Arhivirana sporočila kategorije 'Slovenija'

Okostnjaki

Nedavno (v torek med dežurstvom) sem odkril okostnjake s Portala PLUS (http://www.portalplus.si/). Gre za nadvse zanimivo branje ob katerem so se, si mislim, mnogi privoščljivo muzali. Vendar, če pogledamo širšo sliko je sporočilo teh dveh prispevkov zelo jasno: slovenska medicina je zanič, zdravniki v Sloveniji ničesar ne vedo, UKC je… Ob tem, ko se politiki veselijo boljše pogajalske pozicije, (saj zadaj ko je razkrito da nič ne znajo ne bodo mogli zahtevati večjih plač) nihče ne pomisli, da slovenski bolniki drugih zdravnikov in boljše terciarne ustanove nimajo. Rušenje zaupanja med bolniki in zdravstvom je predvsem v škodo bolnikom. Zelo malo je namreč takšnih, ki si bodo lahko privoščili zdravljenje na klinikah, kjer kvalitetne študije objavljajo po tekočem traku. Ta, velika večina, se bo sedaj k zdravniku podala še z večjim strahom.

Trditvam o številu objav in o vplivnosti revij in prispevkov ne bom oporekal, čeprav bi se tudi o teh trditvah lahko razpravljalo. Nikakor se pa ne morem strinjati z insinuacijo avtorjev ” Okostnjakov”, da je raziskovalno delo odsev strokovnosti in kliničnega znanja in da je kvaliteta kliničnega dela odvisna od števila objav v različnih strokovnih revijah. Večina zdravnikov ni raziskovalcev, kar pa ne pomeni, da ne znajo brati in da ugotovitve raziskav, ki so jih opravili drugi, ne znajo uporabiti pri svojem delu. Zato je trditi, da zaradi tega ker je raziskovalno delo pri nas manj spodbujano, bolnik ni na prvem mestu, blago rečeno neodgovorno in ne zdrži kritike. Da nekdo postane dober klinični zdravnik mora poleg rednega izobraževanja in spremljanja literature nabrati tudi izkušnje. Kirurg lahko naredi veliko raziskav  in objavi veliko prispevkov, vendar pa če ne operira, ne more biti dober kirurg. To velja za vsa področja medicine. Medicina je praktična znanost in brez praktičnih izkušenj ni dobrih zdravnikov. Zato je zgodba z mladimi raziskovalci, ki se jo nekateri še spominjajo zgrešen poskus. Dobre raziskovalne ideje lahko dobiš šele ko spoznaš stroko.

Objavljanje člankov v mednarodnih revijah z visokim “impakt” faktorjem je cela industrija, ki temelji na tradiciji. Za objavo v priznani reviji moraš izpolniti vsaj enega od dveh pogojev: raziskava mora biti izjemno dobra, originalna in metodološko neoporečna ali pa mora med biti med avtorji vsaj eno znano ime. Posamezniki, ki so imeli srečo in so se v nekem obdobju svojega šolanja usposabljali v tujini in se tam pridružili poznanemu raziskovalnemu timu, so svoje raziskave lažje zrinili v pomembne revije. S tem ne želim povedati, da so te raziskave bile slabe, ravno nasprotno. Brez pomembnega imena med avtorji, pa mora raziskava izstopati in prekašati običajno raven. Za izdelavo takšnih raziskav je potrebno sistematično zagotavljati potrebne pogoje in infrastrukturo. Spominjam se, da sem pred leti, v Angliji srečal posameznike, ki so bili zaposleni v bolnišnici z namenom zbiranja podatkov (audit ali research clerks). Danes so na voljo računalniki in bolnišnični informacijski sistemi. Pri nas imamo celo štiri, žal nepovezana in slabo delujoča. Če želim izvedeti, kakšno je preživetje po oživljanju moram za vsakega bolnika, ročno preverjati ali je še živ. To moram početi v rednih časovnih intervalih do odhoda iz bolnišnice. Potem se ponavadi sled izgubi. Če z raziskavo želimo preveriti vpliv nekega dejavnika na klinično dogajanje ali izhod zdravljenja je ponavadi potrebno vključiti veliko bolnikov. Na primer v študijo CRASH 2 s katero so pokazali, da imajo poškodovanci, ki dobijo traneksamično kislino boljše preživetje, so vključili 20000 poškodovancev. Smrtnost se je zmanjšala za 1,5%, upadla je z 16% na 14,5%. Če želim pregledati v našem informacijskem sistemu 10 bolnikov porabim 6 do 8 ur, kar pomeni, da bi 20000 bolnikov obdeloval  6 let vsak dan, v tem primeru ne bi mogel ničesar drugega delati. To so samo nekatere od objektivnih ovir. Odpravljanje teh ovir zahteva sistemski napor in….. denar. Ob tej magični besedi se pa vse ustavi.

Če bodo politika, zavod za zdravstveno zavarovanje in vodstva posameznih ustanov v neki daljni bodočnosti ugotovili, da je izobraževanje in raziskovalno delo pomembno za razvoj zdravstva se bodo, zelo počasi, stvari začele spreminjati. V tem trenutku denarja primanjkuje tudi za najnujnejše.  V tem trenutku so in eno in drugo področje prepuščeni iznajdljivosti posameznikov, kar pa kot vidite rezultira v “okostnjakih”

Mogoče imajo novinarji in uredništvo Portala PLUS pravico povedati, tudi tiste stvari s katerimi se ne strinjamo, vendar so pa dolžni poročati objektivno in pri tem upoštevati javni interes in javno dobro ljudi, katerim naj bi služili, sicer postanejo sami sebi namen ali se jim zgodi ravno tisto kar očitajo “main stream” medijskim glasilom. Žalostno je, da svoje politične orientacije nikakor ne morejo ali ne želijo prikriti. Strupena zlonamernost tega prispevka, ki ni usmerjena samo v posameznike, ki jih grobo žalijo in se jim posmehujejo, temveč v slovensko zdravništvo v celoti, blati ugled zdravnikov in največje slovenske zdravstvene ustanove, ki sicer ima veliko težav, pa vendarle se tam uspešno zdravi in pozdravi tisoče Slovencev. In vsi malce težji primeri slej ali prej končajo v UKC (tudi iz sosednjih držav). Glede na žaljivo aroganco s katero je prispevek napisan bi si človek mislil, da je vsaj polovica uredništva, ki se je podpisalo pod objavo, dobila Pulitzerjevo nagrado in redno piše za Time.

  • Share/Bookmark

Zdravniki homeopati brez skrbi?

Nedavno so se na Zdravniški zbornici odločili, da zdravnikom, ki se ukvarjajo z homeopatijo ne bodo jemali licence. To sicer naj ne bi pomenilo, da Zdravniška zbornica priznava enakopravnost homeopatski pseudoznanosti, vendar pa pristajanje na sporno etično ravnanje kolegov, pušča vsaj meni, zelo slab okus v ustih. Ne morem verjeti, da lahko zdravnik, ki je diplomiral na medicinski fakulteti zavrže vse kar je sodobna znanost dognala in to zamenja za slepo vero v nekakšne srednjeveške neumnosti. Ogrožati bolnika z zdravljenjem, za katerega vemo, da ne more delovati, je za mene neetično. Za neetična dejanja zbornica ne bi smela zatiskati oči.

Homeopatija je nastala pred 200 leti, še preden uradna medicina prav dobro vedela kaj počne. Pred 200 leti, ko so zdravniki zdravili s puščanjem krvi in drugimi šarlatanskimi ukrepi je bilo enostavno prodati tezo, da “enako zdravi enako” in da razredčen strup lahko pozdravi simptome, ki jih povzroča sam.  Zgodba se je začela kmalu po “velikem” Paracelsiusu, ki je zdravil z anorganskimi zdravili. Zdravila so bila zelo učinkovita, saj so bolezni hitro izginevala, bolniki pa ravno tako – na pokopališča. Skratka zdravljenje je uspelo, bolnik je pa umrl. Če strup nekoliko razredčite, bolnik lahko dovolj dolgo preživi, da plača račun. V tistem času (pred 200 leti) je umrlo več bolnikov, ki so imeli denar in so si zdravnika privoščili, kot tistih, ki denarja niso imeli in so se lahko pozdravili sami, po naravni poti, zaradi nastanka imunosti ali z naravnim potekom bolezni.

Hahnemann začetnik homeopatije je ob prevajanju traktata William Cullena  zaužil kininovec in se ob tem zastrupil. Simptome zastrupitve je pripisal malariji in prišel do sklepa, da če kininovec povzroči malarijo potem jo lahko tudi pozdravi. Naslednji korak je bilo preizkušanje (provings). Potrebno je bilo namreč preizkusiti učinke različnih snovi na zdravih ljudeh.  Opažanja so bila  publicirana na začetku 19 stoletja in še vedno predstavljajo pomemben “diagnostičen pripomoček”.

Kar je zelo pomembno je redčenje. Ekstremno redčenje v posameznih homeopatskih pripravkih je seveda fizikalno nemogoče. Razredčenje, ki ga je priporočal ustanovitelj je 30 C kar pomeni redčenje na 1060 Popularno homeopatsko zdravilo za gripo je 200C razredčenje račjih jeter. V vidnem vesolju se nahaja  1080 molekul torej. Verjetnost, da je zdravilu vsaj ena molekula aktivne substance je minimalna. Torej prodajajo nam vodo in alkohol. Homeopatska zdravila – beri navadna voda- ne more napraviti prav nobene škode.  Razen v primeru ko bolnik potrebuje resno zdravljenje.

Meta analiza objavljena v reviji Lancet leta 2005 je pokazala, da je učinkovitost homeopatskih zdravil enaka placebu. Homeopat si za bolnika vzame čas in to bolniku zagotovo pomaga, bolnik se počuti bolje. Problem nastane pri resnih boleznih, kjer pa pogovor ni dovolj in kjer se brez zdravljenja bolezen konča s smrtjo.

YouTube slika preogleda

Ker iz nekega razloga video ne dela si ga oglejte na tem linku: https://www.youtube.com/watch?v=HMGIbOGu8q0

Odločitev zbornice se mi zato ne zdi smiselna in jo ne podpiram.

  • Share/Bookmark

Ebola – ali nas mora biti strah?

Ebola povzroča hemoragino vročico, vročinsko bolezen pogosto povezano z motnjami v strjevanju krvi in odpovedjo imunskega sistema. Smrtnost se giblje od 50 – 90 %. Dosedanji izbruhi v zakotju Afrike so hitro izzveneli, malo zaradi velike smrtnosti, malo pa zaradi odročnosti krajev v katerih so epidemije nastale. Tokrat je epidemija ušla nadzoru in z večanjem števila obolelih se povečuje verjetnost, da se bolezen pojavi v Evropi ali celo pri nas.

Bolezen se prenaša ob tesnem stiku z bolnikom in njegovimi izloči, krvjo, blatom, urinom, semenom, solzami … Lahko upamo, da je za razliko od Afrike, zdravstvena služba pri nas bolj učinkovita. Bolniki naj bi postali kužni šele ob pojavu simptomov. Simptomi se po okužbi z virusom Ebole pojavijo od 2 do 21 dni, tipično 8  - 9 dni po okužbi. Žal nisem popolnoma prepričan, da vemo ali je bolnik v inkubacijskem obdobju kužen ali ne. Upajmo, da ni. Bolezen tudi po pojavu simptomov težko prepoznamo in bolnik lahko v tem zgodnjem obdobju (krvavitve se pojavijo pozno) okuži okolico. Neposredno ogroženi so tisti, ki bolnika negujejo. Med temi so tudi ali predvsem zdravstveni delavci. Zdravniki in zdravstveni delavci prvega kontakta so najbolj ogroženi, vsaj na začetku epidemije, ko okužene bolnike ne pričakujejo.

V mikrobioloških laboratorijih Ebolo razvrščajo v 4 varnostno kategorijo (BiosafetyLevel 4), ki je rezervirana za smrtonosne bolezni za katere ni zdravila ali cepiva. In čeprav je do večine okužb v laboratoriju prišlo zaradi vboda z okuženo iglo, morajo v laboratorijih nositi zaščitne obleke s pozitivnim tlakom, delajo v popolnoma izoliranih prostorih z negativnim tlakom, v katere vstopajo skozi posebna vrata (airlock). Zakaj ? Če se pa Ebola prenaša samo s tesnim stikom z bolnikom in njegovimi izločki. Mogoče zaradi tega ker zračni prenos Ebole ni popolnoma izključen. Zagotovo vemo, da se Ebola lahko prenaša z aerosolom, kar je še posebej nevarno pri izvajanju posegov na dihalih. Meni se je že zgodilo, da me je poškodovanec ob intubaciji poškropil s krvjo. Ob takšnih postopkih največkrat uporabljamo zaščitna sredstva, ščitnike za oči (včasih tudi očala), maske in podobno. Za Ebolo so potrebni nekoliko bolj rigorozni ukrepi in bolj varna zaščitna oblačila in predvsem maske. Upam, da smo kaj takšnega dobili tudi v CUB UKC. Urgentni oddelki smo pač vstopna vrata bolnišnice. Večina agencij, pri nas in v svetu, trdi, da je dovolj, če zaščitna obleka (kjer obstaja nevarnost aerosola) nepropustna za tekočine in prekriva celo telo vključno z čevlji. Potrebne so dvojne rokavice in zaščita očala ter goste nepropustne maske. In zakaj ne skafandre ? Verjetno zato ker je tveganje, da se z Ebolo srečamo majhno in je glede na ceno bolj izpopolnjene zaščitne opreme, sprejemljivo. Pa kaj, če se okuži 1 – 2 % zdravnikov ali sester, to si še lahko privoščimo. Nikakor si pa ne moremo privoščiti (v tem varčevalnem obdobju) nabavo drage zaščitne opreme, ki jo verjetno ne bi nikoli uporabili.  Zmanjkalo bi nam denarja za številne projekte, pri katerih vsi udeleženi lahko zaslužijo.

Očitno ne bomo nikoli podobni Dastin Hoffmanu, pa se lahko še tako trudimo. Ali nas torej mora biti strah?

  • Share/Bookmark

Komentarji

Danes zjutraj sem prebiral komentarje na sobotno omizje o zdravstvu na POP TV in sem presenečeno ugotovil, da se je med številnimi na pol pismenimi primitivci, ki pljuvajo po zdravnikih našel posameznik, ki si je zdravnike drznil tudi zagovarjati in to tako uspešno, da so ostali izgubili interes. Še sam bi težko kaj dodal.

Debata se je razvnela tudi pri komentarju dr. Bitenca o tem kako je bil plačan, ko je delal v naši ustanovi in koliko je za to delal. Ker se ga še dobro spominjam iz tistih časov, bi rekel, da ni bil nikoli brez dela, vendar je pa delo v ustanovi kot je UKC nujno drugače organizirano kot je v privatni ustanovi. In njegove odgovornosti so zagotovo večje, saj mora skrbeti za številne stvari, ki jih v UKC ne delamo zdravniki.

Plačilo po delu je zagotovo dobra ideja, vendar bi zahtevala individualne pogodbe. Ob tem se seveda zastavi vrsta vprašanj. Ugibam, da imajo individualne pogodbe v UKC samo vodstveni delavci (večina jih ni zdravnikov). Ostali dobimo po kolektivni pogodbi in zakonu. Prvo vprašanje, ki se mi zastavi je, kdo bo odločal o tem koga bo s individualno pogodbo najel UKC. Če bo to podobno sedanji situaciji, ko različni poslovni direktorji svojo funkcijo dojemajo napačno, in bo sklepanje teh individualnih pogodb prepuščeno presoji laikov, je težko pričakovati, da bomo imeli prave strokovnjake na pravem mestu. Poslovni direktor, ki naj bi urejal finance ne more ocenjevati ali je na pr. nek otroški srčni kirurg primeren ali ne, saj o otroški srčni kirurgije ne ve ničesar. Otroška srčna kirurgija je pravzaprav enostavna, saj je večina kirurgov dovolj samokritičnih in se nihče ne bo lotil operacije, ki ji ni kos. Na mnogih drugih področjih so pa meje zelo zabrisane in pogosto se zdi, da tudi neposredno vpletenim ni popolnoma jasno kje  te meje so, kaj nekdo lahko opravlja in česa ne.

Formalno medicinsko izobraževanje, ki se konča po medicinski fakulteti diplomantom sicer da ogromno teoretičnega znanja, vendar pa prav nobenih kliničnih izkušenj. Specializacija, ki vedno sledi medicinski fakulteti (saj brez specializacije sedaj ne sme nihče delati, kar je svojevrstna nezaupnica medicinskim fakultetam) je podobna vajeništvu, malo gledaš, potem malo poskusiš in nato lahko že učiš. Kljub temu, da mora vse preizkusiti je mlad specialist šele na začetku in si šele pričenja nabirati izkušnje. Tako kot v vsakem poklicu je tudi tu pomembna kilometrina. Bolj je specializirano neko področje več izkušenj je potrebno. Če imamo v Sloveniji samo dva ali tri zdravnika, ki sta sposobna nek poseg izpeljati potem bi njihova individualna pogodba morala to odražati. Ker gre za zdravnike to seveda ni sprejemljivo. Nihče se ne razburja, ko je nek nogometni klub pripravljen plačati stotine tisoče evrov za nakup dobrega nogometaša. Nogomet je vendar najpomembnejša nepomembna stvar na svetu in brcanje žoge je znanost in umetnost. To, da nekdo na miniaturnem srcu zna napraviti Fontanovo, Glennova ali celo Norwoodovo operacijo pa ni nič posebnega in je primerno plačilo tako ali tako predvideno s kolektivno pogodbo. Kdo je torej tisti, ki zazna potrebo po takšnih strokovnjakih, v neki ustanovi. To zagotovo ne morejo biti laiki. Saj se jim še sanja ne kaj pravzaprav morajo kupiti z neko individualno pogodbo. Vendar sem skoraj prepričan, da prav laiki odločajo v tistih redkih primerih, ko se takšne pogodbe podpišejo. Da bi to postal model, torej, da bi z individualnimi pogodbami nagradili strokovnost in delo je po mojem mnenju nemogoče, dokler o tem odločajo ljudje, ki menijo, da so zdravstvene ustanove tovarne ali podjetja, ki morajo izkazovati dobiček, da se lahko lastnikom izplačajo dividende. Če bi se uspešnost v zdravstvu merila s številom preživelih in s številom tistih, ki jih uspešno vrnemo v delovni proces, bi mogoče strokovnost postala pomembna in bi dobre strokovnjake bili pripravljeni tudi plačati. V tem momentu, dobri strokovnjaki povzročajo samo stroške, saj operirajo, povečujejo število pacientov v intenzivni terapiji (najdražje zdravljenje) pa v bistvu zato ne dobimo prav nič več denarja.

No, in smo pri Fakinovih letnih planih. Dejstvo, da se vsako leto proti koncu leta začne omejevati število sprejemov in operaciji je za mene izjemno nečedno početje. To, da g.Fakin lahko omeji število storitev, ki jih mora plačati, je izjemno učinkovit način dela za zavarovalnico. Predstavljajte si, da bi zavarovalnica Triglav na koncu leta omejila število škodnih primerov, pri katerih bo povrnila škodo. Kdo bi se v takšni zavarovalnici želel zavarovati?  Obvezno zdravstveno zavarovanje plačamo brez vprašanja. V bolnišnicah, bolnikov in poškodovancev ne moremo odklanjati, samo zato ker se je g.Fakin za-planiral. Preseganje plana povzroči rdeče številke. Zavedam se seveda, da stvari niso tako enostavne. Vendar bi za začetek morali zahtevati, da se vsaka storitev plača ne glede na plan. Mogoče bi potem lažje dobili zdravnike, v kakšne odročne kraje in ne bi bilo potrebno krajanom zbirati dodatnega prispevka, zato, da bi zdravnika obdržali.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Sram naj vas bo

Ravnokar sem razočaran ugotovil, da so med zdravniki tudi takšni, ki se pustijo prodati. Ne morem presojati ali so to kar se jim očita storili ali ne. Za  to so pristojni drugi. Žal že s tem, da so vpleteni v takšno preiskavo, so Slovenskem zdravništvu prizadejali ogromno moralno škodo. Kolegi, (besedo, kar težko zapišem) sram naj vas bo…

  • Share/Bookmark

Zdravniki in farmacija

Ob vsej poplavi skorumpiranih politikov in bankirjev je bilo očitno potrebno dodati še zdravnike. Zdravniki, ki jih farmacevtska podjetja velikodušno razvajajo in odpeljejo na smučanje ali križarjenje, potem  poslušno predpisujejo  zdravila te firme in ji prislužijo milijonske ali celo milijardne zaslužke. Zelo poenostavljena in precej naivna podoba, ki jo novinar podpre z velikimi številkami, in predstavi obubožani javnosti, ki v zdravnikih tako ali tako vidi preplačane nesposobneže, ki razmišljajo samo o denarju. Razumem situacijo, če  novinar s tem pridobi na ugledu pri svojih kolegih in predpostavljenih in je za to nagrajen. Veliko huje je, če prispevek pripravi v dobri veri, da je dobro opravil svoje delo, čeprav se ni potrudil, da bi raziskal vsaj najbolj preprosta dejstva.  Zdi se mi, da je v Sloveniji, ravno to vzrok tako nizke kvalitete novinarstva. Novinarji so zelo hitro zadovoljni z svojimi informacijami in se jim le redko zdi potrebno teme podrobneje raziskati.

Pričnimo pri milijardnih zaslužkih. Poraba zdravil in s tem zaslužki farmacevtskih podjetji so odvisni od predpisovanja zdravil. Ne morem trditi, da je predpisovanje zdravil vedno racionalno in v skladu s strokovnimi dognanji. Močno pa dvomim, da je takšno predpisovanje zdravil posledica uspešnih oglaševalskih projektov farmacevtskih podjetji. Zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni prodati za neko potovanje, smučanje ali najpogosteje kemični svinčnik in koledarček, ki ga predstavnik firme tu pa tam prinese, je v Sloveniji zelo malo. Večina bolnikov zdravila dobi zato ker jih potrebuje. V primerih, ko predpisovanje ni v skladu z usmeritvami stroke, pa je vzrok bolj v slabi informiranosti zdravnikov, kot v uspešnem oglaševanja.

Medicina je znanost, kjer je stalno izobraževanje conditio sine qua non. Zdravniki znanje pridobivajo na več različnih načinov. Tisti, ki se z nekim področjem medicine ukvarjajo bolj podrobno, pridobivajo znanje predvsem s spremljanjem raziskovalne dejavnosti. Danes je to zaradi elektronskih medijev veliko lažje kot v preteklosti. Podatke o načinih zdravljenja pridobivamo predvsem s spremljanjem rezultatov različnih raziskav in na temelju teh raziskav se potem odločamo, katero zdravljenje je najbolj primerno. Oglaševanje farmacevtskih podjetji v tem procesu ne igra nobene vloge.  Omenjeni zdravniki so torej ustvarjalci stališč stroke (“opinion maker“). Za to, da informacije pridejo do vseh kolegov, ki jih potrebujejo, je pa potrebno skrbeti predvsem za izobraževanje, ki pa je tako na ministrstvu kot pri menedžmentu posameznih ustanov na zadnjem mestu. Mogoče lahko kakšen predstavnik farmacevtskega podjetja tudi prepriča kakšnega zdravnika, da je njegovo zdravilo boljše, v večini primerov se zdravniki ravnajo po prej omenjenih strokovnih usmeritvah. Dejavnost predstavnikov lahko prispeva edino k temu, da  ime njihovega preparata mogoče ostane bolj v spominu, kot ime konkurenčnega preparata. Oglaševanje ne bi smeli enačiti s korupcijo.

Farmacevtska podjetja zapravijo veliko denarja za promocijo svojih izdelkov. Ta promocija je lahko uspešna tam kjer je potreba zdravnikov po informacijah omejena. Torej tam, kjer se zdravnik zadovolji s tistimi informacijami, ki jih farmacevtsko podjetje ponudi. Težko ocenim, koliko zdravnikov se pri predpisovanju zdravil omejuje na informacije, ki jih ponuja farmacevtsko podjetje in koliko zdravnikov sledi neodvisnim informacijam. Z boljšim izobraževanjem in informiranjem zdravnikov, bi problem, če obstaja, zagotovo odpravili. Koliko bi s tem privarčevali je nemogoče ugotoviti brez resnih raziskav. Delež, ki odpade na neracionalno predpisovanje zagotovo ni tako velik, da bi lahko prinesel resne prihranke. Poleg tega je potrebno vedeti tudi to, da niso vse informacije, ki jih dobimo od farmacevtskih in drugih podjetji, gola reklama. Večina informacij je vsebovana v poročilih resnih in neodvisnih raziskavah. Če zdravniku po elektronski pošti pošljejo članke, v katerih so objavljeni rezultati teh raziskav, je to lahko samo koristno, saj nam prihrani čas, ki ga porabimo pri iskanju in izobraževanju. Skoraj prepričan sem, da večina zdravnikov ne bo zdravil predpisovala in uporabljala iz hvaležnosti farmacevtskemu podjetju, temveč ker so raziskave pokazale, da zdravila  delujejo.

Farmacevtska in druga podjetja res sponzorirajo in pomagajo organizirati različne oblike izobraževanj za zdravnike in za drugo osebje. Pogosto matična podjetja za Evropo ali posamezno Evropsko regijo organizirajo posvete (običajno o proizvodih, ki jih tržijo) na katere vedno povabijo znane in neodvisne strokovnjake. Tudi, če bi bili strokovnjaki plačani, da reklamirajo nek proizvod, morajo potencialne prednosti svojim kolego predstaviti z verodostojnimi raziskavami. Nekatera od teh izobraževanj organiziramo zdravniki sami, farmacevtska in druga podjetja nam pomagajo s finančnimi sredstvi. Za to pomoč dobijo možnost predstaviti svoje izdelke. To niti slučajno ne pomeni, da se kdorkoli od nas zaveže, da bo pa v bodoče uporabljal zdravila oz izdelke podjetja, ki je prispevalo pomoč.

Pomena izobraževanja za razvoj medicinske stroke v Sloveniji ne razumejo, ne na nivoju države, na ministrstvu za zdravstvo, ne v posameznih javnih zavodih. Za vse njih, je dokončana MF in specializacija, več kot dovolj. V resnici je to samo začetek. In ker imajo država in javne ustanove do tega mačehovski odnos, je pomoč farmacevtskih in drugih podjetji še kako pomembna za razvoj Slovenske medicine.

Verjetno je zelo moderno namigovati na koruptivnost zdravnikov in kazati milijardne zaslužke farmacevtskih družb.  Kljub modi takšni konstrukti ne zdržijo resne kritike. Med nosilci korupcije v zdravstvu je zelo malo zdravnikov. O denarju zdravniki ne odločamo. Zdravniki lahko priporočamo, dajemo strokovna mnenja in predloge, odločijo pa učenci g. Tajnikarja, ki je mimogrede na zadnjem predavanju vodilnim, kot glavni ukrep predlagal znižanje plač zdravnikom in drugem osebju. Če je to v načrtu, potem je potrebno javno mnenje obrniti proti zdravnikom. Ob silnih bankirjih in skorumpiranih ministrih, bi javnost na zdravnike lahko pozabila.

Vesele praznike želim!

  • Share/Bookmark

Na zdravljenje v tujino?!

Nekaj več kot eno leto nazaj (oktobra 2012) sem pisal o tem “problemu!” (http://dv58.blog.siol.net/2012/10/ – Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?) Tokrat me je k pisanju spodbudila včerajšnja oddaja 24ur. Novinarka, minister, Fakin in prof. Keber so vsak po svoje modrovali. Novinarka (ne vem kako ji  je ime in verjetno tudi ni pomembno) je očitno imela idejo, da je problem potrebno predstaviti kot grozeči propad Slovenskega zdravstva ker nam bod menda ušle vse stranke, k sosedom in bomo obubožali in bankrotirali.  To je zelo naiven in senzacionalističen pogled. Koliko Slovenskih bočnikov bo odšlo v tujino na zdravljenje je nemogoče oceniti, vendar glede na naglo padanje standarda se mi zdi, da ta številka ne bo zelo velika.  Po drugi strani pa nisem prepričan, da v so v tujini kapacitete planirali tako, da jih bodo prodajali tujcem. Ponekod mogoče, v večini držav pa mislim, da imajo ravno dovolj za sebe. Pred leti (1999) sem bil v neki bolnišnici na Škotskem, (tja smo si šli pogledati informacijski sitem, bolnišnica je  že takrat bila “paperless”), ki je bila zgrajena za Arabske bolnike z arabskim denarjem, vendar se arabski bolniki niso prikazali v zadostnem številu in je bolnišnica v času našega obiska samevala. Možno je sicer, da je bodo sedaj ponudili slovenskim bolnikom, vendar v to močno dvomim. UKC Ljubljana ima letno 100 000 bolnišničnih obravnav. Če se polovica teh bolnikov odloči in odide v tujino je to številka, ki jo nobeno zdravstvo ne absorbira brez  posebnih priprav. In da ob temu odlivu strank slovensko zdravstvo ne bi obubožalo je gospa novinarka prišla na salomonsko idejo – zdravnikom znižajte plače.

Minister, ob tem depresivno ponuja neko zakonodajo in reforme, ki jih stroka ne podpira, na koncu pa vendarle prizna, da je edini izhod zviševanje prispevne stopnje. Sodobna medicina je draga in to ne zaradi tega  ker imajo zdravniki vse večje plače. Načini zdravljenja se hitro spreminjajo, na tržišče prihajajo nova učinkovitejša zdravila nove diagnostične metode. Pred desetimi leti recimo možganska kap je bila dokončna stvar, posledice katere smo lahko samo opazovali. Danes pravočasno ukrepanje z žičkanjem anevrizme ali topljenjem strdka in uporabo žilnih opornic tudi tem bolnikom omogoča celo ozdravitev brez nevroloških posledic. To seveda ima svojo ceno. Mogoče se bi morali vprašati ali so rezerve še kje drugje v vreči, ki ji pravimo javni denar. Mogoče bi lahko prenehali podpirati nesposobne bančnike.

Gospod Fakin, ki nosi velik del odgovornosti za stanje v slovenskem zdravstvu, bi poleg tega, da bi zdravnikom znižal plače, zdravstvo spremenil v neprofitno storitveno dejavnost, ki bi morala ustvariti 2% profit. Zanimivo razmišljanje: neprofitna dejavnost, ki ustvarja profit. To mora biti neka nova ekonomska znanost, ki jo mi navadni smrtniki ne razumemo.  ZZZS ima monopolni položaj. Vsi moramo biti zavarovani tam. Če bi se ZZZS morala boriti za svoje zavarovance in bi število zavarovancev bilo odvisno od tega kaj zavarovanje ponuja, potem bi g. Fakin lahko govoril o trgu in ustvarjanju profita. Dokler pa o cenah storitev odloča ZZZS in morajo bolnišnice cene sprejeti, težko govorimo o profitu in tržnim zakonitostim.

Prof. Keber edini razmišlja trezno, kar me ne čudi, saj je izjemen zdravnik in zdravstvo dobro pozna. Škoda, da je zapustil klinično medicino. Čakalne vrste so verjetno prisotne tudi drugod, mogoče ne tako dolge kot pri nas pa vendar so, še posebej če nimate privatnega zavarovanja. Stvari se kot vedno vrtijo okoli denarja. Tudi pri nam bi se čakalne dobe znižale, če bi g. Fakin bil pripravljen plačati operacije izven rednega delovnega časa. Zdravstveno osebje bi ob tem dodatno zaslužilo (tudi zdravniki). Ne vem zakaj nekateri pričakujejo, da bodo zdravniki in medicinske sestre dodatne storitve v njihovem prostem času opravljali zastonj. Ker zdravniki ne smejo dodatno zaslužiti to ne pride v poštev. Vendar pa to ni edini problem. Prisotna so še druga ozka grla o katerih se pa nikoli ne pogovarjamo. Število diagnostičnih naprav (CT-jev na primer), kapacitete v enotah intenzivne terapije in nege. Reševanje teh problemov je pa mnogo dražje kot plačilo popoldanskega dela. Torej ne gre samo zato, da zdravniki nočejo zastonj delati v svojem prostem času, temveč tudi zato, da druge kapacitete niso prilagojene potrebam. V preteklosti smo kupovali Patrije, investirali v banke, podpirali gradbene tajkune, ki jim premoženje kljub zapornim kaznim ostaja in seveda nismo investirali v zdravstvo. Kaj naj Vam rečem? Butale.

  • Share/Bookmark

Očistimo jetra ?!!!

V to neverjetno zgodbo sem zadel čisto slučajno, saj sem iskal nasvete za čiščenje tipkovnice na laptopu. Iz gole radovednosti sem kliknil tudi na ta iskalni pojem in Google mi je ponudil okoli 127.000 zadetkov. Prvi med njimi če odmislim reklame je bil prispevek na Vizita.si po naslovom “Naravno čiščenje jeter”. Kot je to v navadi prispevek ni podpisan in to verjetno daje pogum avtorju, da brezskrbno ponuja drugorazredne in nepreverjene informacije lahkovernemu občinstvu.

Pod naslovom “Holesterol glavni sovražnik jeter” najdemo izjemno poenostavljeno in netočno razlago patofiziologije nastanka žolčnih kamnov. Proces je veliko bolj kompleksen in je odvisen vsaj od pet glavnih dejavnikov: genetske predispozicije, dejavnikov povezanih s črevesjem, hipersekrecije holesterola, zmanjšane gibljivosti žolčnika in ne nazadnje dejavnikov, ki vplivajo na kristalizacijo holesterola. Tako kompleksno dogajanje ne more razumeti vsak in da bi lažje promovirali svoje proizvode ali metode zdravljenja (alternativne ?!!) so morali to kompleksno razlago nadomestiti s preprosto razlago, ki je pa seveda daleč od resnice.

Človek bi se smejal, če stvar ne bi bila žalostna. Ne bom se spuščal v podroben opis postopka, ki je v principu pokora za požrešne. Samo še klizma manjka. Ta je verjetno rezervirana za tiste s posebni okusom. Komentirati pa moram naslednji zapis:

“Velikokrat pridejo pri prvem čiščenju nečistoče le iz črevesa, iz jeter pa samo gošča in le malo kamnov, zato je dobro postopek čez dva tedna ponoviti. Ko čiščenje opravimo prvič, pridejo ven grudice, ki so bile na koncu kanalov, tiste globlje pa se pomaknejo proti žolčniku. S ponavljanjem čiščenja jih počasi spravljamo ven. Sicer pa lahko zelene grudice zasledimo v blatu še dan ali dva po čiščenju in plavajo na gladini vode v straniščni školjki, saj so pretežno iz holesterola. Grudice in kamni so porozni, zato so leglo bakterij in virusov. Če se želite znebiti čirov na črevesju in podobnih infekcij, je to praktično nemogoče, če ne očistite jeter in žolčnika.”

Popolnoma je jasno vsakomur, ki ve vsaj nekaj o anatomiji in fiziologiji, da  zgoraj napisano ne zdrži kritike. Zanimivo pa je, da je pred nekako osmimi leti v strokovni reviji “Lancet” objavljena zgodba, ki jo bom na kratko poskusil povzeti. Bolnica 40 let stara, s težavami, ki so govorile za žolčne kamne je opravila očiščevalno kuro. Recept nekoliko drugačen, do opisanega na Viziti.si, bolnica je namreč pila jabolčni in zelenjavni sok do 18 :00, hrane ni zaužila. Temu je sledilo v naslednjih urah 600 ml olivnega olja (kako lahko to nekdo spije?!!!) in 300 ml limoninega soka. V zgodnjih jutranjih urah je odvajala zelene kamenčke (Vizitine zelene grudice). Preudarna bolnica je kamenčke spravila v zamrzovalnik, in ko je končno le morala na operativni poseg, ker simptomi niso ponehali, je kamenčke prinesla seboj.

Poltrdi zeleni kamni (zgoraj) in holesterolski kamni kirurško odstranjeni (spodaj)

Mikroskopska preiskava je pokazala, da v zelenih kamenčkih ni nobene kristalne strukture in da se pri 40˘C spremenijo v zeleno tekočino, ki ne vsebuje na holesterola, ne žolčnih barvil in ne kalcija. Nadaljnja kemična analiza je pokazala, da snov vsebuje nepredelane maščobne kisline.  Potem so se odločili, da bodo malo eksperimentirali in so pomešali olivno olje z limoninim sokom in dobili enako zelenkasto snov. Torej zeleni kamenčki nastanejo, ko enostavne in mešane trigliceride v olivnem olju, želodčne lipaze razgradijo do oleične kisline. Kalijev karboksilat v limoninem soku povzroči saponifikacijo in nastajanje velikih netopnih micelijev. Zgodba in slika so objavljeni v : Sies CW, Brooker J. Could these be gallstones? The Lancet 2005;365:1388.

Problem, ki ga vidim niti ni toliko v vsebini. Če bi to bilo objavljeno na neki neznani spletni strani, na nekem blogu to še ne bi bilo tako hudo. Ker je pa sporna vsebina objavljena na portalu v katerega ljudje zaupajo, vsaj tisti manj poučeni, je potencial za povzročanje škode neizmeren.

vir: Vizita.si (http://vizita.si/clanek/bilke/naravno-ciscenje-jeter.html)

Ne bom ugibal ali se zgornja slika nanaša na kvaliteto zapisa na Viziti.si ali na stranske učinke zdravljenja, vendar nisem prepričan, da je potrebno vsebovano sporočilo na ta način poudarjati. Slabo pripravljeni prispevki na Viziti.si so pravilo in ne presenečajo. Žalosti, da so novinarji pripravljeni pohoditi svoja etična načela o objektivnem obveščanju in resnici zato, da zapolnijo prostor.

  • Share/Bookmark

Kaznovanje zdravnikov

Dolgo sem razmišljal ali bi se sploh oglasil na to temo. Potem mi je eden od rednih komentatorjev poslal naslednji link:http://markom.watoc.org/2013/10/02/zdravnica-nada-cesarec-v-zaporu-zdravniska-zbornica-zagovarja-malomarno-in-neodgovorno-nedelo-zdravnikov/.  In nekaj je ob tem potrebno reči.

Obotavljal sem, ker je tema razgreta in bo zagotovo generirala plaz nespodobnih komentarjev, ki jih, priznam, težko berem. Drugi razlog, da sem se obotavljal komentirati ta nesrečni dogodek, ki je kulminiral z odhodom kolegice v zapor je pomanjkanje natančnih informacij, predvsem o bolnikih, ki jih je kolegica oskrbovala v zdravstvenem domu.  Ne glede na to ali je njena triažna odločitev bila pravilna ali ne, je težko ugibati ali bi njena prisotnost spremenila končni izhod.  Zdravnica je pravnomočno obsojena in ker vsebine sodbe ne poznam je težko komentiram. Lahko ugibam, da je bila obsojena po enem od členov (140, 189 ali 190) ki penalizirajo opustitev pomoči.

Pri nujnih stanjih v medicini se pogosto srečujemo z več poškodovanci in zbolelimi na enkrat. In v normalnih, da rečem mirnodobskih razmerah, triažiramo paciente glede na stopnjo nujnosti. Pri tem se lahko tudi zmotimo. Recimo anesteziologu se zgodi, da je v operacijski sobi s pacientom, ki je nestabilen in zahteva stalen nadzor in ukrepanje in ravno takrat mu napovejo prihod težko poškodovanega. Kaj naj naredi? Največkrat pošljemo kolega, ki je prost, da poskrbi za poškodovanca. Se je pa že dogajalo, da sem moral bolnika v operacijski sobi zapustiti in teči v reanimacijski prostor urgentnega bloka. Tam sem lahko našel tudi močno alkoholiziranega in popolnoma nepoškodovanega razgrajača, ki moje pomoči ni potreboval, med tem je pa nestabilen bolnik v operacijski sobi samo pod nadzorom medicinske sestre. Če bi se kaj zgodilo, bi verjetno tudi mene poslali v zapor. Dogajalo se je, da sem moral sam (kot edini anesteziolog) sprejeti po dva ali celo tri poškodovanca. K sreči smo do sedaj vedno vse speljali tako kot je treba.

Krčenje dežurstev v imenu varčevanja je nevarno početje. To so tiste sistemske napake na katere zdravniki moramo opozarjati, v dobro naših bolnikov.  To, da je kolegica odšla v zapor ne bo zmanjšalo možnosti, da se kaj podobnega kje drugje ponovi. Predvsem to so želeli sporočiti kolegi nad katerimi se znašajo razni anonimneži v svojih blogih.

Pogosto se sprašujem od kod vse to sovraštvo do ljudi, ki pravzaprav svoje življenje posvetijo temu, da pomagajo drugim. Ali je to zato ker se nekateri bolniki, ko morajo k zdravniku počutijo nemočne in ranljive ter svojo nemoč skrivajo za agresijo? Ali je mogoče vzrok v kompleksnosti medicine, ki le redkim dovoli vpogled v svoje skrivnosti, in nezmožnosti razumevanja ter frustracije, ki jo ta nezmožnost povzroča. Dvomim, da bi nam kdo zavidal zaslužek, saj je toliko drugih, ki zaslužijo bistveno več. Bančnike nihče ne imenuje  ”denarni bogovi”, čeprav se vozijo dragih avtomobilih in imajo bajne plače, ter priložnost porabiti, izgubiti ali preliti v lasne žepe milijone, ki jih moramo poplačati davkoplačevalci. Od njih še ni nihče šel v zapor. Mogoče še bo.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »