Arhivirana sporočila kategorije 'promet'

Milni mehurček !!!

Vhod v CUB UKC

Okoli 11 ure sem odhajal domov po dežurstvu in jutranjem sestanku na temo masovne nesreče in ko z Njegoševe zavijem na Bohoričevo zagledam zgornji prizor. Prometna zapora z semaforjem pred vhodom v Centralni urgentni blok UKC. Ne morem verjeti svojem očem.

Si predstavljate takšno zaporo prejšnji četrtek? Sprašujem se, kdo gradbenim podjetjem dovoli pripraviti takšno zaporo? Verjetno kakšna služba na mestni občini ali kaj podobnega. Kdorkoli, da je to dovolil  se igra s človeškimi življenji. V Sloveniji je človeško življenje očitno tako poceni, da prav nihče ne razmišlja o tem, da bi ob takšni zapori pred vhodom v urgenco največje slovenske bolnišnice, lahko kdo tudi umrl. Ne vem zakaj je birokratom tako težko razumeti, da minute v urgenci pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, in če mora reševalno vozilo upočasniti ob takšni zapori, da se z vsako izgubljeno minuto zmanjšuje možnost preživetja.

Razumem, da je ceste potrebno vzdrževati in popravljati, vendar sem prepričan, da se ob bolj natančnem premisleku in načrtovanju lahko izognemo ogrožanju človeških življenj. Vsiljuje se mi vprašanje, zakaj niso vsa popravila dokončali takrat, ko je bil vhod v CUB UKC iz Njegoševe ceste. Vhod je bil prestavljen (na hitro in brez resnega posveta z medicinsko stroko) zaradi zaključka izgradnje sosednjega objekta, o katerem se pa tudi marsikaj šušlja.  Kje se končajo pritiski kapitala in pričnejo birokratske Butale je težko reči.

Vem, da odgovora na moje pisanje ne bo. Tudi uradni protesti najbrž ne bodo pomagali. Odgovorni se bodo potuhnili in upali, da bo asfalt čim prej položen. Mi ostali bomo pa upali, da nam ne bo treba z reševalnim vozilom na Urgenco. Mogoče se bo tokrat razpočil samo milni mehurček, baloni bodo pa ostali v zraku.

  • Share/Bookmark

Zgodbe iz prometa

Naš prometni vsakdan je bolj podoben boju za preživetje kot civiliziranim potovanjem. Vladajo zakoni džungle oz zakon močnejšega in ne zakon o varnosti cestnega prometa. Zakaj mora slovenski voznik ko se usede v avto postati najmočnejši, najspretnejši in najdrznejši? Zakaj  mora biti pravi macho pa čeprav je lahko tudi ženska. Vljudnost in obzirnost do drugih udeležencev prometa je znak slabiča. Nihče pa noče biti “wimp“. Policija bi sicer lahko bila bolj prisotna in bolj rigorozna, vendar to problema ne reši. Zaradi nevljudnosti ne bodo nikogar kaznovali. V tem svetu brez vrednot, kjer je edino pomembno kako uspešen si, koliko denarja imaš in kjer si za svoj uspeh pripravljen žrtvovati vse ostale, res ne moremo pričakovati, da se bomo pa na cesti obnašali drugače.

Pred dvema dnevoma je v bližini tovarne Helios pred mene zapeljal ogromen in počasen tovornjak. Hvaležen ABS-u sem pravočasno ustavil. Ker je zavijal z leve smernih kazalcev nisem videl in me je popolnoma presenetil. Svoje nestrinjanje s takim početjem sem izrazil z glasnim trobljenjem, kar ga je očitno pripravilo, da je zlezel s tovornjaka in pristopical do mojega avtomobila. Namesto opravičila me je pričel obtoževati, da sem vozil prehitro. Cela kolona, ki jo je uspešno ustavil je vozila kakšen kilometer nad 50 km/h. Moj odgovor pod vplivom adrenalina in preživetega strahu ni bil nič kaj prijazen. Klepet sva končala, ko sem zagrozil, da bom poklical policijo. Razšla sva se  podobnih misli: »kakšen idiot« sva si verjetno mislila oba. On je bil prepričan, da sem divjal, jaz pa, da me je izsilil. Verjetno bi stvar lahko izpeljala tudi drugače. Če bi mi signaliziral, ko sem bil še dovolj daleč bi enostavno ustavil in ga spustil pred sebe, tako sem moral divje zavirati kar na spolzki in z dežjem namočeni cesti ni bilo enostavno in me je prelevilo v še eno džungelsko žival.

Druga zgodba se nanaša na voznike Ljubljanskih mestnih avtobusov. Navado imam avtobus vedno spustiti pred sebe, ko prižge smerno kazalo. Pa ne zaradi 101. člena zakona, ki to narekuje, ampak zato, ker se mi to zdi prav. Zadnjič sem zavijal na Zaloško pri Reševalni postaji, kar je v prometni konici pravi izziv. Največkrat napravim tako, da zapeljem na pas, ki je namenjen zavijanju na Malenškovo ulico in se potem vključim na desni pas, ko me kak prijazen voznik spusti pred sebe. To sem pričakoval tudi od voznika mestnega avtobusa, ki mi je pa mirno zaprl pot. Odprl sem oko in se vozniku lepo zahvalil za prijaznost, čeprav je, po ne preveč inteligentnem izrazu na njegovem obrazu, moj cinizem in sarkazem šel v nič. Avtobuse mestnega prometa bom še vedo spuščal predse, verjamem namreč, da je delo voznikov v ljubljanskem prometu težko in naporno in ne vidim razloga, da jim ga ne bi olajšal. Mogoče bi z vljudnejšim ravnanjem tudi sami koga pridobili na svojo stran.

Varnostna razdalja je tema, ki jo zadnje čase pogosto slišimo. DARS, meritve, ki jih baje nekateri vozniki ne razumejo in jim je potrebno zadevo dobesedno narisati so pogosto tema na televiziji. Pozdravljam to akcijo, zato ker sem sam, pred časom, bil žrtev prekratke varnostne razdalje. Jaz sem ustavil tisti za menoj pa ne in sem bil skoraj en mesec brez avtomobila. K sreči sva oba odnesla celo kožo. Sedaj trmasto in vztrajno vzdržujem varnostno razdaljo. Vsaj tri kratno razdaljo, ki jo prevozim v eni sekundi. Ne boste verjeli zelo enostavno se da izmeriti. Zaviram lahko počasneje, kar omogoči tudi tistemu, ki se želi peljati v mojem prtljažniku in se mi prilepi za zadnjo plat, da pravočasno ustavi. Vedno znova sem presenečen nad dejstvom, da vozniki za menoj veliko varnostno razdaljo dojemajo kot počasno vožnjo, čeprav vozim z enako hitrostjo kot vozilo pred menoj. Ne morejo in ne morejo razumeti zakaj se vozilu pred menoj bolj ne približam. Ker tega ne storim, me potem vehementno prehitevajo z desne in verjetno imajo občutek, da so velik frajerji ker so vozijo hitreje in so me prehiteli.  V bistvu so pa hitrost prisiljeni takoj zmanjšati na mojo hitrost, sicer se zaletijo v vozilo pred seboj. Danes zjutraj je po prehitevalnem pasu iz Mariborske smeri proti Ljubljani po avtocesti peljala kolona policijskih vozil. Policijska vozila brez luči stalno vozijo po prehitevalnem pasu ???. Jaz sem vozil po desnem pasu, kjer je zaradi gostote prometa je hitrost kolone padla na 75 km/h. Vozila na levem pasu so občasno vozila hitreje, občasno so morala zavirati in celo ustaviti vožnjo. Do vozila pred menoj so bile (izmerjeno) tri razdalje, ki jih prevozim v 1 sekundi (20 m x 3 = 60 m). Na isti razdalji so na sosednjem pasu vozila tri policijska vozila. Vem, da mladi policijski vozniki niso dosti drugačni od drugih udeležencev v prometu, kljub temu naivno pričakujem, da se bodo obnašali v skladu s predpisi in da bodo vzor drugim voznikom. Predvsem bi pričakoval, da jim bo nekdo razložil za kaj pravzaprav gre. Mogoče je pa tudi njim potrebno stvar narisati.

Srečno vožnjo želim.

