Pred dopustom

Na dopust se odpravljam. Še nekaj dni in .. Tiho sem že štiri mesece in tudi sedaj mi beseda ne steče. Verjetno sem naveličan vedno istih tem. Slovenija se vrti v krogu iz katerega ne znamo. V politiki, ne glede na to ali so na oblasti  levi, desni, novi ali stari, status quo. Hit sezone je vprašanje ali je pravnomočno obsojena oseba lahko poslanec. “Ne priznajem ovaj sud” je rekel nekdo leta 1929, vendar takrat ni šlo za korupcijo, svojo kazen je moral odsedet in niso mu ponudili mesta poslanca.  Očitno bomo še naprej varčevali in varčevali, vendar kot vedno pri majhnih in nepomembnih stvareh. Udarilo se bo po plačah in pokojninah, pri tem se bo pa denar brez milosti trošil  na neumnosti, kot je ta zadnja  transcendentalna meditacija. Vesel bi bil, ko bi v UKC bili pripravljeni vložiti 100.000,00 € pa ne za meditacijo ampak za izobraževanje, za reanimacijske tečaje za zdravnike in sestre. V UKC, če ti odobrijo službeno odsotnost  zaradi izobraževanja moraš podpisati, da ne boš zahteval povračila v primeru, da se izobraževanje zavleče v dela prost dan. In seveda med službeno odsotnostjo ne smeš ničesar zaslužiti in kljub temu, da za UKC gradiš nekaj, kar se imenuje dobro ime (ki ga vrli menedžerji tudi poskušajo prodati) in da so te k sodelovanju povabile pomembne mednarodne organizacije, ti ne zaupajo in moraš podpisati izjavo o tem.

Vsaka stranka ima svojega zdravstvenega reformatorja. Programi so polni velikih vendar praznih besed. Že v naprej mi je jasno, da se v kratkem ne bo zgodilo nič. Mogoče se bodo nekoliko zamenjali obrazi. Po “zaslužek” bodo prišla nova imena in zapisali bomo lahko status idem.  Zdravstvene ustanove in zdravstvo v celoti se bo še vedno obravnavalo kot podjetje oz gospodarstvo in najbolj pomemben ukrep bo zmanjševanje stroškov. To kaj se v medicina izplača in kaj ne ni ekonomska kategorija in nikoli ne bo. Torej zmanjševanje stroškov na način kot se to počne v katerem koli drugem podjetju, v medicini pogosto pripelje do dvigovanja stroškov, saj varčevanje pri kadrih in opremi vodi v slabšo medicino.

Tisto kar bi moral menedžment razložiti in urediti je kako, da nekatere stvari v zdravstvu stanejo 2x ali 3x več kot bi stale sicer. Če bi morali za izgradnjo treh prostorov plačati 2.000.000,00 €,  ne bi nihče izgradil nobene stanovanjske hiše. V zdravstvu so to normalne cene. Enako velja tudi pri nabavi opreme in zdravil.  Ob temu si lahko mislim samo dvoje, da je tisti, ki podpisuje takšne pogodbe popolnoma nesposoben ali je pa kupljen. V obeh primerih bi moral oditi (saj vendarle ni izvoljen v parlament). To, da trgovci poskušajo čim več  iztržiti je razumljivo. Tisto kar ni razumljivo je, da jim uspe. Kaj pomaga javni razpis, pri katerem so vsi pogoji izpolnjeni in se med ponudniki izbere najcenejši, če vsi ponudniki navijejo cene. Tudi nisem prepričan, da nabavljena količina lahko ustvari takšne cenovne razlike. Še vedno se mi zdi, da je glavni vzrok visoka marža. Poleg tega pa, zakaj je potreben posrednik? Zakaj nabava ni možna neposredno od principalov.

Še ene stvari ne razumem, zakaj  vsi ti veliki menedžerji (tudi v zdravstvu) potrebujejo zunanja svetovalna podjetja in zakaj je potrebno za to zapraviti stotine, če ne milijone evrov. Nisem še slišal, da bi nek zdravnik potreboval takšno svetovanje. Če želiš delati kot zdravnik, potem moraš imeti dovolj znanja, da lahko sprejmeš kakršno koli odločitev. Napačne odločitve se po navadi plačujejo z življenjem. Če želiš biti menedžer je očitno dovolj, da spackaš neko   visoko ali celi višjo šolo in se včlaniš v društvo. Če česa ne znaš boš najel svetovalce in če se kljub temu napačno odločiš, plačajo tako ali tako davkoplačevalci, a ne g. Medja? Toliko o reformah in varčevanju. Do dopusta imam še pet dni.

  • Share/Bookmark

Spet stavkamo?

 

Opozorili so me, da že dolgo nisem ničesar napisal. Res je. Verjetno ker sem imel veliko drugega dela, od organizacije prvega Evropskega travma tečaja v Sloveniji do prevajanja novih navodil, pisanja različnih prispevkov in podobnega. To pač opravim v svojem prostem času in pisanje bloga mora nekoliko počakati.  Poleg tega pa se pa v zadnjih mesecih ni nič spremenilo. Zdravniki smo še vedno krivi, da naša ljuba Slovenija ne more iz krize, to da se denar razmetava na vse strani in da za neumnost s Patrijami ne bo nihče odgovarjal je manj pomembna malenkost.Saj res ali smo včeraj stavkali? Sam nisem ničesar opazil. Operacijske dvorane v urgenci so delovale tako kot po navadi. Ne vem, če pošiljamo pravo sporočilo. Vse skupaj je bilo dokaj impotentno.

Čudi me, da se še nihče od novinarjev  ni zapičil v  to.  Verjetno zaradi tega ker med Japonsko, Libijo in domačimi umazanijami in škandali zmanjka prostora za neko opozorilno stavko, ki ne bo nikomur povzročila nobenih težav. Pa vendar se s to stavko želi opozoriti na težave, ki bodo nastale zaradi trmastih poskusov izigrati lansko letni septembrski dogovor. V ta namen so si izmislili čudežni pravilnik o neprekinjenem zdravstvenem varstvu. Pravilnik je bil v “javni razpravi”. Javno razprava v tem primeru pomeni, da dokument objaviš na spletni strani in močno upaš, da ga ne bo opazil nihče, ki bi ga lahko razumel ali celo komentiral. Potem seveda lahko trdiš, da si upošteval vse pripombe. 

 Kljub pripombam pravilnik ostaja slabo premišljen in naravnost škodljiv dokument. Kdo je sodeloval v pripravi tega bisera pravne ustvarjalnosti ne vem. S pravilniki in zakoni je v glavnem tako, da so to dogovori posameznikov, ki se imajo ali jih ima politika  za strokovnjake  in ki praviloma ne vedo o čem se dogovarjajo. Ne bom komentiral pojmovne zmede, ki jo ustvarijo na začetku, saj gre za nepomembno imitacijo, ki pokaže slabo poznavanje delovanja zdravstvenega sistema. Bolj zaskrbljujoče so definicije, ki se postavijo v 4. členu tega pravilnika. Tam namreč pravijo, da so oblike dela opredeljene na temelju števila storitev.  Na temelju tega števila se določa obremenjenost oz potreba po določenem zdravstvenem delavcu. Kar pomeni, da bomo lahko v določenih manj obremenjenih ustanovah enostavno ukinili sedanjo dežurno službo. Na primarnem nivoju to pomeni, da bo  z ukinitvijo posameznih predbolnišničnih enot NMP delu prebivalstva dostopnost do NMP bistveno zmanjšana. Porodnica načeloma ve, da je noseča in se ob bližajočem porodu lahko odpelje v bolj oddaljeno porodnišnico, ob nenadnem srčnem zastoju bolnik tega luksuza nima. Podatki kažejo, da se možnost preživetja zmanjša za 10% z vsako minuto srčnega zastoja. Bolniki z ventrikularno fibrilacijo po 10 min srčnega zastoja nimajo nobene možnosti preživetja. Te podatke, čeprav so stari več kot 20 let, bi moral poznati tudi minister (saj je baje internist).  Ob vzpostavitvi sedanje javne mreže NMP, smo upoštevali predvsem odzivni čas, ki je potreben, da NMP ekipa doseže bolnika.  Nekatere enote seveda ne dosegajo zahtevanih 25% redne obremenitve (karkoli, da to pomeni) in bi jih po 7. členu tega pravilnika potrebno nadomestiti s službo stalne pripravljenosti. To pomeni, da bo zdravnik na delovnem mestu moral biti znotraj 30 min. Ali si predstavljate, kaj to pomeni za resno zbolele in poškodovane. Tisti v srčnem zastoju s temi pravili nimajo prav nobene možnosti.

 Stavka, za katero ne vem ali je bila, bi morala opozoriti na zgoraj opisane probleme.  Zdi se mi, da se  ne javnost še manj pa politika ne zavedajo nevarnosti, ki izhajajo iz rušenja sistema, ki zagotovo deluje.

  • Share/Bookmark

Novoletna pravljica za slovensko zdravništvo

Najprej vsem, ki to berete  – Srečno 2011. Pod vtisom včerajšnjega dežurstva, ki sem ga preživel večji del razpet med klici za oživljanje in operacijsko dvorano, dremam in razmišljam o briljantnih potezah, ki jih vlečejo ministrstvo in vodstva ustanov. Prav zanimivo je kako politiki kar naenkrat vedo vse in si dovolijo vpletanje, ki za posledico ima lahko tudi izgubo človeških življenj.  V Slovenski politiki prevzemanje odgovornosti ni v navadi, razen seveda, če se ga napiješ.  Odstop ministra Gjerkeša lahko samo pozdravim kot primer izjemne moralne drže. Vendar v primerjavi z nečednostmi drugih politikov, ki niso pripravljeni odstopiti tudi takrat ne, ko se jim neetična dejanja dokažejo je njegov prekršek podobe mladostnem pobalinstvu. V primerih, ko ima neka politična odločitev resne posledice, kot jih bo imelo vpletanje v organizacijo dežurne službe, in ko je povezavo med politično odločitvijo in posledico težko dokazati, se slovenski politiki svojega stolčka oklepajo z rokami in nogami.  Seveda je v tem primeru opletanje z nepremišljenimi in nestrokovnimi odločitvami veliko lažje. Najprej si sveto prepričan, da si med najpametnejšimi v državi, ker si na ministrstvu v službi nato pa še odgovarjati ni potrebno, saj vedno lahko rečeš, da je nastalo stanje posledica slabega dela tistih, ki naj bi briljantne ideje udejanjili.

V imenu varčevanja, bomo poskusili prisiliti slovenske zdravnike, da dežurajo za manj denarja (zatisnemo si oči pred dejstvom, da slovenski zdravniki tega niso pripravljeni delati in da bodo ponovno preklicali pooblastila, kar bo imelo znane posledice), pa še ukinili bomo posamezna dežurna mesta. S tem se bo privarčevalo nekaj drobiža (za nafto, ki jo pokuri bojna ladja ali za hangar za Falkona). Ob tem je nepomembno, da se bo kvaliteta zdravstvenega varstva izven rednega delovnega časa močno poslabšala, saj bomo privarčevali in bomo pohvaljeni, nagrajeni ali kaj jaz vem kaj, ker ponavljamo varčevalno mantro predsednika vlade.

Zgodba se nadaljuje nekaj nadstropji nižje, kjer aparatčiki poskušajo udejanjiti briljantne ideje modrecev iz zgornjih nadstropji. Ekonomski bogovi z Olimpa, ki mu rečejo tudi svet zavoda bodo verjetno svetovali naj izmerijo kdo je tisti, ki najmanj dela in tista dežurstvo naj ukinejo. In kako ugotovimo kdo najmanj dela? Najbolj enostavno je pogledati, kako dolgo so trajale operacije. Drugih zapisov tako ali tako ni. Poleg tega pa gre za kirurge. Torej, če delajo morajo biti v operacijski.  Ugotovljeno je, da najmanj delajo prav nadzorni zdravniki. Ukrep – ukinemo nadzorne zdravnike. Nadzorni zdravniki so v dežurni ekipi najstarejši in najizkušenejši. Njihova primarna funkcija je nadzor in svetovanje. Aparatčiki in ekonomski bogovi seveda ne morejo vedeti, da se kirurgija ne prične s prvim rezom. Da se do reza pride je potreben obsežen diagnostičen proces in priprava, še posebej ker gre skoraj vedno za nenadno zbolele bolnike ali za bolnike pri katerih se je stanje nenadno poslabšalo. In prav v tej fazi so najbolj potrebne izkušnje. V nekaterih evropskih državah, kjer so izkušeni zdravniki zelo dragi in ponoči dežurajo manj izkušeni kolegi (starejši specializanti in mlajši specialisti), ugotavljajo, da je smrtnost po polnoči bistveno večja. Sedaj so pričeli razvijati projekte s katerimi bi pritegnili zdravnike konzultante v nočna dežurstva. Pri nas konzultante že  imamo (za manjšo ceno) vendar v imenu nekih nepremišljenih političnih zahtev želijo vse skupaj uničiti. Vmešavanje politike in laičnih menedžmentov  bomo kmalu pričeli plačevati s človeškimi življenji.

Meritveni metodologiji ob rob pa naslednje: dober kirurg bo opravil enako operacijo hitreje kot slab kirurg, ker bo pa slab kirurg dalj časa v operacijski, bo za svoje slabo delo bolje nagrajen. Čudno je da tega ekonomisti ne razumejo. Sam sem se z zidarji vedno zmenil za »na čez« in ne  »na uro« in vedno je bilo delo narejeno hitreje in brez popravljanja.

Očitno je pred nami obdobje novih zaostritev, pa še reforma zdravstvenega sistema, zato Vam v Novem Letu 2011  želim  predvsem veliko zdravja.

  • Share/Bookmark

Utrujeno protestiram!!!!

