iatrogeni

Zakaj je novinarji s takšnim veseljem in navdušenjem pišejo o negativni podobi, v tem primeru o UKC?  Kaj ima g-pa Zupančič od tega, da pridevnik vrhunski, ko gre za UKC, da v narekovaje ?  Ali je res potrebno popolnoma porušiti že tako omajano zaupanje bolnikov, ki veliko izbire nimajo?  K sreči je, kljub mnenju g-pe.  Zupančič, vrhunske medicine v UKC veliko. Res je, da včasih delujemo v težjih pogojih kot drugod v Evropi, vendar kljub temu ne zaostajamo z rezultati. Zato je takšno napadalno in omalovaževalno pisanje nespodobno.

Akreditacija je proces, ki bo, upamo, prinesel veliko koristnih sprememb. Vseeno je potrebno celotno zgodbo postaviti v pravo perspektivo. Najprej je potrebno ugotoviti, da smo v akreditacijo prisiljeni. Prisiljeni smo sprejeti akreditacijsko hišo, ki je izbrana na temelju nejasnih političnih kriterijev.  Pogoji in rešitve, ki jih akreditacijska hiša DNV zahteva niso v vseh pogledih optimalni še posebej v naših pogojih (bolj so prilagojeni situaciji v ZDA), vendar se o teh pogojih ne more razpravljati. To je razumljivo, saj  se z spreminjanjem pogojev izgubi standardizacija. Skratka, če smo se “odločili” za njih, moramo njihove pogoje sprejeti. Dve stvari je potrebno jasno poudariti. Prvič akreditacija ne preverja strokovnih vsebin temveč kako se pri nas držimo nekih standardov, ki smo jih (če smo jih) sami predpisali. Drugič, to da se pri nas nekatere stvari delajo drugače, še ne pomeni, da se delajo slabše, Strogo upoštevanje protokolov je v ZDA nujno potrebno, saj veliko dela opravijo mlajši, manj izkušeni kolegi.  Pri nas je ravno nasprotno, zato napisani protokoli ne igrajo pomembnejše vloge. Ne glede na vse povedano sem prepričan, da bo koristi več kot je slabosti. Se bomo pač prilagodili. Koristno bo predvsem sistemsko uvajanje nadzora kakovosti. Do sedaj je to bilo prepuščeno posameznikom glede na področje s katerim so se ukvarjali.

Večino problemov, na katere so presojevalci v svojem poročilu, ki je mimogrede namenjeno interni uporabi (in ne verbatim objavi v Delu)opozorili, poznamo in na njih opozarjamo vrsto let. Bistven problem pri temu je pomanjkanje informacijske podpore. Bojim se, da tudi akreditacija tu problema ne rešuje na pravi način. Famozni obrazci o katerih se toliko govori so verjeli ali ne, na papirju. In če rečejo, da bodo dostopni na Intranetu, to načeloma pomeni, da jih dobite na Intranetu v pdf obliki in jih lahko natisnete ter izpolnite. Kar mene skrbi je: kaj se bo z izpolnjenimi obrazci zgodilo. V 26 letih, kolikor sem zaposlen v UKC sem videl nešteto obrazcev, od katerih nikoli nihče ni imel ničesar.  Ko sem se kot specializant srečal z nadzorom kakovosti, med izobraževanji v Britanskih bolnišnicah je to (konec osemdesetih) potekalo preko papirja, s tem, da so tam imeli zaposlenega kar nekaj administrativnega osebja, ki je podatke na takšen ali drugačen način obdelovalo, največkrat z vnašanjem podatkov v računalnik.  Skoraj 30 let pozneje razmišljati o številnih novih papirjih ni smiselno.  Zagotovo vem, da je delovanje bolnišnice v celoti možno informatizirati. Seveda ne tako, da se nam vsiljujejo slabo uporabni programi tipa Birpisa, in ne tako, da v ustanovi delujeta 4 nepovezljiva sistema.  Žal v bolnišnici ni dovolj kupiti računalnike in vzpostaviti LAN, ter omogočiti dostop do interneta.

