Arhivirana sporočila kategorije 'medicinske sestre'

FORMALIZACIJA DELA ANESTEZIJSKIH MEDICINSKIH SESTER

Pred nami je nova epizoda izpete nanizanke. Kaj natančno pomeni formalizacija dela anestezijskih sester? Ali to pomeni, da so do sedaj svoje delo opravljale neformalno, da niso vedele kaj morajo ob bolniku napraviti? In, da bodo od sedaj naprej, če seveda zdravstveni svet njihovo zahtevo potrdi delale samo tisto, kar je pravzaprav formalno njihovo delo?

Kako je anestezijski tim deloval zadnjih 23 let, odkar sem jaz pristopil temu cehu. Sam sem se od medicinske sestre veliko naučil in tega ne bom zanikal. Te začetne informacije so mi veliko pomagale, da sem se bolj samozavestno vključil v delo tima. Naučile so me kako pripraviš infuzijo, kako zabodeš vensko kanilo in celo prve intubacije sem opravil pod nadzorom medicinske sestre. Seveda sem moral do specialističnega izpita še marsikaj prebrati in se naučiti, vendar prve korake sem napravil pod nadzorom skrbne anestezijske medicinske sestre. Zato sem medicinske sestre vedno jemal kot sodelavce in nisem pravzaprav nikoli razmišljal o delitvi dela. Nikoli nisem nekega dela postopka gledal kot sestrsko delo, ki ga zdravniku ni potrebno opraviti. Vse kar zna medicinska sestra napraviti znam napraviti tudi sam. Tudi mlajše kolege spodbujam k temu. Ravno tako sem vedno, ko so posamezne medicinske sestre za to izkazale interes dovolil, da so poskusile napraviti poseg, ki so ga tradicionalno izvajali le zdravniki, na primer uvajanje arterijske kanile ali celo intubacijo. Kadar smo imeli veliko dela smo si delo razporedili in pripravo bolnika za poseg pospešili. Anestezijske medicinske sestre so v mojih očeh vedno znale in veljale več kot druge medicinske sestre in to sem vedno s ponosom povedal. Zakaj je sedaj nenadoma potrebno postavljati neke formalne pregrade mi ni povsem jasno, še posebej, ker sem prepričan, da jim v sedanji situaciji to ne bo prineslo večje finančne kompenzacije.

Delitve dela na posameznih oddelkih so dostikrat absurdne. Na nekem oddelku vztrajno odklanjajo sprejem intubiranega bolnika češ, da sestre niso usposobljene za delo z intubiranim bolnikom. Istočasno na drugem oddelku, kjer imajo sestre enako šolo in enko usposabljanje kot na prvem, pa bolnika z endotrahelanim tubusom sprejmejo brez težav. Dejstvo, da je intubiran bolnik bolj varen, kot če mu tubus odstranimo ne pride do živega trmastem vztrajanju na formalnih delitvah.  Prav to je ena od glavnih nevarnosti formalizacije, trmasto vztrajanje pri nekih formalnih opredelitvah, brez upoštevanja potreb bolnika oz poškodovanca. Druga nevarnost takšne formalizacije je, da bi si medicinske sestre predstavljale, da o posegih in delu, ki naj bi formalno pripadalo njim odločajo samostojno. To seveda lahko bolnika oz poškodovanca neposredno ogrozi. Odgovornost za vse posege in za zdravljenje bolnika nosi vedno vodja tima zdravnik in dokler nosim odgovornost bom tudi odločal. Odpira se tudi vprašanje usposabljanja in kdo je tisti, ki potrdilo o neki usposobljenosti izda. Ob tem se mi je porodila heretična misel, ki me sili, da se dotaknem tabu teme, namreč tudi sedaj o usposobljenosti mojega tima odloča nekdo drug. Zdravniki namreč nismo udeleženi pri preverjanju znanja medicinskih sester. Znanje medicinskih sester, ko pridejo iz svoje fakultete je blago rečeno, vsaj kar se anestezijske dejavnosti tiče, neuporabno.

Nazadnje moram komentirati tudi dejstvo, da je ta zahteva za formalizacijo predstavljena zdravstvenem svetu. Člani zdravstvenega sveta so zdravniki, ki anesteziologijo, z izjemo prof. dr. Aleksandra Manohina dr.med., v najboljšem primeru opazujejo od daleč, večinoma jo pa bežno poznajo iz literature ali pa sploh ne. Kako lahko potemtakem ta skupina kolegov razpravlja in s kakšno strokovno avtoriteto lahko odloča o tako ozko strokovnem vprašanju, kot je delovanje anestezijskega tima. Za mene odločitev te skupine nima prav nobene strokovne teže ali legitimnosti. Njihova odločitev je lahko samo politična – nasvet politiki oz ministru. To, da so se medicinske sestre obrnile na zdravstveni svet postane razumljivo, takoj ko se zavemo dejstva, da je nepoučene veliko lažje prepričati kot nas, ki se z anesteziologijo ukvarjamo vsak dan.  Politiki je pa tako ali tako vseeno, kaj se v zdravstvu v resnici dogaja, pomembno je, da je poceni.

  • Share/Bookmark

Ofenziva sester na anesteziološke gradove v oblakih

HealthyColoradoTwoRadio30

Ali res želimo to slišati tudi v Slovenščini?

