They Shoot Doctors, Don’t They?

Nedavno sem brskal po seznamu slovenskih inštruktorjev oživljanja, na portalu Evropskega Sveta za reanimacijo in sem našel ime, ki ni bilo slovensko, ime Luis GUILERMO MARTINEZ. Zdelo se mi je zanimivo, da je kolega, očitno doma iz druge države, izbral naše tečaje in da je celo postal inštruktorski kandidat. Kolega nisem poznal in sem si še rekel, da se bom o njem pozanimal. Nekaj dni pozneje sem z žalostjo ugotovil, da kolega ne bom nikoli več mogel spoznati. Morilec je s svojo nerazumno morilsko slo odvzel očeta dvema majhnima otrokoma, moža ženi, kolega, urologa in ne nazadnje inštruktorja in učitelja. Tragedija, kot je ta, nas prisili da pogledamo okoli sebe, da se zazremo v svojo družbeno bit in da se vprašamo do kam smo prišli.

Ali gre za osamljen eksces, kriminalno dejanje, ki ga je storil okoreli kriminalec ali pa je to eskalacija sovražnosti naperjene proti zdravnikom? To je vprašanje, ki se nam vsem zastavlja. Resnica je verjetno nekje vmes. Dejstvo je, da je sovražnega govora na spletu in v medijih veliko. In dejstvo je, da so (smo) zdravniki ter tudi drugo zdravstveno osebje čedalje bolj pogosto deležni verbalnega ali celo fizičnega nasilja. Verjetno gre pri tem za splošno »neandertalizacijo« družbe s primitivnim egoističnim pehanjem za zaslužkom. Napadalnost in brezobzirnost sta v tem namišljenem boju za preživetjem glavni vrlini. Politika in mediji v svoji konfrontaciji z zdravništvom tej primitivni sovražni klimi nezaupanja dajejo legitimnost.

Kje smo in zakaj, zdravniki izgubili svoj družbeni položaj v očeh javnosti? Skozi zgodovino so bili zdravniki vedno ena od najbolj cenjenih poklicev. Bolezen ne prizanaša nikomur, zato so ljudje (vse do danes ) cenili nasvete in zdravljenje, čeprav pogosto napačne. Zdravniki so bili večinoma dobro plačani in nihče jim ni očital zaslužkarstva. Celo v socializmu so običajni ljudje zdravnike cenili, bala se jih je bolj partijska elita ker so zdravniki bili del inteligence in intelektualcev se je bilo treba bati. Tega strahu pred zdravništvom se je očitno nalezla tudi sedanja politika, saj od prvega dne samostojne Slovenije, ko so zdravniki izrazili željo po izboljšanju svojega standarda, sistematično poskuša razvrednotiti zdravništvo. Medijska gonja z senzacionalističnim iskanjem zdravniških napak je pripomogla razvoju nezaupanja pri ljudeh. Možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija, pa posameznikom dajejo lažen občutek, da do pravih odgovorov in rešitev svojih problemov lahko pridejo tudi brez zdravnika. Žal je večina informacij na spletu površnih in netočnih, nekateri nasveti so pa naravnost nevarni. Zanimiv je socio-psihološki fenomen, da ljudje zelo radi prisluhnejo teorijam zarote in teh je na spletu veliko in se nekritično prenašajo v slovenski prostor. Ta lahkovernost ljudi, ki se mi zdi v Sloveniji še posebej izrazita na žalost govori tudi o stanju slovenskega duha in človeka je naravnost sram, da živi v družbi, ki je lahko tako neuka in primitivna.

Ali se moramo zdravniki bati svojih bolnikov? Jaz mislim, da ne. Ogroženi smo verjetno enako kot vsi drugi v tej družbi, kjer nasilje počasi postaja del vsakdana. Včasih se vprašam, kje so časi, ko sem brez skrbi iz centra Ljubljane skozi Tivoli odšel v študentsko naselje. Danes to, verjetno, ne bi bila pametna ideja. Kljub temu, da se mi ne zdi, da bi bolnišnice bile kaj posebej ogrožene, se moramo vprašati ali je varovanje v naših bolnišnicah ustrezno. V Ljubljanski UKC lahko vkoraka kdorkoli kadarkoli in največkrat ga nihče nič ne vpraša. Obiskovalci se lahko sprehajajo po vseh oddelkih in tudi drugod. Znane so številne težave s tatvinami v garderobah zaposlenih. Tu in tam kakšen narkoman poskuša priti do mamil. Na urgenci pa do nasilja dokaj redno prihaja, kljub video nadzoru in varnostnikom. Varovanje je prepuščeno zunanjem podjetju. Varnostniki so vsi zelo simpatični in prijetni ljudje, vendar nisem prepričan, da so primerno usposobljeni za kakršnokoli posredovanje, še manj so pa fizično pripravljeni, saj so nekateri že verjetno pred upokojitvijo. V tujini (v Nemčiji) je dostop do različnih delov bolnišnice strogo omejen. Na vseh vratih je elektronska kontrola dostopa in vstopi lahko samo tisti, ki mu je dovoljeno. Pri nas kontrola dostopa zgleda tako kot vse ostalo. Kontrorlo dostopa izvaja več podjetji ( verjetno zaradi finančnih razlogov za katere ni čisto jasno kakšne narave so). Posledica je, da moramo anesteziologi, ki moramo imeti dostop, da vseh oddelkov v UKC, ker skrbimo za oživljanje in oskrbo kritično bolnih bolnikov, uporabljati celo vrsto pametnih kartic, namesto, da bi vsa pooblastila bila zapisana na eni kartici.

Še to moram povedati, ker smo spet pri čakalnih vrstah in trditvah, da če dodatno plačamo zdravnike, da bodo čakalne vrste izginile. Samo iz teh trditev je jasno, da ne gospa ministrica in ne g. Fakin (ki kmalu ne bo več aktualen, hvala bogu) ne vesta o čem govorita. Ko gre za operacije je potrebno vedeti, da ni problem v izpeljavi operativnega posega, saj se lahko operira tudi 24 h na dan, samo v tem primeru bo potrebno najprej postaviti šotore, v katerih bodo bolniki ležali, saj so bolniške sobe že sedaj prenatrpane. Ob tem, da se nam populacija stara in da se potreba po intenzivnem zdravljenju neprestano povečuje je skrajnje neodgovorno govoriti o povečanju števila operativnih posegov. Bolniki tako operirani ne bodo za operacijo ustrezno pripravljeni zato bo po operacijah še več zapletov in večji bo pritisk na enote intenzivnega zdravljenja, katerih kapaciteta je med najnižjimi v Evropi. Že sedaj je zasedenost enot nesprejemljivo visoka in zato primanjkuje tako osebja, kot ustreznih aparatur. Zaradi prenatrpanosti izolacija bolnikov ni možna, kar ima za posledico širjenje bolnišničnih okužb. O tem seveda ne govori nihče, ker tega  ne vedo oz. še bolj verjetno, da tega ne želijo vedeti. Kapaciteta Centra za intenzivno terapijo, kjer zdravimo najtežje kirurške bolnike je enaka od vselitve v stavbo kliničnega centra leta 1974. Razumemo, da reševanje teh problemov zahteva precejšen denarni vložek in drugačno strategijo zdravstvene politike in da g-pa Kolar niti slučajno ne more dojeti vseh razsežnosti tega problema, vendar pa ni nobene potrebe po zavajanju javnosti s ponujanjem cenenih rešitev.

Čas bi že bil, da ta slovenska družba vzame svoje zdravnike za partnerje in skupaj z njimi in njihovimi izkušnjami prične reševati probleme, ki so se nakopičili v zdravstvu. Ponovno poudarjam, kot že velikokrat so sedaj, zdravstvo ni gospodarstvo in zato menedžerske rešitve ponavadi ne vodijo nikamor. Zdravstvo je potrebno prestrukturirati okoli jasno določenih medicinskih ciljev. Definiranje teh ciljev pa zahteva veliko več kot par sestankov s »strokovnjaki«. Žalostno je, da politika ne more preseči politikantstva in svojih ozkih interesov in podati zdravništvu roko. Čeprav so zdravniške organizacije obtožili izkoriščanja te tragedije v namen sindikalnega boja, bi odpiranje dialoga le pomenilo, da kolega Martinez ni umrl zaman.