Utrujeno protestiram g. dr. Tajnikar. Utrujen sem od neprestanega pojasnjevanja, od poslušanja očitkov, od dežurstva v katerem sem, dokler so drugi reševali življenja, bil popolnoma neučinkovit. Ja, jaz sem anesteziolog, ki po vašem mnenju, niti približno ne dosega po svoji učinkovitosti, svojih vrhunskih kolegov kirurgov. Vendar, kljub temu, da sem cel vikend preživel v bolnišnici, v to vabo ne bom ugriznil. Poleg tega Vam takšne premišljenosti ne priznam. Dvomim, da ste kljub svoji politični vpetosti sposobni, premišljeno uporabiti preizkušeno rimsko strategijo “Divide at impera”. Torej Vsaj pri meni “Pax Romana” ni učinkovit.

Z izjavo o učinkovitosti anesteziologov kažete edino popolno nepoznavanje, našega dela in naše vloge v bolnišnici. Sodobna medicina že dolgo oskrbuje in zdravi bolnike in poškodovance timsko. V timu sodelujemo tako anesteziologi kot kirurgi. Dejstvo, da se anesetziologi med svojo specializacijo usmerjajo v smer intenzivne medicine in se zato urijo v prepoznavi in zdravljenju kritično bolnih bolnikov pogojuje naše mesto v timu. Postopke oživljanja najpogosteje izvajamo anesteziologi. Ko se stanje bolnika in poškodovanca poslabša do te mere, da je ogroženo življenje, koga mislite, dr. Tajnikar, da kolegi kirurgi pokličejo. Anesteziologe! Kako je torej z reševanjem življenj?

Da me ne bi napačno razumeli: kirurgi so nepogrešljiv del tima, saj na njih sloni celotno operativno zdravljenje bolnika in poškodovanca. Anesteziolog se lahko še tako trudi, vendar, če kirurg ne ustavi krvavitve, bolnik ali poškodovanec umre. Torej za preživetje bolnika je potreben celoten tim, v katerem pogosto sodelujejo tudi drugi specialisti in vedno, medicinske sestre ter drugo osebje.

Ne bom se spuščal v debato o ekonomskih analizah, to pač ni moje področje. Vendar se mi kot laiku dozdeva, da je učinkovitost odvisna od načina kako jo merimo. Bojim se da, če apliciramo metode, ki so legitimne za merjenje učinkovitosti v neki gospodarski dejavnosti recimo servisu, dobimo lahko zelo čudno sliko. Pogledamo recimo koliko operacij in anestezij napravimo v časovni enoti in ugotovimo, da smo bistveno slabši kot neka majhna bolnišnica. V majhni bolnišnici naredijo 5 operacij dnevno pri nas pa 2. Sklepamo lahko, da so v veliki bolnišnici izjemno neučinkoviti, vse dokler ne pogledamo za kakšne operacije gre. V mali bolnišnici so odstranili 5 slepičev, v veliki pa so odstranili Ca glave pankreasa po Whipplu in opravili subtotalno colectomijo zaradi procesa na debelem črevesju. Ne samo, da gre za daljše operacije, gre tudi za bistveno bolj zahtevne posege, z več zapleti in sta zaradi tega tudi nadzor in anestezija med operacijo bistveno bolj zahtevnioperaciji. Vnetje slepiča imajo po navadi mladi in zdravi ljudje, nasprotno  opisane operacije izvajamo pri starejših ljudeh s številnimi spremljajočimi bolezni. Vse te detajle je potrebno poznati, če želimo resnično opredeliti učinkovitost zdravstvenega tima, ustanove ali celo sistema. Glede na to, da več kot dvajset let opazujem kako slabo se zajemajo podatki v naših bolnišnicah sem prepričan, da prav nobena ekonomsko zdravstvena analiza ne temelji na ustreznih podatkih. Če bi želeli podatke o stanju bolnikov pred, med in po operaciji bi zato potrebovali leta rudarjenja po arhivu popisov, ki niti slučajno ni v elektronski obliki. Zato g. dr. Tajnikar govorite na pamet in v urejenih družbah se temu reče demagogija.

  • Share/Bookmark

Minister bo pomagal organizirati dežurstvo ??!!

“Prvi je zmanjšanje dežurnih mest. Zmanjšanje sredstev za dežurstva bolnišnicam, kar je letos že izvedla zdravstvena blagajna, očitno ne bo pripeljalo do racionalizacije, je ocenil minister. Ta bo mogoča šele sčasoma, po združevanju posameznih strokovnih služb, ki se zdaj podvajajo kljub kratkim razdaljam. Tako načrtujejo, da bi postavili nacionalne dežurne centre v UKC Ljubljana in Maribor, kamor bi vozili nujne bolnike iz vse države, najprej za infektologijo in nevrologijo. Kljub dodatnim prevozom bi bila takšna razporeditev cenejša, saj stane posamezno dežurno mesto povprečno 250.000 evrov na leto, je povedal minister. Dežurna mesta bodo reorganizirali tudi tako, da bodo glede na težavnost dela tam zaposlili zdravnike, ki so za takšno delo resnično usposobljeni, je napovedal.

 Pomanjkanje zdravnikov bodo v prihodnje omilili z večjim vključevanjem specializantov v dežurno službo. Specializant nikakor ne bo samostojno dežural (kot se ponekod dogaja), ampak bo drugi in tretji član ekipe; delal bo pod vodstvom mentorja. Že prihodnje leto bo medicinska fakulteta vpisala tudi 30 študentov več, s čimer bomo glede kadrov že izpolnili načrte za leto 2015. Del nalog zdravnikov pa bodo prenesli na medicinske sestre.”

Z grozo sem prebral zgornje vrstice, ki sem jih našel v elektronski izdaji Dela. Prav neverjetno je kako si politiki prilastijo kvalifikacije, ki jim ne pripadajo. Predno postanejo ministri ali poslanci so čisto navadni zdravniki, poslovneži ali delavci, potem pa postanejo glavne avtoritete na področjih, ki jih dostikrat praktično ne poznajo. Medicina je izjemno specializirana in vsako področje medicine ima številne zelo specifične potrebe in zakonitosti v organizaciji službe, ki so pogojene s patologijo ali s populacijo s katero se določeno področje ukvarja. Kot anesteziolog se srečujem s problemi praktično vseh področji hospitalne medicine, celo z fiziatri občasno sodelujem. Kljub temu si ne bi nikoli upal trditi, da vsa ta področje poznam in da sem sposoben organizirati dežurno in redno službo brez posveta in mnenja strokovnjakov, ki na tem področju delajo.

Tu gre ali za močno predimenzionirane prašnike ali za hudo motnjo v kritičnosti, do lastnega razmišljanja. Nacionalni dežurni centri v Ljubljani in Mariboru  in še posebej za različne stroke so … Ne bom na glas povedal, kaj si o temu v resnici mislim. Tega ne počnejo nikjer v svetu. Povsod so namreč ugotovili, da je najbolj koristno skoncentrirati vse urgentne službe na enem mestu. Problem je namreč v življenjsko ogroženih bolnikih in o napačni percepciji, kdo je vse kvalificiran, da te bolnike oskrbuje. Življenjsko ogroženi bolniki pogosto potrebujejo posege, ki jih večina zdravnikov le redko izvaja. Tak poseg na primer je intubacija. Edino anesteziologi se lahko pohvalijo z visokim številom od 700 do 1000 intubacij na leto. Vsi ostali zdravniki le redko presežejo številko 100. Pri nekaterih zdravnikih je pogostnost lahko zelo nizka – enkrat na leto. Verjamem, da če bi lahko izbirali, kdo jih bo intubiral, bi večina bolnikov izbrala tistega, ki ima več izkušenj.  Večina intubacij poteče z  manj ali več zapletov in je bolnik ponavadi intubiran v enem ali več poskusih. Vendar ko se intubacija zaplete, zaradi anatomije bolnika, bolezenskih spremeb, poškodb ali neizkušenosti izvajalca, so posledice lahko zelo hude od poškodb struktur grla do srčnega zastoja in smrti.  To je dejstvo, ki ni slovenska posebnost ampak ga poznajo povsod po svetu. V Nemčiji rešujejo problem tako, da je tam kjer je potrebno prisoten anesteziolog, celo izven bolnišnice na cesti. Ampak to je Nemčija, dežela s katero se baje ne smemo primerjati. V Sloveniji vas bodo pripeljali v nekakšen nacionalni dežurni center za nevrologijo, kjer vas bo oskrboval nevrolog, ki sicer o nevrologiji ve vse, o oskrbi dihalne poti, vsaj z vidika anesteziologa  pa ne dovolj. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj so usposobljeni zdravniki,  za katere minister pravi, da jih bodo zaposlili v teh dežurnih centrih.

Kako bo takšna organizacija vplivala na obseg dela v takšnih centrih nihče ne ve. Trenutne kapacitete niti slučajno ne morejo pokriti takšnih potreb. Bolniki morajo že sedaj dolgo čakati ob obiskih urgence. Če želimo to skrajšati potrebujemo več prostora in več zdravnikov in smo zopet na istem. Število dežurnih mest se ne zmanjša, le bolniki ne morejo do zdravnika  v Celju, temveč morajo v Maribor ali Ljubljano. Seveda udobje bolnikov ministra ne zanima. Nekoliko dalj časa boste čakali (nekaj ur več)! So what?  Politiki tako ali tako pridejo takoj na vrsto, saj za njih intervenirajo generalni in drugi direktorji. (Pri meni ne!)

Ali je kdo na ministrstvu pomislil, da je število mest v enotah intenzivnih terapij v Ljubljani in Mariboru omejeno in da bo preusmerjanje bolnikov, ki bi sicer bili hospitalizirani v intenzivnih enotah v lokalnih bolnišnicah poslabšalo že tako slabo stanje. Že sedaj se pogosto dogaja, da je potrebno občasno kirurškega bolnika, ki potrebuje mehansko ventilacijo sprejeti v nevrološko ali internistično enoto za intenzivno terapijo in obratno. Občasno bolnike premestimo tudi v druge regionalne bolnišnice. Ministrska ideja torej pomeni, da vas pogledajo v Ljubljani, potem vas pa transportirajo na Jesenice v enoto za intenzivno terapijo, kjer pa, zaradi varčevanja ne bo dežurnega zdravnika. Transport kritično bolnega bolnika je tudi ko je potreben najtežji poseg v medicini. Znajdeš se namreč s kritično bolnim (bolnikom, ki umre zelo hitro, če ni pod neprekinjenim nadzorom in zdravljenjem) sam, z omejenim naborom opreme, v reševalnem vozilu in helikopterju – recept za katastrofo. V tujini in pri nas (sedaj) se takšni transporti izvajajo ker v bolnišnici, ki je bolnika sprejela ni pogojev za nadaljnje zdravljenje in diagnostiko. Premeščati kritično bolne bolnike zato ker je nekdo, ki očitno o tej problematiki nima prave predstave, »spacal« nek varčevalni program je zločin. 

Organizacija dežurne službe je ozko strokovno vprašanje in ni stvar menedžmenta in uprav. Vmešavanje teh struktur v strokovna vprašanja vodi v že opisano katastrofo. Zakaj torej ministrstvo ne konzultira stroke. Verjetno zato, ker so se s stroko skregali. Ker strokovnjaki ne želimo delati zastonj. Minister je svoje kolege prodal za lastno politično napredovanje.

Omilitev pomanjkanja zdravnikov z večjim vključevanjem specializantov v dežurno službo je pravljica za male otroke. Specializanti so že sedaj vključeni povsod, kjer je to možno in po navadi delajo zalo veliko. Že sedaj na nekaterih oddelkih delajo brez nadzora oz imajo specialista v pripravljenosti. To pomeni, da če je potreben nujni operativni poseg, je potrebno počakati, da pride specialist od doma. Trenutno je to omejeno na tiste stroke, kjer je pogostost življenjsko ogroženih bolnikov majhna. O čem sanjajo na ministrstvu bomo pa še videli.

Medicinske sestre ne smejo in ne morejo prevzemati nalog zdravnikov. To še posebej drži v času dežurne službe. Obseg znanja in usposobljenosti pri sestrah, ki diplomirajo na visoki zdravstveni šoli je preprosto nezadosten in jih je (za anestezijo) potrebno temeljito dodatno pripravljati. Predvsem je pomanjkljivo poznavanje temeljnih medicinskih strok, kar seveda onemogoča pravilno ocenjevanje bolnikovega stanja in sprejemanje pravilnih kliničnih odločitev. Zdravnik v Sloveniji ne more samostojno delati, če ni specialist. Tudi zdravniki na primarnem nivoju so večinoma specialisti družinske medicine. Torej zdravnike po šestletnem študiju na medicinski fakulteti čaka še najmanj štiri leta usposabljanja, na nekaterih področjih tudi pet ali šest let. Medicinska sestra, ki študira štiri leta in je večji del programa posvečen ne medicini in temeljnim medicinskim vedam temveč zdravstveni negi, ni in ne more nikoli biti dovolj usposobljena, da bi lahko nadomestila zdravnika. Tisti, ki trdijo, da je to na določenih področjih možno (ginekologija, anesteziologija) teh področji ne poznajo. Glavni vzrok številnih odmevnih “doktorskih” napak so bile predvsem napake v organizaciji, ki so jih tekom zgodovine prispevali razni ministrski »prašnikarji«.

Nič dobrega se ne obeta! Želim Vam, da zdravstvenih storitev ne bi potrebovali.

  • Share/Bookmark

Strokovnost

Včeraj sem na info kanalu ujel krajše razglabljanje poslanke mag. Julijane Bizjak Mlakar na temo zakona o zdravstveni dejavnosti in o potrebi zunanjega neodvisnega strokovnega nadzora za nestrokovne slovenske zdravnike. Svoje stališče je seveda podkrepila z nesrečnm primerom Boruta Nekrepa. Ta tragedija je vsega obžalovanja vredna, vendar na temelju enega primera ni možno ocenjevati učinkovitosti sistema v celoti.