Dolgo se mi je upiralo, da bi se oglasil. Večino sester poznam že leta in nikoli se mi ni zdelo, da bi moje delo in znanje podcenjevale.  Priznam počutim se užaljenega in izdanega. Ali je bilo potrebno s politiki všečnim izjavam porušiti nekaj kar smo gradili leta ? Zaupanja in pripadnosti timu na žalost ni več.  Namesto, da smo dobri sodelavci, da ne rečem prijatelji (prijateljskih vezi se stkalo veliko in je zato stvar še toliko bolj boleča) in pripadniki istega tima se bom sedaj gledali z nezaupanjem, iskali možne elemente za diskreditacijo, ja prav ste slišali, nasprotne strani. Hvala Jelki, Zorici, Ireni in še kakšni, ki je imela prste zraven. Lastna promocija vas je daleč pripeljala. Kljub temu, da sem s tem odlašal in da se mi je nekako upiralo moram pokomentirati to pisanje, ki ga poskušate zamaskirati kot resen in znanstveno utemeljen predlog.

Začnimo na koncu. Glede na navedeno Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije predlaga , da zdravstveni svet prouči obstoječo prakso in potrdi kompetence anestezijskih medicinskih sester ter jih umesti v njihov delokrog. Člani zdravstvenega sveta so pomembni predstavniki posameznih strok, vendar le malo jih dovolj dobro pozna anesteziologijo in perioperativno medicno, da bi smeli presojati ali celo potrjevati prakso ali kompetentnost kogarkoli. Vendar so medicinske sestre, ki delajo na kliničnem oddelku za anesteziologijo zahtevo naslovile prav na njih, ker so vedele, da strokovni kolegij za anesteziologijo, ki pa je najvišji strokovni organ, niti slučajno ne bo pritrdil njihovim nezdravim ambicijam.

 Zelo žalostno je, da strokovna direktorica prof. Drnovšek Olup, kljub 20 letom v operacijski dvorani niti približno ne ve kaj je anestezija in to javno tudi pove. O tem kako naj anestezija poteka odloča izključno anesteziolog v dogovoru z bolnikom. O tem ni nikoli odločal okulist, kirurg ali kdorkoli drug. In tudi sedaj ne bo. Anesteziolog lahko skrbi za več bolnikov le v izjemnih situacijah (masovne nesreče, nesreče z večjim številom poškodovancev) nikakor pa ne pri programskih operacijah. Bolniki, ki danes prihajajo na operativne posege so stari in bolni. Zapletenost in zahtevnost anestezije narašča. Tega strokovna direktorica ne more vedeti, ker za njene bolnike vedno poskrbi anesteziolog tudi izven operacijske dvorane, na oddelku. Vprašajte se zakaj.

In kakšno naj bi bilo to obstoječe stanje ter kompetence na katere se sklicujejo? Priprava anestezijskega aparata se načeloma sestoji od natikanja cevi na ustrezne nastavke. Zjutraj je potrebno pritisniti na stikalo, s katerim se sproži samo testiranje anestezijskega aparata. To niti od daleč ne pomeni, da delovanje anestezijskega aparata poznajo, da vedo kakšne nastavitve so potrebne za primerno ventilacijo in dovajanje anestezijskih plinov. Pritiskanje na stikala monitorjev in črpalk ter sprehajanje po posameznih menijih ni neka zelo zahtevna naloga. In če sestra zna določiti nulo pri invazivnem merjenju krvnega tlaka, to še ne pomeni, da zna izmerjene vrednosti pravilno razložiti in na temelju le teh sprejeti ustrezne odločitve glede zdravljenja bolnika in vodenje anestezije. Zgleda sicer zelo enostavno, ko odloči anesteziolog in reče dajte noradrenalin ali kaj podobnoge, vendar za to odločitvijo stojijo leta študija in kliničnih izkušenj. In teh sestre nimajo in jih nikoli ne bodo imele.

 Medicinska sestra res sprejme bolnika, vendar dober dan bolniku lahko reče kdorkoli. Tudi nameščanje elektrod in drugih senzorjev ne zahteva nekega velikega šolanja, čeprav moramo sestre ko pridejo iz “šole” vse to še naučiti. To namreč ni del “nege” kateri posvetijo več tisoč ur, da lahko diplomirajo. Medicine in medicinskega znanja je v teh urah prekleto malo. Edini poseg, ki ga medicinske sestre rutinsko izvajajo je vstavljanje intravenskih kanil in pri tem so izjemno spretne. Vendar, ko jim pa ne uspe, ker ima bolnik slabe žile ali je izkrvavljen, kdo mislite, da poskrbi za vensko pot. Vstavljanje flebokatetrov so si nekako prisvojile, ker je tehnika podobna vstavljanju venske kanile. Flebokateter načeloma ni zelo uporabna venska pot saj se hitro zamaši in ne omogoča hitrejšega dajanja tekočin, Večina bolnikov zato potrebuje centralni venski kateter, ki ga anesteziologi vstavimo v vene na vratu ali v prsnem košu. Tega sestre ne znajo. Arterijske linije sestre uvajajo občasno s posebnim dovoljenjem, za anesteziologa je to rutinski poseg.

Sodelovanje anestezijske medicinske sestre pri uvodu v anestezijo vključuje: aplikacijo ordiniranih učinkovin, sodelovanje pri intubaciji ali izvedbi regionalne anestezije, opazovanje učinkov in morebitnih zapletov, ukrepanje v urgentnih situacijah.

 

Citat je iz zloglasnega predloga. Ko preberete se zdi zelo pomembno. V resnici sestra vbrizga zdravila, za katera se je odločil anesteziolog in mu poda tubus, ko je pripravljen za intubacijo. To ne pomeni, da lahko sestra ta poseg, ki je za anestezijo ključen  napravi sama. Pri regionalni anesteziji pač podaja določene pripomočke, polije gobice za čiščenje ali tekočino natoči v majhne posodice. Včasih ponudi ampulo z lokalnim anestetikom. Anesteziolog je tisti, ki opravi lumbalno punkcijo in vbrizga anestetik ali vstavi epiduralni kateter. Brez anesteziologa bo ta vrsta anestezije izumrla. Kar se opazovanje tiče, je verjetno že res, da opazujejo saj so zraven. Vendar je vedno anesteziolog tisti, ki opazi in ukrepa. Ukrepanje v urgentnih situacijah, razen v okviru temeljnih postopkov oživljanja je vedno po ukazu anesteziologa.