  • Share/Bookmark

VOŽNJA V PRTLJAŽNIKU MOJEGA AVTOMOBILA

Včeraj je mlada ženska umrla, druga je bila hudo poškodovana, ker voznik kamiona ni razumel osnovnih fizikalnih zakonitosti. Sedenje v velikem kamionu res da občutek nepremagljivosti in malo snega ne more ovirati velikega hrusta z močnimi motorji. Vendar ima ta hrust ogromno maso in  ga je zelo težko ustaviti, še posebej na zasneženi in poledeneli cesti, še posebej, če je varnostna razdalja nekaj na kar se požvižgamo.

Počasnežu pred nami se je treba približati tik za zadnji odbijač in mu pomagati, da pospeši, če ne zaradi drugega, da se bo ustrašil ali ga bo pa sram ker je tako počasen…To je verjetno rojilo v glavi voznika ali voznice avtomobila LJ- YO-117, ki je zjutraj vozil/a za mojim avtomobilom. Ker je bila cesta mokra in spolzka sem vozil po desnem voznem pasu za tovornjakom in vzdrževal varnostno razdaljo nekih 50 m. Voznik ali voznica za menoj je verjetno ocenil/a, da vozim prepočasi, ker se nisem želel približati tovornjaku, čeprav sem vozil z enako hitrostjo kot tovornjak. Da bi me prepričal, da oviram promet in da sem mu moram umakniti, se mi je približal toliko, da nisem več videl njegovih žarometov v vzvratnem ogledalu. To pomeni, da je vozil/a 1 – 1,5 m za mojim vozilom s hitrostjo okli 60 km /h. Pred časom, natančneje pred enim letom in pol, sem preživel prometno nesrečo, v kateri je od zadaj v moje vozilo trčil kombi. Sam sem namreč uspel ustaviti, ker je pred menoj stala kolona. Vozniku kombija pa to ni uspelo. Odrinil me je 30 m v zaščitno ograjo. Če odmislim »whip lash« zaradi katerega me še danes ob spremembah vremena boli vrat, sem imel kar srečo. Zato sem nadebudneža/ko, ki je danes zjutraj vozil/a tik ob mojem prtljažniku, želel opozoriti, da je preblizu in sem prižgal zadnjo meglenko. To ga/jo je očitno zelo razburilo, ker je prižgal/a dolge luči in me potem po levem pasu demonstrativno prehitel/a. Prav daleč seveda ni prišel/la, ker se je tudi na levem pasu kolona premikala počasi.

Včasih bi najraje ustavil, odprl prtljažnik  in voznika za seboj vprašal, če se želi  peljati v mojem prtljažniku. Razmišljam, da bi si nabavil nekakšen »displej«, s katerim bi lahko opozoril  voznika za menoj, da je preblizu.  Edini razlog za to, da se nekomu prilepiš, da ne rečem za kaj, je, če z neko staro kripo želiš prehitevati in se bojiš, da ne boš mogel dovolj hitro prehiteti vozilo pred seboj, ker seveda z svojo kripo ne moreš dovolj pospešiti. Vendar tudi ta razlog ne zdrži kritike. S kripo namreč sploh ne bi smeli prehitevati !! Na avtocesti prehitevanje lahko začneš z varne razdalje in nobenega razloga ni, da bi se vozilu pred seboj približal več kot to dovoljuje varnostna razdalja. Ljudje si mogoče mislijo: »saj imam zimske gume in dobre zavor, jaz lahko z lahkoto ustavim svoje vozilo«. To je mogoče res, vendar če smo prisiljeni naglo zavreti se nam lahko zgodi (tako kot se je meni), da voznik za nami ne uspe ustaviti svojega vozila. In tudi, če jo odnesemo brez poškodb imamo kup sitnosti, smo brez avta, ob denar in tako dalje. Če vzdržujemo varnostno razdaljo in zaviramo počasi, bodo tudi vozniki za nami imeli dovolj časa, da zavrejo in se ustavijo.  Nikoli ne bom razumel zakaj vozniki (in voznice) mislijo, da vzdrževanje varnostne razdalje pomeni počasno vožnjo.  Včasih se mi zdi, da je varnostna razdalja za večino, kot rdeča rutka za bike, takoj prehitevajo in se poskušajo nalepiti naslednjem vozilu. Zakaj si ljudje tako želijo voziti se v prtljažniku mojega avtomobila?!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

CESTNA KLAVNICA

Vsako jutro, ko se vozim v službo si obljubim, da bom napisal, kaj mislim o kulturi vožnje slovenskih voznikov. Če bi opisoval Slovence samo na temelju njihove vožnje, bi rekel, da smo nevljudni, naravnost brutalno primitivni in agresivni. Postopki nekaterih voznikov ni možno pojasniti z nevednostjo, skoraj prepričan sem, da je njihov duševni, predvsem intelektualni razvoj nekje ustavil, da ne rečem kaj hujšega.Ne vem kam se vsem tako mudi. Razdaljo 30 km s hitrostjo 110 km/h prevozite v 16,36 min, če vozite 140 km/h isto razdaljo prevozite v 12,85 min. Prihranili ste 3,5 min. Ali se zaradi nekaj minut splača umreti ali nekoga ubiti. Ko se srečamo kot pešci in želi nekdo mimo nas in bo rekel: »Oprostite« se nas bo večina umaknila in tistega, ki želi mimo spustila naprej. Na cesti ? To pa ne!  Pa ne more biti on v teh garjah pred mano….Višek človeške neumnosti se mi zdi način kako Slovenci upoštevajo varnostno razdaljo. Sovražim, ko se mi nekdo prilepi in vozi en meter za mano. Ne morem si razložiti zakaj to ljudje počnejo. Na prehitevalnem pasu, mi mogoče hočejo povedati, da pri 130 km/h vozim prepočasi. Po prehitevanju se vedno vrnem na desni pas in ne vidim prav nobenega razloga, da bi vozil hitreje. Zaradi tistega, ki se mi je prilepil na »ta-zadnjo« se ne bom nič hitreje umaknil. Druga neumnost, za katero sem prepričan, da pri mnogih igra pomembno  je, da očitno mislijo, da če imam 100 m varnostne razdalje, da vozim počasneje, čeprav je moja hitrost enaka hitrosti vozila pred menoj. Ob zadostni varnostni razdalji mi ni potrebno naglo zavirati in se s tem izognem, da bi se idiot, ki vozi tik za menoj in ki mogoče nima novih gum, ABS in drugih pripomočkov, zaletel v moje vozilo (to se mi je namreč že zgodilo). Največkrat se zgodi, ko ugotovijo, da imam takšno varnostno razdaljo, da me pričnejo prehitevati. Tudi po desni če sem slučajno na prehitevalnem pasu.Krožni promet je še ena ogromna luknja v znanju Slovenskih voznikov. Logično je, da ko se vključuješ v promet na krožišču, da ne potrebuješ smernega kazalca ker lahko pelješ samo v eni smeri. Ko pa križišče zapuščaš je smerni kazalec obvezen, ker lahko izbiraš med dvema smerema vožnje. Na splošno se nekaterim zdi, da smo drugi vozniki telepati in da lahko njihove misli in ideje ugibamo ter zato smernega kazalca ne rabimo.O alkoholu in mamilih ne bi izgubljal besed. Za me je to naklep in bi ga morali tako obravnavati. Če nekoga ubiješ pod vplivom alkohola je to naklepni umor. To je izraz ogorčenja in na pravno mnenje, zato prosim pravnike, da se ne razburjajo.Mnogo besed je bilo izgubljenih okoli novega zakona. Če voziš po predpisih in se zakon ne kršiš je vse v redu. Socialno neenakost kaznovalne politike bi popravil s dodatkom zapornih kazni, družbeno koristnim delom in odvzemom ter uničenje vozila. Potrebovali bi še policijo, ki bi vse to nadzorovala in zakon uveljavljala. Bojim se, da občasne akcije niso dovolj. Denar, ki bi ga vložili v kamere in povečanje policijskega nadzora na cestah, bi se Sloveniji hitro obrestoval. Na cestah izgubimo stotine milijonov evrov. 

Tiste, ki se z menoj ne strinjajo bi povabil, da se mi pridružijo v urgenci KC, ko pripeljejo izmaličenega motorista ali voznika, ki so ga pravkar izrezali iz pločevine, in ki kljub dvajsetim letom ne bo nikoli več koristen član te družbe.Dušan Vlahović

  • Share/Bookmark