UKC simfonija hrupa

Dobro jutro! Po nekaj urah spanca sem se zbudil v nedeljsko jutro polno zvokov… pnevmatskih kladiv, ropotanja tovornjakov in vpitja. Zbudil sem se v Ljubljanskem UKC. Nič neobičajnega. Saj to je folklora, ki traja že celo desetletje. Okoli kliničnega centra se neprestano nekaj gradi, ruši popravlja. Ne pomnim več kdaj se je vse skupaj začelo. Verjetno s pripravami na novo pediatrično kliniko in rušenjem stavb v bližini. Seveda se vse to dela v dobrobit naših bolnikov, gradbenih tajkunov pa mogoče še koga in v večini primerov lahko briljantne gradbeniške podvige opravičimo. Vendar hrup ostaja.

V posameznih fazah gradnje je bilo v urgenci UKC tako hrupno, da  ni bilo možno komunicirati, kaj šele, da bi avskultiral bolnika. To je seveda zelo moteče in te občasno spravlja ob živce, vendar popoldne odideš domov in gradbišče imenovano klinični center pustiš v Ljubljani.  Kaj pa, če ne moreš domov in si bolnik v tej nesrečni stavbi. V soboto je bilo operiranih veliko bolnikov. 12 ur operacij. Vsi ti bolniki so verjetno slabo spali, saj jih je kljub analgetikom moralo vsaj malo boleti. In predstavljajte si zjutraj bolečina končno popusti in malo zadremaš in kar naenkrat pnevmatsko kladivo in nato še  stresejo polno samokolnico gradbenih odpadkov na kovinsko karoserijo velikega kamiona, ki stoji točno pod tvojim oknom.

Včasih so v okolici bolnišnic postavljal prometne zanke, ki so prepovedovali hupanje. Bolnišnice naj bi bila oaze miru in tišine. Tudi naša zakonodaja ima predpise, ki predpisujejo kako varovati posamezna območja pred hrupom in kakšne so mejne vrednosti. Ne bom trdil, da se na zakonodajo spoznam, vendar se mi zdi, da bolnišnice spadajo v II. Območje varstva pred hrupom. To pomeni, da hrup po dnevi ne bi smel presegati 55 dBA, po noči pa 45 dBA. Edino helikopter bi smel povzročiti hrup 75 dBA, pa še to za krajši čas.

Ker me je zanimalo kakšen je hrup v moji dežurni sobi sem si naložil aplikacijo “Decibel 10th” in z Iphonom izmeril hrup. Ko so pnevmatska kladiva bila tiho (malica ali kaj podobnega) se je hrup gibal med 50 in 55 dBA, na zgornji meji dovoljenega. V času obratovanja se je hrup povzpel na vrednost med 65 in 75 dBA. Najvišja izmerjena vrednost je bila 87 dBA. Popolnoma mi je jasno, da meritve opravljene z iPhonom nimajo prav nobene tehnične ali pravne vrednosti. Vendar kljub možnem odstopanju  in napaki ilustrirajo problem.

Zastavlja se vprašanje ali je sploh možno izvajati gradbena in rekonstrukcijska dela tišje? Ali obstaja kakšna oblika zaščite pred hrupom gradbišča? Na to vprašanje odgovora seveda ne vem. Ali je na bolnike in na njihovo počutje sploh kdo pomislil, ko so pripravljali načrte. Nekako se mi zdi, da je odgovor na to vprašanje: NE. Zakaj bi si po nepotrebnem komplicirali življenje. Za probleme v zdravstvu so tako ali tako krivi zdravniki.

  • Share/Bookmark

Na zahodu nič novega

Erich Maria Remarque je svoj najbolj znani roman “All Quiet on the Western Front” napisal leta 1927 in če ga še niste prebrali ga toplo priporočam. O zdravstvu se je nekako nehalo govoriti. Nihče ne pljuva po zdravnikih in sprašujem se ali je to zatišje pred nevihto. Res je, da so zdravniki mirno požrli znižanje plač in so zato za novinarje postali nezanimivi. Poleg tega se v Sloveniji dogaja toliko različnih lumparij, da je za pljuvanje po zdravstvu zmanjkalo prostora. Ravnokar poslušam o trgovanju z belim blagom, ki ga baje podpira visoka politika, ne da me to zelo čudi. Pa tudi ta zgodba odvrača pozornost od drugih pomembnih zgodb, NLB na primer, ki nas bodo kot državljane in davkoplačevalce še močno prizadele. Ne morem, da ne bi omenil, kako so posamezne kolege vlačili po blatu, ker so veliko delali in s tem tudi zaslužili, nihče se pa ni obregnil o direktorje in nadzornike različnih podjetji in bank, ki so imeli enake ali celo večje dohodke ob tem so pa svoja podjetja pripeljali v stečaj. Na koncu so še dobili nagrado ali odškodnino. Na račun davkoplačevalcev.
Na zahodu nič novega. Ministri prihajajo in odhajajo (ministrstvo ostaja v podobni sestavi – brez znanja in idej) in problemi ostajajo enaki. V moji vrhunski ustanovi premišljujejo samo o tem kako znižati stroške. Nihče ne razmišlja o tem kje poglavitni stroški nastajajo. O tem sem mislim že pisal. Pa saj sem verjetno že neštetokrat ponovil isto. Na zahodu nič novega. Zanimiv način komunikacije so prošnje za indent. Indent je nekaj kar nek proizvod mora imeti, da ga UKC prične kupovati in ga uporabniki lahko naročimo. Odpiranje indenta odobri neka komisija, katere sestava je stroga tajnost (???) na temelju prošnje in razlage. Razlage pišemo zdravniki in vsaj jaz svoje zahteve poskušam argumentirati z objavljenimi študijami. V pravilu ostanejo prošnje brez odgovora. Tudi tiste, kjer se odpiranje novega indenta odkloni. Razumem, da če ne odgovoriš se izogneš neprijetni debati, vendar v civiliziranem svetu vladajo drugačna pravila. Nedavno se je na tržišču pojavil pripomoček za vzpostavljanje intraosalne poti. Ta pride v prav takrat, ko je poškodovanec izgubil veliko krvi ali ima tako slabe žile, da venske poti ne moremo vzpostaviti. Podatkov v literaturi ni prav veliko ker se pripomoček pojavil nedavno. Vendar je po moji oceni (ki temelji na 25 letih izkušenj) pripomoček zelo učinkovit in bi ga potrebovali. Še vedno ne vem zakaj so zavrnili našo prošnjo. No tokrat bom vztrajal..
Kot rečeno na zahodu nič novega. Upam, da se bolniki zavedajo kdo stoji na tej fronti med njimi in varčevalci.

  • Share/Bookmark

Televizije na žetone?!!!

Ne morem verjeti, da se to dogaja v naših bolnišnicah. To je neetično in nemoralno. Izkoriščati nemoč bolnikov in jim storitev, ki bi morala biti sestavni del bolnišnične oskrbe zaračunavati je višek brezobzirnosti liberalnega kapitalizma. Ljudi iz Mariborskega podjetja razumem, utrnila se jim je dobra ideja in so pač hoteli zaslužiti. Človečnost za podjetnike ni nujno potrebna. To nam je v Sloveniji še kako dobro znano. Spomnimo se samo gradbenih afer in kalvarij njihovih delavcev. Od podjetnikov torej ne pričakujem sočutja in človeškega odnosa do sočloveka. Ena od maksim iz obdobja rojstva kapitalizma je ” homo hominis lupus est”. Tisto kar je v celi zgodbi neetično in nemoralno je ravnanje vodstev bolnišnic. V teh vodstvih sedijo celo kolegi, ki so, če nič drugega pred leti na MF slišali kakšno predavanje o medicinski etiki. Očitno se jih ni prav nič prijelo. Ali se pa niso znali zoperstaviti menedžerskim magom, ki jih je v našem zdravstvu čedalje več. Minister namesto, da bi ukrepal poziva k premisleku. Seveda saj gre tu samo za bolnike.

V bolnišnicah v razvitem svetu se trudijo, da okolje napravijo čim bolj domače in čim manj sterilno, bolnišnično, da bi se bolniki bolje počutili. Le poredko sta v sobi več kot dva bolnika. Največkrat so sobe namenjene enemu bolniku. Televizija in internet sta danes nuja. V UKC je trenutno brezžični internet na voljo samo vodstvu v tako imenovanem “modrem salonu”. Navadni smrtniki, do tega nimamo dostopa. Že deset let poslušam isti izgovor – varovanje podatkov. Vsaj televizij na žetone nimamo. Mislim .. in upam?

Zdravstveno zavarovanje plačujemo vsa leta ko smo zaposleni. Ko zbolimo smo prisiljeni postaviti se v vrsto, čakati v čakalnicah, deliti sobo (če imamo srečo) s dvema drugima sotrpinoma. Na koncu pa na nas služi brezobzirni podjetnik iz Maribora, ker bolnišnica ne more nakupiti tistih nekaj televizorjev. Zdravstveno osebje je tako navajeno na te razmere, da pogosto pozabijo na bolnikovo dostojanstvo, sramežljivost, potrebo po zasebnosti. Tudi sam imam le redko priložnost bolnika pregledati v pogojih, ki varujejo bolnikovo zasebnost.

Žal v tej varčevalni realnosti težko, da bomo v kratkem te razmere popravili, pa vendarle je prav, da poskusimo obdržati vsaj malo človečnosti in se izognemo ne etičnem in nemoralnem zaslužkarstvu na račun stiske bolnikov.

  • Share/Bookmark

Spet stavkamo?

 

Opozorili so me, da že dolgo nisem ničesar napisal. Res je. Verjetno ker sem imel veliko drugega dela, od organizacije prvega Evropskega travma tečaja v Sloveniji do prevajanja novih navodil, pisanja različnih prispevkov in podobnega. To pač opravim v svojem prostem času in pisanje bloga mora nekoliko počakati.  Poleg tega pa se pa v zadnjih mesecih ni nič spremenilo. Zdravniki smo še vedno krivi, da naša ljuba Slovenija ne more iz krize, to da se denar razmetava na vse strani in da za neumnost s Patrijami ne bo nihče odgovarjal je manj pomembna malenkost.Saj res ali smo včeraj stavkali? Sam nisem ničesar opazil. Operacijske dvorane v urgenci so delovale tako kot po navadi. Ne vem, če pošiljamo pravo sporočilo. Vse skupaj je bilo dokaj impotentno.

Čudi me, da se še nihče od novinarjev  ni zapičil v  to.  Verjetno zaradi tega ker med Japonsko, Libijo in domačimi umazanijami in škandali zmanjka prostora za neko opozorilno stavko, ki ne bo nikomur povzročila nobenih težav. Pa vendar se s to stavko želi opozoriti na težave, ki bodo nastale zaradi trmastih poskusov izigrati lansko letni septembrski dogovor. V ta namen so si izmislili čudežni pravilnik o neprekinjenem zdravstvenem varstvu. Pravilnik je bil v “javni razpravi”. Javno razprava v tem primeru pomeni, da dokument objaviš na spletni strani in močno upaš, da ga ne bo opazil nihče, ki bi ga lahko razumel ali celo komentiral. Potem seveda lahko trdiš, da si upošteval vse pripombe. 

 Kljub pripombam pravilnik ostaja slabo premišljen in naravnost škodljiv dokument. Kdo je sodeloval v pripravi tega bisera pravne ustvarjalnosti ne vem. S pravilniki in zakoni je v glavnem tako, da so to dogovori posameznikov, ki se imajo ali jih ima politika  za strokovnjake  in ki praviloma ne vedo o čem se dogovarjajo. Ne bom komentiral pojmovne zmede, ki jo ustvarijo na začetku, saj gre za nepomembno imitacijo, ki pokaže slabo poznavanje delovanja zdravstvenega sistema. Bolj zaskrbljujoče so definicije, ki se postavijo v 4. členu tega pravilnika. Tam namreč pravijo, da so oblike dela opredeljene na temelju števila storitev.  Na temelju tega števila se določa obremenjenost oz potreba po določenem zdravstvenem delavcu. Kar pomeni, da bomo lahko v določenih manj obremenjenih ustanovah enostavno ukinili sedanjo dežurno službo. Na primarnem nivoju to pomeni, da bo  z ukinitvijo posameznih predbolnišničnih enot NMP delu prebivalstva dostopnost do NMP bistveno zmanjšana. Porodnica načeloma ve, da je noseča in se ob bližajočem porodu lahko odpelje v bolj oddaljeno porodnišnico, ob nenadnem srčnem zastoju bolnik tega luksuza nima. Podatki kažejo, da se možnost preživetja zmanjša za 10% z vsako minuto srčnega zastoja. Bolniki z ventrikularno fibrilacijo po 10 min srčnega zastoja nimajo nobene možnosti preživetja. Te podatke, čeprav so stari več kot 20 let, bi moral poznati tudi minister (saj je baje internist).  Ob vzpostavitvi sedanje javne mreže NMP, smo upoštevali predvsem odzivni čas, ki je potreben, da NMP ekipa doseže bolnika.  Nekatere enote seveda ne dosegajo zahtevanih 25% redne obremenitve (karkoli, da to pomeni) in bi jih po 7. členu tega pravilnika potrebno nadomestiti s službo stalne pripravljenosti. To pomeni, da bo zdravnik na delovnem mestu moral biti znotraj 30 min. Ali si predstavljate, kaj to pomeni za resno zbolele in poškodovane. Tisti v srčnem zastoju s temi pravili nimajo prav nobene možnosti.

 Stavka, za katero ne vem ali je bila, bi morala opozoriti na zgoraj opisane probleme.  Zdi se mi, da se  ne javnost še manj pa politika ne zavedajo nevarnosti, ki izhajajo iz rušenja sistema, ki zagotovo deluje.

  • Share/Bookmark

Sijaj in beda zdravstvene politike

Pisanje bloga zahteva svoj čas. Rad vidim, da je tisto kar napišem, koliko toliko podobno slovenščini, da nikogar ne žalim in da svoja razmišljanja temeljim na preverljivih dejstvih. To seveda zahteva čas zato mojih zapisov ni veliko. Mogoče pri tem zgrešim osnovni namen. Osebna izpoved, še posebej javna pač ni moj stil.

 

Za računalnik se usedem, ko me nekaj ujezi in ko začutim potrebo, da povem svoje mnenje, četudi ga nihče ne prebere. Če mi trenutek uide potem nekako zgubim željo in ostrino. Sinoči sem pri poročilih poslušal dva velika moža Slovenske zdravstven politike. Takoj sem moral pričeti z antiemetični zdravljenjem. To povem tako zato ker sem prepričan, da me ne bosta razumela vsaj minister ne.

 

Od pričetka samostojne Slovenske države smo imeli tri laična ministra in vsi trije so bili prave katastrofe. Od teh treh je zadnji najslabši in ima namen narediti največjo škodo. Obnaša se kot slon v trgovini s porcelanom. Modus operandi iz Kumrovca verjetno. Zdravniki so se mu nekaj zamerili in sedaj bo on vse to razrešil z novim zakonom. Zapiranje privatnih ambulant je enako zapiranju javnih ambulant. Zmanjšuje kapacitete. Večina kolegov z popoldanskimi ambulantami je imela verjetno koncesijo. Torej so bili praktično v javni mreži. Manj ambulant pomeni samo večjo gnečo pred obstoječimi. O temu kako malo pozna problematiko o kateri bi žele presojati in soditi pove izjava, da naj se kolegi odločijo in naj delajo samo popoldanske ambulante. Za kirurške stroke je to seveda velika neumnost. Kirurg v ambulanti ne more operirati torej ne more bolnika učinkovito zdraviti. Kirurg, ki preneha operirati preneha biti kirurg. Kirurgi ne zdravijo s tabletami. Mogoče bi celo za nekatere ne operativne stroke to držalo, vendar je specialistična medicina danes odvisna od množice preiskav, ki jih omogoča v glavnem bolnišnica. Glavni vzrok za ministrovo nezadovoljstvo je zaslužek zdravnikov. Ta zaslužek legitimen in pošteno zaslužen in bistveno manjši od mojstra, ki za dve uri dela pospravi 100 € v žep (brez davka) in še hvaležen mu moraš biti, da je sploh prišel ker jih je tako malo in imajo tako veliko dela. Ti argumenti za zdravstvo ne veljajo. Zdravnik, ki se trudi, da bi pomagal svojim bolnikom in dela več kot bi moral je zaslužkar.

 

Zaskrbljujoče je, da so se na ministrstvu lotili tudi bolnišnic. Dopuščam, da bi se o številu bolnišnic v Sloveniji lahko razpravljalo, vendar je način razprave popolnoma neustrezen. Takšna razprava mora temeljiti na relevantnih podatkih in ne na predpostavkah. Zbiranje statističnih podatkov je omejeno na neke nabore, ki so mogoče relevantni za neka pretekla obdobja vendar so če jih primerjamo z nabori in podatki, ki jih objavljajo v recimo ZDA popolnoma neuporabni. Razlog za to je izjemno slab informacijski sitem v zdravstvu. Do pojasnim: nemogoče je za neko specifično bolezen ali poškodbo dobiti podatke. Recimo če nas zanima število politravmatiziranih poškodovancev, ki imajo poškodbo glave ali recimo poškodbo medenice, podatka za celo Slovenijo ni možno dobiti. Mogoče ga dobimo za posamezno bolnišnico (če gremo premetavati popise). Torej ocenjujemo delovanje sistema s pomanjkljivimi informacijami. In na temelju takšnih ocen bi minister zapiral bolnišnice omejeval razvoj enot za intenzivno zdravljenje. Bolnišnice bodo v bodočnosti zdravile samo tiste bolnike, ki bodo potrebovali intenzivno zdravljenje, vse ostalo se bo opravilo v okviru dnevne bolnišnice ali ambulant, kar je po mojem mnenju za pacienta veliko bolj prijazno. Kdo je torej ekspert na ministrstvu za zdravje, ki je odločil, da bolnišnica v Brežicah ne potrebuje intenzivne terapije.

 

Zelo motijo ocene o strokovnosti dela, ki podajajo posamezni predstavniki ministrstva za zdravje. Minister je laik in tudi nekaj visoko plasiranih sodelavcev so tudi laiki. Nekaj zdravnikov, ki je na ministrstvu zaposlenih, pa z medicino očitno niso bili zelo zadovoljni, da jih bolj veseli prelaganje papirjev in so verjetno še tistih nekaj izkušenj, ki so jih kdaj imeli s pravimi bolniki pozabili. Na ministrstvo ne prideš zaradi strokovnega znanja ampak zaradi politične usmerjenosti. Zato sem globoko prepričan, da o strokovnosti nihče na ministrstvu ne bi smel razpravljati ker za to ni kvalificiran. Da nekdo javno ocenjuje potek reanimacije dojenčka, ob tem pa nima tečaja oživljanja in ni bil nikoli udeležen pri reanimaciji otroka ker je pač internist je nedopustno, tudi v primeru, da ima prav. Le čevlje sodi naj kopitar, še enkrat in še enkrat.

  • Share/Bookmark

“Socialistično” zdravstvo

Včeraj sem naletel na blog (http://pavel.blog.siol.net/2008/11/09/obiskovanje-bolnikov/#comment-996)  pod naslovom »PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje«.  Kdo je Pavel ne vem ker svojo identiteto skriva. Ljudje pač drugače gledamo na vprašanje javnega nastopanja in javnih izjav. Pavel je pisal o bolezni svojega očeta in otroka in spotoma komentiral naše zdravstvo. Nič ne običajnega, zadnje čase to vsi počnejo. Zbodla so me njegova kategorična stališča o »socialističnem« zdravstvu iz njegovih prejšnjih objav, ko je oče še čakal na operacijo, zato sem pripisal komentar  na katerega je Pavel odgovoril. Njegov odgovor me je spodbudil k daljši razpravi, za katero sem se odločil, da je bom objavil na svojem blogu.

Moj komentar

»Upam, da se bo vaše srečanje z slovenskim zdravstvom dobro končalo. Vašemu očetu in otroku želim hitro okrevanje. Čakalne vrste niso posledica samo slabe organizacije, zdi se mi, da je bolj pomemben dejavnik število osebja in kapacitete intenzivnih oddelkov. O tem pa redko odločajo zdravniki. Odločitve so v rokah ekonomistov, ki pa o medicini na žalost ne vedo kaj dosti. To seveda ni nasledek socialističnega sistema, vendar tipične stroškovne kapitalistične naravnanosti. Upam, da se ta ekonomistični rak nebo zajedal še v strokovne in medicinske odločitve, kajti takrat bomo socialistično zdravstvo res pogrešali.«

Pavlov odgovor:

»Hvala, Dušan. Zaenkrat se je z obema dobro končalo, če lahko rečemo za rakavega in z metastazami prepredenega človeka tako. Oče čaka na kemoterapijo.

Glede na dodatne komentarje pa sem zaenkrat bližje temu, da je naše zdravstvo posledično slabo zaradi socializma oz. kvazikapitalizma. V socializmu odgovornosti ni bilo, ni bilo dialoga, ni bilo svobode, ni smelo biti lastnine. V kapitalizmu pa je osebna odgovornost in tudi odgovornost skupine, bolnice, zdravstva. Problem je slaba organiziranost, predvsem pa neodgovornost večine osebja. Zelo malo dobrih zdravnikov sem spoznal. Zadnjič sem prebral izjavo, da v Sloveniji ni strokovnih in etičnih zdravnikov. Ali eno ali drugo. Pa ne gre samo za zdravnike. Večino poklicov je tako sfevdaliziranih, to so kaste, nedotakljive kaste. Velik problem je tudi monopolna zdravstvena zavarovalnica ( v Sloveniji bi rabili najmanj 4, + vsak pacient bi moral imeti najmanj 2 neodvisni mnenji dveh zdravnikov + beležila bi se javna statistika dobrih in slabih zdravljenj, diagnoz), kjer v glavnem kvazi ekonomisti in organizatorji dela, predvsem pa kumrovčani “prerazporejajo denar”. Seveda se strinjam s teboj, da se večinoma krivično odločajo. Večino denarja pa gre tako ali tako v mafijske skupinice, ki so kot metastaze prerazsejane po našem zdravstvu.«

Na to sem moral odgovoriti nekoliko bolj podrobno. Zdi se mi, da se takšnim debatam izogibamo in da tudi zaradi tega ljudje dogajanja razlagajo po svoje.

Moj odgovor:

»Ne bi želel biti polemičen, vendar Vaš izkrivljeni pogled je posledica predvsem spolitiziranega medijskega besedičenja in ne nekih trdnih dokazov v obliki številk ali osebnih izkušenj. Sam sem imel priliko delati v obeh sistemih in razlike ni praktično nobene.  Tako v socializmu kot sedaj smo morali nekim laikom razlagati zakaj potrebujemo to in ono, če želimo, da bolniki preživijo. Zdravstvo in medicina delujeta zaradi zdravnikov in drugega osebja. Sistem odgovornosti mora biti v zdravstvu naravnan na bolnika in ne na lastnino in lastniško strukturo. Enaki etični principi so veljali v socializmu kot sedaj. Ljubljanski UKC je  v rajnki Jugoslaviji bil najbolj razvita zdravstvena ustanova, ne zaradi ZKS, ampak zaradi zdravnikov, ki so v njemu delali. Brez teh marsičesa v KC ne bi imeli.

Ne vem kako definirate dobrega zdravnika. Po preživetju? Porodničarji so najboljši, patologi pa najslabši. Podatkov o preživetju tako ali tako nimate. Strinjam se, da primeren način komunikacije in ljubeznivost sodi v definicijo dobrega zdravnika, saj brez tega ni možno vzpostaviti primeren odnos z bolnikom, vendar vam težko verjamem, da ste vedno naleteli na kolege, ki so jih prav kar zbudili. Izjave, ki jih preberete niso vedno odsev resnice, največkrat so mnenje posameznika in jih ne moremo jemati kot znanstveno resnico. Pomanjkanje strokovnosti slovenskem zdravstvu  je zelo težko očitati. Postopki diagnostike in zdravljenja so primerljivi z razvitim svetom. Mnoge metode smo pričeli izvajati ali prvi ali med prvimi. Posamezni kolegi so v mednarodnih strokovnih krogih zelo cenjeni. Če želite podrobnosti vam lahko tudi z njimi postrežem.

Trdite , da ni etičnih zdravnikov. Ne poznam zdravnika, ki o etičnih problemih ne bi premišljeval. Vsi poskušamo po svojih močeh živeti v skladu z etičnimi pravili, čeprav se zdi, da nam javnost to ne verjame. Eden od problemov je verjetno tudi ta , da si laiki medicinsko etiko predstavljajo po svoje. Dejstvo je, da sodobna medicina rojeva vedno nova etična vprašanja, ki so vezana na oživljanje, podporo življenjskim funkcijam, oskrbo ob koncu življenja in tako dalje. Zadnjih 30 let se je razvil tudi pojem avtonomije bolnika, ki je našo nekoliko paternalistično  orientirano deontološko šolo spravil v zadrego in na koncu po številnih debatah pripeljal do manj ali bolj uspešnega kompromisa v obliki zakona o bolnikovih pravicah.

Zavarovalnice so problem, vendar ga sam vidim nekoliko drugače. Kadar kaj kupujem, želim vedeti kaj kupujem. Pri nas, seveda, ne veste kaj kupujete z zavarovanjem. Kljub temu se pa bojim sistema v katerem zavarovalnica določa kaj ste lahko operirani in zdravljenji in kaj ne. Vzajemna in Adriatic poskušata tržiti neke “nadstandardne” storitve v okviru predvsem “privatnega” zdravstva. Ta segment v Sloveniji ne razpolaga z materialnimi in kadrovskimi viri (intenzivni oddelki), ki bi omogočali zdravljenje resnih zapletov.  Torej v »privatnem« zdravstvu lahko zdravijo relativno »zdrave« bolnike, in opravljajo rutinske in nezahtevne posege. S tem ni nič narobe, dokler ga ne poskusiš prodati kot vrhunsko in superiorno storitev. Zaplet take vrhunske in superiorne storitve, ki jo po navadi tudi drago plačate tako ali tako konča v javni ustanovi. Javno zdravstvo se pa stiska v zastarelih stavbah, kjer bolnike stlačimo po 5 ali 6 v sobo, če pa prostora zmanjka pa končajo na hodniku! Nadstandard bi moral biti lastna soba in stranišče ustrezno klimatizirano. Seveda bi to pomenilo zgraditi nove stavbe, tu se pa problemi začnejo in vem kaj boste rekel, vendar me ne zanima kakšne barve so.«

V nadaljevanju se mi ponujata vsaj dve temi, etika in zavarovalnice, vendar bosta morali počakati naslednjo priložnost.

  • Share/Bookmark