Kot anesteziolog ne morem, da ne bi komentiral tega stavka iz prispevka g.pe. Zupančič : “Prav tako je preveč skromno popisano stanje bolnika pred anestezijo, med njo in po njej, anesteziološka služba na več kot 60 delovnih mestih nasploh ne deluje enotno in ni dobro vodena.”  Večino bolnikov pred anestezijo pogledamo, vendar se rezultat tega pregleda opiše na različne načine, v odvisnosti kje je bil pregled opravljen. Akreditacija zahteva enoten dokument in seveda tudi tega bomo pripravili. Vendar pa to ne pomeni, da o svojih bolnikih sedaj ne vemo dovolj ali da se pomembne informacije izgubijo. Anestezijski list  je enak že veliko let in zato ga verjetno vsi prilagajamo tipu anestezije. Vsaj polovica anestezijskih listov nastane avtomatsko, preko računalniškega sistema in vsebujejo izčrpne informacije.  Kljub temu, da avtomatski zapis  s katerim razpolagamo, ni najboljši,  je še vedno bolj informativen, kot na roko napisan anestezijski list in predvsem bolj natančen, saj se vse meritve avtomatsko zapisujejo. Žal s tako obliko razpolagamo samo v centralnem operacijskem bloku. Največja pomanjkljivost je pa je  ravno v tem, da ne omogoča analize, ki je pri akreditaciji najbolj zaželena.  Vendar podatki so pa le zapisani. Torej to kar je g-pa Zupančič zapisala ne drži v celoti. To, da anesteziološka služba “ne deluje enotno in ni dobro vodena”  je dezinformacija. Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok pokriva vse kirurške klinike (in ne samo kirurške) v UKC,  razen Ginekološke klinike. Ginekološka klinika ima zaradi nekega obskurnega in v zgodovini izgubljenega razloga svoj anesteziološki oddelek, ki je od našega KO neodvisen. Poleg tega so na ortopedski kliniki,  kljub naše nasprotovanju, zaposlili zunanje anesteziologe. Zato je seveda vtis, ki so ga dobili presojevalci slab, namreč osrednji KO nima nobene  jurisdikcije nad dogajanjem na Ginekološki kliniki in samo delno na Ortopedski kliniki.  To seveda ne pomeni, da na bi anesteziologi na Ginekološki kliniki delali slabo.  S kolegi odlično sodelujemo in sem prepričan, da zagotavljajo vse storitve na ustrezni strokovni ravni.

Obrazec, ki ga uporabljamo za informirani pristanek je izdelan na temelju zakona o pacientovih pravicah. Ali je na obrazcu vse kar mora biti glede na slovensko zakonodajo nisem preverjal. Zagotovo je pa obrazec drugačen od podobnih, ki jih uporabljajo v tujini. Bolnika večinoma v pogovoru  informiramo o načrtovanem posegu in poskušamo v nekem razumnem okvirju predstaviti možne zaplete in tveganja. Težko bi torej govorili o kršenju bolnikovih pravic.

Akreditacija bo zagotovo prinesla veliko pozitivnih stvari. Največ si obetamo od zahtev po obveznem sodelovanju stroke pri oblikovanju procesov in nadzoru kakovosti. Če tega ne bomo balkanizirali, bomo razne ameriško pikolovske podrobnosti lažje prenesli.

Poskušam začeti, večkrat. Ne najdem pravih besed. V krizi v kakšni smo ljudje postanejo boječi. Grožnja, da bodo ostali brez plač je marsikoga spravila v stisko. Politiki tako ali tako ves čas grozijo, da bo država bankrotirala, če ne bomo delali po njihovo in sprejeli njihove briljantne zamisli in potem nekdo reče ZZZS nima denarja za plače in verjemite ljudje so bili resno zaskrbljeni.

Ali je ob vsem tem kdo pomislil na posledice?  Glede na to kar je bilo slišati, bi prišlo ne do stavke temveč do spontane prekinitve dela. Pri tako kompleksnem sistemu, kot je bolnišnica je dovolj, da izpadejo posamezni deli in da celoten sistem preneha učinkovito delovati, da pride do ogrožanja zdravja in življenja ljudi. Ko  v zdravstvu stavkamo vedno podrobno načrtujemo kako bomo rešili nujne primere in zagotovili, da se bolnikom nič hudega ne zgodi. Ne načrtovani protesti teh varoval nimajo in posledice bi lahko bile usodne.

Kakšne težave ima g. Fakin z DURS – om je prav za prav nepomembno. Rešiti bi jih morali brez javnosti in pravočasno. O tem, da sebi in svojim sodelavcem ne bi izplačal plače očitno ni razmišljal. Likvidnostne težave naj najprej poskusi reševati z zniževanjem obratovalnih stroškov tega birokratskega giganta in potem naj grozi zdravstvu z ne poravnavanjem obveznosti. Vsako leto se ob koncu leta pojavljajo podobni problemi. Do sedaj smo bili vedno okrcani, če smo kakšnega reveža preveč operirali, ker smo s tem prekoračili Fakinov plan. Če ZZZS zavarovalnica potem naj sprejme zavarovalni riziko, če gre pa za nek birokratski izrastek za razdeljevanje zdravstvenega denarja, potem naj zdravstveno politične odločitve prepustijo drugim in naj zamenjajo ime. Zadnjič sem naletel na njihovi spletni strani na neke elektronske publikacije – na analize in študije. Skoraj me je pobrala od smeha. Kaj vse se prodaja za resne analize v zdravstvu.  Analizirajo zdravstveni absentizam in predpisovanje receptov. Znanost pa taka. Če to primerjam s tistim kar počne Britanski NHS me je naravnost sram. NHS se dejansko ukvarja z vprašanji kako zagotoviti čim boljšo zdravstveno oskrbo, čim boljšo medicino na stroškovno najbolj učinkovit način. To počnejo skupaj z svojimi zdravniki in bolnišnicami. In nisem še slišal, da bi tam kdo omenjal zmanjševanje ali ne izplačevanje plač.  Pri nas se pa fakinčki grejo političnih igric in primitivnega populizma ter javnosti poskušajo predstaviti, da so oni tisti, ki lahko brzdajo požrešnost slovenskih zdravnikov.

