Mi stavkamo, če še niste vedeli!

Ali ste vedeli, da zdravniki stavkamo? Če ste, potem medije zelo natančno spremljate. Že dolgo nismo videli tako mlačnega in nezainteresiranega poročanja o tako pomembnem dogajanju, ki bo za vse nas imelo daljnosežne posledice. Danes sem moral ostati doma, za konec tedna bom dežuren in bom zato tedensko kvoto ur zelo hitro napolnil. Ker bomo delali samo štirideset ur, bo zelo kmalu zdravnikov, ki lahko delajo, zmanjkalo. Posledica bo, da bodo ustanove morale odpovedati vse ne-nujne dejavnosti. Kljub temu da je stavka legalna, bomo zdravniki plačani manj (samo za 40 ur). Pokazati želimo, da je v tem trenutku nadurno delo potrebno in da bo upoštevanje Evropske direktive o delovnem času naše zdravstvo ohromilo v zelo kratkem času. Treba je pa reči, da s plačilom za 40 ur na teden, torej z osnovno plačo nikakor nismo zadovoljni in da želimo, da se osnovna plača zviša. To je treba povedati brez sprenevedanja.

Do zdaj so mediji in pogajalci, na nasprotni strani mize, vedno mahali z visokimi zaslužki posameznih zdravnikov in pri tem nikoli nista želeli upoštevati ur dela, ki jih je ta posamezni zdravnik moral prebiti na delovnem mestu, da je dobil plačo. In ko upoštevamo samo osnovne plače je takoj jasno, da zdravniki, zaradi dolgega usposabljanja, začnejo delati dosti pozneje kot njihovi vrstniki in čeprav so se šolali bistveno dlje, zaslužijo bistveno manj. Pri tem ne bi govoril o odgovornosti, o naravi dela, kjer se napake merijo s človeškimi življenji, kjer se napake plačujejo tudi z odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Če neki sprehajalec papirjev (paper pusher) “zamoči” pogodbo, podjetje izgubi denar, naderejo ga in mogoče ostane brez službe. Če “zamoči” zdravnik čuti posledice najprej bolnik, zdravnik je pa lahko izpostavljen odškodninskim tožbam in kazenskemu pregonu, da ne govorim o medijskem linču, ki ga vsakič znova uprizorijo naši, senzacije željni mediji. Ob vseh medijskih zdrahah, ki jih vedno znova poslušamo in beremo, je nekaterim kolegom nerodno reči, da so premalo plačani in da želijo večje plače. Takšno sprenevedanje je popolnoma nepotrebno. Za svoje delo, ki je zahtevno in odgovorno, imamo pravico zahtevati dostojno plačilo.

To, da je v zdravstvu nadurno delo potrebno se bo pokazalo zelo kmalu. Problema ne bomo tako hitro rešili. Preprosto, večina kolegov, ki v enem letu konča medicinsko fakulteto, se, 35 do 40 let kasneje upokoji. Če je število nespremenjeno, se tudi število zdravnikov, ki delamo ne more bistveno spremeniti. Priliv iz tujine, še posebej iz nekdanjih bratskih republik, je prisoten, vendar še zdaleč ne zadosten. Treba je torej zvečati vpis, zvečati število odobrenih specializacij in šele v po desetih letih, bomo začeli položaj izboljševati. Dovoliti bo treba tudi zaposlovanje, vseh teh novih zdravnikov. In ne nazadnje bodo ti zdravniki počasi morali pridobiti potrebne izkušnje. Torej gre za dolgotrajni proces, ki bo trajal leta in v tem času, bomo morali zaposleni zdravniki še naprej nositi breme, ki ga nosimo zdaj.

Tu izstopa še ena krivica, o kateri si tudi FIDES ne upa govoriti in to je upokojevanje in pokojnine. Zdravniki prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačujemo iz vseh dohodkov tudi iz plačil za delo preko polnega delovnega časa. Če ure, ki sem jih prebil v bolnišnici, ko sem bil dežuren, spremenim v ure rednega dela se nabere za 10 let rednega dela. Vendar zaradi tega ne bom šel nič prej v pokoj in pokojnina ne bo odsevala višine dohodkov, ker jo omejuje “plafon”. Kljub temu, da delam več kot drugi in da v pokojninsko blagajno prispevam bistveno več kot drugi, bom v pokoj šel pozneje in pokojnine bom imel enako kot ljudje, ki so delali manj in so v pokojninsko blagajno prispevali manj. To naj bi bilo pošteno in temu pravimo solidarnost. Solidarnost je samo v tem, da imamo vsi enako malo. Lahko sicer rečete: Kdo ti je kriv? Sam si se odločil za ta poklic. In res je za poklic sem se odločil zato, ker sam si to želel  in če bi lahko še enkrat izbiral bi se odločil enako.

Vedno, ko je govora o zdravniških plačah, se kot nasprotni argument postavlja prevelika javna poraba. Češ Slovenija je majhna država ni bogata in tako dalje. V resnici je delež plač v javni porabi verjetno zelo majhen. Prepričan sem, da bi se z javnim denarjem lahko gospodarilo veliko bolj gospodarno, če bi omejili apetite posameznikov, ki poslujejo z državo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so stvari, ki jih plačujemo z javnim denarjem bistveno dražje, od tistih, ki jih kupujemo z zasebnim denarjem. In ravno to je jama brez dna v katero ponikne ogromno javnega denarja, zato je nemoralno, da politika varčuje na javnih uslužbencih.

  • Share/Bookmark