Arhivirana sporočila kategorije 'politika'

Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Sram naj vas bo

Ravnokar sem razočaran ugotovil, da so med zdravniki tudi takšni, ki se pustijo prodati. Ne morem presojati ali so to kar se jim očita storili ali ne. Za  to so pristojni drugi. Žal že s tem, da so vpleteni v takšno preiskavo, so Slovenskem zdravništvu prizadejali ogromno moralno škodo. Kolegi, (besedo, kar težko zapišem) sram naj vas bo…

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Kdo je stroka ?

Novinarka vpraša ministra Gantarja ali ga stroka podpira. Na koga prav za prav nisli? Na dr. Breclja, ki sedi poleg ministra in predstavlja zdravniško civilno iniciativo? Na dr. Kopčaverjevo, ki predstavlja družinske zdravnike ? Na zdravniško zbornico? Na Fides ? Kdo je to “stroka”?

Minister, ki je sicer urolog, najbrž ni stroka. Problem ministrov je, da na svoj položaj pridejo po strankarskem kupčkanju in kriterij, po katerih stranka oz vodstvo stranke izbere ministra so blago rečeno nejasni. In to seveda ne velja samo so za zdravstvo. Vodenje in organizacija takšne dejavnosti kot je zdravstvo pa mora temeljiti na strokovni presoji. Vsi postopki, vse kar se v zdravstvu dogaja bi moralo biti podrejeno osnovnemu cilju to je zdravljenju bolnikov in poškodovancev.  Znanost, ki se s tem ukvarja je medicina in ne ekonomija.  Zato so vsa vprašanja okoli postopkov procesovin organizacije najprej strokovna medicinska vprašanja in šele potem mogoče kaj drugega.

Ali je lahko vsak zdravnik stroka? Niti približno ne. Meni se niti ne sanja, kako recimo izmeriti dioptrijo. Z določenimi področji medicine se nisem srečal od fakultete. To seveda vprašanje “kdo je stroka?” močno zaplete. Medicina postaja vse bolj specializirana in je zato poznavanje posameznih področji omejeno samo na določene skupine zdravnikov. Za vsako od teh področji ne moremo imeti ministra, tudi državnega sekretarja verjetno ne. Zdravnike na ministrstvu za zdravje lahko na prste preštejemo. To povsem razumem, saj moraš medicino opustiti, če se želiš ukvarjati s politiko. In ko medicino opustiš ne moreš biti več “stroka”. To redko kdo od nas želi.  Medicino študiraš zato, da zdraviš ljudi. Vsaj v večini primerov je tako.

Državni organi v katerih delujejo laiki, ki jih vodijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva (ki si vedno znova puli lase, zaradi svojih volilnih napak) bi moral na vsakem področju posebej identificirati strokovnjake na tem področju in od njih zahtevati nasvet. V teoriji vse lepo in prav v resnici je ta proces obremenjen z različnimi osebnimi interesi. Kot stroko se povabijo k sodelovanju različni znanci, da ne rečem “poslovni prijatelji” in državni organi lahko na svoje odločitve opremijo z nalepkami “stroka”.  Pod to nalepko se lahko skriva marsikaj tudi neumnosti, kot sem imel nedavno priliko ugotoviti na Simpoziju urgentne medicine v Portorožu, v zvezi z novimi urgentnimi centri, ki bodo bolnišnično urgenco postavili za korak nazaj. Vendar, imajo nalepko “odobrila stroka” in s tem vsaka debata z drugače mislečimi preneha.

Podobno se v ustanovah vodstva skrivajo za “strokovnimi” odločitvami, ki jih predlagajo in sprejemajo kolegi (na vodilnih položajih), ki se z določeno problematiko ne ukvarjajo in jo ne poznajo. Posledice so seveda ekonomsko neracionalne  in strokovno  sporne odločitve. Še posebej varčevalno naravnani ukrepi so nevarni, tako za bolnike kot za zdravnike. Nedavno obsojena zdravnica je jasen primer kam pripeljejo takšni “strokovni ukrepi”. Kolegica mora za svojo napačno odločitev prevzeti odgovornost, vendar to problema ne bo rešilo, saj bo sistem še koga postavil v situacijo, da bo moral izbirati in možno je, da bo izbral napačno. To lahko preprečimo edino tako, da kolega zaščitimo pred podobnimi izbirami. Ljudje, ki se z urgentno medicino ukvarjamo poznamo odgovr tudi na to vendar nas ne vprašajo. Zmanjševanje števila dežurnih zdravnikov, prepuščanje dežurstev ne dovolj usposobljenim specializantom so sistemske napake, ki bodo še kakšnega kolega poslale v zapor in še kakšnega bolnika na Žale.

