Mi stavkamo, če še niste vedeli!

Ali ste vedeli, da zdravniki stavkamo? Če ste, potem medije zelo natančno spremljate. Že dolgo nismo videli tako mlačnega in nezainteresiranega poročanja o tako pomembnem dogajanju, ki bo za vse nas imelo daljnosežne posledice. Danes sem moral ostati doma, za konec tedna bom dežuren in bom zato tedensko kvoto ur zelo hitro napolnil. Ker bomo delali samo štirideset ur, bo zelo kmalu zdravnikov, ki lahko delajo, zmanjkalo. Posledica bo, da bodo ustanove morale odpovedati vse ne-nujne dejavnosti. Kljub temu da je stavka legalna, bomo zdravniki plačani manj (samo za 40 ur). Pokazati želimo, da je v tem trenutku nadurno delo potrebno in da bo upoštevanje Evropske direktive o delovnem času naše zdravstvo ohromilo v zelo kratkem času. Treba je pa reči, da s plačilom za 40 ur na teden, torej z osnovno plačo nikakor nismo zadovoljni in da želimo, da se osnovna plača zviša. To je treba povedati brez sprenevedanja.

Do zdaj so mediji in pogajalci, na nasprotni strani mize, vedno mahali z visokimi zaslužki posameznih zdravnikov in pri tem nikoli nista želeli upoštevati ur dela, ki jih je ta posamezni zdravnik moral prebiti na delovnem mestu, da je dobil plačo. In ko upoštevamo samo osnovne plače je takoj jasno, da zdravniki, zaradi dolgega usposabljanja, začnejo delati dosti pozneje kot njihovi vrstniki in čeprav so se šolali bistveno dlje, zaslužijo bistveno manj. Pri tem ne bi govoril o odgovornosti, o naravi dela, kjer se napake merijo s človeškimi življenji, kjer se napake plačujejo tudi z odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Če neki sprehajalec papirjev (paper pusher) “zamoči” pogodbo, podjetje izgubi denar, naderejo ga in mogoče ostane brez službe. Če “zamoči” zdravnik čuti posledice najprej bolnik, zdravnik je pa lahko izpostavljen odškodninskim tožbam in kazenskemu pregonu, da ne govorim o medijskem linču, ki ga vsakič znova uprizorijo naši, senzacije željni mediji. Ob vseh medijskih zdrahah, ki jih vedno znova poslušamo in beremo, je nekaterim kolegom nerodno reči, da so premalo plačani in da želijo večje plače. Takšno sprenevedanje je popolnoma nepotrebno. Za svoje delo, ki je zahtevno in odgovorno, imamo pravico zahtevati dostojno plačilo.

To, da je v zdravstvu nadurno delo potrebno se bo pokazalo zelo kmalu. Problema ne bomo tako hitro rešili. Preprosto, večina kolegov, ki v enem letu konča medicinsko fakulteto, se, 35 do 40 let kasneje upokoji. Če je število nespremenjeno, se tudi število zdravnikov, ki delamo ne more bistveno spremeniti. Priliv iz tujine, še posebej iz nekdanjih bratskih republik, je prisoten, vendar še zdaleč ne zadosten. Treba je torej zvečati vpis, zvečati število odobrenih specializacij in šele v po desetih letih, bomo začeli položaj izboljševati. Dovoliti bo treba tudi zaposlovanje, vseh teh novih zdravnikov. In ne nazadnje bodo ti zdravniki počasi morali pridobiti potrebne izkušnje. Torej gre za dolgotrajni proces, ki bo trajal leta in v tem času, bomo morali zaposleni zdravniki še naprej nositi breme, ki ga nosimo zdaj.

Tu izstopa še ena krivica, o kateri si tudi FIDES ne upa govoriti in to je upokojevanje in pokojnine. Zdravniki prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačujemo iz vseh dohodkov tudi iz plačil za delo preko polnega delovnega časa. Če ure, ki sem jih prebil v bolnišnici, ko sem bil dežuren, spremenim v ure rednega dela se nabere za 10 let rednega dela. Vendar zaradi tega ne bom šel nič prej v pokoj in pokojnina ne bo odsevala višine dohodkov, ker jo omejuje “plafon”. Kljub temu, da delam več kot drugi in da v pokojninsko blagajno prispevam bistveno več kot drugi, bom v pokoj šel pozneje in pokojnine bom imel enako kot ljudje, ki so delali manj in so v pokojninsko blagajno prispevali manj. To naj bi bilo pošteno in temu pravimo solidarnost. Solidarnost je samo v tem, da imamo vsi enako malo. Lahko sicer rečete: Kdo ti je kriv? Sam si se odločil za ta poklic. In res je za poklic sem se odločil zato, ker sam si to želel  in če bi lahko še enkrat izbiral bi se odločil enako.

Vedno, ko je govora o zdravniških plačah, se kot nasprotni argument postavlja prevelika javna poraba. Češ Slovenija je majhna država ni bogata in tako dalje. V resnici je delež plač v javni porabi verjetno zelo majhen. Prepričan sem, da bi se z javnim denarjem lahko gospodarilo veliko bolj gospodarno, če bi omejili apetite posameznikov, ki poslujejo z državo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so stvari, ki jih plačujemo z javnim denarjem bistveno dražje, od tistih, ki jih kupujemo z zasebnim denarjem. In ravno to je jama brez dna v katero ponikne ogromno javnega denarja, zato je nemoralno, da politika varčuje na javnih uslužbencih.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Brez plač v zdravstvu?

Poskušam začeti, večkrat. Ne najdem pravih besed. V krizi v kakšni smo ljudje postanejo boječi. Grožnja, da bodo ostali brez plač je marsikoga spravila v stisko. Politiki tako ali tako ves čas grozijo, da bo država bankrotirala, če ne bomo delali po njihovo in sprejeli njihove briljantne zamisli in potem nekdo reče ZZZS nima denarja za plače in verjemite ljudje so bili resno zaskrbljeni.

Ali je ob vsem tem kdo pomislil na posledice?  Glede na to kar je bilo slišati, bi prišlo ne do stavke temveč do spontane prekinitve dela. Pri tako kompleksnem sistemu, kot je bolnišnica je dovolj, da izpadejo posamezni deli in da celoten sistem preneha učinkovito delovati, da pride do ogrožanja zdravja in življenja ljudi. Ko  v zdravstvu stavkamo vedno podrobno načrtujemo kako bomo rešili nujne primere in zagotovili, da se bolnikom nič hudega ne zgodi. Ne načrtovani protesti teh varoval nimajo in posledice bi lahko bile usodne.

Kakšne težave ima g. Fakin z DURS – om je prav za prav nepomembno. Rešiti bi jih morali brez javnosti in pravočasno. O tem, da sebi in svojim sodelavcem ne bi izplačal plače očitno ni razmišljal. Likvidnostne težave naj najprej poskusi reševati z zniževanjem obratovalnih stroškov tega birokratskega giganta in potem naj grozi zdravstvu z ne poravnavanjem obveznosti. Vsako leto se ob koncu leta pojavljajo podobni problemi. Do sedaj smo bili vedno okrcani, če smo kakšnega reveža preveč operirali, ker smo s tem prekoračili Fakinov plan. Če ZZZS zavarovalnica potem naj sprejme zavarovalni riziko, če gre pa za nek birokratski izrastek za razdeljevanje zdravstvenega denarja, potem naj zdravstveno politične odločitve prepustijo drugim in naj zamenjajo ime. Zadnjič sem naletel na njihovi spletni strani na neke elektronske publikacije – na analize in študije. Skoraj me je pobrala od smeha. Kaj vse se prodaja za resne analize v zdravstvu.  Analizirajo zdravstveni absentizam in predpisovanje receptov. Znanost pa taka. Če to primerjam s tistim kar počne Britanski NHS me je naravnost sram. NHS se dejansko ukvarja z vprašanji kako zagotoviti čim boljšo zdravstveno oskrbo, čim boljšo medicino na stroškovno najbolj učinkovit način. To počnejo skupaj z svojimi zdravniki in bolnišnicami. In nisem še slišal, da bi tam kdo omenjal zmanjševanje ali ne izplačevanje plač.  Pri nas se pa fakinčki grejo političnih igric in primitivnega populizma ter javnosti poskušajo predstaviti, da so oni tisti, ki lahko brzdajo požrešnost slovenskih zdravnikov.

Ali so bili četrtkovi in petkovi dogodki načrtovani ali ne, ne vem. Zelo možno je, da so poskusili testirati odziv zdravstva na ukrepe, kot so ne-izplačevanje, zamiki in zmanjševanje plač.  Upam, da so rezultate testa razumeli.

  • Share/Bookmark

Na zahodu nič novega

Erich Maria Remarque je svoj najbolj znani roman “All Quiet on the Western Front” napisal leta 1927 in če ga še niste prebrali ga toplo priporočam. O zdravstvu se je nekako nehalo govoriti. Nihče ne pljuva po zdravnikih in sprašujem se ali je to zatišje pred nevihto. Res je, da so zdravniki mirno požrli znižanje plač in so zato za novinarje postali nezanimivi. Poleg tega se v Sloveniji dogaja toliko različnih lumparij, da je za pljuvanje po zdravstvu zmanjkalo prostora. Ravnokar poslušam o trgovanju z belim blagom, ki ga baje podpira visoka politika, ne da me to zelo čudi. Pa tudi ta zgodba odvrača pozornost od drugih pomembnih zgodb, NLB na primer, ki nas bodo kot državljane in davkoplačevalce še močno prizadele. Ne morem, da ne bi omenil, kako so posamezne kolege vlačili po blatu, ker so veliko delali in s tem tudi zaslužili, nihče se pa ni obregnil o direktorje in nadzornike različnih podjetji in bank, ki so imeli enake ali celo večje dohodke ob tem so pa svoja podjetja pripeljali v stečaj. Na koncu so še dobili nagrado ali odškodnino. Na račun davkoplačevalcev.
Na zahodu nič novega. Ministri prihajajo in odhajajo (ministrstvo ostaja v podobni sestavi – brez znanja in idej) in problemi ostajajo enaki. V moji vrhunski ustanovi premišljujejo samo o tem kako znižati stroške. Nihče ne razmišlja o tem kje poglavitni stroški nastajajo. O tem sem mislim že pisal. Pa saj sem verjetno že neštetokrat ponovil isto. Na zahodu nič novega. Zanimiv način komunikacije so prošnje za indent. Indent je nekaj kar nek proizvod mora imeti, da ga UKC prične kupovati in ga uporabniki lahko naročimo. Odpiranje indenta odobri neka komisija, katere sestava je stroga tajnost (???) na temelju prošnje in razlage. Razlage pišemo zdravniki in vsaj jaz svoje zahteve poskušam argumentirati z objavljenimi študijami. V pravilu ostanejo prošnje brez odgovora. Tudi tiste, kjer se odpiranje novega indenta odkloni. Razumem, da če ne odgovoriš se izogneš neprijetni debati, vendar v civiliziranem svetu vladajo drugačna pravila. Nedavno se je na tržišču pojavil pripomoček za vzpostavljanje intraosalne poti. Ta pride v prav takrat, ko je poškodovanec izgubil veliko krvi ali ima tako slabe žile, da venske poti ne moremo vzpostaviti. Podatkov v literaturi ni prav veliko ker se pripomoček pojavil nedavno. Vendar je po moji oceni (ki temelji na 25 letih izkušenj) pripomoček zelo učinkovit in bi ga potrebovali. Še vedno ne vem zakaj so zavrnili našo prošnjo. No tokrat bom vztrajal..
Kot rečeno na zahodu nič novega. Upam, da se bolniki zavedajo kdo stoji na tej fronti med njimi in varčevalci.

  • Share/Bookmark

Vstajenje ministra

Skoraj sem že pogrešal našega ministra z njegovo sovjetsko avtorativno držo. Nihče ni napadal in blatil zdravnikov, kajti v poletni nirvani so celo “novinarji” kanala A in Financ spali. Sedaj se je pa začela nova gledališka sezona. Nisem pa prepričan ali gledamo komedijo ali tragedijo. Sam nimam popoldanske ambulante ali česa podobnega, vendar ne vidim nič spornega v tem, da so zdravniki pripravljeni žrtvovati dragoceni prosti čas in za to seveda zahtevajo plačilo. Sporno je lahko edino to, da bolnika namenoma preusmerijo v svojo privatno ordinacijo, javne ambulante bi pa ob tem samevale. To je seveda možno preveriti, kljub prazgodovinskem informacijskem sistemu. Močno dvomim, da bi kakšna javna specialistična ambulanta samevala.

Politiki v pravilu ne poznajo problemov, ki jih želijo na svoj vehementen in populističen način rešiti. Minister za zdravje je za svoj projekt odprave popoldanskih ambulant vzel neko anekdoto, kar je mogoče povprečnemu volivcu tudi všeč, vendar pa jasno kaže na amaterski pristop reševanju perečih problemov. Če so čakalne vrste pri ambulantni obravnavi posledica pomanjkanja zdravnikov se pri operativnem zdravljenju kažejo tudi drugi problemi. Predvsem premajhne kapacitete za intenzivno zdravljenje. Že ob nekoliko večjem prilivu poškodovancev se enote za intenzivno zdravljenje zapolnijo do te mere, da bolnike preusmerjamo drugam. Ali si to terciarni univerzitetni klinični center sme privoščiti je vprašanje za resno razpravo.

Očitno na ministrstvu naivno pričakujejo, da bodo zdravniki, ki sedaj delajo v privatnih popoldanskih ambulantah pripravljeni to isto početi v javnih ambulantah za bistveno manj denarja. Že to, da smo zdravniki pripravljeni prevzeti na sebe breme zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva z dežurstvi je veliko. Sužnje lastništvo je nekako preživela oblika ekonomije. Ob zaslužkih posameznih menedžerjev je licemerno očitati zdravnikom zaslužkarstvo. Večina nas dela veliko in smo za to delo plačani v skladu z zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Dvojna merila, ki dopuščajo da je delo dr. Avra (doktor ekonomije) plačano mnogokrat več kot pa delo doktorja znanosti na področju medicine so odraz družbe brez pravih vrednot. Razmetavanje zdravstvenega denarja nagrajujemo z 200.000 € (dvomim, da je tu veliko plačanih nadur)  in to predstavlja uspešno gospodarjenje. Požrtvovalno delo zdravnikov izven delovnega časa je pa zaslužkarstvo. Še več zaslužkarstvo očita nekdo, ki si je (tako kot Aver) lahko privoščil jahto. Kakšno politikantsko sprenevedanje. Sedaj bom prenehal, ker potrebujem antiemetik.

  • Share/Bookmark

Zelo dragi zdravniki

Že spet!

 

V maniri pravega bulvarskega časopisa se je novinarka »Financ« razpisala o zdravniških plačah. To je vedno vroča tema (ne vem sicer zakaj) in recept za uspešno senzacijo, ki garantirano prinese nekaj dvomljive slave popadljivem novinarju. Pisanje je nespoštljivo in žaljivo ter značilno površno.

Začudenje ob zneskih naj bi pri nepoučenem bralcu še posebej pri tistem, ki ne zasluži prav veliko, izzvalo gnev in jezo na zdravnike, ki si v teh kriznih časih upajo zahtevati tako visoke zneske. To je skoraj kot specialna vojna o kateri so me učili na VMA v Beogradu pred mnogimi leti.

Ob 5000 € osnovne plače je bruto urna postavka okoli 28 €. In če upoštevamo, da skoraj polovico damo za davke in prispevke, ki so sorazmerni dohodku, ostane nekih 15 € na uro. Ali je to veliko ali malo je seveda stvar debate. Če bi ceno določal trg in ne finančniki v Kliničnem centru, bi te postavke bile bistveno višje. Saj veste ponudba in povpraševanje. Ponudba je namreč zelo omejena, povpraševanje pa veliko. Ker je zdravnikov malo je seveda potreb po dodatnem delu veliko. Za opravljanje dežurne službe se plačuje nadurno delo. Vrednost nadure je 1,5 navadne ure torej ni nek velik znesek. Plačilo za dodatne dejavnosti se dodatno dogovori in redko presega neke astronomske zneske. Torej, da bi prišli do zneskov navedenih v časopisu je potrebno veliko, veliko ur dela. Zato primerjava s  plačo menagerjev ali politikov ne zdrži kritike. Ti dobijo plačo za osem ure dela.

Nisem vedel, da je rang lista plač v KC javno dostopen podatek. To je vprašanje za informacijsko pooblaščenko. Ne vem zakaj bi bil podatek o plači zdravnika informacija javnega značaja. Tudi če nas imajo za javne uslužbence- beri sužnje je to nedopusten vdor v zasebnost.

Kolegi, ki jih je novinarka vključila na listo imajo vsi določene znanstvene in strokovne nazive. Sprašujem se s kakšno pravico jih je novinarka izpustila. Te nazive so si kolegi pridobili pošteno in s trdim delom in jih nihče nima pravico odvzeti. Seveda je to storjeno za namenom omalovaževanja njihovega dela in dosežkov. Ta izraz nespoštovanja je sicer žaljiv vendar mu to ni namen. Če omenjen zneske izplačajo kar nekem anesteziologu ali nekem radiologu se je temu veliko lažje čuditi in se ob tem zgražati kot pa če se znesek izplača profesorju in doktorju znanosti, ki je eden od dveh v Sloveniji, ki zna v anevrizmo možganske žile vstaviti coil (posebno vzmet) in jo na ta način brez kirurškega posega zapreti.

Vedno me zmoti, da ne rečem zjezi, ko se novinarji tako slabo informirajo o stvareh o katerih pišejo. Že samo ta površnost jim jemlje vso kredibilnost. Za primer naj omenim le to, da kolega anesteziolog ni nikoli izvajal kateterizacije otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Anesteziologi tega ne počnemo. Je pa zagotavljal anestezijo za te otroke, kar je pa mogoče še bolj zahtevno in odgovorno kot kateterizacija sama. Novinarki se ni zdelo vredno pozanimati se za te detajle.

Nihče se ne zgraža, če neka prsata pevka, ki poje osladne pesmice zasluži našo bruto plačo v eni noči. Zgražali naj bi se nad dohodki, ki so jih vrhunski strokovnjaki pošteno zaslužili s trdim delom.

 

Lep pozdrav

  • Share/Bookmark