  • Share/Bookmark

Čakalne vrste in informacijski sistem

Priznam, da sem se kar zabaval, ko sem prebiral, sestavek novinarke Andreje Basle o čakalnih vrstah in informacijskih sistemih. Zabaval sem se, ker od blizu poznam vso bedo bolnišničnega informacijskega sistema, ki ji informacijski samo v imenu. V resnici sem več podatkov dobil iz svoje dBase baze pred dvajsetimi leti kot iz informacijskega sistema, ki se uporablja v moji bolnišnici. Zato se niti malo ne čudim, da ni možno pripraviti elektronskih čakalnih list. Najbolj zabaven je zaključek mlade novinarke. Zdravstvo, beri zdravniki, nočejo informacijskega sistem, ker potem ne bi mogli preko vrste operirati in pregledovati svojih znancev in prijateljev. To je teza vredna doktorske disertacije . v Tirani mogoče. Problem čakalnih vrst ni v transparentnosti. Globoko sem prepričan, da tistih nekaj svojcev in znancev, ki so operirani mimo vrste niti slučajno ne vpliva na podaljšanje čakalnih vrst, vsaj bistveno ne. Problemi so drugje in se jih ne da rešiti s poceni demagogijo, kot so nacionalne čakalne liste, čeprav se mi ta ideja zdi prav uporabna in dobra, vendar ne sme biti osamljena, edina. V povprečju se opravi 3-4 operacije na dan na operacijsko sobo. To je za UKC 120 bolnikov. Ali je to veliko ali malo ne vem. To je obseg dela, ki ga je možno opraviti v rednem delovnem času.  Bolniki, ki potrebujejo operativno zdravljenje so čedalje starejši in čedalje bolj bolni, zato pogosto potrebujejo zdravljenje v enoti intenzivnega zdravljenja. Če 2%  bolnikov potrebuje intenzivno zdravljenje je to 2,4   bolnika  na dan. Center za intenzivno terapijo ima maksimalno kapaciteto 20 postelj. Če pričnemo s prazno intenzivno terapijo je ta polna v desetih dneh. Povprečni   čas  zdravljenja je okoli 10 dni.  Poleg tega zdravljenje v intenzivni terapiji potrebujejo tudi drugi, predvsem poškodovanci. Teh je v UKC nekje 400 na leto. Zato je naivno pričakovati, da bo neka elektronska lista problem razrešila.

 

Deset let nazaj sem imel priliko obiskati “paperless hospital” v Glasgowu. Tam so že leta 1999 vso dokumentacijo hranili v elektronskih podatkovnih bazah, vse izvide, vse podatke zajete z monitorjev bolnikov, vse slikovne preiskave, materialno knjigovodstvo, naročanje zdravil in seveda tudi čakalne liste, ki jih pri njih pravzaprav ni bilo v našem pomenu besede. O takšnem informacijskem sistemu sanjam že dvajset let. Prepričan sem, da si enako informacijsko podporo želijo vsi moji kolegi. Zato je absurdno obtoževati zdravnike, da ne želijo informacijske podpore. Trenutno, če zdravniki želimo spremljati svoje delo zbiramo podatke sami, ročno ali z amaterskim podatkovnimi bazami v Accessu ali na navadi Excelovi razpredelnici. V zdravstvu generiramo veliko podatkov. Predvsem so podatki vezani na bolnika, od tistih, ki popisujejo njegovo stanje in jih zajemamo preko monitorjev, do laboratorijskih in slikovnih izvidov, porabe zdravil in drugih pripomočkov. Takšni sistemi v tujini že dolgo obstajajo. Vsako podjetje, ki proizvajajo  monitorje pripravijo tudi neko programje za manj ali več zapleten bolnišnični informacijski sistem. Iz nekega čudnega razloga smo mi obviseli na amaterskih poskusih slovenskih podjetji, ki so se očitno usmerila na proizvodnjo računovodskih programov.

 

Mi, ki živimo v informacijski kameni dobi imamo najmanj vpliva na odločitve v zvezi z informacijsko podporo. Po dvajsetih letih bi bil vesel kakršnegakoli informacijskega sistema, samo, da bi končno ponudil še kakšen medicinsko uporaben podatek. Vodstvo največkrat zanimajo obračuni, se pravi računovodski programi, medicina je sekundarnega pomena. Zdravniki si želimo informacijsko podporo, čim več tem bolje. Kako to razložiti genialcem, ki odločajo o denarju pa še nisem ugotovil.

  • Share/Bookmark