Kdo je torej stroka? Na to vprašanje ne bom poskušal odgovoriti, ker verjetno ne bi prišel do pravega odgovora. Rečem lahko edino to, da imamo v Sloveniji srečo, da smo dovolj majhni in da se v strokovnih krogih odlično poznamo med seboj. Točno vemo kdo kaj dela, s čim se ukvarja in koliko zna. Poleg sreče je pa vendarle potrebno imeti tudi malo pameti. Kako je s tem na slovenskem pa sami veste..

  • Share/Bookmark

Vroče teme

Sedim v zdravniški sobi Centra za intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC. Po vratu mi polzijo kapljice potu. V prostoru mora biti 27 ali 28 stopinj Celzija. Drugod po stavbi je temperatura še višja. Sinoči sem ujel na POP TV direktorico tehničnih služb, ki je javnost prepričevala, da so enote intenzivnega zdravljenja primerno hlajene. Razumem potrebo vodilnih, da javnost ne vznemirjajo in da se obranijo novinarjev, pa vendar. Prezračevanje z odpiranjem oken??? Lepo Vas prosim. Enaki problemi se ponavljajo že vrsto let. Tudi med mojimi objavami boste našli kakšno na to temo. Lani je bilo obljubljeno, da bodo stvari uredili. Vendar zgodilo se ni nič.

Prezračevanje zatohlih hodnikov tudi pozimi ne deluje. Vendar odgovorni trdijo, da je vse v mejah normale in po standardih. Slišal sem govorico, da naj bi zdravniki  bili tisti, ki so proti, da se denar jemlje drugje (pri nabavi aparatur) in se porabi za klimo. Zdravnike moti edino to, da je stavba Tehničnih služb primerno hlajena, bolniki pa trpijo v pregretih sobanah UKC.

V bistvu je popolnoma vseeno, kje se ustavi ali pri neustrezni zakonodaji o javnih razpisih ali pri “pomanjkanju denarja”, dejstvo je, da če imaš smolo in zboliš ali se poškoduješ v teh dneh in moraš v UKC, je to prava nočna mora. In zakaj ? Ker je nekdo neprevidno odobril en kup kreditov, ker se je drugi zainvestiral, ker je država predraga,  in tako dalje. Modri gospodarstveniki in ekonomisti pa stresajo recepte kako rešiti krizo (beri lastno premoženje in kožo). Ekonomijo države vodi nekdo, čigar magisterij je pod sumom plagiatorstva, drugega na drugem polu preiskuje protikorupcijska komisija. Pri vsem tem pomagajo neki samozvani Evropski modreci, ki so že priznali, da varčevanje v Grčiji ne daje pravih sadov. Vsem nam je jasno, tudi če nismo ekonomisti, da manjše so plače manj se porabi, in manj se porabi, manj je potrebno proizvajati. Na koncu se pa vse skupaj ustavi.

Kakorkoli obrnemo je pri nas vroče, nesramno vroče.

  • Share/Bookmark

Akreditacija “vrhunske” bolnišnice

Zakaj je novinarji s takšnim veseljem in navdušenjem pišejo o negativni podobi, v tem primeru o UKC?  Kaj ima g-pa Zupančič od tega, da pridevnik vrhunski, ko gre za UKC, da v narekovaje ?  Ali je res potrebno popolnoma porušiti že tako omajano zaupanje bolnikov, ki veliko izbire nimajo?  K sreči je, kljub mnenju g-pe.  Zupančič, vrhunske medicine v UKC veliko. Res je, da včasih delujemo v težjih pogojih kot drugod v Evropi, vendar kljub temu ne zaostajamo z rezultati. Zato je takšno napadalno in omalovaževalno pisanje nespodobno.

Akreditacija je proces, ki bo, upamo, prinesel veliko koristnih sprememb. Vseeno je potrebno celotno zgodbo postaviti v pravo perspektivo. Najprej je potrebno ugotoviti, da smo v akreditacijo prisiljeni. Prisiljeni smo sprejeti akreditacijsko hišo, ki je izbrana na temelju nejasnih političnih kriterijev.  Pogoji in rešitve, ki jih akreditacijska hiša DNV zahteva niso v vseh pogledih optimalni še posebej v naših pogojih (bolj so prilagojeni situaciji v ZDA), vendar se o teh pogojih ne more razpravljati. To je razumljivo, saj  se z spreminjanjem pogojev izgubi standardizacija. Skratka, če smo se “odločili” za njih, moramo njihove pogoje sprejeti. Dve stvari je potrebno jasno poudariti. Prvič akreditacija ne preverja strokovnih vsebin temveč kako se pri nas držimo nekih standardov, ki smo jih (če smo jih) sami predpisali. Drugič, to da se pri nas nekatere stvari delajo drugače, še ne pomeni, da se delajo slabše, Strogo upoštevanje protokolov je v ZDA nujno potrebno, saj veliko dela opravijo mlajši, manj izkušeni kolegi.  Pri nas je ravno nasprotno, zato napisani protokoli ne igrajo pomembnejše vloge. Ne glede na vse povedano sem prepričan, da bo koristi več kot je slabosti. Se bomo pač prilagodili. Koristno bo predvsem sistemsko uvajanje nadzora kakovosti. Do sedaj je to bilo prepuščeno posameznikom glede na področje s katerim so se ukvarjali.

Večino problemov, na katere so presojevalci v svojem poročilu, ki je mimogrede namenjeno interni uporabi (in ne verbatim objavi v Delu)opozorili, poznamo in na njih opozarjamo vrsto let. Bistven problem pri temu je pomanjkanje informacijske podpore. Bojim se, da tudi akreditacija tu problema ne rešuje na pravi način. Famozni obrazci o katerih se toliko govori so verjeli ali ne, na papirju. In če rečejo, da bodo dostopni na Intranetu, to načeloma pomeni, da jih dobite na Intranetu v pdf obliki in jih lahko natisnete ter izpolnite. Kar mene skrbi je: kaj se bo z izpolnjenimi obrazci zgodilo. V 26 letih, kolikor sem zaposlen v UKC sem videl nešteto obrazcev, od katerih nikoli nihče ni imel ničesar.  Ko sem se kot specializant srečal z nadzorom kakovosti, med izobraževanji v Britanskih bolnišnicah je to (konec osemdesetih) potekalo preko papirja, s tem, da so tam imeli zaposlenega kar nekaj administrativnega osebja, ki je podatke na takšen ali drugačen način obdelovalo, največkrat z vnašanjem podatkov v računalnik.  Skoraj 30 let pozneje razmišljati o številnih novih papirjih ni smiselno.  Zagotovo vem, da je delovanje bolnišnice v celoti možno informatizirati. Seveda ne tako, da se nam vsiljujejo slabo uporabni programi tipa Birpisa, in ne tako, da v ustanovi delujeta 4 nepovezljiva sistema.  Žal v bolnišnici ni dovolj kupiti računalnike in vzpostaviti LAN, ter omogočiti dostop do interneta.

Kot anesteziolog ne morem, da ne bi komentiral tega stavka iz prispevka g.pe. Zupančič : “Prav tako je preveč skromno popisano stanje bolnika pred anestezijo, med njo in po njej, anesteziološka služba na več kot 60 delovnih mestih nasploh ne deluje enotno in ni dobro vodena.”  Večino bolnikov pred anestezijo pogledamo, vendar se rezultat tega pregleda opiše na različne načine, v odvisnosti kje je bil pregled opravljen. Akreditacija zahteva enoten dokument in seveda tudi tega bomo pripravili. Vendar pa to ne pomeni, da o svojih bolnikih sedaj ne vemo dovolj ali da se pomembne informacije izgubijo. Anestezijski list  je enak že veliko let in zato ga verjetno vsi prilagajamo tipu anestezije. Vsaj polovica anestezijskih listov nastane avtomatsko, preko računalniškega sistema in vsebujejo izčrpne informacije.  Kljub temu, da avtomatski zapis  s katerim razpolagamo, ni najboljši,  je še vedno bolj informativen, kot na roko napisan anestezijski list in predvsem bolj natančen, saj se vse meritve avtomatsko zapisujejo. Žal s tako obliko razpolagamo samo v centralnem operacijskem bloku. Največja pomanjkljivost je pa je  ravno v tem, da ne omogoča analize, ki je pri akreditaciji najbolj zaželena.  Vendar podatki so pa le zapisani. Torej to kar je g-pa Zupančič zapisala ne drži v celoti. To, da anesteziološka služba “ne deluje enotno in ni dobro vodena”  je dezinformacija. Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok pokriva vse kirurške klinike (in ne samo kirurške) v UKC,  razen Ginekološke klinike. Ginekološka klinika ima zaradi nekega obskurnega in v zgodovini izgubljenega razloga svoj anesteziološki oddelek, ki je od našega KO neodvisen. Poleg tega so na ortopedski kliniki,  kljub naše nasprotovanju, zaposlili zunanje anesteziologe. Zato je seveda vtis, ki so ga dobili presojevalci slab, namreč osrednji KO nima nobene  jurisdikcije nad dogajanjem na Ginekološki kliniki in samo delno na Ortopedski kliniki.  To seveda ne pomeni, da na bi anesteziologi na Ginekološki kliniki delali slabo.  S kolegi odlično sodelujemo in sem prepričan, da zagotavljajo vse storitve na ustrezni strokovni ravni.

Obrazec, ki ga uporabljamo za informirani pristanek je izdelan na temelju zakona o pacientovih pravicah. Ali je na obrazcu vse kar mora biti glede na slovensko zakonodajo nisem preverjal. Zagotovo je pa obrazec drugačen od podobnih, ki jih uporabljajo v tujini. Bolnika večinoma v pogovoru  informiramo o načrtovanem posegu in poskušamo v nekem razumnem okvirju predstaviti možne zaplete in tveganja. Težko bi torej govorili o kršenju bolnikovih pravic.

Akreditacija bo zagotovo prinesla veliko pozitivnih stvari. Največ si obetamo od zahtev po obveznem sodelovanju stroke pri oblikovanju procesov in nadzoru kakovosti. Če tega ne bomo balkanizirali, bomo razne ameriško pikolovske podrobnosti lažje prenesli.

  • Share/Bookmark

Brez plač v zdravstvu?

Poskušam začeti, večkrat. Ne najdem pravih besed. V krizi v kakšni smo ljudje postanejo boječi. Grožnja, da bodo ostali brez plač je marsikoga spravila v stisko. Politiki tako ali tako ves čas grozijo, da bo država bankrotirala, če ne bomo delali po njihovo in sprejeli njihove briljantne zamisli in potem nekdo reče ZZZS nima denarja za plače in verjemite ljudje so bili resno zaskrbljeni.

Ali je ob vsem tem kdo pomislil na posledice?  Glede na to kar je bilo slišati, bi prišlo ne do stavke temveč do spontane prekinitve dela. Pri tako kompleksnem sistemu, kot je bolnišnica je dovolj, da izpadejo posamezni deli in da celoten sistem preneha učinkovito delovati, da pride do ogrožanja zdravja in življenja ljudi. Ko  v zdravstvu stavkamo vedno podrobno načrtujemo kako bomo rešili nujne primere in zagotovili, da se bolnikom nič hudega ne zgodi. Ne načrtovani protesti teh varoval nimajo in posledice bi lahko bile usodne.

Kakšne težave ima g. Fakin z DURS – om je prav za prav nepomembno. Rešiti bi jih morali brez javnosti in pravočasno. O tem, da sebi in svojim sodelavcem ne bi izplačal plače očitno ni razmišljal. Likvidnostne težave naj najprej poskusi reševati z zniževanjem obratovalnih stroškov tega birokratskega giganta in potem naj grozi zdravstvu z ne poravnavanjem obveznosti. Vsako leto se ob koncu leta pojavljajo podobni problemi. Do sedaj smo bili vedno okrcani, če smo kakšnega reveža preveč operirali, ker smo s tem prekoračili Fakinov plan. Če ZZZS zavarovalnica potem naj sprejme zavarovalni riziko, če gre pa za nek birokratski izrastek za razdeljevanje zdravstvenega denarja, potem naj zdravstveno politične odločitve prepustijo drugim in naj zamenjajo ime. Zadnjič sem naletel na njihovi spletni strani na neke elektronske publikacije – na analize in študije. Skoraj me je pobrala od smeha. Kaj vse se prodaja za resne analize v zdravstvu.  Analizirajo zdravstveni absentizam in predpisovanje receptov. Znanost pa taka. Če to primerjam s tistim kar počne Britanski NHS me je naravnost sram. NHS se dejansko ukvarja z vprašanji kako zagotoviti čim boljšo zdravstveno oskrbo, čim boljšo medicino na stroškovno najbolj učinkovit način. To počnejo skupaj z svojimi zdravniki in bolnišnicami. In nisem še slišal, da bi tam kdo omenjal zmanjševanje ali ne izplačevanje plač.  Pri nas se pa fakinčki grejo političnih igric in primitivnega populizma ter javnosti poskušajo predstaviti, da so oni tisti, ki lahko brzdajo požrešnost slovenskih zdravnikov.

Ali so bili četrtkovi in petkovi dogodki načrtovani ali ne, ne vem. Zelo možno je, da so poskusili testirati odziv zdravstva na ukrepe, kot so ne-izplačevanje, zamiki in zmanjševanje plač.  Upam, da so rezultate testa razumeli.

  • Share/Bookmark

Bravo Matjaž!

Pokončna drža in načelnost zaslužita vso pohvalo. Zato čestitam prof. dr. Matjažu Veselku dr.med. na njegovi odločitvi, da odstopi z mesta predstojnika in mu javno izrekam vso svojo podporo. Prav zabaval sem se ob tem, kako so vsi hiteli zatrjevati, kako se z oskrbo bolnikov in poškodovancev na urgenci ne bo nič spremenilo. Vendar prav v temu je problem. Prepričan sem, da prof. Veselko ni odstopil zato, da se ne bi nič spremenilo, odstopil je zato, da bi bilo bolje.

Bistvo problema, kot ga sam vidim,  je v tem, da imajo poslovni direktorji veliko več besede pri vodenju, kot pa predstojniki kliničnih oddelkov in klinik.  Ta anomalija je nastala najverjetneje iz percepcije nepoučenih politikov o tem kaj je vloga in dejavnost zdravstvenih zavodov. Bolnišnica ni gospodarsko podjetje, ki  mora opravljati svojo dejavnost in pri tem ustvarjati dobiček.  Naloga bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov je oskrba in zdravljenje bolnikov ter poškodovancev. Dobiček ali uspešnost bolnišnice se izkazuje v številu preživelih in ozdravljenih bolnikov ter poškodovancev in ne v denarju (čeprav bolniki in poškodovanci, ko se vrnejo v delovni proces, ustvarjajo dobiček za družbo, ki ga brez bolnišnice ne bi bilo). Za svojo dejavnost bolnišnica troši javni denar. Poraba javnega denarja mora biti racionalna. Vprašanje je kaj je to  racionalna poraba denarja? Poslovni direktor bo opazil, da je na urgenci UKC v zadnjem času porasla poraba zdravila HAEMOCOMPLETTAN, ki ni prav poceni in bo v svoji varčevalni vnemi poskusil porabo omejiti (to še niso poskusili) ali s tem, da bo uporabo prepovedal oz jo dovolil pod posebnimi pogoji, recimo samo z dovoljenjem poslovnega direktorja ali celo ministra (to je zdaj še posebej popularno, čeprav nisem prepričan, da minister sploh ve  za kakšno zdravilo gre). Če bi se posvetovali z zdravniki (predstojniki ali z neposrednimi izvajalci) bi jim povedali, da raziskave v zadnjega desetletja kažejo, da pri masivni krvavitvi naprej zmanjka fibrinogena (enega od faktorjev strjevanja krvi) in da nadomeščanje fibrinogena s HAEMOCOMPLETTAN-om, omogoča boljše preživetje poškodovancev, manjše število zapletov, krajšo hospitalizacijo in tako dalje. Vse omenjeno prispeva znižanju stroškov. Seveda je popolnoma jasno, da nekdo, ki je po stroki ekonomist ne more poznati vseh teh podrobnosti, saj to ni njegova stroka. Delovanje bolnišnice oz kateregakoli javnega zavoda  se vrti okoli takšnih primerov. In smotrno varčevanje v zdravstvu je možno le na način, da se pri oblikovanju strategij vključi medicinska znanost. Zato je popolnoma nerazumljivo, da so ravno poslovni direktorji tisti, ki diktirajo strokovne odločitve v UKC , predvsem preko tega kaj se sme nabaviti in kaj ne, koga lahko zaposliš in koga ne, na koncu celo koliko dežurnih zdravnikov potrebujemo in vse to brez kakršnega koli znanja o medicini. Zato je poteza prof. dr. Matjaža Veselka dr. med. vredna  vse pohvale in podpore.

  • Share/Bookmark

Po balonu še milni mehurčki?

Okleval sem iz več razlogov. Nesreča, ki se je zgodila prejšnji četrtek je za mnoge, tudi za preživele, tragedija. Pisati javno o svojem delu in svoji vlogi pri tem dogodku, se mi nekako ne zdi etično in sprejemljivo, verjetno smo vsi naredili vse kar smo lahko. Ravno tako ne bom razgrinjal analiz, ki smo jih že pripravili in jih še pripravljamo. Rekel bom samo to, da smo preizkušnjo dobro prestali in da smo se marsikaj naučili. Pohvale seveda padajo na vse strani, nekatere z grenkim priokusom, druge polne obljub s figami v žepu. Zdi se mi, da bo jeseni vsa zgodba izginila kot milni mehurček.
Ravno zato je potrebno poudariti, da pri varčevanju s katerim naj bi plačali grehe nesposobnih bankirjev in skorumpirane politike ne smemo dovoliti, da žrtvujejo vse tiste skupne dobrine, ki smo jih gradili desetletja. Verjemite, da zdravstvo lahko deluje veliko slabše kot deluje v Sloveniji. Ni potrebno daleč odpotovati, da to ugotovite.
Da so se vsa tista številna reševalna vozila lahko vsula na Ljubljansko Barje v četrtek zjutraj gre zahvala več kot dvajsetim letom načrtovanja, opremljanja, izobraževanja in izgradnje mreže NMP v Sloveniji. Res je, da to stane relativno veliko davkoplačevalskega denarja. Res je tudi to, da nimajo vse ekipe vedno veliko intervenc in da se nepoučenim ( na ministrstvu za zdravje) zdi, da so odveč (glej komentar kolegice iz Radovljice). Vendar ali je res potrebno, da umirajo ljudje na cestah, da bi nekega ekonomistka prepričali, da je strošek ekipe NMP upravičen.
Četrtkova nesreča se je zgodila še preden smo pričeli z rednim delom v UKC in smo lahko ustavili vse ne nujne operativne posege. Zato smo imeli na voljo več kot dovolj osebja in opreme. V času dežurne službe je prisotna v stavbi UKC samo dežurna ekipa. In če nihče ni zaseden z nekim nujnim posegom (kar je pri nas izjemno redko) imamo na voljo 5 anesteziologov. To pomeni, da v prvem valu oskrbimo 5 poškodovancev (poškodovancev, ki potrebujejo podporo življenjskim funkcijam). V primeru, da je poškodovancev več, vsaj do prihoda osebja od doma bi moral en anesteziolog poskrbeti za več kot enega poškodovanca. V tem primeru narediš samo najnujnejše. Poleg anesteziologa, hudo poškodovani vedno potrebujejo tudi kirurga. Največkrat travmatologa, pogosto pa tudi kirurge drugih specialnosti, kot so nevrokirurgi, torakalni kirurgi, abdominalni kirurgi, kardiovaskularnega kirurga, plastika, urologa in ginekologa. Dogaja se, ne samo v masovnih nesrečah, da je potrebno nemudoma ustaviti krvavitev v prsni koš ali trebuh. Brez torakalnega ali abdominalnega kirurga ima poškodovanec bistveno manjše možnosti. Pri hudih poškodbah, kjer je potrebno ukrepati hitro in kjer ti izkušnje pomagajo, da pravočasno ugotoviš, da je poškodovanec ali bolnik v težavah ne moremo nadomestiti izkušenega specialista z specializantom ali celo z zdravnikom druge specialnosti.
Zmanjševanje mase denarja za dohodke v javnem sektorju, ali z zmanjševanjem plač, ali z ukinjanjem delovnih mest ali s Fakinsko idejo ukinjanja dežurstev, ne bo Slovenije izvleklo iz težav. Zagotovo bo pa porušilo sistem, ki ga gradimo dvajset let in ki deluje. Velika prednost slovenske medicine pred zahodno Evropo je, da ima veliko izkušenih specialistov v bolnišnicah 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Drugje so takšni specialisti predragi. V Angliji bi tega bili zelo veseli, saj so že ugotovili, da pri operativnih posegih, ki jih izvajajo po polnoči smrtnost pričenja strmo naraščati.
Mogoče bo tragedija, ki se je zgodila vendarle komu odprla oči …

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »