno se v ustanovah vodstva skrivajo za “strokovnimi” odločitvami, ki jih predlagajo in sprejemajo kolegi (na vodilnih položajih), ki se z določeno problematiko ne ukvarjajo in jo ne poznajo. Posledice so seveda ekonomsko neracionalne  in strokovno  sporne odločitve. Še posebej varčevalno naravnani ukrepi so nevarni, tako za bolnike kot za zdravnike. Nedavno obsojena zdravnica je jasen primer kam pripeljejo takšni “strokovni ukrepi”. Kolegica mora za svojo napačno odločitev prevzeti odgovornost, vendar to problema ne bo rešilo, saj bo sistem še koga postavil v situacijo, da bo moral izbirati in možno je, da bo izbral napačno. To lahko preprečimo edino tako, da kolega zaščitimo pred podobnimi izbirami. Ljudje, ki se z urgentno medicino ukvarjamo poznamo odgovr tudi na to vendar nas ne vprašajo. Zmanjševanje števila dežurnih zdravnikov, prepuščanje dežurstev ne dovolj usposobljenim specializantom so sistemske napake, ki bodo še kakšnega kolega poslale v zapor in še kakšnega bolnika na Žale.

Kdo je torej stroka? Na to vprašanje ne bom poskušal odgovoriti, ker verjetno ne bi prišel do pravega odgovora. Rečem lahko edino to, da imamo v Sloveniji srečo, da smo dovolj majhni in da se v strokovnih krogih odlično poznamo med seboj. Točno vemo kdo kaj dela, s čim se ukvarja in koliko zna. Poleg sreče je pa vendarle potrebno imeti tudi malo pameti. Kako je s tem na slovenskem pa sami veste..

  • Share/Bookmark

Vroče teme

Sedim v zdravniški sobi Centra za intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC. Po vratu mi polzijo kapljice potu. V prostoru mora biti 27 ali 28 stopinj Celzija. Drugod po stavbi je temperatura še višja. Sinoči sem ujel na POP TV direktorico tehničnih služb, ki je javnost prepričevala, da so enote intenzivnega zdravljenja primerno hlajene. Razumem potrebo vodilnih, da javnost ne vznemirjajo in da se obranijo novinarjev, pa vendar. Prezračevanje z odpiranjem oken??? Lepo Vas prosim. Enaki problemi se ponavljajo že vrsto let. Tudi med mojimi objavami boste našli kakšno na to temo. Lani je bilo obljubljeno, da bodo stvari uredili. Vendar zgodilo se ni nič.

Prezračevanje zatohlih hodnikov tudi pozimi ne deluje. Vendar odgovorni trdijo, da je vse v mejah normale in po standardih. Slišal sem govorico, da naj bi zdravniki  bili tisti, ki so proti, da se denar jemlje drugje (pri nabavi aparatur) in se porabi za klimo. Zdravnike moti edino to, da je stavba Tehničnih služb primerno hlajena, bolniki pa trpijo v pregretih sobanah UKC.

V bistvu je popolnoma vseeno, kje se ustavi ali pri neustrezni zakonodaji o javnih razpisih ali pri “pomanjkanju denarja”, dejstvo je, da če imaš smolo in zboliš ali se poškoduješ v teh dneh in moraš v UKC, je to prava nočna mora. In zakaj ? Ker je nekdo neprevidno odobril en kup kreditov, ker se je drugi zainvestiral, ker je država predraga,  in tako dalje. Modri gospodarstveniki in ekonomisti pa stresajo recepte kako rešiti krizo (beri lastno premoženje in kožo). Ekonomijo države vodi nekdo, čigar magisterij je pod sumom plagiatorstva, drugega na drugem polu preiskuje protikorupcijska komisija. Pri vsem tem pomagajo neki samozvani Evropski modreci, ki so že priznali, da varčevanje v Grčiji ne daje pravih sadov. Vsem nam je jasno, tudi če nismo ekonomisti, da manjše so plače manj se porabi, in manj se porabi, manj je potrebno proizvajati. Na koncu se pa vse skupaj ustavi.

Kakorkoli obrnemo je pri nas vroče, nesramno vroče.

  • Share/Bookmark

Edina stvar dražja od izobraževanja je neznanje!

V moji ustanovi se je razvnela razprava o tem kako in koliko nagraditi učitelje udeležene v medicinskem izobraževanju. Čeprav mnogi mislijo, da se izobraževanje zaključi z diplomo Medicinske fakultete ali kakšne druge zdravstvene šole se hudo motijo. Vsi, ki s,o zaposleni v zdravstvu se moramo neprestano in kontinuirano izobraževati. Brez tega ni možno izvajati sodobnega zdravljenja. Medicinska stroka bliskovito napreduje in zahteva kontinuirano izobraževanje. Tako v svetu kot pri nas se to zagotavlja z sistemom točkovanja, ki se za določene izobraževalne programe podeljuje. Na temelju točk se potem podaljšuje dovoljenje za delo oz licenca. Razlika je v vsebini in v tem za kaj vse lahko pridobimo točke.

Idealno bi bilo, da bi vsak zdravnik,  za vsebine, ki jih mora poznati, moral opraviti preizkus znanja (običajno v okviru nekega tečaja) in to bi bil obvezen pogoj za pridobit licence ali vsaj za pridobitev določenega dela točk potrebnih za obnovitev licence. Za področje oživljanja recimo v Evropi obstajajo različni tečaji, ki so standardizirani in razviti z namenom, da državljanu Evropske unije povsod v Evropi zagotovijo enak standard zdravljenja. Evropski svet za reanimacijo v sodelovanju z nacionalnimi sveti (tudi z slovenskim), s striktnim nadzorom inštruktorjev in direktorjev tečajev in z občasnim nadzorom izvedbe tečajev zagotavlja visoko stopnjo kvalitete tako v izobraževalnem kot v vsebinskem smislu. Ker se vsebina, zaradi spremembe navodil spreminja vsakih pet let, velja potrdilo pet let. Vse lepo in prav. S ponosom lahko ugotovimo, da smo tovrstne tečaje v Sloveniji ponudili med prvimi v Evropi že leta 2001. Vendar še do danes nismo uspeli doseči, da bi tečaji postali obvezen del ali specijalizacij ali zahtev za licenco ali zahtev za izvajanje določene dejavnosti v bolnišnici (recimo za delo v urgenci).

Razlogi za to so kot vedno finančne narave. Saj vendar varčujemo. Organizacija tečaja je draga. Potrebni so prostori, opreme in seveda tudi inštruktorji.  Cene so v Sloveniji nekoliko nižje kot v Evropi, pa vendarle ne tako nizke. In zato so tisti, ki odločajo ali bi želeli odločati enostavno rekli:  ”to je predrago.” Nekateri, med njimi tudi kolegi, so  v svoji varčevalni vnemi pohiteli in ponudili, nam tako dobro znano “Balkansko rešitev”, ceneno improvizacijo ali cenejši tečaj. O motivih in razlogih ne bom razmišljal. Razmišljati pa moram o posledicah. Do sedaj so tečaje Evropskega sveta za reanimacijo opravili številni zdravniki. Plačilo kotizacije so jim omogočile pretežno ustanove. Kar nekaj je bilo tudi takih, ki so si plačali tečaj sami. S čedalje manjšo podporo ustanov pa interes za tečaj počasi upada. Pojav konkurenčnih tečajev bo imel na koncu za posledico, da bo tečaj v katerega smo vložili več kot desetletje trdega dela preprosto ugasnil in izginil. In Slovenija se bo tudi na tem področju poslovila od razvite Evrope.

Zakon in kolektivna pogodba za zdravnike nalagata zdravstvenim zavodom obveznost, da poskrbijo za izobraževanje zaposlenih zdravnikov. Zdravniki (zbornica in združenja) bi morali jasno opredeliti, kakšno izobraževanje je potrebno, kaj je  strokovno (tudi s stališča andragogike) sprejemljivo. To bi politiki in menedžmentu omejilo možnosti iskanja stranpoti vsaj na formalni ravni. Kaj pa varčevanje?  Odgovor na to se skriva že v naslovu, v misli Benjamina Franklina:

“The only thing more expensive than education is ignorance.”

Vemo iz številnih študij, da učinkovito izobraževanje zdravstvenega osebja zmanjšuje zaplete in smrti. Čeprav mogoče vrli ekonomisti zaposleni v zdravstvenih ustanovah na smrt gledajo kot na varčevanje je izguba življenja na ravni nacionalne zdravstvene ekonomija tudi finančna izguba (če nič drugega en davkoplačevalec manj). Omejeno zmožnosti razmišljanja ekonomistov jim ne dovoljujejo, da dojamejo, da ni zdravnik tisti, ki s predpisovanjem dragih zdravil ustvarja stroške, temveč, da stroški nastanejo zaradi poslabšanja bolezni zapletov, ki jih je možno preprečiti. Torej stroške ne zmanjšujemo z zvečanjem pritiskov na zdravnike in z različnim grožnjami o zmanjševanju dohodka, temveč z vlaganjem v izobraževanje in opremo, ki bodo preprečili nastajanje zapletov. Zadnjič sem že vrabce slišal čivkati o tem, tako dolgo že ta enostavna dejstva ponavljamo.

V naši prelestni ustanovi, ki se v svojem statutu baha z izobraževalno dejavnostjo so se odločili, da zdravnikov, ki sestre in drugo osebje učijo oživljati ne bodo več plačevali. Delo, ki ga kolegi opravijo v prostem času bi plačali s prostimi urami, ki se jih ne da izkoristiti, ker bi v tem primeru trpelo redno delo z bolniki. Da bi absurd bil večji tečaj o nevarnostih ionizirajočega sevanja plačajo zunanjem izvajalcu brez besed. Tečaj je zakonsko obvezen. Vsebina tega tečaja je bila enako dolgočasna, na vseh treh katerih sem se moral sam udeležiti. Ta tečaj je tipičen primer cenene improvizacije. Nekaj dolgočasnih predavateljev, ki ponavljajo vedno isto (najhuje je pravo), predavalnici polni zaspanih slušateljev, ki tam morajo biti (brez tečaja ni dodatkov). Recept za uspešen posel. Nihče v UKC od tega nima prav nobene koristi. Vsi, ki delamo v območju sevanja, o tem več kot dovolj vemo in se tudi ustrezno ščitimo. Na drugi strani pa se pričakuje, da bodo zdravniki, v svojem prostem času, izvajali izobraževanje, ki ima pomemben učinek tako na varnost bolnikov kot na pojavo zapletov in preživetje bolnikov, torej na stroške. Celo je nekdo prišel na idejo, da naj bi izobraževanje bilo del dejavnosti zdravnikov. Nikjer v nobenem zakonskem aktu in tudi v pogodbi o delu ne piše, da smo obvezni sodelovati v učnem procesu. Saj smo zaposleni zato, da zdravimo bolnike. To, da nekateri svoje znanje delimo z mlajšimi, in da prevzemamo vlogo mentorja ob rednem kliničnem delu,  je stvar dobre volje. Poleg tega bi bilo neumno pričakovati, da bi vsi želeli in tudi bili sposobni izvajati pouk. Če se vrnem na tečaje s katerimi sem razpravo začel je eden od pomembnih vidikov kvalitete izbor inštruktorjev. Inštruktorje se izbira med najboljšimi tečajniki po posebej določenem postopku in po v naprej določenih kriterijih. Potencialni inštruktorji se nato izšolajo najprej na generičnem inštruktorskem tečaju nato pa še na dveh tečajih, kjer pod nadzorom nastopajo kot učitelji. Šele nato, če so uspešni lahko postanejo inštruktorji.

Sodobno medicinsko izobraževanje mora temeljiti na principih izobraževanje odraslih. Mora biti interaktivno in izzivati udeležence, da po domače povedano uporabijo svojo glavo. Gradimo ga največkrat okoli namišljenih kliničnih situaciji. Bolj so te situacije podobne pravim večji je izobraževalni učinek. Učne izkušnje z uporabo najbolj sofisticirane opreme, kot so različni simulatorji (Human Patient Simulator) se tako približajo realnosti, da lahko nadomestijo učenje ob bolniku, ki smo ga na začetku kariere bili deležni vsi. Ni pa dovolj nabaviti opremo. Najbolj bistven del je prav inštruktor ali učitelj, ta je tisti, ki pomaga učno izkušnjo spremeniti v pravi učni izhod in ta je sprememba obnašanja. Varčevanje na tem segmentu  spremeni še tako drago opremo v kup žic in pločevine, ter nekaj računalniških igric.

  • Share/Bookmark

Akreditacija “vrhunske” bolnišnice

Zakaj je novinarji s takšnim veseljem in navdušenjem pišejo o negativni podobi, v tem primeru o UKC?  Kaj ima g-pa Zupančič od tega, da pridevnik vrhunski, ko gre za UKC, da v narekovaje ?  Ali je res potrebno popolnoma porušiti že tako omajano zaupanje bolnikov, ki veliko izbire nimajo?  K sreči je, kljub mnenju g-pe.  Zupančič, vrhunske medicine v UKC veliko. Res je, da včasih delujemo v težjih pogojih kot drugod v Evropi, vendar kljub temu ne zaostajamo z rezultati. Zato je takšno napadalno in omalovaževalno pisanje nespodobno.

Akreditacija je proces, ki bo, upamo, prinesel veliko koristnih sprememb. Vseeno je potrebno celotno zgodbo postaviti v pravo perspektivo. Najprej je potrebno ugotoviti, da smo v akreditacijo prisiljeni. Prisiljeni smo sprejeti akreditacijsko hišo, ki je izbrana na temelju nejasnih političnih kriterijev.  Pogoji in rešitve, ki jih akreditacijska hiša DNV zahteva niso v vseh pogledih optimalni še posebej v naših pogojih (bolj so prilagojeni situaciji v ZDA), vendar se o teh pogojih ne more razpravljati. To je razumljivo, saj  se z spreminjanjem pogojev izgubi standardizacija. Skratka, če smo se “odločili” za njih, moramo njihove pogoje sprejeti. Dve stvari je potrebno jasno poudariti. Prvič akreditacija ne preverja strokovnih vsebin temveč kako se pri nas držimo nekih standardov, ki smo jih (če smo jih) sami predpisali. Drugič, to da se pri nas nekatere stvari delajo drugače, še ne pomeni, da se delajo slabše, Strogo upoštevanje protokolov je v ZDA nujno potrebno, saj veliko dela opravijo mlajši, manj izkušeni kolegi.  Pri nas je ravno nasprotno, zato napisani protokoli ne igrajo pomembnejše vloge. Ne glede na vse povedano sem prepričan, da bo koristi več kot je slabosti. Se bomo pač prilagodili. Koristno bo predvsem sistemsko uvajanje nadzora kakovosti. Do sedaj je to bilo prepuščeno posameznikom glede na področje s katerim so se ukvarjali.

Večino problemov, na katere so presojevalci v svojem poročilu, ki je mimogrede namenjeno interni uporabi (in ne verbatim objavi v Delu)opozorili, poznamo in na njih opozarjamo vrsto let. Bistven problem pri temu je pomanjkanje informacijske podpore. Bojim se, da tudi akreditacija tu problema ne rešuje na pravi način. Famozni obrazci o katerih se toliko govori so verjeli ali ne, na papirju. In če rečejo, da bodo dostopni na Intranetu, to načeloma pomeni, da jih dobite na Intranetu v pdf obliki in jih lahko natisnete ter izpolnite. Kar mene skrbi je: kaj se bo z izpolnjenimi obrazci zgodilo. V 26 letih, kolikor sem zaposlen v UKC sem videl nešteto obrazcev, od katerih nikoli nihče ni imel ničesar.  Ko sem se kot specializant srečal z nadzorom kakovosti, med izobraževanji v Britanskih bolnišnicah je to (konec osemdesetih) potekalo preko papirja, s tem, da so tam imeli zaposlenega kar nekaj administrativnega osebja, ki je podatke na takšen ali drugačen način obdelovalo, največkrat z vnašanjem podatkov v računalnik.  Skoraj 30 let pozneje razmišljati o številnih novih papirjih ni smiselno.  Zagotovo vem, da je delovanje bolnišnice v celoti možno informatizirati. Seveda ne tako, da se nam vsiljujejo slabo uporabni programi tipa Birpisa, in ne tako, da v ustanovi delujeta 4 nepovezljiva sistema.  Žal v bolnišnici ni dovolj kupiti računalnike in vzpostaviti LAN, ter omogočiti dostop do interneta.

Kot anesteziolog ne morem, da ne bi komentiral tega stavka iz prispevka g.pe. Zupančič : “Prav tako je preveč skromno popisano stanje bolnika pred anestezijo, med njo in po njej, anesteziološka služba na več kot 60 delovnih mestih nasploh ne deluje enotno in ni dobro vodena.”  Večino bolnikov pred anestezijo pogledamo, vendar se rezultat tega pregleda opiše na različne načine, v odvisnosti kje je bil pregled opravljen. Akreditacija zahteva enoten dokument in seveda tudi tega bomo pripravili. Vendar pa to ne pomeni, da o svojih bolnikih sedaj ne vemo dovolj ali da se pomembne informacije izgubijo. Anestezijski list  je enak že veliko let in zato ga verjetno vsi prilagajamo tipu anestezije. Vsaj polovica anestezijskih listov nastane avtomatsko, preko računalniškega sistema in vsebujejo izčrpne informacije.  Kljub temu, da avtomatski zapis  s katerim razpolagamo, ni najboljši,  je še vedno bolj informativen, kot na roko napisan anestezijski list in predvsem bolj natančen, saj se vse meritve avtomatsko zapisujejo. Žal s tako obliko razpolagamo samo v centralnem operacijskem bloku. Največja pomanjkljivost je pa je  ravno v tem, da ne omogoča analize, ki je pri akreditaciji najbolj zaželena.  Vendar podatki so pa le zapisani. Torej to kar je g-pa Zupančič zapisala ne drži v celoti. To, da anesteziološka služba “ne deluje enotno in ni dobro vodena”  je dezinformacija. Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok pokriva vse kirurške klinike (in ne samo kirurške) v UKC,  razen Ginekološke klinike. Ginekološka klinika ima zaradi nekega obskurnega in v zgodovini izgubljenega razloga svoj anesteziološki oddelek, ki je od našega KO neodvisen. Poleg tega so na ortopedski kliniki,  kljub naše nasprotovanju, zaposlili zunanje anesteziologe. Zato je seveda vtis, ki so ga dobili presojevalci slab, namreč osrednji KO nima nobene  jurisdikcije nad dogajanjem na Ginekološki kliniki in samo delno na Ortopedski kliniki.  To seveda ne pomeni, da na bi anesteziologi na Ginekološki kliniki delali slabo.  S kolegi odlično sodelujemo in sem prepričan, da zagotavljajo vse storitve na ustrezni strokovni ravni.

Obrazec, ki ga uporabljamo za informirani pristanek je izdelan na temelju zakona o pacientovih pravicah. Ali je na obrazcu vse kar mora biti glede na slovensko zakonodajo nisem preverjal. Zagotovo je pa obrazec drugačen od podobnih, ki jih uporabljajo v tujini. Bolnika večinoma v pogovoru  informiramo o načrtovanem posegu in poskušamo v nekem razumnem okvirju predstaviti možne zaplete in tveganja. Težko bi torej govorili o kršenju bolnikovih pravic.

Akreditacija bo zagotovo prinesla veliko pozitivnih stvari. Največ si obetamo od zahtev po obveznem sodelovanju stroke pri oblikovanju procesov in nadzoru kakovosti. Če tega ne bomo balkanizirali, bomo razne ameriško pikolovske podrobnosti lažje prenesli.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »