Okostnjaki

Nedavno (v torek med dežurstvom) sem odkril okostnjake s Portala PLUS (http://www.portalplus.si/). Gre za nadvse zanimivo branje ob katerem so se, si mislim, mnogi privoščljivo muzali. Vendar, če pogledamo širšo sliko je sporočilo teh dveh prispevkov zelo jasno: slovenska medicina je zanič, zdravniki v Sloveniji ničesar ne vedo, UKC je… Ob tem, ko se politiki veselijo boljše pogajalske pozicije, (saj zadaj ko je razkrito da nič ne znajo ne bodo mogli zahtevati večjih plač) nihče ne pomisli, da slovenski bolniki drugih zdravnikov in boljše terciarne ustanove nimajo. Rušenje zaupanja med bolniki in zdravstvom je predvsem v škodo bolnikom. Zelo malo je namreč takšnih, ki si bodo lahko privoščili zdravljenje na klinikah, kjer kvalitetne študije objavljajo po tekočem traku. Ta, velika večina, se bo sedaj k zdravniku podala še z večjim strahom.

Trditvam o številu objav in o vplivnosti revij in prispevkov ne bom oporekal, čeprav bi se tudi o teh trditvah lahko razpravljalo. Nikakor se pa ne morem strinjati z insinuacijo avtorjev ” Okostnjakov”, da je raziskovalno delo odsev strokovnosti in kliničnega znanja in da je kvaliteta kliničnega dela odvisna od števila objav v različnih strokovnih revijah. Večina zdravnikov ni raziskovalcev, kar pa ne pomeni, da ne znajo brati in da ugotovitve raziskav, ki so jih opravili drugi, ne znajo uporabiti pri svojem delu. Zato je trditi, da zaradi tega ker je raziskovalno delo pri nas manj spodbujano, bolnik ni na prvem mestu, blago rečeno neodgovorno in ne zdrži kritike. Da nekdo postane dober klinični zdravnik mora poleg rednega izobraževanja in spremljanja literature nabrati tudi izkušnje. Kirurg lahko naredi veliko raziskav  in objavi veliko prispevkov, vendar pa če ne operira, ne more biti dober kirurg. To velja za vsa področja medicine. Medicina je praktična znanost in brez praktičnih izkušenj ni dobrih zdravnikov. Zato je zgodba z mladimi raziskovalci, ki se jo nekateri še spominjajo zgrešen poskus. Dobre raziskovalne ideje lahko dobiš šele ko spoznaš stroko.

Objavljanje člankov v mednarodnih revijah z visokim “impakt” faktorjem je cela industrija, ki temelji na tradiciji. Za objavo v priznani reviji moraš izpolniti vsaj enega od dveh pogojev: raziskava mora biti izjemno dobra, originalna in metodološko neoporečna ali pa mora med biti med avtorji vsaj eno znano ime. Posamezniki, ki so imeli srečo in so se v nekem obdobju svojega šolanja usposabljali v tujini in se tam pridružili poznanemu raziskovalnemu timu, so svoje raziskave lažje zrinili v pomembne revije. S tem ne želim povedati, da so te raziskave bile slabe, ravno nasprotno. Brez pomembnega imena med avtorji, pa mora raziskava izstopati in prekašati običajno raven. Za izdelavo takšnih raziskav je potrebno sistematično zagotavljati potrebne pogoje in infrastrukturo. Spominjam se, da sem pred leti, v Angliji srečal posameznike, ki so bili zaposleni v bolnišnici z namenom zbiranja podatkov (audit ali research clerks). Danes so na voljo računalniki in bolnišnični informacijski sistemi. Pri nas imamo celo štiri, žal nepovezana in slabo delujoča. Če želim izvedeti, kakšno je preživetje po oživljanju moram za vsakega bolnika, ročno preverjati ali je še živ. To moram početi v rednih časovnih intervalih do odhoda iz bolnišnice. Potem se ponavadi sled izgubi. Če z raziskavo želimo preveriti vpliv nekega dejavnika na klinično dogajanje ali izhod zdravljenja je ponavadi potrebno vključiti veliko bolnikov. Na primer v študijo CRASH 2 s katero so pokazali, da imajo poškodovanci, ki dobijo traneksamično kislino boljše preživetje, so vključili 20000 poškodovancev. Smrtnost se je zmanjšala za 1,5%, upadla je z 16% na 14,5%. Če želim pregledati v našem informacijskem sistemu 10 bolnikov porabim 6 do 8 ur, kar pomeni, da bi 20000 bolnikov obdeloval  6 let vsak dan, v tem primeru ne bi mogel ničesar drugega delati. To so samo nekatere od objektivnih ovir. Odpravljanje teh ovir zahteva sistemski napor in….. denar. Ob tej magični besedi se pa vse ustavi.

Če bodo politika, zavod za zdravstveno zavarovanje in vodstva posameznih ustanov v neki daljni bodočnosti ugotovili, da je izobraževanje in raziskovalno delo pomembno za razvoj zdravstva se bodo, zelo počasi, stvari začele spreminjati. V tem trenutku denarja primanjkuje tudi za najnujnejše.  V tem trenutku so in eno in drugo področje prepuščeni iznajdljivosti posameznikov, kar pa kot vidite rezultira v “okostnjakih”

Mogoče imajo novinarji in uredništvo Portala PLUS pravico povedati, tudi tiste stvari s katerimi se ne strinjamo, vendar so pa dolžni poročati objektivno in pri tem upoštevati javni interes in javno dobro ljudi, katerim naj bi služili, sicer postanejo sami sebi namen ali se jim zgodi ravno tisto kar očitajo “main stream” medijskim glasilom. Žalostno je, da svoje politične orientacije nikakor ne morejo ali ne želijo prikriti. Strupena zlonamernost tega prispevka, ki ni usmerjena samo v posameznike, ki jih grobo žalijo in se jim posmehujejo, temveč v slovensko zdravništvo v celoti, blati ugled zdravnikov in največje slovenske zdravstvene ustanove, ki sicer ima veliko težav, pa vendarle se tam uspešno zdravi in pozdravi tisoče Slovencev. In vsi malce težji primeri slej ali prej končajo v UKC (tudi iz sosednjih držav). Glede na žaljivo aroganco s katero je prispevek napisan bi si človek mislil, da je vsaj polovica uredništva, ki se je podpisalo pod objavo, dobila Pulitzerjevo nagrado in redno piše za Time.

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Akreditacija “vrhunske” bolnišnice

Zakaj je novinarji s takšnim veseljem in navdušenjem pišejo o negativni podobi, v tem primeru o UKC?  Kaj ima g-pa Zupančič od tega, da pridevnik vrhunski, ko gre za UKC, da v narekovaje ?  Ali je res potrebno popolnoma porušiti že tako omajano zaupanje bolnikov, ki veliko izbire nimajo?  K sreči je, kljub mnenju g-pe.  Zupančič, vrhunske medicine v UKC veliko. Res je, da včasih delujemo v težjih pogojih kot drugod v Evropi, vendar kljub temu ne zaostajamo z rezultati. Zato je takšno napadalno in omalovaževalno pisanje nespodobno.

Akreditacija je proces, ki bo, upamo, prinesel veliko koristnih sprememb. Vseeno je potrebno celotno zgodbo postaviti v pravo perspektivo. Najprej je potrebno ugotoviti, da smo v akreditacijo prisiljeni. Prisiljeni smo sprejeti akreditacijsko hišo, ki je izbrana na temelju nejasnih političnih kriterijev.  Pogoji in rešitve, ki jih akreditacijska hiša DNV zahteva niso v vseh pogledih optimalni še posebej v naših pogojih (bolj so prilagojeni situaciji v ZDA), vendar se o teh pogojih ne more razpravljati. To je razumljivo, saj  se z spreminjanjem pogojev izgubi standardizacija. Skratka, če smo se “odločili” za njih, moramo njihove pogoje sprejeti. Dve stvari je potrebno jasno poudariti. Prvič akreditacija ne preverja strokovnih vsebin temveč kako se pri nas držimo nekih standardov, ki smo jih (če smo jih) sami predpisali. Drugič, to da se pri nas nekatere stvari delajo drugače, še ne pomeni, da se delajo slabše, Strogo upoštevanje protokolov je v ZDA nujno potrebno, saj veliko dela opravijo mlajši, manj izkušeni kolegi.  Pri nas je ravno nasprotno, zato napisani protokoli ne igrajo pomembnejše vloge. Ne glede na vse povedano sem prepričan, da bo koristi več kot je slabosti. Se bomo pač prilagodili. Koristno bo predvsem sistemsko uvajanje nadzora kakovosti. Do sedaj je to bilo prepuščeno posameznikom glede na področje s katerim so se ukvarjali.

Večino problemov, na katere so presojevalci v svojem poročilu, ki je mimogrede namenjeno interni uporabi (in ne verbatim objavi v Delu)opozorili, poznamo in na njih opozarjamo vrsto let. Bistven problem pri temu je pomanjkanje informacijske podpore. Bojim se, da tudi akreditacija tu problema ne rešuje na pravi način. Famozni obrazci o katerih se toliko govori so verjeli ali ne, na papirju. In če rečejo, da bodo dostopni na Intranetu, to načeloma pomeni, da jih dobite na Intranetu v pdf obliki in jih lahko natisnete ter izpolnite. Kar mene skrbi je: kaj se bo z izpolnjenimi obrazci zgodilo. V 26 letih, kolikor sem zaposlen v UKC sem videl nešteto obrazcev, od katerih nikoli nihče ni imel ničesar.  Ko sem se kot specializant srečal z nadzorom kakovosti, med izobraževanji v Britanskih bolnišnicah je to (konec osemdesetih) potekalo preko papirja, s tem, da so tam imeli zaposlenega kar nekaj administrativnega osebja, ki je podatke na takšen ali drugačen način obdelovalo, največkrat z vnašanjem podatkov v računalnik.  Skoraj 30 let pozneje razmišljati o številnih novih papirjih ni smiselno.  Zagotovo vem, da je delovanje bolnišnice v celoti možno informatizirati. Seveda ne tako, da se nam vsiljujejo slabo uporabni programi tipa Birpisa, in ne tako, da v ustanovi delujeta 4 nepovezljiva sistema.  Žal v bolnišnici ni dovolj kupiti računalnike in vzpostaviti LAN, ter omogočiti dostop do interneta.

Kot anesteziolog ne morem, da ne bi komentiral tega stavka iz prispevka g.pe. Zupančič : “Prav tako je preveč skromno popisano stanje bolnika pred anestezijo, med njo in po njej, anesteziološka služba na več kot 60 delovnih mestih nasploh ne deluje enotno in ni dobro vodena.”  Večino bolnikov pred anestezijo pogledamo, vendar se rezultat tega pregleda opiše na različne načine, v odvisnosti kje je bil pregled opravljen. Akreditacija zahteva enoten dokument in seveda tudi tega bomo pripravili. Vendar pa to ne pomeni, da o svojih bolnikih sedaj ne vemo dovolj ali da se pomembne informacije izgubijo. Anestezijski list  je enak že veliko let in zato ga verjetno vsi prilagajamo tipu anestezije. Vsaj polovica anestezijskih listov nastane avtomatsko, preko računalniškega sistema in vsebujejo izčrpne informacije.  Kljub temu, da avtomatski zapis  s katerim razpolagamo, ni najboljši,  je še vedno bolj informativen, kot na roko napisan anestezijski list in predvsem bolj natančen, saj se vse meritve avtomatsko zapisujejo. Žal s tako obliko razpolagamo samo v centralnem operacijskem bloku. Največja pomanjkljivost je pa je  ravno v tem, da ne omogoča analize, ki je pri akreditaciji najbolj zaželena.  Vendar podatki so pa le zapisani. Torej to kar je g-pa Zupančič zapisala ne drži v celoti. To, da anesteziološka služba “ne deluje enotno in ni dobro vodena”  je dezinformacija. Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok pokriva vse kirurške klinike (in ne samo kirurške) v UKC,  razen Ginekološke klinike. Ginekološka klinika ima zaradi nekega obskurnega in v zgodovini izgubljenega razloga svoj anesteziološki oddelek, ki je od našega KO neodvisen. Poleg tega so na ortopedski kliniki,  kljub naše nasprotovanju, zaposlili zunanje anesteziologe. Zato je seveda vtis, ki so ga dobili presojevalci slab, namreč osrednji KO nima nobene  jurisdikcije nad dogajanjem na Ginekološki kliniki in samo delno na Ortopedski kliniki.  To seveda ne pomeni, da na bi anesteziologi na Ginekološki kliniki delali slabo.  S kolegi odlično sodelujemo in sem prepričan, da zagotavljajo vse storitve na ustrezni strokovni ravni.

Obrazec, ki ga uporabljamo za informirani pristanek je izdelan na temelju zakona o pacientovih pravicah. Ali je na obrazcu vse kar mora biti glede na slovensko zakonodajo nisem preverjal. Zagotovo je pa obrazec drugačen od podobnih, ki jih uporabljajo v tujini. Bolnika večinoma v pogovoru  informiramo o načrtovanem posegu in poskušamo v nekem razumnem okvirju predstaviti možne zaplete in tveganja. Težko bi torej govorili o kršenju bolnikovih pravic.

Akreditacija bo zagotovo prinesla veliko pozitivnih stvari. Največ si obetamo od zahtev po obveznem sodelovanju stroke pri oblikovanju procesov in nadzoru kakovosti. Če tega ne bomo balkanizirali, bomo razne ameriško pikolovske podrobnosti lažje prenesli.

  • Share/Bookmark

Bravo Matjaž!

Pokončna drža in načelnost zaslužita vso pohvalo. Zato čestitam prof. dr. Matjažu Veselku dr.med. na njegovi odločitvi, da odstopi z mesta predstojnika in mu javno izrekam vso svojo podporo. Prav zabaval sem se ob tem, kako so vsi hiteli zatrjevati, kako se z oskrbo bolnikov in poškodovancev na urgenci ne bo nič spremenilo. Vendar prav v temu je problem. Prepričan sem, da prof. Veselko ni odstopil zato, da se ne bi nič spremenilo, odstopil je zato, da bi bilo bolje.

Bistvo problema, kot ga sam vidim,  je v tem, da imajo poslovni direktorji veliko več besede pri vodenju, kot pa predstojniki kliničnih oddelkov in klinik.  Ta anomalija je nastala najverjetneje iz percepcije nepoučenih politikov o tem kaj je vloga in dejavnost zdravstvenih zavodov. Bolnišnica ni gospodarsko podjetje, ki  mora opravljati svojo dejavnost in pri tem ustvarjati dobiček.  Naloga bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov je oskrba in zdravljenje bolnikov ter poškodovancev. Dobiček ali uspešnost bolnišnice se izkazuje v številu preživelih in ozdravljenih bolnikov ter poškodovancev in ne v denarju (čeprav bolniki in poškodovanci, ko se vrnejo v delovni proces, ustvarjajo dobiček za družbo, ki ga brez bolnišnice ne bi bilo). Za svojo dejavnost bolnišnica troši javni denar. Poraba javnega denarja mora biti racionalna. Vprašanje je kaj je to  racionalna poraba denarja? Poslovni direktor bo opazil, da je na urgenci UKC v zadnjem času porasla poraba zdravila HAEMOCOMPLETTAN, ki ni prav poceni in bo v svoji varčevalni vnemi poskusil porabo omejiti (to še niso poskusili) ali s tem, da bo uporabo prepovedal oz jo dovolil pod posebnimi pogoji, recimo samo z dovoljenjem poslovnega direktorja ali celo ministra (to je zdaj še posebej popularno, čeprav nisem prepričan, da minister sploh ve  za kakšno zdravilo gre). Če bi se posvetovali z zdravniki (predstojniki ali z neposrednimi izvajalci) bi jim povedali, da raziskave v zadnjega desetletja kažejo, da pri masivni krvavitvi naprej zmanjka fibrinogena (enega od faktorjev strjevanja krvi) in da nadomeščanje fibrinogena s HAEMOCOMPLETTAN-om, omogoča boljše preživetje poškodovancev, manjše število zapletov, krajšo hospitalizacijo in tako dalje. Vse omenjeno prispeva znižanju stroškov. Seveda je popolnoma jasno, da nekdo, ki je po stroki ekonomist ne more poznati vseh teh podrobnosti, saj to ni njegova stroka. Delovanje bolnišnice oz kateregakoli javnega zavoda  se vrti okoli takšnih primerov. In smotrno varčevanje v zdravstvu je možno le na način, da se pri oblikovanju strategij vključi medicinska znanost. Zato je popolnoma nerazumljivo, da so ravno poslovni direktorji tisti, ki diktirajo strokovne odločitve v UKC , predvsem preko tega kaj se sme nabaviti in kaj ne, koga lahko zaposliš in koga ne, na koncu celo koliko dežurnih zdravnikov potrebujemo in vse to brez kakršnega koli znanja o medicini. Zato je poteza prof. dr. Matjaža Veselka dr. med. vredna  vse pohvale in podpore.

  • Share/Bookmark

UKC simfonija hrupa

Dobro jutro! Po nekaj urah spanca sem se zbudil v nedeljsko jutro polno zvokov… pnevmatskih kladiv, ropotanja tovornjakov in vpitja. Zbudil sem se v Ljubljanskem UKC. Nič neobičajnega. Saj to je folklora, ki traja že celo desetletje. Okoli kliničnega centra se neprestano nekaj gradi, ruši popravlja. Ne pomnim več kdaj se je vse skupaj začelo. Verjetno s pripravami na novo pediatrično kliniko in rušenjem stavb v bližini. Seveda se vse to dela v dobrobit naših bolnikov, gradbenih tajkunov pa mogoče še koga in v večini primerov lahko briljantne gradbeniške podvige opravičimo. Vendar hrup ostaja.

V posameznih fazah gradnje je bilo v urgenci UKC tako hrupno, da  ni bilo možno komunicirati, kaj šele, da bi avskultiral bolnika. To je seveda zelo moteče in te občasno spravlja ob živce, vendar popoldne odideš domov in gradbišče imenovano klinični center pustiš v Ljubljani.  Kaj pa, če ne moreš domov in si bolnik v tej nesrečni stavbi. V soboto je bilo operiranih veliko bolnikov. 12 ur operacij. Vsi ti bolniki so verjetno slabo spali, saj jih je kljub analgetikom moralo vsaj malo boleti. In predstavljajte si zjutraj bolečina končno popusti in malo zadremaš in kar naenkrat pnevmatsko kladivo in nato še  stresejo polno samokolnico gradbenih odpadkov na kovinsko karoserijo velikega kamiona, ki stoji točno pod tvojim oknom.

Včasih so v okolici bolnišnic postavljal prometne zanke, ki so prepovedovali hupanje. Bolnišnice naj bi bila oaze miru in tišine. Tudi naša zakonodaja ima predpise, ki predpisujejo kako varovati posamezna območja pred hrupom in kakšne so mejne vrednosti. Ne bom trdil, da se na zakonodajo spoznam, vendar se mi zdi, da bolnišnice spadajo v II. Območje varstva pred hrupom. To pomeni, da hrup po dnevi ne bi smel presegati 55 dBA, po noči pa 45 dBA. Edino helikopter bi smel povzročiti hrup 75 dBA, pa še to za krajši čas.

Ker me je zanimalo kakšen je hrup v moji dežurni sobi sem si naložil aplikacijo “Decibel 10th” in z Iphonom izmeril hrup. Ko so pnevmatska kladiva bila tiho (malica ali kaj podobnega) se je hrup gibal med 50 in 55 dBA, na zgornji meji dovoljenega. V času obratovanja se je hrup povzpel na vrednost med 65 in 75 dBA. Najvišja izmerjena vrednost je bila 87 dBA. Popolnoma mi je jasno, da meritve opravljene z iPhonom nimajo prav nobene tehnične ali pravne vrednosti. Vendar kljub možnem odstopanju  in napaki ilustrirajo problem.

Zastavlja se vprašanje ali je sploh možno izvajati gradbena in rekonstrukcijska dela tišje? Ali obstaja kakšna oblika zaščite pred hrupom gradbišča? Na to vprašanje odgovora seveda ne vem. Ali je na bolnike in na njihovo počutje sploh kdo pomislil, ko so pripravljali načrte. Nekako se mi zdi, da je odgovor na to vprašanje: NE. Zakaj bi si po nepotrebnem komplicirali življenje. Za probleme v zdravstvu so tako ali tako krivi zdravniki.

  • Share/Bookmark

Milni mehurček !!!

Vhod v CUB UKC

Okoli 11 ure sem odhajal domov po dežurstvu in jutranjem sestanku na temo masovne nesreče in ko z Njegoševe zavijem na Bohoričevo zagledam zgornji prizor. Prometna zapora z semaforjem pred vhodom v Centralni urgentni blok UKC. Ne morem verjeti svojem očem.

Si predstavljate takšno zaporo prejšnji četrtek? Sprašujem se, kdo gradbenim podjetjem dovoli pripraviti takšno zaporo? Verjetno kakšna služba na mestni občini ali kaj podobnega. Kdorkoli, da je to dovolil  se igra s človeškimi življenji. V Sloveniji je človeško življenje očitno tako poceni, da prav nihče ne razmišlja o tem, da bi ob takšni zapori pred vhodom v urgenco največje slovenske bolnišnice, lahko kdo tudi umrl. Ne vem zakaj je birokratom tako težko razumeti, da minute v urgenci pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, in če mora reševalno vozilo upočasniti ob takšni zapori, da se z vsako izgubljeno minuto zmanjšuje možnost preživetja.

Razumem, da je ceste potrebno vzdrževati in popravljati, vendar sem prepričan, da se ob bolj natančnem premisleku in načrtovanju lahko izognemo ogrožanju človeških življenj. Vsiljuje se mi vprašanje, zakaj niso vsa popravila dokončali takrat, ko je bil vhod v CUB UKC iz Njegoševe ceste. Vhod je bil prestavljen (na hitro in brez resnega posveta z medicinsko stroko) zaradi zaključka izgradnje sosednjega objekta, o katerem se pa tudi marsikaj šušlja.  Kje se končajo pritiski kapitala in pričnejo birokratske Butale je težko reči.

Vem, da odgovora na moje pisanje ne bo. Tudi uradni protesti najbrž ne bodo pomagali. Odgovorni se bodo potuhnili in upali, da bo asfalt čim prej položen. Mi ostali bomo pa upali, da nam ne bo treba z reševalnim vozilom na Urgenco. Mogoče se bo tokrat razpočil samo milni mehurček, baloni bodo pa ostali v zraku.

  • Share/Bookmark

Na zahodu nič novega

Erich Maria Remarque je svoj najbolj znani roman “All Quiet on the Western Front” napisal leta 1927 in če ga še niste prebrali ga toplo priporočam. O zdravstvu se je nekako nehalo govoriti. Nihče ne pljuva po zdravnikih in sprašujem se ali je to zatišje pred nevihto. Res je, da so zdravniki mirno požrli znižanje plač in so zato za novinarje postali nezanimivi. Poleg tega se v Sloveniji dogaja toliko različnih lumparij, da je za pljuvanje po zdravstvu zmanjkalo prostora. Ravnokar poslušam o trgovanju z belim blagom, ki ga baje podpira visoka politika, ne da me to zelo čudi. Pa tudi ta zgodba odvrača pozornost od drugih pomembnih zgodb, NLB na primer, ki nas bodo kot državljane in davkoplačevalce še močno prizadele. Ne morem, da ne bi omenil, kako so posamezne kolege vlačili po blatu, ker so veliko delali in s tem tudi zaslužili, nihče se pa ni obregnil o direktorje in nadzornike različnih podjetji in bank, ki so imeli enake ali celo večje dohodke ob tem so pa svoja podjetja pripeljali v stečaj. Na koncu so še dobili nagrado ali odškodnino. Na račun davkoplačevalcev.
Na zahodu nič novega. Ministri prihajajo in odhajajo (ministrstvo ostaja v podobni sestavi – brez znanja in idej) in problemi ostajajo enaki. V moji vrhunski ustanovi premišljujejo samo o tem kako znižati stroške. Nihče ne razmišlja o tem kje poglavitni stroški nastajajo. O tem sem mislim že pisal. Pa saj sem verjetno že neštetokrat ponovil isto. Na zahodu nič novega. Zanimiv način komunikacije so prošnje za indent. Indent je nekaj kar nek proizvod mora imeti, da ga UKC prične kupovati in ga uporabniki lahko naročimo. Odpiranje indenta odobri neka komisija, katere sestava je stroga tajnost (???) na temelju prošnje in razlage. Razlage pišemo zdravniki in vsaj jaz svoje zahteve poskušam argumentirati z objavljenimi študijami. V pravilu ostanejo prošnje brez odgovora. Tudi tiste, kjer se odpiranje novega indenta odkloni. Razumem, da če ne odgovoriš se izogneš neprijetni debati, vendar v civiliziranem svetu vladajo drugačna pravila. Nedavno se je na tržišču pojavil pripomoček za vzpostavljanje intraosalne poti. Ta pride v prav takrat, ko je poškodovanec izgubil veliko krvi ali ima tako slabe žile, da venske poti ne moremo vzpostaviti. Podatkov v literaturi ni prav veliko ker se pripomoček pojavil nedavno. Vendar je po moji oceni (ki temelji na 25 letih izkušenj) pripomoček zelo učinkovit in bi ga potrebovali. Še vedno ne vem zakaj so zavrnili našo prošnjo. No tokrat bom vztrajal..
Kot rečeno na zahodu nič novega. Upam, da se bolniki zavedajo kdo stoji na tej fronti med njimi in varčevalci.

  • Share/Bookmark

Varovanje

Vse novo zgrajene bolnišnice imajo ob vratih neke elektronske ključavnice, ki se odpirajo z magnetnimi karticami. To je seveda vse lepo in prav, saj je glavna stavba UKC tako ali tako železniška postaja. Vsi se prosto gibajo in nikoli nihče nikogar ne vpraša kam namerava. Posamezni oddelki so se zaščitili sami. Med njimi radiološki, čeprav se ob tem sprašujem, kako si predstavljajo, da bi nekdo lahko odnesel rentgenski aparat ali celo CT. Nam, ki skrbimo med ostalim za oživljanje bolnikov takšni varnostni ukrepi grenijo življenje, predvsem ker niso pravilno načrtovani. Idealno bi bilo, če bi z vsemi upravljali centralno in bi ena identifikacijska kartica odpirala vsa vrata (za katera bi nekdo imel pooblastilo). Vendar ne, vsaka klinika ima svojo rešitev in svojo kartico in sedaj hodimo okoli ovešeni kot novoletne jelke. Rešitev, ki je pa poklon človeški modrosti in odseva izjemen intelekt najdemo na Ortopedski kliniki. Tam je pred vrati intenzivne nege elektronska ključavnica s številčno tipkovnico. Za odpiranje vrat je potrebno vtipkati kodo. Ne boste verjeli koda je nalepljena na zgornjem robu tipkovnice in je enaka telefonski številki. Mislim, da se tudi Fort Knox ne bi sramoval tako dobrega varovanja.

Druga zgodba na temo varovanja je zgodba o varovanju podatkov. Varovanje osebnih podatkov bolnikov je seveda pomembno. Brez dovoljenja bolnika dostop do informacij o njegovem zdravstvenem stanju ima lahko samo osebje. Tistih nekaj zapisov v programju, ki ga v UKC imenujejo informacijski sitem  seveda panično varujejo. Paranoja, ki ob tem nastane se pa seveda izkorišča, da se sodobne rešitve zavračajo že v izhodišču. Brezžična povezava je v UKC tabu tema. Veliki računalniški strokovnjaki v UKC so globoko prepričani, da pri brezžičnih povezavah ni možno zaščititi podatkov. Ob tem se moram vprašati: koga zanima kakšna zdravila in kakšno bolezen ima nek bolnik? Po mojem to zanima svojce in mogoče še kakega prijatelja. Vdor v neko omrežje varovano s požarnim zidom in drugimi varovali zahteva dokaj specialno računalniško znanje. To računalniško znanje ima svojo ceno, ki bi jo nekateri verjetno bili pripravljeni plačati samo, da pridejo do nekih objavljivih podrobnosti. Vendar so pa zanimive podrobnosti samo nekaterih posameznikov, nikakor pa vseh bolnikov. Torej bi podatke o teh posameznikih lahko hranili ločeno, na računalniku, ki ni povezan v mrežo ali celo na papirju. Prepričan sem, da za ostale bolnike nihče ni pripravljen plačati hekerja, da bi prebiral njihove žalostne zgodbe. Torej je paranoja izgovor. Vendar  sprašujemo se: izgovor za kaj?

  • Share/Bookmark