Gospa magistra pravijo pripravlja doktorat s področja zdravstvenih reform na Ekonomski fakulteti v Mariboru. Kolikor vem na ekonomiji medicine ne poučujejo, tudi v Mariboru ne, in se sprašujem od kod gospe magistri tako veliko znanja, da lahko ocenjuje strokovnost slovenskih zdravnikov. Ob tem je zelo zanimivo, da vsi, ki tako zelo dvomijo v našo strokovnost, ministri, politiki, ekonomisti in novinarji še vedno prihajajo, k nam na zdravljenje. Sprašujem se po katerih kriterijih je strokovno znanje slovenskih zdravnikov slabo?  Če to ocenjujejo po uspešnosti zdravljenja, bi rekel, da je ta na večini področji podobna uspešnosti v Evropi in svetu. Močno dvomim, da bi politiki te številke sploh poznali. Informacijski sistem v slovenskem zdravstvu je na ravni kamene dobe, zahvaljujoč predvsem politikom, ki za to ne namenijo dovolj  denarja. Zato je večina podatkov, ki jih naši nestrokovni zdravniki objavljajo omejena na posamezne zdravstvene ustanove. Vendar kot rečeno pokažejo ti podatki, da pri nas zdravimo enako dobro kot to počnejo v deželah s katerimi se radi primerjamo.

Zakaj smo torej nestrokovni? Ker je nekaj nesrečnih dogodkov končalo pred sodiščem in dobilo ne videno medijsko pozornost. V ZDA zdravnike pogosto tožijo vendar zaradi tega nikomur ne pade na pamet, da bi celo poklicno skupino obtožil nestrokovnosti in jim grozil z zunanjim strokovnim nadzorom. Tožarjenje v ZDA ni prineslo ničesar razen velikih odškodnin in nezaupanja. Nezaupanje je zdravnike prisililo v pretirano vzdržnost. Enostavno so poskušali tveganje tožbe zmanjšati na najmanjšo možno mero in  so se pričeli izogibati tveganih posegov, v škodo bolnikov seveda. V medicini ni ničesar 100%, vedno se lahko zaplete in vedno obstaja določeno število bolnikov pri katerih zaplet nastane. Pri uvajanju centralnega venskega katetra nastane 15% zapletov. Torej, če bi se želel izogniti zapletom bi se enostavno odpovedal uvajanju centralnega venskega katetra in to bi zagotovo bilo na škodo bolnika. Sam bi ob tem bil varen pred tožbo oz bi določen del svojega telesa uspešno pokril. Kakšna bi bila moja strokovnost je seveda stvar debate. Sam sem v dvajsetih letih vstavil tisoče takšnih katetrov. Nastajali so tudi zapleti, ki so se na srečo končali brez trajnih posledic. Podobne ugotovitve veljajo za vse posege, ki jih izvajam. Če bi se želel zapletom in odgovornosti izogniti, bi edino lahko prenehal opravljati svoj poklic.

Medicina je danes obsežna veda in nihče je ne more poznati v celoti. Možno je pa postati zelo dober poznavalec omejenega področja. Slovstvo je dostopno v celoti prek medmrežja. Časi ko smo pridno hodili v knjižnico in brskali po Index Medicusu so že dolgo za nami. Zato sem prepričan, da večina kolegov svoje področje zalo vestno sledi. Kako lahko našo strokovnost potem takem ocenjuje ekonomist, novinar ali celo politik.

Zato bom ponovno zapisal, kot sem že večkrat doslej: NE SUTOR SUPRA CREPIDAM. Neodvisen strokovni nadzor enostavno ni možen. Slovenija bi svojim strokovnjakom morala zaupati. Pripeljati strokovnjake iz tujine je drago in brezsmiselno dejanje. Dvomim, da bi kdo iz tujine bil pripravljen izvajati nadzor nad slovenskimi zdravniki brez njihovega soglasja. To bi bil presedan mislim, da tudi v svetu. Drugo vprašanje, ki se mi zastavlja je kdo bo te strokovnjake izbral in po kakšnem kriteriju.  Verjetno ti isti politiki in ekonomisti, ki sedaj ocenjujejo našo strokovnost. Imamo srečo, da je slovensko zdravstvo, kljub vsem težavam kvalitetno zdravstvo in da kljub vmešavanju politike večina zdravnikov svoje delo opravlja profesionalno. Če bi razni reformatorji, z našo magistro v red, poznali vsaj nekaj medicine in načina dela v zdravstvu, bi lahko skupaj z nami prišli do pravih rešitev, ki bi primere kot je Nekrep učinkovito preprečevali. Žal imajo politiki samo en cilj in to je kako promovirati sebe in svojo kariero. Zato jih ne zanima kaj počnejo, važno je, da nekaj počnejo in da jih (mediji) vidijo. Slovenska javnost jim pa slepo zaupa in vedno znova razočarana.

  • Share/Bookmark

POP TV in druge zgodbe

POP TV oddajo 24 ur gledam skoraj vsak večer. Tako sem zadnjič ujel poročilo o uspešnem oživljanju policista v Lendavi. Poročanja o takšnih dogodkih sem vesel, kot človek in kot strokovnjak. Zmotilo me je, da je novinar, katerega identiteto nisem uspel odkriti poročilo pripravil površno. Poročal je namreč, da so žrtev sodelavci, ki so mu skušali pomagati obrnili v položaj nezavestnega. To zelo težko verjamem, še posebej glede na izhod  oživljanja. Če je žrtev v položaju nezavestnega zunanja masaža srca ni možna. Še bolj me je zmotilo, da je novinar v prispevku opozoril gledalce, da zdravniki priporočajo da tega ne počnejo, če niso dobro usposobljeni. Takšna trditev na javni televiziji naredi veliko škode. Ljudje že teko ali tako  redko poskusijo z  oživljanjem. Če jih dodatno prestrašimo, ne bo žrtvam pristopil nihče. Stališče stroke glede tega je popolnoma jasno; Takoj ko ugotovimo, da nekdo ne diha pričnemo vsaj z zunanjo masažo srca, žrtev obrnemo na hrbet in pritiskamo na sredino prsnega koša. To je zagotovo bolje kot nič.

Novinar bi se lahko pozanimal na pravem naslovu (Svet za reanimacijo pri Slovenskem združenju za urgentno medicino) in dobil prave informacije. Takrat bi njegov prispevek lahko prispeval reševanju življenj. Takoj isti večer sem uredništvu POP TV poslal e-mail z vsebino podobno zgoraj napisanemu. Ker seveda nisem politik ali “celebrity” so moj mail enostavno ignorirali. Takšno obnašanje se mi zdi sila nevljudno. Lahko bi napisali v odgovor: ” kaj te briga” ali kaj podobnega. Vtis imam, da jih zanima samo tisto kar prodaja oglasni prostor in nič drugega.

