Arhivirana sporočila kategorije 'prometne nesreče'

Po balonu še milni mehurčki?

Okleval sem iz več razlogov. Nesreča, ki se je zgodila prejšnji četrtek je za mnoge, tudi za preživele, tragedija. Pisati javno o svojem delu in svoji vlogi pri tem dogodku, se mi nekako ne zdi etično in sprejemljivo, verjetno smo vsi naredili vse kar smo lahko. Ravno tako ne bom razgrinjal analiz, ki smo jih že pripravili in jih še pripravljamo. Rekel bom samo to, da smo preizkušnjo dobro prestali in da smo se marsikaj naučili. Pohvale seveda padajo na vse strani, nekatere z grenkim priokusom, druge polne obljub s figami v žepu. Zdi se mi, da bo jeseni vsa zgodba izginila kot milni mehurček.
Ravno zato je potrebno poudariti, da pri varčevanju s katerim naj bi plačali grehe nesposobnih bankirjev in skorumpirane politike ne smemo dovoliti, da žrtvujejo vse tiste skupne dobrine, ki smo jih gradili desetletja. Verjemite, da zdravstvo lahko deluje veliko slabše kot deluje v Sloveniji. Ni potrebno daleč odpotovati, da to ugotovite.
Da so se vsa tista številna reševalna vozila lahko vsula na Ljubljansko Barje v četrtek zjutraj gre zahvala več kot dvajsetim letom načrtovanja, opremljanja, izobraževanja in izgradnje mreže NMP v Sloveniji. Res je, da to stane relativno veliko davkoplačevalskega denarja. Res je tudi to, da nimajo vse ekipe vedno veliko intervenc in da se nepoučenim ( na ministrstvu za zdravje) zdi, da so odveč (glej komentar kolegice iz Radovljice). Vendar ali je res potrebno, da umirajo ljudje na cestah, da bi nekega ekonomistka prepričali, da je strošek ekipe NMP upravičen.
Četrtkova nesreča se je zgodila še preden smo pričeli z rednim delom v UKC in smo lahko ustavili vse ne nujne operativne posege. Zato smo imeli na voljo več kot dovolj osebja in opreme. V času dežurne službe je prisotna v stavbi UKC samo dežurna ekipa. In če nihče ni zaseden z nekim nujnim posegom (kar je pri nas izjemno redko) imamo na voljo 5 anesteziologov. To pomeni, da v prvem valu oskrbimo 5 poškodovancev (poškodovancev, ki potrebujejo podporo življenjskim funkcijam). V primeru, da je poškodovancev več, vsaj do prihoda osebja od doma bi moral en anesteziolog poskrbeti za več kot enega poškodovanca. V tem primeru narediš samo najnujnejše. Poleg anesteziologa, hudo poškodovani vedno potrebujejo tudi kirurga. Največkrat travmatologa, pogosto pa tudi kirurge drugih specialnosti, kot so nevrokirurgi, torakalni kirurgi, abdominalni kirurgi, kardiovaskularnega kirurga, plastika, urologa in ginekologa. Dogaja se, ne samo v masovnih nesrečah, da je potrebno nemudoma ustaviti krvavitev v prsni koš ali trebuh. Brez torakalnega ali abdominalnega kirurga ima poškodovanec bistveno manjše možnosti. Pri hudih poškodbah, kjer je potrebno ukrepati hitro in kjer ti izkušnje pomagajo, da pravočasno ugotoviš, da je poškodovanec ali bolnik v težavah ne moremo nadomestiti izkušenega specialista z specializantom ali celo z zdravnikom druge specialnosti.
Zmanjševanje mase denarja za dohodke v javnem sektorju, ali z zmanjševanjem plač, ali z ukinjanjem delovnih mest ali s Fakinsko idejo ukinjanja dežurstev, ne bo Slovenije izvleklo iz težav. Zagotovo bo pa porušilo sistem, ki ga gradimo dvajset let in ki deluje. Velika prednost slovenske medicine pred zahodno Evropo je, da ima veliko izkušenih specialistov v bolnišnicah 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Drugje so takšni specialisti predragi. V Angliji bi tega bili zelo veseli, saj so že ugotovili, da pri operativnih posegih, ki jih izvajajo po polnoči smrtnost pričenja strmo naraščati.
Mogoče bo tragedija, ki se je zgodila vendarle komu odprla oči …

  • Share/Bookmark

Zgodbe iz prometa

Naš prometni vsakdan je bolj podoben boju za preživetje kot civiliziranim potovanjem. Vladajo zakoni džungle oz zakon močnejšega in ne zakon o varnosti cestnega prometa. Zakaj mora slovenski voznik ko se usede v avto postati najmočnejši, najspretnejši in najdrznejši? Zakaj  mora biti pravi macho pa čeprav je lahko tudi ženska. Vljudnost in obzirnost do drugih udeležencev prometa je znak slabiča. Nihče pa noče biti “wimp“. Policija bi sicer lahko bila bolj prisotna in bolj rigorozna, vendar to problema ne reši. Zaradi nevljudnosti ne bodo nikogar kaznovali. V tem svetu brez vrednot, kjer je edino pomembno kako uspešen si, koliko denarja imaš in kjer si za svoj uspeh pripravljen žrtvovati vse ostale, res ne moremo pričakovati, da se bomo pa na cesti obnašali drugače.

Pred dvema dnevoma je v bližini tovarne Helios pred mene zapeljal ogromen in počasen tovornjak. Hvaležen ABS-u sem pravočasno ustavil. Ker je zavijal z leve smernih kazalcev nisem videl in me je popolnoma presenetil. Svoje nestrinjanje s takim početjem sem izrazil z glasnim trobljenjem, kar ga je očitno pripravilo, da je zlezel s tovornjaka in pristopical do mojega avtomobila. Namesto opravičila me je pričel obtoževati, da sem vozil prehitro. Cela kolona, ki jo je uspešno ustavil je vozila kakšen kilometer nad 50 km/h. Moj odgovor pod vplivom adrenalina in preživetega strahu ni bil nič kaj prijazen. Klepet sva končala, ko sem zagrozil, da bom poklical policijo. Razšla sva se  podobnih misli: »kakšen idiot« sva si verjetno mislila oba. On je bil prepričan, da sem divjal, jaz pa, da me je izsilil. Verjetno bi stvar lahko izpeljala tudi drugače. Če bi mi signaliziral, ko sem bil še dovolj daleč bi enostavno ustavil in ga spustil pred sebe, tako sem moral divje zavirati kar na spolzki in z dežjem namočeni cesti ni bilo enostavno in me je prelevilo v še eno džungelsko žival.

Druga zgodba se nanaša na voznike Ljubljanskih mestnih avtobusov. Navado imam avtobus vedno spustiti pred sebe, ko prižge smerno kazalo. Pa ne zaradi 101. člena zakona, ki to narekuje, ampak zato, ker se mi to zdi prav. Zadnjič sem zavijal na Zaloško pri Reševalni postaji, kar je v prometni konici pravi izziv. Največkrat napravim tako, da zapeljem na pas, ki je namenjen zavijanju na Malenškovo ulico in se potem vključim na desni pas, ko me kak prijazen voznik spusti pred sebe. To sem pričakoval tudi od voznika mestnega avtobusa, ki mi je pa mirno zaprl pot. Odprl sem oko in se vozniku lepo zahvalil za prijaznost, čeprav je, po ne preveč inteligentnem izrazu na njegovem obrazu, moj cinizem in sarkazem šel v nič. Avtobuse mestnega prometa bom še vedo spuščal predse, verjamem namreč, da je delo voznikov v ljubljanskem prometu težko in naporno in ne vidim razloga, da jim ga ne bi olajšal. Mogoče bi z vljudnejšim ravnanjem tudi sami koga pridobili na svojo stran.

Varnostna razdalja je tema, ki jo zadnje čase pogosto slišimo. DARS, meritve, ki jih baje nekateri vozniki ne razumejo in jim je potrebno zadevo dobesedno narisati so pogosto tema na televiziji. Pozdravljam to akcijo, zato ker sem sam, pred časom, bil žrtev prekratke varnostne razdalje. Jaz sem ustavil tisti za menoj pa ne in sem bil skoraj en mesec brez avtomobila. K sreči sva oba odnesla celo kožo. Sedaj trmasto in vztrajno vzdržujem varnostno razdaljo. Vsaj tri kratno razdaljo, ki jo prevozim v eni sekundi. Ne boste verjeli zelo enostavno se da izmeriti. Zaviram lahko počasneje, kar omogoči tudi tistemu, ki se želi peljati v mojem prtljažniku in se mi prilepi za zadnjo plat, da pravočasno ustavi. Vedno znova sem presenečen nad dejstvom, da vozniki za menoj veliko varnostno razdaljo dojemajo kot počasno vožnjo, čeprav vozim z enako hitrostjo kot vozilo pred menoj. Ne morejo in ne morejo razumeti zakaj se vozilu pred menoj bolj ne približam. Ker tega ne storim, me potem vehementno prehitevajo z desne in verjetno imajo občutek, da so velik frajerji ker so vozijo hitreje in so me prehiteli.  V bistvu so pa hitrost prisiljeni takoj zmanjšati na mojo hitrost, sicer se zaletijo v vozilo pred seboj. Danes zjutraj je po prehitevalnem pasu iz Mariborske smeri proti Ljubljani po avtocesti peljala kolona policijskih vozil. Policijska vozila brez luči stalno vozijo po prehitevalnem pasu ???. Jaz sem vozil po desnem pasu, kjer je zaradi gostote prometa je hitrost kolone padla na 75 km/h. Vozila na levem pasu so občasno vozila hitreje, občasno so morala zavirati in celo ustaviti vožnjo. Do vozila pred menoj so bile (izmerjeno) tri razdalje, ki jih prevozim v 1 sekundi (20 m x 3 = 60 m). Na isti razdalji so na sosednjem pasu vozila tri policijska vozila. Vem, da mladi policijski vozniki niso dosti drugačni od drugih udeležencev v prometu, kljub temu naivno pričakujem, da se bodo obnašali v skladu s predpisi in da bodo vzor drugim voznikom. Predvsem bi pričakoval, da jim bo nekdo razložil za kaj pravzaprav gre. Mogoče je pa tudi njim potrebno stvar narisati.

Srečno vožnjo želim.

  • Share/Bookmark

VOŽNJA V PRTLJAŽNIKU MOJEGA AVTOMOBILA

Včeraj je mlada ženska umrla, druga je bila hudo poškodovana, ker voznik kamiona ni razumel osnovnih fizikalnih zakonitosti. Sedenje v velikem kamionu res da občutek nepremagljivosti in malo snega ne more ovirati velikega hrusta z močnimi motorji. Vendar ima ta hrust ogromno maso in  ga je zelo težko ustaviti, še posebej na zasneženi in poledeneli cesti, še posebej, če je varnostna razdalja nekaj na kar se požvižgamo.

Počasnežu pred nami se je treba približati tik za zadnji odbijač in mu pomagati, da pospeši, če ne zaradi drugega, da se bo ustrašil ali ga bo pa sram ker je tako počasen…To je verjetno rojilo v glavi voznika ali voznice avtomobila LJ- YO-117, ki je zjutraj vozil/a za mojim avtomobilom. Ker je bila cesta mokra in spolzka sem vozil po desnem voznem pasu za tovornjakom in vzdrževal varnostno razdaljo nekih 50 m. Voznik ali voznica za menoj je verjetno ocenil/a, da vozim prepočasi, ker se nisem želel približati tovornjaku, čeprav sem vozil z enako hitrostjo kot tovornjak. Da bi me prepričal, da oviram promet in da sem mu moram umakniti, se mi je približal toliko, da nisem več videl njegovih žarometov v vzvratnem ogledalu. To pomeni, da je vozil/a 1 – 1,5 m za mojim vozilom s hitrostjo okli 60 km /h. Pred časom, natančneje pred enim letom in pol, sem preživel prometno nesrečo, v kateri je od zadaj v moje vozilo trčil kombi. Sam sem namreč uspel ustaviti, ker je pred menoj stala kolona. Vozniku kombija pa to ni uspelo. Odrinil me je 30 m v zaščitno ograjo. Če odmislim »whip lash« zaradi katerega me še danes ob spremembah vremena boli vrat, sem imel kar srečo. Zato sem nadebudneža/ko, ki je danes zjutraj vozil/a tik ob mojem prtljažniku, želel opozoriti, da je preblizu in sem prižgal zadnjo meglenko. To ga/jo je očitno zelo razburilo, ker je prižgal/a dolge luči in me potem po levem pasu demonstrativno prehitel/a. Prav daleč seveda ni prišel/la, ker se je tudi na levem pasu kolona premikala počasi.

Včasih bi najraje ustavil, odprl prtljažnik  in voznika za seboj vprašal, če se želi  peljati v mojem prtljažniku. Razmišljam, da bi si nabavil nekakšen »displej«, s katerim bi lahko opozoril  voznika za menoj, da je preblizu.  Edini razlog za to, da se nekomu prilepiš, da ne rečem za kaj, je, če z neko staro kripo želiš prehitevati in se bojiš, da ne boš mogel dovolj hitro prehiteti vozilo pred seboj, ker seveda z svojo kripo ne moreš dovolj pospešiti. Vendar tudi ta razlog ne zdrži kritike. S kripo namreč sploh ne bi smeli prehitevati !! Na avtocesti prehitevanje lahko začneš z varne razdalje in nobenega razloga ni, da bi se vozilu pred seboj približal več kot to dovoljuje varnostna razdalja. Ljudje si mogoče mislijo: »saj imam zimske gume in dobre zavor, jaz lahko z lahkoto ustavim svoje vozilo«. To je mogoče res, vendar če smo prisiljeni naglo zavreti se nam lahko zgodi (tako kot se je meni), da voznik za nami ne uspe ustaviti svojega vozila. In tudi, če jo odnesemo brez poškodb imamo kup sitnosti, smo brez avta, ob denar in tako dalje. Če vzdržujemo varnostno razdaljo in zaviramo počasi, bodo tudi vozniki za nami imeli dovolj časa, da zavrejo in se ustavijo.  Nikoli ne bom razumel zakaj vozniki (in voznice) mislijo, da vzdrževanje varnostne razdalje pomeni počasno vožnjo.  Včasih se mi zdi, da je varnostna razdalja za večino, kot rdeča rutka za bike, takoj prehitevajo in se poskušajo nalepiti naslednjem vozilu. Zakaj si ljudje tako želijo voziti se v prtljažniku mojega avtomobila?!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark