iatrogeni

Včeraj sem na info kanalu ujel krajše razglabljanje poslanke mag. Julijane Bizjak Mlakar na temo zakona o zdravstveni dejavnosti in o potrebi zunanjega neodvisnega strokovnega nadzora za nestrokovne slovenske zdravnike. Svoje stališče je seveda podkrepila z nesrečnm primerom Boruta Nekrepa. Ta tragedija je vsega obžalovanja vredna, vendar na temelju enega primera ni možno ocenjevati učinkovitosti sistema v celoti.

Gospa magistra pravijo pripravlja doktorat s področja zdravstvenih reform na Ekonomski fakulteti v Mariboru. Kolikor vem na ekonomiji medicine ne poučujejo, tudi v Mariboru ne, in se sprašujem od kod gospe magistri tako veliko znanja, da lahko ocenjuje strokovnost slovenskih zdravnikov. Ob tem je zelo zanimivo, da vsi, ki tako zelo dvomijo v našo strokovnost, ministri, politiki, ekonomisti in novinarji še vedno prihajajo, k nam na zdravljenje. Sprašujem se po katerih kriterijih je strokovno znanje slovenskih zdravnikov slabo?  Če to ocenjujejo po uspešnosti zdravljenja, bi rekel, da je ta na večini področji podobna uspešnosti v Evropi in svetu. Močno dvomim, da bi politiki te številke sploh poznali. Informacijski sistem v slovenskem zdravstvu je na ravni kamene dobe, zahvaljujoč predvsem politikom, ki za to ne namenijo dovolj  denarja. Zato je večina podatkov, ki jih naši nestrokovni zdravniki objavljajo omejena na posamezne zdravstvene ustanove. Vendar kot rečeno pokažejo ti podatki, da pri nas zdravimo enako dobro kot to počnejo v deželah s katerimi se radi primerjamo.

Zakaj smo torej nestrokovni? Ker je nekaj nesrečnih dogodkov končalo pred sodiščem in dobilo ne videno medijsko pozornost. V ZDA zdravnike pogosto tožijo vendar zaradi tega nikomur ne pade na pamet, da bi celo poklicno skupino obtožil nestrokovnosti in jim grozil z zunanjim strokovnim nadzorom. Tožarjenje v ZDA ni prineslo ničesar razen velikih odškodnin in nezaupanja. Nezaupanje je zdravnike prisililo v pretirano vzdržnost. Enostavno so poskušali tveganje tožbe zmanjšati na najmanjšo možno mero in  so se pričeli izogibati tveganih posegov, v škodo bolnikov seveda. V medicini ni ničesar 100%, vedno se lahko zaplete in vedno obstaja določeno število bolnikov pri katerih zaplet nastane. Pri uvajanju centralnega venskega katetra nastane 15% zapletov. Torej, če bi se želel izogniti zapletom bi se enostavno odpovedal uvajanju centralnega venskega katetra in to bi zagotovo bilo na škodo bolnika. Sam bi ob tem bil varen pred tožbo oz bi določen del svojega telesa uspešno pokril. Kakšna bi bila moja strokovnost je seveda stvar debate. Sam sem v dvajsetih letih vstavil tisoče takšnih katetrov. Nastajali so tudi zapleti, ki so se na srečo končali brez trajnih posledic. Podobne ugotovitve veljajo za vse posege, ki jih izvajam. Če bi se želel zapletom in odgovornosti izogniti, bi edino lahko prenehal opravljati svoj poklic.

Medicina je danes obsežna veda in nihče je ne more poznati v celoti. Možno je pa postati zelo dober poznavalec omejenega področja. Slovstvo je dostopno v celoti prek medmrežja. Časi ko smo pridno hodili v knjižnico in brskali po Index Medicusu so že dolgo za nami. Zato sem prepričan, da večina kolegov svoje področje zalo vestno sledi. Kako lahko našo strokovnost potem takem ocenjuje ekonomist, novinar ali celo politik.

Zato bom ponovno zapisal, kot sem že večkrat doslej: NE SUTOR SUPRA CREPIDAM. Neodvisen strokovni nadzor enostavno ni možen. Slovenija bi svojim strokovnjakom morala zaupati. Pripeljati strokovnjake iz tujine je drago in brezsmiselno dejanje. Dvomim, da bi kdo iz tujine bil pripravljen izvajati nadzor nad slovenskimi zdravniki brez njihovega soglasja. To bi bil presedan mislim, da tudi v svetu. Drugo vprašanje, ki se mi zastavlja je kdo bo te strokovnjake izbral in po kakšnem kriteriju.  Verjetno ti isti politiki in ekonomisti, ki sedaj ocenjujejo našo strokovnost. Imamo srečo, da je slovensko zdravstvo, kljub vsem težavam kvalitetno zdravstvo in da kljub vmešavanju politike večina zdravnikov svoje delo opravlja profesionalno. Če bi razni reformatorji, z našo magistro v red, poznali vsaj nekaj medicine in načina dela v zdravstvu, bi lahko skupaj z nami prišli do pravih rešitev, ki bi primere kot je Nekrep učinkovito preprečevali. Žal imajo politiki samo en cilj in to je kako promovirati sebe in svojo kariero. Zato jih ne zanima kaj počnejo, važno je, da nekaj počnejo in da jih (mediji) vidijo. Slovenska javnost jim pa slepo zaupa in vedno znova razočarana.