To brezobzirno pehanje za zaslužkom me pripelje do g. Jakliča in Ljubljanskih lekarn. Veliko uslugo bi nam naredil, če bi temu gospodu omogočili, da gre prodajati kakšno stvar, kjer ne bo nikomur delal škodo in kjer bo njegov ekonomski genij res lahko prišel do izraza. Siliti farmacevte z variabilnim delom osebnega dohodka, da prilagajajo svoje strokovno mnenje in ga podrejajo komercialnim interesom, je popolnoma nesprejemljivo. Že to je dovolj slabo, da nam v reklamah o različnih zdravilih brez recepte servirajo polresnice ( Lekadol je dober za želodec in srce), ki jih je težko preveriti. Sedaj nam bodo namesto preverjenega Bayer-jevega Aspirina ponujali, acetil-salicilno kislino narejeno na Poljskem  in nas prepričevali kako je bolj ekološka ker ni industrijsko narejena?!

Profesionalna etika je resna ovira ekonomistom na vseh področjih. Tudi minister za zdravje je moral priznati poraz. Ekonomski geniji, ki so našli način, da služijo denar z navadno vodo zagotovo niso srečni. Zato pozdravljam pokončno držo dr. Pretnerja in vztrajanje pri strokovnih argumentih. Vsaj tokrat so ti le prevladali. Stroka je žal čedalje bolj zapostavljena in v podrejenem položaju.

 

 

 

  • Share/Bookmark

Zdravnki – Večni krivci

Vsako jutro, ko se peljem v službo se mi utrnejo različne ideje o katerih bi kakšno stvar zapisal. Le redko mi uspe te misli tudi zapisati. Verjetno je razlog temu pomanjkanje časa dostikrat pa tudi samocenzura. Določene stvari, ki si jih mislim o ministru za zdravje, generalnem direktorju UKC ali zavarovalnice pač niso za objavo.

 Danes sem razmišljal: zakaj vlada in politiki promovirajo idejo, da moramo v zdravstvu in drugod v javnem sektorju ravno tako občutiti krizo. Nihče ob tem ne pomisli (saj tudi ni zaželeno), da na zdravstvo kriza pravzaprav ni vplivala. Podjetja zaidejo v težave (poenostavljeno gledano) takrat ko se popraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah zmanjša in ne morejo pokriti stroškov proizvodnje. Torej imajo večje izdatke kot dohodke. Kot vem se povpraševanje po naših,  zdravstvenih storitvah, ni prav nič zmanjšalo kvečjemu povečalo se je. Ne bom se spuščal v debato o tem ali to velja v preostalem javnem sektorju ali ne. Tam povpraševanje do nekatere mere uravnava vlada vendar tudi tam ne v celoti. Na število bolnikov in poškodovancev pa vlada ne more vplivati. Tudi tako samozavesten minister kot je naš ne more. Torej, če je povpraševanje po storitvah veliko in mi smo pripravljeni delati ne razumem prav dobro zakaj bi morali pristati na manjše dohodke.

 Šušlja se ali sem celo nekje v medijih zasledil, da je zavarovalnica, ki to ni in je bomo po novem imenovali Fakinovo ministrstvo za zdravstveno zavarovanje, enostavno odločila, da smo pa za letos napravili dovolj in porabili dovolj “njenega” denarja in bomo zato morali nehati operirati in zdraviti. Kaj pa čakalne vrste? Kje je tu zdaj stalni krivec organiziranost zdravstva in zdravniki? Ko zavarujem avto zavarovalnici plačujem neko ne tako majhno vsoto in pričakujem, da ko bom po karambolu moral avto popraviti, da bo zavarovalnica pokrila stroške. Zdravstveni zavarovalnici pa plačuje še večje vsote in na koncu ugotovim, da pa moje operacije ne bodo plačali ker so že presegli dogovorjeno kvoto. In kje je tu zavarovalni riziko? Po mojem mnenju, bi se zavarovalnica morala pogajati o ceni posameznega posega oz postopka zdravljenja ne pa o njihovi količini. Količina namreč ni in ne more biti odraz “razsipnosti” zdravnikov. Celo kirurgi niso tako navdušeni nad kirurgijo, da bi operirali po nepotrebnem. O vsebini in posledično ceni posameznega postopka zdravljenja se pa ne moreta več pogovarjati dva komercialista temveč je v ta pogajanja potrebno pritegniti ljudi, ki vedo zakaj je neki način zdravljenja primernejši od drugega. Kar pomeni, da tudi vsi zdravniki nismo enako primerni za vsa področja. Okulist bo težko razpravljal o potrebi po mehanski ventilaciji pri poškodbi prsnega koša in obratno, anesteziolog bo težko razpravljal o pravih načinih zdravljenja odstopa mrežnice. Kar je pa najbolj problematično tudi zavarovalnica bi morala imeti ljudi, ki bi vedeli za kaj pravzaprav gre. Seveda je veliko bolj enostavno dogovoriti se o nekih pavšalih ali kvotah in potem znotraj tega budžeta ribariti v kalnem, kar omogoča tudi strojnemu inženirju, da se pretvarja, da razume problematiko.

 Za konec naj se vrnem na raven države. Ne bom razpravljal o tem kakšne ukrepe naj vlada uporabi pri reševanju krize, tega pač ne vem. Zdi se mi pa, da za določene stvari naša država denar dobesedno razmetava. Vsaka politična garnitura ima svoj pogled na to kaj je Slovenska prioriteta in kaj ne. Najprej se porabijo milijoni evrov za nek projekt, nakup ali kaj podobnega nato se vlada zamenja in na enkrat se prioritete močno spremenijo in so tisto v preteklosti samo drage napake za katere nihče ne odgovarja. In prav to, da za napake, ki nas stanejo milijone evrov nihče ne odgovarja spodbudi naslednjo garnituro “pametnih” politikov, da napravijo nove podobne napake, ki nas zopet stanejo in za katere nihče ne odgovarja – circulus vitiosus.

 Če bi se novinarji upali spraviti na politike tako kot se spravljajo na zdravnike bi od tega mogoče bila še kakšna koristi. Ker politik, tisti z močjo, lahko udari nazaj se seveda nihče ne upa. Veliko lažje je razglabljati o nekih domnevnih nepravilnostih pri organizaciji simpozija o možganski kapi in naštevati koliko je kakšno podjetje prispevalo. Novinarjem se sodeč po njihovem pisanju ni potrebno prav dosti izobraževati, v medicini je izobraževanje conditio sine qua non. Da se lahko organizira simpozij kjer je kotizacija 75 € mora pomagati industrija. V prispevku ni nihče govoril o stroških, omenili so edino to koliko naj bi stalo tiskanje literature, ki je za slovenski prostor izjemno pomembna saj omogoča distribucijo prave informacije do velikega števila zdravnikov. Družinski zdravnik mora biti na tekočem z napredkom na najrazličnejših področjih in je nemogoče, da bi vsa področja enako dobro spremljal, zato sem prepričan, da so knjižice kot je “Možganska kap” nadvse pomembne. Novinarjev podcenjevalni odnos je samo odraz njegove lastne nezrelosti in neznanja. Vendar gre za zdravnike in blatenje zdravnikov je varno pa še prodaja se.

  • Share/Bookmark

KDO BO PA ŠČITIL ZDRAVNIKE?

Kakšno igro se pravzaprav grejo? Delovna zakonodaja, vsaj tako kot jo lahko razume normalen človek brez pravnih filtrov je namenjena zaščiti delavca pred delodajalcem. Vsaj upam, da so tako razmišljali, ko so zakon sestavljali. Omejevanje nadurnega dela naj bi preprečilo izkoriščanje delavca s strani delodajalca. Skupaj z omejevanjem podjemih pogodb naj bi delodajalce prisilili k odpiranju novih delovnih mest. Vse to je seveda koristno in potrebno dokler ga, verjetno zaradi političnih razlogov, ne obrnejo na glavo.

V zdravstvu primanjkuje tako zdravnikov kot sester. Zagotoviti je potrebno ne nazadnje tudi zaradi zakonodaje, predvsem pa zaradi bolnikov in poškodovancev 24 urno zdravstveno varstvo, kot smo temu včasih učeno rekli. Službe za nujno medicinsko pomoč morajo delovati, prav tako morajo v bolnišnicah ves čas biti na voljo zdravniki in medicinske sestre. Ker nas ni zadosti moramo tisti, ki smo delati več kot to predpisuje zakon. Po zakonu o zdravniški službi se moramo s tem strinjati (pisno). Ljudje, ki se odločimo za zdravniški poklic zavestno sprejmemo s tem tudi to, da moramo dežurati. Na to nas obvezuje etika. So tudi zdravniki, ki ne dežurajo zaradi starosti ali zdravstvenih razlogov. Večina nas pa le dežura. Poleg dežurstev obstajajo še druge dejavnosti, ki jih moramo izvajati izven delovnega časa, ki pa niso dovolj pogoste, da bi zaradi njih organizirali dežurno službo. Takšna je transplantacijska dejavnost, helikopterski transport določene dejavnosti na radiologiji. Kolegi so v pripravljenosti na domu in pridejo v ustanovo, če je to potrebno. Ker se dejavnosti nenehoma širijo je teh različnih obveznosti že toliko, da se včasih pomotoma prekrivajo ali se pa prekrivajo ker enostavno ni drugače možno zagotoviti pripravljenosti. Zato se zgodi, da je nekdo razpisan v dve pripravljenosti istočasno. Če na to gledamo človeško, bomo takoj ugotovili, da je verjetnost, da bi imeli dve različni dejavnosti istočasno zelo majhna. In, da bi v primeru, da se to zgodi zagotovo našli ustrezno rešitev.

Vendar so sedaj razni ljudje, med njimi tudi nekakšen inšpektor za delo pričeli vtikati nos v organizacijo našega dela, ne da bi zares razumeli za kakšno delo pravzaprav gre. Ob tem sem seveda popolnoma prepričan, da jih ne skrbi ali so Slovenski zdravniki izkoriščani. Skrbi jih mogoče edino to, da Slovenski zdravniki ne bi preveč zaslužili. Višek licemerja ob temu pa je, da mislijo, da svojim početjem razbijajo nek zdravniški lobi. Tudi minister se je v značilnem partijskem slogu spravil na zbornico. Zbornico, ki je v socializmu bila strogo prepovedana, zato da so zdravstveno politiko krojili partijski kadri. Nobenega zdravniškega lobija ni. Zdravnike povezuje stroka in ker želijo najboljše za bolnike potem seveda podobno razmišljajo tako kot narekujejo sodobna strokovna spoznanja.

Pravljica o zdravniški utrujenosti in potrebi, da se bolnike zaščiti pred utrujenimi zdravniki je seveda samo pravljica.  Če je nekdo dežuren še ne pomeni, da je vseh 16 h v operacijski dvorani vsaj ne vedno. Pa tudi če je kirurgija ni tekoči trak.  Da bi imeli serijo življenjsko ogroženih  bolnikov, pri katerih operacije ne bi mogli prestaviti za pol ure je seveda izjemno redko. Z leti, ko se malo postaraš s tudi utrudiš hitreje. Vsak od nas se temu prilagaja na svoj način.  In bolnik ali poškodovanec zaradi utrujenosti nikoli ni ogrožen ali oškodovan. Temu botrujejo druge stvari na katere pa zdravniki nimamo veliko vpliva, ker so vezane na denar. In politika denarja zdravnikom v načelu ne zaupa.

Tej razlagi sledi vprašanje: »kako, da potem plačajo vse ure če vas čas ne delate?«. To je stvar definicije efektivnega dela in dogovora z delodajalcem o plačilu. Zakon pravi: »Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.« Zagotavljanje 24 urnega zdravstvenega varstva pomeni, da je zdravnik in ostalo osebje na voljo, kadar se prikaže poškodovanec ali bolnik, ki oskrbo potrebuje. To ne pomeni, da je potrebno ves čas praktično izvajati neke posege. Za zdravstveno blagajno je najceneje, če smo brez dela.

Še par besed o tujih kolegih. Tuji zdravniki, ki se odločijo za delo v Sloveniji morajo skozi neki proces preverjanja znanja. Zdravniki pri tem sodelujemo edino pri določanju vsebine tega preverjanja. Vsebina, ki jo mora nekdo poznati, da lahko dela v Sloveniji predstavlja minimum, ki zagotavlja varnost bolnika. Vsi zdravniki, ki dokončajo šolanje v Sloveniji morajo skozi enak proces. Torej za tujce nimamo nekih posebno težkih ali zapletenih preizkušenj.  Vse ostalo, sam potek preizkušnje, delovne vize, državljanstva, plače in podobno o čemer je tekla beseda v sinočnjem Tedniku pa ureja država oz birokrati (pejorativno mišljeno) na Ministrstvu in v drugih državnih organih.  Kako vodstva bolnišnic obravnavajo posamezne zdravnike in jim ne dodelijo delovnega mesta, ki ustreza njihovi izobrazbi in izkušnjam je zopet neodvisno od zdravnikov. Saj v Sloveniji bolnišnice v glavnem (ne glede na prisotnost strokovnih direktorjev) vodijo laiki – pravniki in ekonomisti. Zato me res čudi, sklepanje novinarjev Tednika in drugih (sloviti MM, ki pravi, da je ekonomist),  da je za vse skupaj kriv zdravniški lobi, ker se boji tuje konkurence. Do takega sklepa lahko prideš edino, če so ti ga naročili in plačali.  O novinarskih plačah ne govorimo in njihovi strokovnosti seveda ne smemo govoriti.

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

Mićo Mrkaić me ma rad!?

Kako vesel sem, da me ima Mićo Mrkaić rad, vsaj nekdo v slovenski javnosti.

 

Ta cinična trditev je edina ki sem jo uspel razbrati, ko sem se prvič prebijal skozi logorejo ekonomističnega žargona. Mnenja sem, da nihče od Slovencev ne razmišlja o etatizmu ali neoliberalizmu ali o čemu podobnem. Razen nadpovprečnih posameznikov verjetno tudi ekonomisti o tem ne razmišljajo. Politiki tako ali tako obljubljajo eno, delajo pa drugo. Tako pri nas kot v Ameriki. Skoraj moram reči amen. Med številnimi nakladači se je zelo težko odločiti kateri je neoliberalen kateri pa gradualističen ali etatističen ali…

Oni imajo visoke plače, vi pa dolge čakalne dobe pravi g.Mrkaič. Predlagal je uvedbo trga in bi povečal ponudbo zdravnikov z uvozom tujih strokovnjakov. Ob tem je pozabil, da tuji strokovnjaki (Poljaki, Čehi, Slovaki, Mađari in drugi) v Slovenijo ne želijo, ker drugod dobijo bistveno boljšo plačo. Celo kolegi iz držav, ki niso članice EU raje izbirajo bolje plačana delovna mesta v zahodni Evropi. Kolegi iz Nemčijo v Slovenijo zaidejo edino, če se zaljubijo v zalo Slovenko, pa še ti slej ko prej svojo Slovenko raje odpeljejo domov.

No in potem smo pri produktivnosti, ki jo g. Mrkaič ne opredeli. Kaj prav za prav, vrli ekonomisti, to je ? Število posegov v časovni enoti? Kirurg, ki naredi 15 incizij perianelnih abscesov na dan je bolj produktiven od tistega ki za odstranitev obsežnega glioblastoma (možganski tumor za ekonomiste) porabi cel dan. Doseganje norme ? Torej tisti, ki reže perianalne abscese ima normo 15 na dan in jo mora doseči, tisti, ki reže tumorje mora odstarniti vsaj en glioblastom na dan, da  doseže normo. Če ni 15 perianalnih abscesov na dan se kirurg prerazporedi, in za preostali čas pomiva hodnik. Kaj pa zdravnik v intenzivni terapiji, kako njemu izmerimo produktivnost? Število pogledov na monitor na uro, število nastavitev mehanskega ventilatorja, število korekcij elektrolitov…? Kaj pa urgenca?  Kakšna je torej produktivnost zdravnika, če se nihče od Slovencev ne nadela tako hudo, da razbije sebe in še koga na Ljubljanski obvoznici? Na prvi pogled za takega zdravnika mečemo denar stran, v resnici je pa najbolj poceni, če nič ne dela.

Glede na vse povedano ne vidim povezave med »produktivnostjo« zdravnikov in dolgimi čakalnimi dobami, seveda jaz nisem Mićo Mrkaić. Čakalne dobe se v glavnem nanašajo na preiskave in na operativne posege. Skrajšanje teh dob bi dosegli z 24 urnim obratovanjem. In to je tisto kar g. Mrkaić najbrž razume pod produktivnostjo. Vendar to ni izvedljivo, ker je v enotah intenzivne terapije premalo prostora, premalo je opreme in ne na zadnje tudi osebja, da bi lahko organizirali tri izmenski turnus.

To kar g.Mrkaič trdi v nadaljevanju je laž. Nihče od zdravnikov ničesar ne skriva niti prikriva. Zelo veseli bi bili, če bi v vodstvu KC končno ugotovili, da je informacijski sistem potreben. Tisto, kar ponuja »Infonet« iz Kranja je zelo daleč od tega kar bi si zdravniki želeli. Vendar imamo zdravniki na to zelo malo vpliva o tem odločajo ekonomisti (v vodstvu KC). Ne vem sicer katere ekonomske izpovedi so, vem samo to, da o potrebah medicine ne vedo ničesar.  V situaciji, za katero smo zdravniki najmanj odgovorni (vodstvo izbira politika) se podatki zbirajo ročno v amatersko ali pol profesionalno pripravljenih podatkovnih bazah in nekega pregleda nad celoto seveda ni. In to ne boste verjeli najbolj moti nas zdravnike, ekonomiste sploh ne. Zato je trditev g.Mrkaiča laž, še posebej ker je trditev posplošil na vse.

Mayo klinika je vrhunska ustanova na kateri so se šolali tudi nekateri Slovenski zdravniki. Klinični center se ne more primerjati s to ustanovo, vendar se še marsikatera druga bolnišnica v Evropi ne more. Denar, s katerim opremljajo Mayo kliniko in denar s katerim  opremljajo Klinični center se zagotovo močno razlikujeta. Pa še ena za mene zelo pomembna razlika je: Mayo kliniko si lahko privoščijo samo posamezni Američani, v Klinični center pa lahko pride vsak Slovenec, mogoče mora nekoliko počakati vendar na vrsto le pride, ne glede na to koliko zasluži. Slovenski zdravniki smo primerljivi z ostalo Evropo. Število objavljenih prispevkov v tujih revijah je kar precejšnje za nekaj tisoč zdravnikov, ki dela s populacijo 2 000 000. To je ena četrt v New Yorku. Zanima me koliko znanstvenih prispevkov imajo tam. Znanstveni prispevki posameznih kolegov so bili zelo odmevni. Kar nekaj posegov so se k nam hodili učiti tudi Američani. Tudi Slovenski zdravniki potujemo po svetu in svoje znanje delimo z drugimi. Tega seveda ekonomist ne more vedeti, pa čeprav je neoliberalne izpovedi. Za kaj nas g.Mrkaič tako podcenjuje mi ni povsem jasno.   

G. Mrkaič ima verjetno zavarovanje, ki bi mu omogočilo operacijo na Mayo kliniki. Dvomim, da bi se sam šel operirati v Varno recimo. Spominjam se kosem v Podgorici, pred nekaj leti, obiskal svojega očeta, ki je bil hospitaliziran na oddelku za intenzivno nego tamkajšnje bolnišnice. Oddelek je imel dve postelji v sobi mogoče 4 x 5 metra z umazanimi okni. Na okenski polici je sameval EKG monitor z okroglim osciloskopom narejen v zgodnjih 60.-tih v EI Niš. Pa še ta je bil pokvarjen. Situacija se tudi tam popravlja, vendar ne tako hitro, da bi si želel biti tam ali kje podobno operiran. Osebno bi dobro razmislil tudi o kakšni italijanski ali celo ameriški bolnišnici.  

Zdravniki nimamo prav nič proti tržišču, ker bi le to ceno našega dela dvignilo. Konkurenca bolnišnic v drugih državah bi bila dobrodošla, saj bi vodstva prisilila, da dvignejo kakovost, da zagotovijo dovolj osebja in opreme ter ustrezne kapacitete, da g. Mrkaiču, če bi ga, bog ne daj, zadela možganska kap ne bi bilo potrebno ležati na hodniku Nevrološke klinike, vsaj dokler ga ne bi premestili na Mayo kliniko. Bojim se pa, da to našega zdravstva ne bi pocenilo. G. Mrkaič pozablja resnico, ki velja tudi v neoliberalni Ameriki: dobra medicina je draga medicina.

 

Tudi jaz imam tebe rad g. Mrkaić

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »