Arhivirana sporočila kategorije 'zdravstvo'

They Shoot Doctors, Don’t They?

Nedavno sem brskal po seznamu slovenskih inštruktorjev oživljanja, na portalu Evropskega Sveta za reanimacijo in sem našel ime, ki ni bilo slovensko, ime Luis GUILERMO MARTINEZ. Zdelo se mi je zanimivo, da je kolega, očitno doma iz druge države, izbral naše tečaje in da je celo postal inštruktorski kandidat. Kolega nisem poznal in sem si še rekel, da se bom o njem pozanimal. Nekaj dni pozneje sem z žalostjo ugotovil, da kolega ne bom nikoli več mogel spoznati. Morilec je s svojo nerazumno morilsko slo odvzel očeta dvema majhnima otrokoma, moža ženi, kolega, urologa in ne nazadnje inštruktorja in učitelja. Tragedija, kot je ta, nas prisili da pogledamo okoli sebe, da se zazremo v svojo družbeno bit in da se vprašamo do kam smo prišli.

Ali gre za osamljen eksces, kriminalno dejanje, ki ga je storil okoreli kriminalec ali pa je to eskalacija sovražnosti naperjene proti zdravnikom? To je vprašanje, ki se nam vsem zastavlja. Resnica je verjetno nekje vmes. Dejstvo je, da je sovražnega govora na spletu in v medijih veliko. In dejstvo je, da so (smo) zdravniki ter tudi drugo zdravstveno osebje čedalje bolj pogosto deležni verbalnega ali celo fizičnega nasilja. Verjetno gre pri tem za splošno »neandertalizacijo« družbe s primitivnim egoističnim pehanjem za zaslužkom. Napadalnost in brezobzirnost sta v tem namišljenem boju za preživetjem glavni vrlini. Politika in mediji v svoji konfrontaciji z zdravništvom tej primitivni sovražni klimi nezaupanja dajejo legitimnost.

Kje smo in zakaj, zdravniki izgubili svoj družbeni položaj v očeh javnosti? Skozi zgodovino so bili zdravniki vedno ena od najbolj cenjenih poklicev. Bolezen ne prizanaša nikomur, zato so ljudje (vse do danes ) cenili nasvete in zdravljenje, čeprav pogosto napačne. Zdravniki so bili večinoma dobro plačani in nihče jim ni očital zaslužkarstva. Celo v socializmu so običajni ljudje zdravnike cenili, bala se jih je bolj partijska elita ker so zdravniki bili del inteligence in intelektualcev se je bilo treba bati. Tega strahu pred zdravništvom se je očitno nalezla tudi sedanja politika, saj od prvega dne samostojne Slovenije, ko so zdravniki izrazili željo po izboljšanju svojega standarda, sistematično poskuša razvrednotiti zdravništvo. Medijska gonja z senzacionalističnim iskanjem zdravniških napak je pripomogla razvoju nezaupanja pri ljudeh. Možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija, pa posameznikom dajejo lažen občutek, da do pravih odgovorov in rešitev svojih problemov lahko pridejo tudi brez zdravnika. Žal je večina informacij na spletu površnih in netočnih, nekateri nasveti so pa naravnost nevarni. Zanimiv je socio-psihološki fenomen, da ljudje zelo radi prisluhnejo teorijam zarote in teh je na spletu veliko in se nekritično prenašajo v slovenski prostor. Ta lahkovernost ljudi, ki se mi zdi v Sloveniji še posebej izrazita na žalost govori tudi o stanju slovenskega duha in človeka je naravnost sram, da živi v družbi, ki je lahko tako neuka in primitivna.

Ali se moramo zdravniki bati svojih bolnikov? Jaz mislim, da ne. Ogroženi smo verjetno enako kot vsi drugi v tej družbi, kjer nasilje počasi postaja del vsakdana. Včasih se vprašam, kje so časi, ko sem brez skrbi iz centra Ljubljane skozi Tivoli odšel v študentsko naselje. Danes to, verjetno, ne bi bila pametna ideja. Kljub temu, da se mi ne zdi, da bi bolnišnice bile kaj posebej ogrožene, se moramo vprašati ali je varovanje v naših bolnišnicah ustrezno. V Ljubljanski UKC lahko vkoraka kdorkoli kadarkoli in največkrat ga nihče nič ne vpraša. Obiskovalci se lahko sprehajajo po vseh oddelkih in tudi drugod. Znane so številne težave s tatvinami v garderobah zaposlenih. Tu in tam kakšen narkoman poskuša priti do mamil. Na urgenci pa do nasilja dokaj redno prihaja, kljub video nadzoru in varnostnikom. Varovanje je prepuščeno zunanjem podjetju. Varnostniki so vsi zelo simpatični in prijetni ljudje, vendar nisem prepričan, da so primerno usposobljeni za kakršnokoli posredovanje, še manj so pa fizično pripravljeni, saj so nekateri že verjetno pred upokojitvijo. V tujini (v Nemčiji) je dostop do različnih delov bolnišnice strogo omejen. Na vseh vratih je elektronska kontrola dostopa in vstopi lahko samo tisti, ki mu je dovoljeno. Pri nas kontrola dostopa zgleda tako kot vse ostalo. Kontrorlo dostopa izvaja več podjetji ( verjetno zaradi finančnih razlogov za katere ni čisto jasno kakšne narave so). Posledica je, da moramo anesteziologi, ki moramo imeti dostop, da vseh oddelkov v UKC, ker skrbimo za oživljanje in oskrbo kritično bolnih bolnikov, uporabljati celo vrsto pametnih kartic, namesto, da bi vsa pooblastila bila zapisana na eni kartici.

Še to moram povedati, ker smo spet pri čakalnih vrstah in trditvah, da če dodatno plačamo zdravnike, da bodo čakalne vrste izginile. Samo iz teh trditev je jasno, da ne gospa ministrica in ne g. Fakin (ki kmalu ne bo več aktualen, hvala bogu) ne vesta o čem govorita. Ko gre za operacije je potrebno vedeti, da ni problem v izpeljavi operativnega posega, saj se lahko operira tudi 24 h na dan, samo v tem primeru bo potrebno najprej postaviti šotore, v katerih bodo bolniki ležali, saj so bolniške sobe že sedaj prenatrpane. Ob tem, da se nam populacija stara in da se potreba po intenzivnem zdravljenju neprestano povečuje je skrajnje neodgovorno govoriti o povečanju števila operativnih posegov. Bolniki tako operirani ne bodo za operacijo ustrezno pripravljeni zato bo po operacijah še več zapletov in večji bo pritisk na enote intenzivnega zdravljenja, katerih kapaciteta je med najnižjimi v Evropi. Že sedaj je zasedenost enot nesprejemljivo visoka in zato primanjkuje tako osebja, kot ustreznih aparatur. Zaradi prenatrpanosti izolacija bolnikov ni možna, kar ima za posledico širjenje bolnišničnih okužb. O tem seveda ne govori nihče, ker tega  ne vedo oz. še bolj verjetno, da tega ne želijo vedeti. Kapaciteta Centra za intenzivno terapijo, kjer zdravimo najtežje kirurške bolnike je enaka od vselitve v stavbo kliničnega centra leta 1974. Razumemo, da reševanje teh problemov zahteva precejšen denarni vložek in drugačno strategijo zdravstvene politike in da g-pa Kolar niti slučajno ne more dojeti vseh razsežnosti tega problema, vendar pa ni nobene potrebe po zavajanju javnosti s ponujanjem cenenih rešitev.

Čas bi že bil, da ta slovenska družba vzame svoje zdravnike za partnerje in skupaj z njimi in njihovimi izkušnjami prične reševati probleme, ki so se nakopičili v zdravstvu. Ponovno poudarjam, kot že velikokrat so sedaj, zdravstvo ni gospodarstvo in zato menedžerske rešitve ponavadi ne vodijo nikamor. Zdravstvo je potrebno prestrukturirati okoli jasno določenih medicinskih ciljev. Definiranje teh ciljev pa zahteva veliko več kot par sestankov s »strokovnjaki«. Žalostno je, da politika ne more preseči politikantstva in svojih ozkih interesov in podati zdravništvu roko. Čeprav so zdravniške organizacije obtožili izkoriščanja te tragedije v namen sindikalnega boja, bi odpiranje dialoga le pomenilo, da kolega Martinez ni umrl zaman.