Med vzdrževanjem anestezije anestezijska medicinska sestra ves čas izvaja klinični nadzor pacienta, spremlja stanje življenjskih funkcij s pomočjo sodobnih aparatur, po potrebi aplicira ordinirane učinkovine za vzdrževanje anestezije, spremlja potek operativnega posega, izgube krvi in dovaja ordinirane infuzijske tekočine.

 

Dokler smo bili tim smo si delili čas v operacijski, kar je pomenilo, da sem sestro lahko za krajši čas zapustil samo v operacijski v upanju, da me bo opozorila na nenadne spremembe. Nikoli sestri ne dovolimo, da ukrepa samostojno ali da se samostojno odloči za zdravila. Če to napravi, krši pravila.  Večkrat, še posebej, ko gre za bolj zapleten primer je sestra tista, ki zapusti operacijsko dvorano. Spremljanje izgube krvi in hemodinamskega stanja bolnika ni nekaj za kar bi lahko bila zadolžena sestra. Vodenje krvavečega bolnika je izjemno zapleten proces, ki zahteva veliko znanja s področja hemodinamike in strjevanja krvi. To nikakor ni področje, ki bi ga medicinska sestra lahko suvereno obvladala. Verjamem, da pa zgleda enostavno, ko to dela anesteziolog.

Navedene aktivnosti, kljub timskemu modelu anestezijske medicinske sestre izvajajo samostojno, brez neposrednega nadzora anesteziologa še posebej pri pacientih ocenjenih z ASA I in II, pri pacientih, ki so operirani v regionalni anesteziji, lokalni anesteziji in sedaciji.

 

Ta stavek ne morem drugače označiti kot čista neresnica. Enako kot trditev g. Klemenčeve, da so napravili analizo, da je medicinska sestra ob bolniku 50 -70% časa. Te podatke bi zelo rad videl. Glede na to kako se zbirajo in zajemajo podatki v UKC je takšna analiza popolna konfabulacija. Sestra v operacijski, ni nikoli brez nadzora. Tudi pri zelo preprostih in rutinskih posegih. Tudi pri preprostih in rutinskih primerih se zgodijo zapleti ( so se že dogajali), pri katerih sestra ne bo znala in mogla ukrepati.

Še nekaj besed o usposabljanju. Po diplomi na sestrski šoli večina sester nima osnovnih medicinskih znanj. Kar pomeni, da je njihovo poznavanje fiziologije, patofiziologije in klinične medicine blago rečeno rudimentarno. Interno usposabljanje je usmerjeno v praktične naloge nikakor pa ne v samostojno anesteziranje. Interno usposabljanje nima pravega preverjanja znanja. Znanje preverjajo namreč same sestre, kar je v kontekstu te debate tako kot bi jaz preverjal znanje s področja strojništva. Nekaj o tem vem, vendar se noben strojnik ne bo strinjal z verodostojnostjo moje ocene. Želel sem sicer dati drugo prispodobo, vendar bi lahko bila žaljiva za določeno skupino ljudi in sem jo zato opustil.

 Naj končam z odgovorom Ameriškega združenja anesteziologov na prispevek objavljen v reviji »Health Affairs«, na katerega se naše vrle sestre sklicujejo. Citiram prve stavke. Celoten prispevek najdete na spodaj zapisanem naslovi.

August 5, 2010

ASA Statement Regarding AANA-Published in Health Affairs, August 2010Sponsored Paper

 

The American Association of Nurse Anesthetists (AANA) – sponsored paper published in the August 2010 issue of Health Affairs, titled “No Harm Found When Nurse Anesthetists Work Without Supervision By Physicians,”1 is an advocacy manifesto masquerading as science and does a disservice to the public.  It makes dangerous public policy recommendations on the basis of inadequate data, flawed analysis and distorted facts.

http://www.asahq.org/news/asanews080510.htm

  • Share/Bookmark

Minister bo pomagal organizirati dežurstvo ??!!

“Prvi je zmanjšanje dežurnih mest. Zmanjšanje sredstev za dežurstva bolnišnicam, kar je letos že izvedla zdravstvena blagajna, očitno ne bo pripeljalo do racionalizacije, je ocenil minister. Ta bo mogoča šele sčasoma, po združevanju posameznih strokovnih služb, ki se zdaj podvajajo kljub kratkim razdaljam. Tako načrtujejo, da bi postavili nacionalne dežurne centre v UKC Ljubljana in Maribor, kamor bi vozili nujne bolnike iz vse države, najprej za infektologijo in nevrologijo. Kljub dodatnim prevozom bi bila takšna razporeditev cenejša, saj stane posamezno dežurno mesto povprečno 250.000 evrov na leto, je povedal minister. Dežurna mesta bodo reorganizirali tudi tako, da bodo glede na težavnost dela tam zaposlili zdravnike, ki so za takšno delo resnično usposobljeni, je napovedal.

 Pomanjkanje zdravnikov bodo v prihodnje omilili z večjim vključevanjem specializantov v dežurno službo. Specializant nikakor ne bo samostojno dežural (kot se ponekod dogaja), ampak bo drugi in tretji član ekipe; delal bo pod vodstvom mentorja. Že prihodnje leto bo medicinska fakulteta vpisala tudi 30 študentov več, s čimer bomo glede kadrov že izpolnili načrte za leto 2015. Del nalog zdravnikov pa bodo prenesli na medicinske sestre.”

Z grozo sem prebral zgornje vrstice, ki sem jih našel v elektronski izdaji Dela. Prav neverjetno je kako si politiki prilastijo kvalifikacije, ki jim ne pripadajo. Predno postanejo ministri ali poslanci so čisto navadni zdravniki, poslovneži ali delavci, potem pa postanejo glavne avtoritete na področjih, ki jih dostikrat praktično ne poznajo. Medicina je izjemno specializirana in vsako področje medicine ima številne zelo specifične potrebe in zakonitosti v organizaciji službe, ki so pogojene s patologijo ali s populacijo s katero se določeno področje ukvarja. Kot anesteziolog se srečujem s problemi praktično vseh področji hospitalne medicine, celo z fiziatri občasno sodelujem. Kljub temu si ne bi nikoli upal trditi, da vsa ta področje poznam in da sem sposoben organizirati dežurno in redno službo brez posveta in mnenja strokovnjakov, ki na tem področju delajo.

Tu gre ali za močno predimenzionirane prašnike ali za hudo motnjo v kritičnosti, do lastnega razmišljanja. Nacionalni dežurni centri v Ljubljani in Mariboru  in še posebej za različne stroke so … Ne bom na glas povedal, kaj si o temu v resnici mislim. Tega ne počnejo nikjer v svetu. Povsod so namreč ugotovili, da je najbolj koristno skoncentrirati vse urgentne službe na enem mestu. Problem je namreč v življenjsko ogroženih bolnikih in o napačni percepciji, kdo je vse kvalificiran, da te bolnike oskrbuje. Življenjsko ogroženi bolniki pogosto potrebujejo posege, ki jih večina zdravnikov le redko izvaja. Tak poseg na primer je intubacija. Edino anesteziologi se lahko pohvalijo z visokim številom od 700 do 1000 intubacij na leto. Vsi ostali zdravniki le redko presežejo številko 100. Pri nekaterih zdravnikih je pogostnost lahko zelo nizka – enkrat na leto. Verjamem, da če bi lahko izbirali, kdo jih bo intubiral, bi večina bolnikov izbrala tistega, ki ima več izkušenj.  Večina intubacij poteče z  manj ali več zapletov in je bolnik ponavadi intubiran v enem ali več poskusih. Vendar ko se intubacija zaplete, zaradi anatomije bolnika, bolezenskih spremeb, poškodb ali neizkušenosti izvajalca, so posledice lahko zelo hude od poškodb struktur grla do srčnega zastoja in smrti.  To je dejstvo, ki ni slovenska posebnost ampak ga poznajo povsod po svetu. V Nemčiji rešujejo problem tako, da je tam kjer je potrebno prisoten anesteziolog, celo izven bolnišnice na cesti. Ampak to je Nemčija, dežela s katero se baje ne smemo primerjati. V Sloveniji vas bodo pripeljali v nekakšen nacionalni dežurni center za nevrologijo, kjer vas bo oskrboval nevrolog, ki sicer o nevrologiji ve vse, o oskrbi dihalne poti, vsaj z vidika anesteziologa  pa ne dovolj. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj so usposobljeni zdravniki,  za katere minister pravi, da jih bodo zaposlili v teh dežurnih centrih.

Kako bo takšna organizacija vplivala na obseg dela v takšnih centrih nihče ne ve. Trenutne kapacitete niti slučajno ne morejo pokriti takšnih potreb. Bolniki morajo že sedaj dolgo čakati ob obiskih urgence. Če želimo to skrajšati potrebujemo več prostora in več zdravnikov in smo zopet na istem. Število dežurnih mest se ne zmanjša, le bolniki ne morejo do zdravnika  v Celju, temveč morajo v Maribor ali Ljubljano. Seveda udobje bolnikov ministra ne zanima. Nekoliko dalj časa boste čakali (nekaj ur več)! So what?  Politiki tako ali tako pridejo takoj na vrsto, saj za njih intervenirajo generalni in drugi direktorji. (Pri meni ne!)

Ali je kdo na ministrstvu pomislil, da je število mest v enotah intenzivnih terapij v Ljubljani in Mariboru omejeno in da bo preusmerjanje bolnikov, ki bi sicer bili hospitalizirani v intenzivnih enotah v lokalnih bolnišnicah poslabšalo že tako slabo stanje. Že sedaj se pogosto dogaja, da je potrebno občasno kirurškega bolnika, ki potrebuje mehansko ventilacijo sprejeti v nevrološko ali internistično enoto za intenzivno terapijo in obratno. Občasno bolnike premestimo tudi v druge regionalne bolnišnice. Ministrska ideja torej pomeni, da vas pogledajo v Ljubljani, potem vas pa transportirajo na Jesenice v enoto za intenzivno terapijo, kjer pa, zaradi varčevanja ne bo dežurnega zdravnika. Transport kritično bolnega bolnika je tudi ko je potreben najtežji poseg v medicini. Znajdeš se namreč s kritično bolnim (bolnikom, ki umre zelo hitro, če ni pod neprekinjenim nadzorom in zdravljenjem) sam, z omejenim naborom opreme, v reševalnem vozilu in helikopterju – recept za katastrofo. V tujini in pri nas (sedaj) se takšni transporti izvajajo ker v bolnišnici, ki je bolnika sprejela ni pogojev za nadaljnje zdravljenje in diagnostiko. Premeščati kritično bolne bolnike zato ker je nekdo, ki očitno o tej problematiki nima prave predstave, »spacal« nek varčevalni program je zločin. 

Organizacija dežurne službe je ozko strokovno vprašanje in ni stvar menedžmenta in uprav. Vmešavanje teh struktur v strokovna vprašanja vodi v že opisano katastrofo. Zakaj torej ministrstvo ne konzultira stroke. Verjetno zato, ker so se s stroko skregali. Ker strokovnjaki ne želimo delati zastonj. Minister je svoje kolege prodal za lastno politično napredovanje.

Omilitev pomanjkanja zdravnikov z večjim vključevanjem specializantov v dežurno službo je pravljica za male otroke. Specializanti so že sedaj vključeni povsod, kjer je to možno in po navadi delajo zalo veliko. Že sedaj na nekaterih oddelkih delajo brez nadzora oz imajo specialista v pripravljenosti. To pomeni, da če je potreben nujni operativni poseg, je potrebno počakati, da pride specialist od doma. Trenutno je to omejeno na tiste stroke, kjer je pogostost življenjsko ogroženih bolnikov majhna. O čem sanjajo na ministrstvu bomo pa še videli.

Medicinske sestre ne smejo in ne morejo prevzemati nalog zdravnikov. To še posebej drži v času dežurne službe. Obseg znanja in usposobljenosti pri sestrah, ki diplomirajo na visoki zdravstveni šoli je preprosto nezadosten in jih je (za anestezijo) potrebno temeljito dodatno pripravljati. Predvsem je pomanjkljivo poznavanje temeljnih medicinskih strok, kar seveda onemogoča pravilno ocenjevanje bolnikovega stanja in sprejemanje pravilnih kliničnih odločitev. Zdravnik v Sloveniji ne more samostojno delati, če ni specialist. Tudi zdravniki na primarnem nivoju so večinoma specialisti družinske medicine. Torej zdravnike po šestletnem študiju na medicinski fakulteti čaka še najmanj štiri leta usposabljanja, na nekaterih področjih tudi pet ali šest let. Medicinska sestra, ki študira štiri leta in je večji del programa posvečen ne medicini in temeljnim medicinskim vedam temveč zdravstveni negi, ni in ne more nikoli biti dovolj usposobljena, da bi lahko nadomestila zdravnika. Tisti, ki trdijo, da je to na določenih področjih možno (ginekologija, anesteziologija) teh področji ne poznajo. Glavni vzrok številnih odmevnih “doktorskih” napak so bile predvsem napake v organizaciji, ki so jih tekom zgodovine prispevali razni ministrski »prašnikarji«.

Nič dobrega se ne obeta! Želim Vam, da zdravstvenih storitev ne bi potrebovali.

  • Share/Bookmark

Mehčanje vneme za rez v dežurstva?

Včeraj sem se vrnil iz Brusslja, kjer sem sodeloval na sestanku Izvršnega odbora Evropskega sveta za reanimacijo (European Resuscitation Council – ERC). Tema sestanka so bila nova navodila za oživljanje, ki jih bo ERC objavil skupaj s podobno ameriško organizacijo Ameriškim združenjem za srce (American Heart Association). Prizadevanja, da bi ohranili čim več življenj in zagotovili čim učinkovitejše zdravljenje zahtevajo velikanske napore in tudi veliko denarja. Sreča, da v Ameriki kljub krizi za tovrstne zadeve denarja ne zmanjka. Po prihodu na Adrijino letalo v Dnevniku naletim na zgornji naslov: »Mehčanje vneme za rez v dežurstva?« in si mislim dobrodošel doma.

Slovensko politiko to seveda ne zanima. Njih zanimajo samo njihove politične igrice in nabiranje točk. Včasih se res vprašam: pa kje v Sloveniji dobimo te genialce, da sedijo v vladi in parlamentu ter nam grenijo življenje. Afere se pa vrstijo ena za drugo. Na žalost Irmica ostaja. Nihče Slovenskih bolnikov še ni tako ogrožal kot ona. Kadar varčujem doma, se vedno odpovem stvarem, ki jih nujno ne potrebujem. Stvari za katere razmetavamo denar našega skromnega proračuna je veliko. Tudi številke, ki poniknejo zardi nekih popolnoma nepotrebnih stvari so velike. Igračkanje  vojakov, ki je popolnoma nepotrebno nas stane neznano koliko,  denar razmetavamo za različne reprezentativne zadeve brez zadržkov (nikoli ne bom pozabil Portoroški vrh NATA-a). Kupujemo drage stavbe in avtomobile in tako naprej. Varčevali bomo pa pri tistemu kar je nujno in kar potrebujemo.

Irmica bo zmanjšala plačila za dežurstva, zdravniki bomo delali po 40 ur na teden in kar na enkrat ne bo možno nič od tistega o čemur kolega Marušič sanja. Za povečanje MR in CT preiskav ravno so ravno tako potrebni zdravniki. Kdo pa naj bi preiskave interpretiral? Irmico to seveda ne skrbi.  Zagotovila direktorjev ustanov so seveda pesek v oči. Še sanja se jim ne koliko zdravnikov je že podpisalo preklic soglasij. Če so v UKC soglasja imelo samo 307 zdravnikov potem je pri vseh ostalih kršen zakon. Ker samo z 307 zdravniki ni možno zagotoviti dežurne službe. tolaženje javnosti, da bo vse v redu je nekaj kar ne bom definiral in imenoval.

Edini razlog, da zdravstvo deluje smo ljudje, ki v zdravstvu delujemo. Ministri, ministrstva, in uprave v zdravstvu imajo  samo en cilj, da nam delo z bolniki čim bolj otežijo.  Ukrepi, za katere oni mislijo, da bistveno prispevajo varčevanju, delujejo prav nasprotno. Omejitve zaposlovanj in nabav pomenijo, da je na voljo manj usposobljenega kadra in, da je premalo monitorjev in drugih pripomočkov. Prvo se pozna pri negi in nadzoru bolnikov. Na vseh oddelkih pride na eno sestro veliko preveč bolnikov. Zato je nadzor nad stanjem bolnikov slabši. Pomanjkanje monitorjev pa to še dodatno poslabša. Večje število zapletov zdravljenje močno podraži. Neuspešno zdravljenje pa vodi tudi do izpadov prilivov v proračun. Ozdravljeni bolniki plačujejo davek. Ne vem, če zmanjšanje izdatkov v pokojninski blagajni ta primanjkljaj pokrije. Tudi ta enostavni ekonomski vidik, naši vrli ekonomisti, ki sedijo v upravah, svetih zavodov in ministrstvu ne razumejo.

Vendar bom kljub vsemu vztrajal. Tudi nova navodila za oživljanje bomo implementirali, kljub številnim oviram, ki jih že sedaj lahko predvidim. To je pač naše poslanstvo, kljub temu, da nas poskušajo prikazati kot brezkompromisne zaslužkarje, ki jim gre samo za denar bomo ponovno, tako kot mnogokrat do sedaj svojo prakso prilagodili sodobnim dognanjem. Tudi če bo to zahtevalo, da se bomo morali dodatno izobraževati, največkrat v svojem prostem času in z svojim denarjem. Nihče ne upošteva dejstva, da se moramo izobraževati praktično vsak dan in ne samo ob kakšnih novih navodilih ali podobnem.  Po dežurstvu ali popoldan po službi se pač usedeš in prebereš kašen novi prispevek s področja s katerim se ukvarjaš. In to delamo kljub temu, da nas znanci včasih sprašujejo ali smo čisto pri pravi.

  • Share/Bookmark

Rojstvo doma?!! Odgovor na komentar

Spoštovana g-pa Zakšek!

Najprej mi dovolite, da se vam zahvalim, da ste me opozorili, na napako pri citiranju. Wordpress okolje v katerem pišem blog slabo podpira citiranje, ali pa jaz ne znam najbolj uporabljati vseh možnosti, ki so na voljo.

Vaš oster odziv me je nekoliko presenetil. Če ste s trditvijo, da uporabljam populistični jezik mislili, da je moje pisanje podobno francoski literarni smeri z začetka 20 stoletja, ki zajema snov iz življenja pripadnikov delavskega razreda, ali mogoče mislili, da sem pripadnik gibanje, ki poudarja pomen nižjih, zlasti kmečkih slojev za razvoj družbe, države, kar je definicija populizma v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, se motite. Pojem »razvpita« sem uporabil, da poudarim svoje nestrinjanje s konceptom poroda doma.

Že uvodoma sem povedal, da nisem strokovnjak na področju porodništva. Ukvarjam se namreč z urgentno in intenzivno medicino ter anesteziologijo. Zato ne vem, da je Nova Zelandija enko razvpita kot Nizozemska in tudi mislim, da to ni relevantno v tej debati. Nizozemsko sem izbral kot eno od držav, ki ima veliko število rojstev doma. Kar se tiče »short stay hospital« je moje razumevanje angleščine povsem adekvatno in to kako Vi prevajate nek angleški pojem je popolnoma nepomembno. Zdi se mi namreč, da za Slovensko Medicinsko terminologijo skrbijo drugi.

Nisem imel namena pisati pregledni članek, zato sem citiral samo nekaj virov in še pri teh se mi je ob prenosu teksta iz Worda v Wordpress pozicija spremenila. Položaj referenc v tekstu sem že popravil. Številke so citirane iz podatkov Nizozemskega statističnega urada.  Naslov spletne strani statističnega urada je citiran v originalnem prispevku pod številko 2. Podatki o perinatalni smrtnosti se nanašajo na otroke in so povzeti po prispevku gospe Hendrix in sodelavcev1. Mogoče Vas bo zanimalo, da je, glede na podatke Peristat projekta, Evropske kolaborativne študije fetalna in neonatalna mortaliteta 7,4 in 3,5 na 1000 rojstev, kar je v Evropi največ.2 Podatke sem razbral iz abstrakta, ker je članek napisan v Nizozemščini. Statistični podatki, ki jih ponujate Vi so iz leta 2005 in so ocene, razen, če babice besedo »estimates« ne prevajate drugače, kot ves ostali svet. Nizka mortaliteta Slovenskih mater je skoraj zagotovo posledica dejstva, da večina Slovenk rodi v bolnišnici.

Kar se tiče študije de Jonge in sodelavcev3, me najprej preseneča, da ste mi poslali poljuden prispevek. Če imate težave, vam originalen članek z veseljem pošljem. Avtorji študije že v uvodu povedo, da je vprašanje varnosti poroda doma slabo dokazano. Prav tako povedo, da je težko izpeljati radomizcijo in je zato tudi njihova študija samo observacijska. Opazovani rezultati so pri takih študijah lahko pod vplivom različnih dejavnikov. Drugi problem so izključitveni dejavniki, ki so iz študije izključili veliko število žensk (716 725) z rizičnimi dejavniki, za katere se ne ve ali bi se odločile za porod doma ali v bolnišnici.  Ker je šlo za retrospektivno študijo so avtorji za prisotnost rizičnih dejavnikov vedeli in so zato lahko te porodnice izključili iz analize.  Zanimivo bi bilo vedeti, kakšen delež teh žensk je ekspirementiral s porodom doma in kakšen je bil izhod tega eksperimenta. Tega namreč avtorji ne navajajo. Pri 163 261 porodov v bolnišnici je umrlo 110 otrok (0,07%), pri 321307 porodov na domu je umrlo 207 otrok (0,06%), kar se ne razlikuje statistično značilno. Glede na to, da avtorji vzrokov za te smrti niso analizirali se ne morem znebiti naslednjega vprašanja: Ali bi otroci v oskrbi perinatologa ali anesteziologa preživeli ? Skratka, metodologija študije na katero se sklicujete   le ni tako kredibilna, kot bi želeli, da bi Vam verjel.

Glede na to, da ste me obdolžili, da govorim neresnico (da lažem), kar je v civiliziranem svetu težka obtožba sem skoraj prepričan, da sem Vam stopil na žulj.  Mogoče sem Vas užalil z svojim mnenjem o usposobljenosti babic  za postopke oživljanja in akutno oskrbo tako porodnice kot otroka. Naj poudarim, da sem v svojem blogu pisal o svojem mnenju. In moje mnenje je natanko takšno kot sem ga opisal, zato torej ne morem lagati. Ne trdim, da je to v resnici tako in dopuščam možnost, da se motim. Vendar me boste o tem težko prepričala. Moje mnenje se je oblikovalo na temelju več kot 20 let izkušenj tako s klinično medicino kot s poukom na področju oživljanja. Mojem mnenju o strokovnosti babic, dogodki ob rojstvu mojega drugega sina niso prav dosti prispevali.

Popolnoma mi je jasno, da je porod doma odlična tržna niša za babice. Žal Vam zdaj hodijo v zelje avstrijske babice, kar me pa tudi moti. Evropska unija gor ali dol nek red bi pa vseeno moral biti. Zelo enostavno se je iti privatnega zdravstva, če so na voljo bolnišnice, ki rešujejo zaplete in probleme. Če bi sam želel delati v Nemčiji ali Avstriji, bi zagotovo moral dobiti dovoljenje, čeprav naše diplome priznajo v vseh deželah EU. Kako lahko avstrijska babica brez vsakega nadzora opravlja svojo poklicno dejavnost v Sloveniji je zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi moral kdo odgovoriti.

Kljub ostri debati se Vam še enkrat zahvaljujem. Komentarji so redki in sem jih vesel. Vaš me je še posebej zabaval in sem se zato odločil, da mu posvetim posebno objavo.

 

Reference List

 

    1.    Hendrix M, Evers S, Basten M, Nijhuis J, Severens J: Cost Analysis of the Dutch Obstetric System: low-risk nulliparous women preferring home or short-stay hospital birth – a prospective non-randomised controlled study. BMC Health Services Research 2009; 9: 211

    2.    Buitendijk SE, Nijhuis JG: Hoge perinatale sterfte in Nederland in vergelijking tot de rest van Europa. Nederlands Tijdschrift voor Geneeskunde 2004; 148: 1855-60

    3.    de Jonge A, van der Goes BY, Ravelli AC, Amelink-Verburg MP, Mol BW, Nijhuis JG, Bennebroek GJ, Buitendijk SE: Perinatal mortality and morbidity in a nationwide cohort of 529,688 low-risk planned home and hospital births. BJOG 2009; 116: 1177-84

 

  • Share/Bookmark

Babice – ginekologi

Že dolgo si ne delam utvar o laičnih predstavah o medicini, zdravnikih in medicinskih sestrah. Blago rečeno so poenostavljene, pogosto izkrivljene s Hollywoodskimi idejami o vse zmožnih zdravnikih in nadvse privlačnih medicinskih sestrah. Pa s tem ni nič narobe dokler ljudje s takimi predstavami ne dobijo možnosti odločanja na kakšnem ministrstvu ali so celo sami ministri. Še bolj moteče je ko kolegi, ki so končali medicinsko fakulteto, zaradi dela na drugih področjih (beri politika) izgubijo stik z realnostjo in pravo medicino ter pravzaprav prenehajo biti zdravniki v vsem razen v imenu. Bahaško postavljanje z nazivom dr. med.  ne more prikriti dejstva, da bolnika že dolgo niso videli od blizu. Rezultat vsega tega je tudi taka neresna in neodgovorna ideja, da bi babice lahko zamenjale ginekologe.

Najprej je ta ideja nesramna in nespoštljiva do kolegov, ki so se morali zelo potruditi, da so lahko zaključili študij na medicinski fakulteti in nato še specializacijo ginekologije. Ves trud, ki so ga vložili, da bi lahko delali kot ginekologi je brezvreden, saj njihovo delo, po mnenju ministrstva, enako dobro lahko opravi neka na pol izobražena in priučena oseba. Naši politiki prisegajo na poceni in enostavne rešitve, še posebej, ko račune plačujejo drugi v tem primeru bolnice in mlade mamice. Namesto razmišljanja o bolj kvalitetnih in dolgotrajnejših rešitvah ponujajo neumnosti. Pravijo, da v kratkem času ni možno povečati števila ginekologov. Prepričan sem, da so kolegi pripravljeni še več delati ob ustreznem plačilu. Vendar tega ne smejo, ker je to zaslužkarstvo. Kam pa pridemo, če bodo zdravniki dobro zaslužili in to še z blagoslovom? Koga bomo napadali ? Raje ponudimo nestrokovno pomoč. Tudi po ceno življenja, tujega seveda.

Trdijo, da so babice dovolj usposobljene, da lahko pregledujejo zdrave ženske. Pregled zdravega človeka ima za cilj odkriti tiste, ki so bolni. Sicer pregled nima smisla. Če odkriješ tiste, ki so bolni, potem seveda ne pregleduješ samo zdravih. Ali je babica usposobljena, da postavi diagnozo, da opravi triažo, da nekomu reče: ”Vi zagotovo niste bolni”. Globoko sem prepričan, da ne. Šola, ki jo babice končajo (Zdravstvena fakulteta) zagotovo ne da dovolj znanja. To trditev temeljim na poznavanju obsega znanja številnih mladih medicinskih sester, ki jih srečujem v UKC, ki so vse končale enako šolo (drugi oddelek). Večina potrebuje resno dodatno usposabljanje, da svoje delo lahko opravlja. Pregled bolnika, pa tudi če gre za ginekološko pacientko in “zdravo” mamico obsega pregled celotnega človeka. Informacije, ki jih sestre pridobijo tekom šolanja o pregledovanju bolnikov in postavljanju diagnoz so v najboljšem primeru rudimentarne. Za interpretacijo informaciji, ki jih s kliničnim pregledom pridobimo je potrebno poglobljeno poznavanje temeljih medicinskih ved, kot so fiziologija in anatomija ter seveda patologija in patofiziologija. Celo zdravniki nismo vedno z vsem na tekočem, zato trditi, da so babice dovolj usposobljene, da prevzamejo delo ginekologa je enak nesmisel kot trditi, da lahko medicinske sestre (v Sloveniji) varno vodijo anestezijo.

  • Share/Bookmark

NE SUTOR SUPRA CREPIDAM

Politiki očitno premalo berejo Prešerna, sicer bi si »le čevlje sodi naj Kopitar« bolj k srcu vzeli. Ne rad sicer govorim o politikih, vendar po včerajšnjem soočenju ne morem, da ne bi izrazil svojega notranjega občutja ob pogledu na ljudi, ki ti zrejo v oči in ti dajejo prazne obljube (lažejo). Ne vedo o čemu govorijo, vendar se pa zavedajo, da 80% gledalcev prav tako ne ve o čemu govorijo. Iz rukava stresajo prirejene statistične podatke (prirejene kontekstu govora) z namenom, da bi na nas pustili vtis in nas prepričali, kako se na vse, prav na vse spoznajo in kako bodo prav oni vse naše probleme rešili.

Zmešnjava z medicinskimi sestrami, pravi povod za moje pisanje, je posledica prav tega, da birokrat in inženir elektrotehnike, premalo bereta Prešerna. To, da so ljudje zaposleni v zdravstvu javni uslužbenci je res samo v širšem pomenu besede. Zame je žaljivo, da me nekdo primerja z birokratom, ki prelaga papirje. Prav to nepoznavanje vsebine in življenja posameznih poklicev je pripeljalo do te packarije ob uvedbi novega plačnega sistema. Medicinske sestre v enotah intenzivne terapije negujejo najbolj zahtevne kritično bolne bolnike. Kaj to pravzaprav pomeni? To pomeni, da je večina teh bolnikov intubiranih, na aparatih za umetno dihanje, da imajo uvedene številne katetre in cevke, ki omogočajo nadzor nad delovanjem srca in krvnim obrokom in drugimi telesnimi funkcijami, da jih hranijo po cevkah, da odvajajo po cevkah in tako dalje. Medicinska sestra, ki takega bolnika neguje mora vedeti veliko. Samo šolanje na srednji ali na visoki šoli tega znanja ne da. Enako velja tudi za zdravnike, saj so samo redki usposobljeni za delo v intenzivni terapiji in tega znanja jim medicinska fakulteta niti slučajno ne da. Torej se je za delo v intenzivni terapiji potrebno učiti dodatno po končanem šolanju. Ker to usposabljanje nima neke formalne oblike ga birokratsko koncipiran in popredalčkan plačni sistem ne more nikamor uvrstiti. In to je seveda izvirni greh. Osebno sem prepričan, da se srednje medicinske sestre ne razburjajo zato, ker niso plačane enako kot njihove diplomirane kolegice, kar novinarji radi poudarjajo mogoče tudi po naročilu. Divide et impera. Problem je predvsem v temu, da so medicinske sestre, ki delajo v enotah intenzivne terapije enako plačane, kot njihove kolegice na navadnih oddelkih, čeprav opravljajo bistveno zahtevnejše delo, tudi sedaj, ko stavkajo. Poteze sestrskih veličin v KC so zato ne kolegialne in naivne. Dolgoročno gledano diplomirane medicinske sestre z drugih oddelkov ne morejo tega problema reševati, še posebej ob vse splošnem pomanjkanju medicinskih sester. Poleg tega je pa število diplomiranih, ki lahko delajo v intenzivni terapiji relativno omejeno. V poštev, vsaj po mojem mnenju, brez ogrožanja bolnikov, pridejo samo sestre, ki so na oddelkih za intenzivno terapijo delale in potem odšle na lažje delovno mesto. Tiste, ki so na oddelku za intenzivno terapijo krožile med pripravništvo težko nadomestijo izkušene sester v intenzivni terapiji.

Če bi bilo kar ni in bi bolnišnice morale tekmovati za bolnike, bi postalo pomembno tudi to kako bolnike zdravimo in negujemo. Ker reveži nimajo kam drugam si lahko privoščimo tudi postelje na hodniku in 9-10 bolnikov v sobi za pet. Lahko si privoščimo, da imamo premalo sester in zdravnikov in da je edina razvojna politika varčevanje. V urejenem sistemu bi bolnišnici bilo v interesu, da ima dobre zdravnike in dobre medicinske sestre. Dobre zdravnike in medicinske sestre bi bolnica morala dobro (več) plačati. Torej boljši si več bi dobil. Birokratov plačni sistem je temu dokončno naredil konec. Ekonomistom v zdravstvu je dal še en izgovor, da se jim ni potrebno ukvarjati z bistvom (zdravljenjem in uspešnostjo zdravljenja) temveč jim je omogočil, da lahko mirno nadaljujejo z varčevanjem ter svoje početje opravičujejo z zakonom. Zakon ne omogoča, da se več plača torej…

Okrcan sem bil, da nisem že dolgo nič napisal v svoj blog. Res je. Razlog je verjetno v tem, da sem se na dopustu izogibal zdravstvenim in političnim temam, takoj po dopustu sem imel zelo veliko dela in mi je zmanjkalo časa. Obljubim, da se bom večkrat oglasil, pa četudi Vam to ne bilo všeč.   

  • Share/Bookmark