Ali so bili četrtkovi in petkovi dogodki načrtovani ali ne, ne vem. Zelo možno je, da so poskusili testirati odziv zdravstva na ukrepe, kot so ne-izplačevanje, zamiki in zmanjševanje plač.  Upam, da so rezultate testa razumeli.

Pokončna drža in načelnost zaslužita vso pohvalo. Zato čestitam prof. dr. Matjažu Veselku dr.med. na njegovi odločitvi, da odstopi z mesta predstojnika in mu javno izrekam vso svojo podporo. Prav zabaval sem se ob tem, kako so vsi hiteli zatrjevati, kako se z oskrbo bolnikov in poškodovancev na urgenci ne bo nič spremenilo. Vendar prav v temu je problem. Prepričan sem, da prof. Veselko ni odstopil zato, da se ne bi nič spremenilo, odstopil je zato, da bi bilo bolje.

Bistvo problema, kot ga sam vidim,  je v tem, da imajo poslovni direktorji veliko več besede pri vodenju, kot pa predstojniki kliničnih oddelkov in klinik.  Ta anomalija je nastala najverjetneje iz percepcije nepoučenih politikov o tem kaj je vloga in dejavnost zdravstvenih zavodov. Bolnišnica ni gospodarsko podjetje, ki  mora opravljati svojo dejavnost in pri tem ustvarjati dobiček.  Naloga bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov je oskrba in zdravljenje bolnikov ter poškodovancev. Dobiček ali uspešnost bolnišnice se izkazuje v številu preživelih in ozdravljenih bolnikov ter poškodovancev in ne v denarju (čeprav bolniki in poškodovanci, ko se vrnejo v delovni proces, ustvarjajo dobiček za družbo, ki ga brez bolnišnice ne bi bilo). Za svojo dejavnost bolnišnica troši javni denar. Poraba javnega denarja mora biti racionalna. Vprašanje je kaj je to  racionalna poraba denarja? Poslovni direktor bo opazil, da je na urgenci UKC v zadnjem času porasla poraba zdravila HAEMOCOMPLETTAN, ki ni prav poceni in bo v svoji varčevalni vnemi poskusil porabo omejiti (to še niso poskusili) ali s tem, da bo uporabo prepovedal oz jo dovolil pod posebnimi pogoji, recimo samo z dovoljenjem poslovnega direktorja ali celo ministra (to je zdaj še posebej popularno, čeprav nisem prepričan, da minister sploh ve  za kakšno zdravilo gre). Če bi se posvetovali z zdravniki (predstojniki ali z neposrednimi izvajalci) bi jim povedali, da raziskave v zadnjega desetletja kažejo, da pri masivni krvavitvi naprej zmanjka fibrinogena (enega od faktorjev strjevanja krvi) in da nadomeščanje fibrinogena s HAEMOCOMPLETTAN-om, omogoča boljše preživetje poškodovancev, manjše število zapletov, krajšo hospitalizacijo in tako dalje. Vse omenjeno prispeva znižanju stroškov. Seveda je popolnoma jasno, da nekdo, ki je po stroki ekonomist ne more poznati vseh teh podrobnosti, saj to ni njegova stroka. Delovanje bolnišnice oz kateregakoli javnega zavoda  se vrti okoli takšnih primerov. In smotrno varčevanje v zdravstvu je možno le na način, da se pri oblikovanju strategij vključi medicinska znanost. Zato je popolnoma nerazumljivo, da so ravno poslovni direktorji tisti, ki diktirajo strokovne odločitve v UKC , predvsem preko tega kaj se sme nabaviti in kaj ne, koga lahko zaposliš in koga ne, na koncu celo koliko dežurnih zdravnikov potrebujemo in vse to brez kakršnega koli znanja o medicini. Zato je poteza prof. dr. Matjaža Veselka dr. med. vredna  vse pohvale in podpore.

Okleval sem iz več razlogov. Nesreča, ki se je zgodila prejšnji četrtek je za mnoge, tudi za preživele, tragedija. Pisati javno o svojem delu in svoji vlogi pri tem dogodku, se mi nekako ne zdi etično in sprejemljivo, verjetno smo vsi naredili vse kar smo lahko. Ravno tako ne bom razgrinjal analiz, ki smo jih že pripravili in jih še pripravljamo. Rekel bom samo to, da smo preizkušnjo dobro prestali in da smo se marsikaj naučili. Pohvale seveda padajo na vse strani, nekatere z grenkim priokusom, druge polne obljub s figami v žepu. Zdi se mi, da bo jeseni vsa zgodba izginila kot milni mehurček.
Ravno zato je potrebno poudariti, da pri varčevanju s katerim naj bi plačali grehe nesposobnih bankirjev in skorumpirane politike ne smemo dovoliti, da žrtvujejo vse tiste skupne dobrine, ki smo jih gradili desetletja. Verjemite, da zdravstvo lahko deluje veliko slabše kot deluje v Sloveniji. Ni potrebno daleč odpotovati, da to ugotovite.
Da so se vsa tista številna reševalna vozila lahko vsula na Ljubljansko Barje v četrtek zjutraj gre zahvala več kot dvajsetim letom načrtovanja, opremljanja, izobraževanja in izgradnje mreže NMP v Sloveniji. Res je, da to stane relativno veliko davkoplačevalskega denarja. Res je tudi to, da nimajo vse ekipe vedno veliko intervenc in da se nepoučenim ( na ministrstvu za zdravje) zdi, da so odveč (glej komentar kolegice iz Radovljice). Vendar ali je res potrebno, da umirajo ljudje na cestah, da bi nekega ekonomistka prepričali, da je strošek ekipe NMP upravičen.
Četrtkova nesreča se je zgodila še preden smo pričeli z rednim delom v UKC in smo lahko ustavili vse ne nujne operativne posege. Zato smo imeli na voljo več kot dovolj osebja in opreme. V času dežurne službe je prisotna v stavbi UKC samo dežurna ekipa. In če nihče ni zaseden z nekim nujnim posegom (kar je pri nas izjemno redko) imamo na voljo 5 anesteziologov. To pomeni, da v prvem valu oskrbimo 5 poškodovancev (poškodovancev, ki potrebujejo podporo življenjskim funkcijam). V primeru, da je poškodovancev več, vsaj do prihoda osebja od doma bi moral en anesteziolog poskrbeti za več kot enega poškodovanca. V tem primeru narediš samo najnujnejše. Poleg anesteziologa, hudo poškodovani vedno potrebujejo tudi kirurga. Največkrat travmatologa, pogosto pa tudi kirurge drugih specialnosti, kot so nevrokirurgi, torakalni kirurgi, abdominalni kirurgi, kardiovaskularnega kirurga, plastika, urologa in ginekologa. Dogaja se, ne samo v masovnih nesrečah, da je potrebno nemudoma ustaviti krvavitev v prsni koš ali trebuh. Brez torakalnega ali abdominalnega kirurga ima poškodovanec bistveno manjše možnosti. Pri hudih poškodbah, kjer je potrebno ukrepati hitro in kjer ti izkušnje pomagajo, da pravočasno ugotoviš, da je poškodovanec ali bolnik v težavah ne moremo nadomestiti izkušenega specialista z specializantom ali celo z zdravnikom druge specialnosti.
Zmanjševanje mase denarja za dohodke v javnem sektorju, ali z zmanjševanjem plač, ali z ukinjanjem delovnih mest ali s Fakinsko idejo ukinjanja dežurstev, ne bo Slovenije izvleklo iz težav. Zagotovo bo pa porušilo sistem, ki ga gradimo dvajset let in ki deluje. Velika prednost slovenske medicine pred zahodno Evropo je, da ima veliko izkušenih specialistov v bolnišnicah 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Drugje so takšni specialisti predragi. V Angliji bi tega bili zelo veseli, saj so že ugotovili, da pri operativnih posegih, ki jih izvajajo po polnoči smrtnost pričenja strmo naraščati.
Mogoče bo tragedija, ki se je zgodila vendarle komu odprla oči …

Sedaj so na vrsti zdravniški dopusti? Po naročilu politike ali samo zato ker je neznan novinar/ka zavohal senzacijo in možnost, da se prikupi uredniku, ki ga skrbi gledanost. Res je, da imamo nekateri zdravniki veliko dopusta, Dopust se odmerja v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Dodatni dnevi dopusta, ki bodo očitno postali jabolko spora se odmerjajo zaradi izpostavljenosti različnim škodljivim učinkom in obremenitvam okolja v katerem delamo. Tu gre predvsem za rentgensko sevanje in infekt ter druge podobne škodljive učinke. Dopust v tem primeru bolj namenjen zmanjšanju izpostavljenosti kot pa počitku. Škodljivi učinki se tekom let nabirajo (komulirajo) z nepredvidljivimi rezultati. Torej v imenu varčevanja je potrebno žrtvovati zdravje ali celo življenje. Čeprav to zveni dramatično, je ravno to tisto kar elita pričakuje od navadnih državljanov (javnih uslužbencev), da bi lahko sami nadaljevali z eksperimentiranjem, ki mu rečejo uravnoteženje proračuna. Za enkrat ostanem kar na dopustu in upam, da UKC še ne bo v stečaju ko se vrnem z dopusta.

Gospod Fakin, bi bolnišnice kar spravil v stečaj in kaj potem? Bi jih ukinil?. To bi bi bilo verjetno najceneje. Bolnišnice niso del tržne ekonomije. Za delo se ne potegujemo na tržišču. To, da se bodo naši bolniki odšli zdraviti v tujino je pravljica. Le malo se jih to lahko privošči. Dohodek bolnišnic je določen z dogovorom. Torej je izguba vedno posledica slabega dogovora med g. Fakinom in bolnišnicami. Torej če so storitve plačane pošteno tako, da pokrijejo stroške, potem problema ne bi smelo biti. Pa očitno problemi so. Na eni strani obračun stroškov pogosto ne upošteva določenih stroškov ali jih upošteva pavšalno, po drugi strani pa bolnišnice očitno porabljajo denar na druge stvari. Pretežno gre za vzdrževanje in investicije. Če bi šlo za podjetje se seveda nabava nove opreme in izgradnja po navadi financirajo iz zaslužka ali kreditov (ki se poplačajo ali tudi ne z zaslužkom). Bolnišnica ne bi smela služiti na svojih bolnikih. Ker to bi pomenilo recimo napotitve na nepotrebne preglede in posege, ki bi prinašali zaslužek. Tega v javnih zavodih ne počnemo, vsaj zaradi zaslužka ne. Denar bi torej moral prihajati iz drugih virov. Ali bo ta denar na voljo ali ne je največkrat politična odločitev. Odločitev o tem ali neko investicijo v zdravstvu potrebujemo ali ne. Skratka govoriti o stečaju bolnišnici je blago rečeno neresno.

Dogaja se pa nekaj o čemer mediji ne govorijo in priznam, da ne vem točno zakaj. Na to me je s komentarjem opozorila kolegica iz Radovljice. Sloveniji grozi reorganizacija urgentne službe. Sedanje enote se bodo združene v nekakšnih urgentnih centrih. Najbolj pomembna posledica tega je podaljšanje odzivnih časov. V imenu varčevanja ali v imenu samoljubja posameznikov bomo dovolili, da bodo izgubljene dragocene minute. Pred leti so napravili študijo v kateri so primerjali preživetje s časom do pričetka oživljanja. Po 10 minutah ni več možno upati na preživetje. Od ZD Bled do Linhartevega trga v Radovljici je 13 min. Podatek je z Google maps. Seveda bo reševalno vozilo lahko vozilo nekoliko hitreje. Kljub temu minute hitro minevajo. Z vsako minuto, ki jo izgubimo se možnost preživetja zmanjša za 10%. Ali jim je res vseeno?

Ne morem verjeti, da se to dogaja v naših bolnišnicah. To je neetično in nemoralno. Izkoriščati nemoč bolnikov in jim storitev, ki bi morala biti sestavni del bolnišnične oskrbe zaračunavati je višek brezobzirnosti liberalnega kapitalizma. Ljudi iz Mariborskega podjetja razumem, utrnila se jim je dobra ideja in so pač hoteli zaslužiti. Človečnost za podjetnike ni nujno potrebna. To nam je v Sloveniji še kako dobro znano. Spomnimo se samo gradbenih afer in kalvarij njihovih delavcev. Od podjetnikov torej ne pričakujem sočutja in človeškega odnosa do sočloveka. Ena od maksim iz obdobja rojstva kapitalizma je ” homo hominis lupus est”. Tisto kar je v celi zgodbi neetično in nemoralno je ravnanje vodstev bolnišnic. V teh vodstvih sedijo celo kolegi, ki so, če nič drugega pred leti na MF slišali kakšno predavanje o medicinski etiki. Očitno se jih ni prav nič prijelo. Ali se pa niso znali zoperstaviti menedžerskim magom, ki jih je v našem zdravstvu čedalje več. Minister namesto, da bi ukrepal poziva k premisleku. Seveda saj gre tu samo za bolnike.

V bolnišnicah v razvitem svetu se trudijo, da okolje napravijo čim bolj domače in čim manj sterilno, bolnišnično, da bi se bolniki bolje počutili. Le poredko sta v sobi več kot dva bolnika. Največkrat so sobe namenjene enemu bolniku. Televizija in internet sta danes nuja. V UKC je trenutno brezžični internet na voljo samo vodstvu v tako imenovanem “modrem salonu”. Navadni smrtniki, do tega nimamo dostopa. Že deset let poslušam isti izgovor – varovanje podatkov. Vsaj televizij na žetone nimamo. Mislim .. in upam?

Zdravstveno zavarovanje plačujemo vsa leta ko smo zaposleni. Ko zbolimo smo prisiljeni postaviti se v vrsto, čakati v čakalnicah, deliti sobo (če imamo srečo) s dvema drugima sotrpinoma. Na koncu pa na nas služi brezobzirni podjetnik iz Maribora, ker bolnišnica ne more nakupiti tistih nekaj televizorjev. Zdravstveno osebje je tako navajeno na te razmere, da pogosto pozabijo na bolnikovo dostojanstvo, sramežljivost, potrebo po zasebnosti. Tudi sam imam le redko priložnost bolnika pregledati v pogojih, ki varujejo bolnikovo zasebnost.

Žal v tej varčevalni realnosti težko, da bomo v kratkem te razmere popravili, pa vendarle je prav, da poskusimo obdržati vsaj malo človečnosti in se izognemo ne etičnem in nemoralnem zaslužkarstvu na račun stiske bolnikov.

Najprej vsem, ki to berete  – Srečno 2011. Pod vtisom včerajšnjega dežurstva, ki sem ga preživel večji del razpet med klici za oživljanje in operacijsko dvorano, dremam in razmišljam o briljantnih potezah, ki jih vlečejo ministrstvo in vodstva ustanov. Prav zanimivo je kako politiki kar naenkrat vedo vse in si dovolijo vpletanje, ki za posledico ima lahko tudi izgubo človeških življenj.  V Slovenski politiki prevzemanje odgovornosti ni v navadi, razen seveda, če se ga napiješ.  Odstop ministra Gjerkeša lahko samo pozdravim kot primer izjemne moralne drže. Vendar v primerjavi z nečednostmi drugih politikov, ki niso pripravljeni odstopiti tudi takrat ne, ko se jim neetična dejanja dokažejo je njegov prekršek podobe mladostnem pobalinstvu. V primerih, ko ima neka politična odločitev resne posledice, kot jih bo imelo vpletanje v organizacijo dežurne službe, in ko je povezavo med politično odločitvijo in posledico težko dokazati, se slovenski politiki svojega stolčka oklepajo z rokami in nogami.  Seveda je v tem primeru opletanje z nepremišljenimi in nestrokovnimi odločitvami veliko lažje. Najprej si sveto prepričan, da si med najpametnejšimi v državi, ker si na ministrstvu v službi nato pa še odgovarjati ni potrebno, saj vedno lahko rečeš, da je nastalo stanje posledica slabega dela tistih, ki naj bi briljantne ideje udejanjili.

V imenu varčevanja, bomo poskusili prisiliti slovenske zdravnike, da dežurajo za manj denarja (zatisnemo si oči pred dejstvom, da slovenski zdravniki tega niso pripravljeni delati in da bodo ponovno preklicali pooblastila, kar bo imelo znane posledice), pa še ukinili bomo posamezna dežurna mesta. S tem se bo privarčevalo nekaj drobiža (za nafto, ki jo pokuri bojna ladja ali za hangar za Falkona). Ob tem je nepomembno, da se bo kvaliteta zdravstvenega varstva izven rednega delovnega časa močno poslabšala, saj bomo privarčevali in bomo pohvaljeni, nagrajeni ali kaj jaz vem kaj, ker ponavljamo varčevalno mantro predsednika vlade.

Zgodba se nadaljuje nekaj nadstropji nižje, kjer aparatčiki poskušajo udejanjiti briljantne ideje modrecev iz zgornjih nadstropji. Ekonomski bogovi z Olimpa, ki mu rečejo tudi svet zavoda bodo verjetno svetovali naj izmerijo kdo je tisti, ki najmanj dela in tista dežurstvo naj ukinejo. In kako ugotovimo kdo najmanj dela? Najbolj enostavno je pogledati, kako dolgo so trajale operacije. Drugih zapisov tako ali tako ni. Poleg tega pa gre za kirurge. Torej, če delajo morajo biti v operacijski.  Ugotovljeno je, da najmanj delajo prav nadzorni zdravniki. Ukrep – ukinemo nadzorne zdravnike. Nadzorni zdravniki so v dežurni ekipi najstarejši in najizkušenejši. Njihova primarna funkcija je nadzor in svetovanje. Aparatčiki in ekonomski bogovi seveda ne morejo vedeti, da se kirurgija ne prične s prvim rezom. Da se do reza pride je potreben obsežen diagnostičen proces in priprava, še posebej ker gre skoraj vedno za nenadno zbolele bolnike ali za bolnike pri katerih se je stanje nenadno poslabšalo. In prav v tej fazi so najbolj potrebne izkušnje. V nekaterih evropskih državah, kjer so izkušeni zdravniki zelo dragi in ponoči dežurajo manj izkušeni kolegi (starejši specializanti in mlajši specialisti), ugotavljajo, da je smrtnost po polnoči bistveno večja. Sedaj so pričeli razvijati projekte s katerimi bi pritegnili zdravnike konzultante v nočna dežurstva. Pri nas konzultante že  imamo (za manjšo ceno) vendar v imenu nekih nepremišljenih političnih zahtev želijo vse skupaj uničiti. Vmešavanje politike in laičnih menedžmentov  bomo kmalu pričeli plačevati s človeškimi življenji.

Meritveni metodologiji ob rob pa naslednje: dober kirurg bo opravil enako operacijo hitreje kot slab kirurg, ker bo pa slab kirurg dalj časa v operacijski, bo za svoje slabo delo bolje nagrajen. Čudno je da tega ekonomisti ne razumejo. Sam sem se z zidarji vedno zmenil za »na čez« in ne  »na uro« in vedno je bilo delo narejeno hitreje in brez popravljanja.

Očitno je pred nami obdobje novih zaostritev, pa še reforma zdravstvenega sistema, zato Vam v Novem Letu 2011  želim  predvsem veliko zdravja.

Zanimivo je,  kako nihče ne poziva g Pahorja, vlado in ministre, da priznajo, da so se zmotili in umaknejo sporni zakon. Zgodovina, ki jo g. Pahor tako rad ustvarja, si zapomni tudi poražence. Zakaj je potrebno zaradi nekih besed, ki jim rečemo zakon, ogrožati zdravje bolnikov. Saj zakon je vendarle dogovor med ljudmi in ne nekaj kar se ne more spremeniti, to ni biološka danost.

Tendenciozno in enostransko poročanje novinarjev (kako hudiča so jih kupili?) pušča v javnosti vtis, da bo minister Marušič s čarobno palčko, ki se ji reče reforma rešil vse probleme, samo zdravniki naj nehajo delati probleme. Vsak minister, do sedaj, je želel nekaj reformirati.  Ta reformistični larpurlatizem pa seveda ne pomeni, da je z zdravstvom kaj hudo narobe. Kaj je torej z zdravstvom narobe?. Sedaj seveda lahko skočijo v zrak vsi zvesti požiralci medijskih neumnosti in začnejo naštevati. Najpogosteje bodo naštete verjetno čakalne dobe, neprijazni in arogantni zdravniki, ki delajo napake in še služijo po vrhu, namesto, da bi varčevali in prispevali vzdržnosti proračuna.

Od vseh naštetih problemov so čakalne dobe najbolj realen problem. Čakalne dobe nastajajo pri diagnostičnih in terapevtskih posegih. Koliko bolnikov je možno varno obdelati je odvisno od števila aparatur, operacijskih dvoran, števila mest v enotah intenzivne terapije in ne nazadnje od števila osebja, ki je na voljo. Lahko minister še tako obrača in išče različne organizacijske modele, v Ljubljanskem UKC bomo imeli samo 3 CT aparate. Po besedah kolegov, ki tam delajo so že sedaj obremenjena do meja zmogljivosti (aparati). Povečanje obremenitev vodi okvaram, ki so že sedaj, za moj okus prepogoste. Lahko se sicer operira 24 ur na dan vendar bolnikov, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje je čedalje več, v UKC je na voljo 28 . 30 postelj, če bolnike malo stlačimo. Posledica takšnega operiranja bo zagotovo večja smrtnost. Torej reformirati zdravstvo, ki deluje relativno dobro je nesmiselno. Naštete probleme bi rešili z dodatnim denarjem, ki ga pa baje ni, ker so kupili Patrije, ladjo in druge igrače za odrasle, ki ničemer ne služijo; ker moramo podpirati 17 ministrov, ki jim po glavi rojijo same pametne ideje. Kako Švici uspe z 6 ministri? Zdravstvo zagotovo ne more rešiti javnih financ tudi, če zdravniki delamo zastonj. Dokler bo vlada nepremišljeno razmetavala denar davkoplačevalcev rešitve za vzdržnost javnih financ ne bo.  Zato prosim ne pozivajte zdravnikov, pozivajte vlado, da to sedanjo neumnost reši v čim krajšem času!

Nikakor ne morem razumeti, kaj so ministri z g.  Marušičem na čelu mislili, da se bo zgodilo. Ali so res mislili, da bomo pokleknili in rekli, prosimo vzemite, mi ne potrebujemo, da ja ne bi zmanjkalo za kakšno neumno gostijo na Bledu, da ja ne bi na naš mornariški ponos montirali jedra, ker je za nafto zmanjkalo. Popolnoma je jasno, da ko zmanjšuješ stroške, vzameš tam kjer lahko. Edino kar ne vem je: od kod jim ideja, da bodo lahko vzeli pri zdravnikih. Pripravljali so se sicer dolgo. Z načrtno medijsko gonjo, še iz časov Kebrovega ministrovanja. Načrt je verjetno vseboval, da bodo zaslužkarji, za kakršne nas imate, v akutnem napadu slabe vesti pokleknili. Vendar nimamo slabe vesti. Vsak evro (tolar, dinar) je zaslužen pošteno.

Dežuram/o izključno zaradi tega, ker to potrebno, da bi se zagotovilo učinkovito 24 urno zdravstveno varstvo. Nihče med nami, se ne odreka prostemu času, vikendom in praznikom zaradi tega, da bi več zaslužili. In če že moramo biti v službi pričakujemo ustrezno nadomestilo. Zelo naivno je da pričakujejo, da se bomo temu nadomestilu kar naenkrat odrekli. Ker zdravnikov primanjkuje, bo delo v enaki obliki kot do sedaj potrebno še vrsto let. Od jutri bo to mogoče tudi najbolj zadrtim postalo jasno.

Pri vsej zgodbi je pa najbolj neodgovorno izjavljati, da se ne bo nič zgodilo, da bo kljub dejstvu, da je zdravniškega dela premalo, za vse bolnike dobro preskrbljeno, kot trdijo vlada, Fakin (kako primerno ime) in direktorji zavodov, veliki vodje in menedžerji. Res je, da bomo vsa nujna stanja pravočasno in učinkovito oskrbeli. Kaj pa vse ostalo. Večino bolnikov pričnemo sedaj zdraviti, še preden se pri njih razvijejo življenje ogrožajoča stanja, sedaj se bo čakanje na tovrstno zdravljenje močno podaljšalo. Uprave zavodov in ministrstvo potiskajo meje dovoljenega z lastnimi interpretacijami zakonodaje, da bi ja od nas izsilili kakšno uro več. G. Vrhunc je danes jasno izvedel, kaj o temu mislimo zdravniki in kako vidimo njega in njegovo upravo. Omenjeni so bili suženjstvo in koncentracijska taborišča, seveda v provokativne namene. Na srečo je njegov monolog kmalu prekinjen in besede mu na naše veliko zadovoljstvo niso več dali. Kasneje mu je ustregla lačna novinarka, ene od televizijskih hiš, edina, ki sem jo opazil. (Ali so se novinarji naveličali ali so pa dobili ukaz.) Zavajanje bolnikov z zagotavljanjem, da bo za vse poskrbljeno, zato, da bi lahko rekli, da je zdravnikov dovolj in da potrebo po dežurstvih sami ustvarjamo, da bi lahko zaslužili, je naravnost nemoralno in neetično.

Tokrat zdravniki ne bodo popustili. Že zaradi tega, ker slabše kot je vlada načrtovala niti ne more biti. Naivnost vlade bomo plačali, tako kot vedno volivci. Minister sicer lahko upa. Sporočilo ostaja nespremenjeno: Dorjan, kar pozabi!

Utrujeno protestiram g. dr. Tajnikar. Utrujen sem od neprestanega pojasnjevanja, od poslušanja očitkov, od dežurstva v katerem sem, dokler so drugi reševali življenja, bil popolnoma neučinkovit. Ja, jaz sem anesteziolog, ki po vašem mnenju, niti približno ne dosega po svoji učinkovitosti, svojih vrhunskih kolegov kirurgov. Vendar, kljub temu, da sem cel vikend preživel v bolnišnici, v to vabo ne bom ugriznil. Poleg tega Vam takšne premišljenosti ne priznam. Dvomim, da ste kljub svoji politični vpetosti sposobni, premišljeno uporabiti preizkušeno rimsko strategijo “Divide at impera”. Torej Vsaj pri meni “Pax Romana” ni učinkovit.

Z izjavo o učinkovitosti anesteziologov kažete edino popolno nepoznavanje, našega dela in naše vloge v bolnišnici. Sodobna medicina že dolgo oskrbuje in zdravi bolnike in poškodovance timsko. V timu sodelujemo tako anesteziologi kot kirurgi. Dejstvo, da se anesetziologi med svojo specializacijo usmerjajo v smer intenzivne medicine in se zato urijo v prepoznavi in zdravljenju kritično bolnih bolnikov pogojuje naše mesto v timu. Postopke oživljanja najpogosteje izvajamo anesteziologi. Ko se stanje bolnika in poškodovanca poslabša do te mere, da je ogroženo življenje, koga mislite, dr. Tajnikar, da kolegi kirurgi pokličejo. Anesteziologe! Kako je torej z reševanjem življenj?

Da me ne bi napačno razumeli: kirurgi so nepogrešljiv del tima, saj na njih sloni celotno operativno zdravljenje bolnika in poškodovanca. Anesteziolog se lahko še tako trudi, vendar, če kirurg ne ustavi krvavitve, bolnik ali poškodovanec umre. Torej za preživetje bolnika je potreben celoten tim, v katerem pogosto sodelujejo tudi drugi specialisti in vedno, medicinske sestre ter drugo osebje.

Ne bom se spuščal v debato o ekonomskih analizah, to pač ni moje področje. Vendar se mi kot laiku dozdeva, da je učinkovitost odvisna od načina kako jo merimo. Bojim se da, če apliciramo metode, ki so legitimne za merjenje učinkovitosti v neki gospodarski dejavnosti recimo servisu, dobimo lahko zelo čudno sliko. Pogledamo recimo koliko operacij in anestezij napravimo v časovni enoti in ugotovimo, da smo bistveno slabši kot neka majhna bolnišnica. V majhni bolnišnici naredijo 5 operacij dnevno pri nas pa 2. Sklepamo lahko, da so v veliki bolnišnici izjemno neučinkoviti, vse dokler ne pogledamo za kakšne operacije gre. V mali bolnišnici so odstranili 5 slepičev, v veliki pa so odstranili Ca glave pankreasa po Whipplu in opravili subtotalno colectomijo zaradi procesa na debelem črevesju. Ne samo, da gre za daljše operacije, gre tudi za bistveno bolj zahtevne posege, z več zapleti in sta zaradi tega tudi nadzor in anestezija med operacijo bistveno bolj zahtevnioperaciji. Vnetje slepiča imajo po navadi mladi in zdravi ljudje, nasprotno  opisane operacije izvajamo pri starejših ljudeh s številnimi spremljajočimi bolezni. Vse te detajle je potrebno poznati, če želimo resnično opredeliti učinkovitost zdravstvenega tima, ustanove ali celo sistema. Glede na to, da več kot dvajset let opazujem kako slabo se zajemajo podatki v naših bolnišnicah sem prepričan, da prav nobena ekonomsko zdravstvena analiza ne temelji na ustreznih podatkih. Če bi želeli podatke o stanju bolnikov pred, med in po operaciji bi zato potrebovali leta rudarjenja po arhivu popisov, ki niti slučajno ni v elektronski obliki. Zato g. dr. Tajnikar govorite na pamet in v urejenih družbah se temu reče demagogija.