  • Share/Bookmark

Čebelarske modrosti

Gledam okroglega čebelarčka, kako razpreda o vsemogočnem propolisu in nas vse ob tem prepričuje, kako nekaj malo strupa, ki so ga ob analizah zaznali ne more škodovati. Devet mg pa res ni tako veliko, še posebej če vse skupaj izražaš v tonah, dobiš veliko nul pred devetko. Niti ni problem v tem, da je v svojo modrost sam prepričan, problem je v tem, da mi te bedarije prodajajo na televiziji in jih celo postavljajo kot enakovredne mnenju kolega dr. Brvarja, ki se profesionalno in izključno ukvarja z zastrupitvami.

Odgovorne očitno bolj skrbi zaslužek in mogoče zamera nekim lobijem, ki jih porivajo in vzdržujejo na stolčkih kot pa varnost potrošnikov. Sporne izdelke bi morali takoj in nepreklicno umakniti iz trgovin, odgovorne pa kaznovati. Namesto tega  pa samo sprenevedanje.

  • Share/Bookmark

Bedarija

Beseda bedarija mi je všeč. Zadnje čase jo pogosto obračam v mislih, ob pogledu na vse kar me obkroža, včasih jo tudi izgovorim. In prav dobro mi dene, da vso jezo in slabo voljo lahko povzamem v eno samo besedo – bedarija. Sicer je bedarija nekaj kar počenja bedak. Opis v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pravi:”bedaríja -e ž (ȋekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: govoriti, kvasiti, počenjati bedarije; to je velika bedarija”. Beseda bedak iz katere moja priljubljena beseda izhaja ima pa zanimive korenine. Besedo bedak (homo stultus) naj bi prevzeli iz hrvaškega jezika. Priznam, da me je to malo presenetilo, vendar če dobro pomislim, sem to besedo pogosto zasledil v govorjenem hrvaškem jeziku, še posebej se mi zdi v Hrvaškem Zagorju in v okolici Zagreba. Hrvati so si jo pa izposodili pri Turkih, ki pravijo bedaf in jo prilagodili slovanskemu besedotvornemu vzorcu tvorb na -ak, ki označujejo osebe. V turški jezik je pa ta beseda zašla iz perziskega Farsi-ja, kjer beseda bedāk označuje hudobneža ali  pokvarjenca.

Zadnje čase se mi beseda bedarija pogosto vriva v misli, še posebej ko prebiram pošto, ki mi jo posredujejo razne tajnice in administrativne delavke. (Da ne bo pomote, one nimajo nič z vsebino posredovane pošte). Vsebina je polna nekih odredb, dekretov  navodil in podobnih upravnih in vodstvenih pripomočkov.

Že nekaj časa se trudimo in privajamo na registracijo delovnega časa, vendar stvar nikakor noče delovati. Nekaj dni imaš  veliko ur plusa, potem pa to kar nekam brez pojasnila izgine. Zjutraj smo bili prikrajšani še za to zabavo (vedno smo namreč poskušali uganiti ali bo plus ali minus), saj registrator ni hotel pokazati nobenih ur. Pa vendar to ni tisto kar vriva zgoraj omenjeno besedo v moje misli, to je samo zabavno. Problem je v tem, da od vsega skupaj ni prav nobene koristi. Jaz že dvajset let hodim v službo vsaj pol ure pred pričetkom delovnega časa in največkrat prostore UKC zapustim po ure po delovnem času. Zjutraj je manj prometa, popoldan je pa vedno še kaj za postorit pred odhodom. Velika večina kolegov in sester ravna podobno,saj drugače niti ni možno zaradi bolnikov. V večini okolji si moramo službo predati in enostavno ni možno oditi prej ali pa zamujati. Tu pa tam tudi kdo zamudi, vendar to niti slučajno ne opraviči razmetavanja z denarjem, ki je bilo potrebno, da so vzpostavili sistem, ki slabo deluje, ki še vedno potrebuje množico administrativnega osebja za vnos vsega tistega, kar sistem ne more registrirati. Sistem je namenjen podjetju kjer ljudje delajo ” od  do” in registracija vseh drugih oblik, kot so dežurstva in različne pripravljenosti, enostavno ni možna. Skratka b…

Pred kratkim dobim obvestilo, da sedaj pa moramo res prav vsi uporabljati službeni e-mail. Sam ga ne uporabljam iz več razlogov: prvič strežnik ne omogoča pošiljanje dovolj velikih datotek, drugič postopek za pridobitev e- mail naslova je tako zapleten in  vezan na podpisovanje nekakšnih hardcopy formularjev, da me to takoj odvrne od kakšnih koli poskusov, da bi službeni e-mail naslov pridoniv. Dekreti in prisila smrdijo in edini razlog zaradi katerega bi nekdo poskusil vsiliti obvezno uporabo službenega e – maila je nadzor.  Tega se seveda ne bojim, ker ničesar nimam skrivati, tisto kar mislim povem v obraz. Seveda je pri nas takšen nadzor neustaven, vendar imam občutek, da to ne bi nikogar ustavilo. Priznam, da se nekega  dobrega razloga,  zakaj bi moral uporabljati službeni mail, ne morem spomniti.  Nobena informacija, ki so mi jo poslali ni takšna, da bi se kdo posebej trudil vdreti v moj poštni predal. Tudi sam nisem nikoli pošiljal informacij  (saj jih tudi nimam), ki bi lahko bile opredeljene kot poslovna skrivnost. Kakšna poslovna skrivnost neki, jaz se ukvarjam z zdravljenjem ljudi. Informacij o bolnikih ne pošiljam po elektronski pošti. Zakaj torej, ker zgleda lepo ? Torej še ena b….

S prva sem mislil, da bom lahko vse bedarije razvrstil kronološko, pa  mi nekatere  nekako uidejo iz  spomina. Pred časom smo že dobili ukaz, da moramo planirati vsa izobraževanja za naslednje leto. Na prvi pogled čisto nedolžna in legitmna zahteva, saj je potrebno planirati odsotnosti. Vendar pa to jasno pokaže popolno nepoznavanje dela in življenja v medicinski ustanovi. Vsi dogotki in izobraževanja v naslednjem letu, običajno še niso časovno pa tudi vsebinsko opredeljeni, še posebej tisti, ki se bodo zgodili proti koncu leta. Nekateri se raznih simpozijev, kongresov in sestankov udeležujemo kot predavatelji. Vabila prihajajo običajno kakšen mesec pred dogodkom. Če se  dogodkov, ki jih nismo planirali ne bomo mogli udeležiti bodo najbrž predavali pisci dekretov ali kaj? Popolna b…

Zadnja v tej briliantni seriji je prepoved predstavnikom različnih podjetji, ki poslujejo  z UKC , da bi se prosto gibali po ustanovi, brez povabila in dovoljenja direktorja. Kar pomeni, da nam predstavniki industrije in farmacije svojih proizvodov ne bodo mogli predstaviti. Ne bo možna zelo koristna izmenjava mnenj in pa občasni obiski tujih strokovnjakov. To je predvsem svojevrstna nezaupnica zdravnikom in pa poskus  razvrednotenja njihovega prispevka delovanju ustanove. Zdravniki, smo mezdni delavci in se nimamo kaj zanimati za naprave in zdravila, ki bodo nabavljena. O tem bodo odločali pravi strokovnjaki ekonomisti. Do sedaj  so morali predstavniki posameznih podjetji prepričati uporabnike, da so njihovi izdelki res uporabni. Dostikrat so ravno ti predstavniki industrije prvi vir informacije o neki napravi ali pripomočku. Pogosto dobimo posamezne naprave na uporabo, da jih lahko preizkusimo. Včasih nekaterenaprave, ki so pogosto nepogrešljive ostanejo na preizkušnji dolgo časa. Posamezne naprave so na voljo zastonj, če UKC kupuje potrošni material. Ali so vse te oblike ekonomsko primerne ne vem, vendar že trideset let na tak ali drugačen način uspevam zagotoviti kvalitetno medicino svojim pacientom. Opletati z nekimi dekreti, kot slon v trgovini s kristalom je enostavno, vendar so posledice lahko drage. Kaj se bo zgodilo, ko bodo predstavniki industrije sposojene ultrazvočne mašine, ventilatorje in monitorje odnesli, ali bodo vrli vodstveni delavci sposobni kupiti vse potrebno, da ne bo trpela oskrba bolnikov, ali jih pa to sploh ne zanima. To tako ali tako ni njihov problem, oni se s tem ne ukvarjajo, to je naloga zdravniov, oni samo vodijo in pišejo dekrete. Kakšna bed..

Zdaj vidite zakaj je ta beseda s perzijskim izvirom mojanajbolj pogosto uporabljana beseda.

  • Share/Bookmark

Okostnjaki

Nedavno (v torek med dežurstvom) sem odkril okostnjake s Portala PLUS (http://www.portalplus.si/). Gre za nadvse zanimivo branje ob katerem so se, si mislim, mnogi privoščljivo muzali. Vendar, če pogledamo širšo sliko je sporočilo teh dveh prispevkov zelo jasno: slovenska medicina je zanič, zdravniki v Sloveniji ničesar ne vedo, UKC je… Ob tem, ko se politiki veselijo boljše pogajalske pozicije, (saj zadaj ko je razkrito da nič ne znajo ne bodo mogli zahtevati večjih plač) nihče ne pomisli, da slovenski bolniki drugih zdravnikov in boljše terciarne ustanove nimajo. Rušenje zaupanja med bolniki in zdravstvom je predvsem v škodo bolnikom. Zelo malo je namreč takšnih, ki si bodo lahko privoščili zdravljenje na klinikah, kjer kvalitetne študije objavljajo po tekočem traku. Ta, velika večina, se bo sedaj k zdravniku podala še z večjim strahom.

Trditvam o številu objav in o vplivnosti revij in prispevkov ne bom oporekal, čeprav bi se tudi o teh trditvah lahko razpravljalo. Nikakor se pa ne morem strinjati z insinuacijo avtorjev ” Okostnjakov”, da je raziskovalno delo odsev strokovnosti in kliničnega znanja in da je kvaliteta kliničnega dela odvisna od števila objav v različnih strokovnih revijah. Večina zdravnikov ni raziskovalcev, kar pa ne pomeni, da ne znajo brati in da ugotovitve raziskav, ki so jih opravili drugi, ne znajo uporabiti pri svojem delu. Zato je trditi, da zaradi tega ker je raziskovalno delo pri nas manj spodbujano, bolnik ni na prvem mestu, blago rečeno neodgovorno in ne zdrži kritike. Da nekdo postane dober klinični zdravnik mora poleg rednega izobraževanja in spremljanja literature nabrati tudi izkušnje. Kirurg lahko naredi veliko raziskav  in objavi veliko prispevkov, vendar pa če ne operira, ne more biti dober kirurg. To velja za vsa področja medicine. Medicina je praktična znanost in brez praktičnih izkušenj ni dobrih zdravnikov. Zato je zgodba z mladimi raziskovalci, ki se jo nekateri še spominjajo zgrešen poskus. Dobre raziskovalne ideje lahko dobiš šele ko spoznaš stroko.

Objavljanje člankov v mednarodnih revijah z visokim “impakt” faktorjem je cela industrija, ki temelji na tradiciji. Za objavo v priznani reviji moraš izpolniti vsaj enega od dveh pogojev: raziskava mora biti izjemno dobra, originalna in metodološko neoporečna ali pa mora med biti med avtorji vsaj eno znano ime. Posamezniki, ki so imeli srečo in so se v nekem obdobju svojega šolanja usposabljali v tujini in se tam pridružili poznanemu raziskovalnemu timu, so svoje raziskave lažje zrinili v pomembne revije. S tem ne želim povedati, da so te raziskave bile slabe, ravno nasprotno. Brez pomembnega imena med avtorji, pa mora raziskava izstopati in prekašati običajno raven. Za izdelavo takšnih raziskav je potrebno sistematično zagotavljati potrebne pogoje in infrastrukturo. Spominjam se, da sem pred leti, v Angliji srečal posameznike, ki so bili zaposleni v bolnišnici z namenom zbiranja podatkov (audit ali research clerks). Danes so na voljo računalniki in bolnišnični informacijski sistemi. Pri nas imamo celo štiri, žal nepovezana in slabo delujoča. Če želim izvedeti, kakšno je preživetje po oživljanju moram za vsakega bolnika, ročno preverjati ali je še živ. To moram početi v rednih časovnih intervalih do odhoda iz bolnišnice. Potem se ponavadi sled izgubi. Če z raziskavo želimo preveriti vpliv nekega dejavnika na klinično dogajanje ali izhod zdravljenja je ponavadi potrebno vključiti veliko bolnikov. Na primer v študijo CRASH 2 s katero so pokazali, da imajo poškodovanci, ki dobijo traneksamično kislino boljše preživetje, so vključili 20000 poškodovancev. Smrtnost se je zmanjšala za 1,5%, upadla je z 16% na 14,5%. Če želim pregledati v našem informacijskem sistemu 10 bolnikov porabim 6 do 8 ur, kar pomeni, da bi 20000 bolnikov obdeloval  6 let vsak dan, v tem primeru ne bi mogel ničesar drugega delati. To so samo nekatere od objektivnih ovir. Odpravljanje teh ovir zahteva sistemski napor in….. denar. Ob tej magični besedi se pa vse ustavi.

Če bodo politika, zavod za zdravstveno zavarovanje in vodstva posameznih ustanov v neki daljni bodočnosti ugotovili, da je izobraževanje in raziskovalno delo pomembno za razvoj zdravstva se bodo, zelo počasi, stvari začele spreminjati. V tem trenutku denarja primanjkuje tudi za najnujnejše.  V tem trenutku so in eno in drugo področje prepuščeni iznajdljivosti posameznikov, kar pa kot vidite rezultira v “okostnjakih”

Mogoče imajo novinarji in uredništvo Portala PLUS pravico povedati, tudi tiste stvari s katerimi se ne strinjamo, vendar so pa dolžni poročati objektivno in pri tem upoštevati javni interes in javno dobro ljudi, katerim naj bi služili, sicer postanejo sami sebi namen ali se jim zgodi ravno tisto kar očitajo “main stream” medijskim glasilom. Žalostno je, da svoje politične orientacije nikakor ne morejo ali ne želijo prikriti. Strupena zlonamernost tega prispevka, ki ni usmerjena samo v posameznike, ki jih grobo žalijo in se jim posmehujejo, temveč v slovensko zdravništvo v celoti, blati ugled zdravnikov in največje slovenske zdravstvene ustanove, ki sicer ima veliko težav, pa vendarle se tam uspešno zdravi in pozdravi tisoče Slovencev. In vsi malce težji primeri slej ali prej končajo v UKC (tudi iz sosednjih držav). Glede na žaljivo aroganco s katero je prispevek napisan bi si človek mislil, da je vsaj polovica uredništva, ki se je podpisalo pod objavo, dobila Pulitzerjevo nagrado in redno piše za Time.

  • Share/Bookmark

Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Sram naj vas bo

Ravnokar sem razočaran ugotovil, da so med zdravniki tudi takšni, ki se pustijo prodati. Ne morem presojati ali so to kar se jim očita storili ali ne. Za  to so pristojni drugi. Žal že s tem, da so vpleteni v takšno preiskavo, so Slovenskem zdravništvu prizadejali ogromno moralno škodo. Kolegi, (besedo, kar težko zapišem) sram naj vas bo…

  • Share/Bookmark

Na zdravljenje v tujino?!

Nekaj več kot eno leto nazaj (oktobra 2012) sem pisal o tem “problemu!” (http://dv58.blog.siol.net/2012/10/ – Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?) Tokrat me je k pisanju spodbudila včerajšnja oddaja 24ur. Novinarka, minister, Fakin in prof. Keber so vsak po svoje modrovali. Novinarka (ne vem kako ji  je ime in verjetno tudi ni pomembno) je očitno imela idejo, da je problem potrebno predstaviti kot grozeči propad Slovenskega zdravstva ker nam bod menda ušle vse stranke, k sosedom in bomo obubožali in bankrotirali.  To je zelo naiven in senzacionalističen pogled. Koliko Slovenskih bočnikov bo odšlo v tujino na zdravljenje je nemogoče oceniti, vendar glede na naglo padanje standarda se mi zdi, da ta številka ne bo zelo velika.  Po drugi strani pa nisem prepričan, da v so v tujini kapacitete planirali tako, da jih bodo prodajali tujcem. Ponekod mogoče, v večini držav pa mislim, da imajo ravno dovolj za sebe. Pred leti (1999) sem bil v neki bolnišnici na Škotskem, (tja smo si šli pogledati informacijski sitem, bolnišnica je  že takrat bila “paperless”), ki je bila zgrajena za Arabske bolnike z arabskim denarjem, vendar se arabski bolniki niso prikazali v zadostnem številu in je bolnišnica v času našega obiska samevala. Možno je sicer, da je bodo sedaj ponudili slovenskim bolnikom, vendar v to močno dvomim. UKC Ljubljana ima letno 100 000 bolnišničnih obravnav. Če se polovica teh bolnikov odloči in odide v tujino je to številka, ki jo nobeno zdravstvo ne absorbira brez  posebnih priprav. In da ob temu odlivu strank slovensko zdravstvo ne bi obubožalo je gospa novinarka prišla na salomonsko idejo – zdravnikom znižajte plače.

Minister, ob tem depresivno ponuja neko zakonodajo in reforme, ki jih stroka ne podpira, na koncu pa vendarle prizna, da je edini izhod zviševanje prispevne stopnje. Sodobna medicina je draga in to ne zaradi tega  ker imajo zdravniki vse večje plače. Načini zdravljenja se hitro spreminjajo, na tržišče prihajajo nova učinkovitejša zdravila nove diagnostične metode. Pred desetimi leti recimo možganska kap je bila dokončna stvar, posledice katere smo lahko samo opazovali. Danes pravočasno ukrepanje z žičkanjem anevrizme ali topljenjem strdka in uporabo žilnih opornic tudi tem bolnikom omogoča celo ozdravitev brez nevroloških posledic. To seveda ima svojo ceno. Mogoče se bi morali vprašati ali so rezerve še kje drugje v vreči, ki ji pravimo javni denar. Mogoče bi lahko prenehali podpirati nesposobne bančnike.

Gospod Fakin, ki nosi velik del odgovornosti za stanje v slovenskem zdravstvu, bi poleg tega, da bi zdravnikom znižal plače, zdravstvo spremenil v neprofitno storitveno dejavnost, ki bi morala ustvariti 2% profit. Zanimivo razmišljanje: neprofitna dejavnost, ki ustvarja profit. To mora biti neka nova ekonomska znanost, ki jo mi navadni smrtniki ne razumemo.  ZZZS ima monopolni položaj. Vsi moramo biti zavarovani tam. Če bi se ZZZS morala boriti za svoje zavarovance in bi število zavarovancev bilo odvisno od tega kaj zavarovanje ponuja, potem bi g. Fakin lahko govoril o trgu in ustvarjanju profita. Dokler pa o cenah storitev odloča ZZZS in morajo bolnišnice cene sprejeti, težko govorimo o profitu in tržnim zakonitostim.

Prof. Keber edini razmišlja trezno, kar me ne čudi, saj je izjemen zdravnik in zdravstvo dobro pozna. Škoda, da je zapustil klinično medicino. Čakalne vrste so verjetno prisotne tudi drugod, mogoče ne tako dolge kot pri nas pa vendar so, še posebej če nimate privatnega zavarovanja. Stvari se kot vedno vrtijo okoli denarja. Tudi pri nam bi se čakalne dobe znižale, če bi g. Fakin bil pripravljen plačati operacije izven rednega delovnega časa. Zdravstveno osebje bi ob tem dodatno zaslužilo (tudi zdravniki). Ne vem zakaj nekateri pričakujejo, da bodo zdravniki in medicinske sestre dodatne storitve v njihovem prostem času opravljali zastonj. Ker zdravniki ne smejo dodatno zaslužiti to ne pride v poštev. Vendar pa to ni edini problem. Prisotna so še druga ozka grla o katerih se pa nikoli ne pogovarjamo. Število diagnostičnih naprav (CT-jev na primer), kapacitete v enotah intenzivne terapije in nege. Reševanje teh problemov je pa mnogo dražje kot plačilo popoldanskega dela. Torej ne gre samo zato, da zdravniki nočejo zastonj delati v svojem prostem času, temveč tudi zato, da druge kapacitete niso prilagojene potrebam. V preteklosti smo kupovali Patrije, investirali v banke, podpirali gradbene tajkune, ki jim premoženje kljub zapornim kaznim ostaja in seveda nismo investirali v zdravstvo. Kaj naj Vam rečem? Butale.

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Vroče teme

Sedim v zdravniški sobi Centra za intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC. Po vratu mi polzijo kapljice potu. V prostoru mora biti 27 ali 28 stopinj Celzija. Drugod po stavbi je temperatura še višja. Sinoči sem ujel na POP TV direktorico tehničnih služb, ki je javnost prepričevala, da so enote intenzivnega zdravljenja primerno hlajene. Razumem potrebo vodilnih, da javnost ne vznemirjajo in da se obranijo novinarjev, pa vendar. Prezračevanje z odpiranjem oken??? Lepo Vas prosim. Enaki problemi se ponavljajo že vrsto let. Tudi med mojimi objavami boste našli kakšno na to temo. Lani je bilo obljubljeno, da bodo stvari uredili. Vendar zgodilo se ni nič.

Prezračevanje zatohlih hodnikov tudi pozimi ne deluje. Vendar odgovorni trdijo, da je vse v mejah normale in po standardih. Slišal sem govorico, da naj bi zdravniki  bili tisti, ki so proti, da se denar jemlje drugje (pri nabavi aparatur) in se porabi za klimo. Zdravnike moti edino to, da je stavba Tehničnih služb primerno hlajena, bolniki pa trpijo v pregretih sobanah UKC.

V bistvu je popolnoma vseeno, kje se ustavi ali pri neustrezni zakonodaji o javnih razpisih ali pri “pomanjkanju denarja”, dejstvo je, da če imaš smolo in zboliš ali se poškoduješ v teh dneh in moraš v UKC, je to prava nočna mora. In zakaj ? Ker je nekdo neprevidno odobril en kup kreditov, ker se je drugi zainvestiral, ker je država predraga,  in tako dalje. Modri gospodarstveniki in ekonomisti pa stresajo recepte kako rešiti krizo (beri lastno premoženje in kožo). Ekonomijo države vodi nekdo, čigar magisterij je pod sumom plagiatorstva, drugega na drugem polu preiskuje protikorupcijska komisija. Pri vsem tem pomagajo neki samozvani Evropski modreci, ki so že priznali, da varčevanje v Grčiji ne daje pravih sadov. Vsem nam je jasno, tudi če nismo ekonomisti, da manjše so plače manj se porabi, in manj se porabi, manj je potrebno proizvajati. Na koncu se pa vse skupaj ustavi.

Kakorkoli obrnemo je pri nas vroče, nesramno vroče.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »