The lady is a …Trump

She gets too hungry for dinner at eight

She likes the theatre and never comes late

She never bothers with people she’d hate

That’s why the lady is a tramp

Sinatri verjetno delam krivico, ker ga vpletam v to našo zgodbo. Njegovi verzi s to slovensko godljo nimajo veliko zveze, razen da se mi je zadnji ponudil, da ga nekoliko posodobim. Zbornična zdraha s  Čebašek Travnikovo me neverjetno spominja na nedavno ameriško volilno farso in na njen izid. Tako kot Donald kljub zgražanju velike večine slovenskega zdravništva rine naprej. Izvirni greh je netaktna in izjemno nekolegialna zahteva po plači, ki je bi baje bila večja od plače predsednika države. Zbornica, v kateri je članstvo obvezno in ki živi od zdravniških prispevkov, že sedaj zaradi prevelike birokratizacije in vladavine referentov, ni uživala prav velikega ugleda med zdravniki. S to sedanjo krizo je zapravila še tisto malo ugleda, ki ji ga je uspel povrniti predhodnik Čebašek Travnikove.

Včeraj sem dobil, po elektronski pošti, pismo nove predsednice zbornice. Takoj, ko sem začel pismo brati sem pomislil na Donalda. Tudi njega so, reveža ” pričakali na nož” in mu zdaj pol Združenih držav protestira na cesti. “Ob presenetljivih zmagah podpore ni” pravi Čebašek Travnikova. Njena ekipa je, tako kot Donaldova, “prekrižala številne načrte in interese, ne more računati na naklonjeno podporo”. Kar me še najbolj moti je, da v pismu spoštovana kolegica sugerira neko spolitizirano in umazano igro v zakulisju, obstoj nekih nasprotnih taborov, ki prežijo na nanjo in jo že v prvem tednu sprašujejo kaj dela tam. Nikakor ne želi razumeti, da je biti izvoljen na mesto predsednika zdravniške zbornice čast in da je o plači nevljudno govoriti. Saj je o tem nihče od kolegov ne bi niti vprašal. Zdaj za svoj spodrsljaj krvi vse okoli sebe, poziva k enotnosti in si celo upa ta svoja prizadevanja enačiti s prizadevanji zdravništva za ustreznejše vrednotenje zdravniškega dela. Delo funkcionarja in delo zdravnika sta dve različni stvari. In če smo si zdravniki v čem enotni, smo v obsodbi njenih postopkov.

Mogoče sem nekoliko naiven in sem ves čas zbornico gledal kot neko cehovsko apolitično ustanovo, našo ustanovo. Predsedniki so prihajali in odhajali, poznal sem jih osebno, bili so kolegi. Tudi ko sem pred leti, kot poslanec, poslušal spolitizirano govoričenje nekaterih kolegov in pa referentskega dela zbornice, sem si mislil: zaneslo jih je, referenti pa tako ali tako ne poznajo drugačnega načina razmišljanja. Pa sem se očitno motil. Tudi na naši zbornici se je dogajala politika, vse čas. In ravno to najbolj zamerim Čebašek Travnikovi, da je v zbornico vnesla smrad politike.

Kolegi s pokončno držo so seveda odstopili in s tem izrazili svoje nestrinjanje. Dr. Čebašek Travnikove to ne zmoti, kot ruski tank, ali ameriški predsednik rine dalje. Žal člani Zbornice nimamo prav veliko izbir, tako kot Američani ne. Iz Zbornice, ker je članstvo obvezno, ne moreš izstopiti, ravno tako kot se večina Američanov ne more izseliti. Torej bomo očitno morali trpeti posledice demokracije in Čebašek Travnikovi plačevati plačo.

And That’s why the lady is a Trump

  • Share/Bookmark

Edina stvar dražja od izobraževanja je neznanje!

V moji ustanovi se je razvnela razprava o tem kako in koliko nagraditi učitelje udeležene v medicinskem izobraževanju. Čeprav mnogi mislijo, da se izobraževanje zaključi z diplomo Medicinske fakultete ali kakšne druge zdravstvene šole se hudo motijo. Vsi, ki s,o zaposleni v zdravstvu se moramo neprestano in kontinuirano izobraževati. Brez tega ni možno izvajati sodobnega zdravljenja. Medicinska stroka bliskovito napreduje in zahteva kontinuirano izobraževanje. Tako v svetu kot pri nas se to zagotavlja z sistemom točkovanja, ki se za določene izobraževalne programe podeljuje. Na temelju točk se potem podaljšuje dovoljenje za delo oz licenca. Razlika je v vsebini in v tem za kaj vse lahko pridobimo točke.

Idealno bi bilo, da bi vsak zdravnik,  za vsebine, ki jih mora poznati, moral opraviti preizkus znanja (običajno v okviru nekega tečaja) in to bi bil obvezen pogoj za pridobit licence ali vsaj za pridobitev določenega dela točk potrebnih za obnovitev licence. Za področje oživljanja recimo v Evropi obstajajo različni tečaji, ki so standardizirani in razviti z namenom, da državljanu Evropske unije povsod v Evropi zagotovijo enak standard zdravljenja. Evropski svet za reanimacijo v sodelovanju z nacionalnimi sveti (tudi z slovenskim), s striktnim nadzorom inštruktorjev in direktorjev tečajev in z občasnim nadzorom izvedbe tečajev zagotavlja visoko stopnjo kvalitete tako v izobraževalnem kot v vsebinskem smislu. Ker se vsebina, zaradi spremembe navodil spreminja vsakih pet let, velja potrdilo pet let. Vse lepo in prav. S ponosom lahko ugotovimo, da smo tovrstne tečaje v Sloveniji ponudili med prvimi v Evropi že leta 2001. Vendar še do danes nismo uspeli doseči, da bi tečaji postali obvezen del ali specijalizacij ali zahtev za licenco ali zahtev za izvajanje določene dejavnosti v bolnišnici (recimo za delo v urgenci).

Razlogi za to so kot vedno finančne narave. Saj vendar varčujemo. Organizacija tečaja je draga. Potrebni so prostori, opreme in seveda tudi inštruktorji.  Cene so v Sloveniji nekoliko nižje kot v Evropi, pa vendarle ne tako nizke. In zato so tisti, ki odločajo ali bi želeli odločati enostavno rekli:  ”to je predrago.” Nekateri, med njimi tudi kolegi, so  v svoji varčevalni vnemi pohiteli in ponudili, nam tako dobro znano “Balkansko rešitev”, ceneno improvizacijo ali cenejši tečaj. O motivih in razlogih ne bom razmišljal. Razmišljati pa moram o posledicah. Do sedaj so tečaje Evropskega sveta za reanimacijo opravili številni zdravniki. Plačilo kotizacije so jim omogočile pretežno ustanove. Kar nekaj je bilo tudi takih, ki so si plačali tečaj sami. S čedalje manjšo podporo ustanov pa interes za tečaj počasi upada. Pojav konkurenčnih tečajev bo imel na koncu za posledico, da bo tečaj v katerega smo vložili več kot desetletje trdega dela preprosto ugasnil in izginil. In Slovenija se bo tudi na tem področju poslovila od razvite Evrope.

Zakon in kolektivna pogodba za zdravnike nalagata zdravstvenim zavodom obveznost, da poskrbijo za izobraževanje zaposlenih zdravnikov. Zdravniki (zbornica in združenja) bi morali jasno opredeliti, kakšno izobraževanje je potrebno, kaj je  strokovno (tudi s stališča andragogike) sprejemljivo. To bi politiki in menedžmentu omejilo možnosti iskanja stranpoti vsaj na formalni ravni. Kaj pa varčevanje?  Odgovor na to se skriva že v naslovu, v misli Benjamina Franklina:

“The only thing more expensive than education is ignorance.”

Vemo iz številnih študij, da učinkovito izobraževanje zdravstvenega osebja zmanjšuje zaplete in smrti. Čeprav mogoče vrli ekonomisti zaposleni v zdravstvenih ustanovah na smrt gledajo kot na varčevanje je izguba življenja na ravni nacionalne zdravstvene ekonomija tudi finančna izguba (če nič drugega en davkoplačevalec manj). Omejeno zmožnosti razmišljanja ekonomistov jim ne dovoljujejo, da dojamejo, da ni zdravnik tisti, ki s predpisovanjem dragih zdravil ustvarja stroške, temveč, da stroški nastanejo zaradi poslabšanja bolezni zapletov, ki jih je možno preprečiti. Torej stroške ne zmanjšujemo z zvečanjem pritiskov na zdravnike in z različnim grožnjami o zmanjševanju dohodka, temveč z vlaganjem v izobraževanje in opremo, ki bodo preprečili nastajanje zapletov. Zadnjič sem že vrabce slišal čivkati o tem, tako dolgo že ta enostavna dejstva ponavljamo.

V naši prelestni ustanovi, ki se v svojem statutu baha z izobraževalno dejavnostjo so se odločili, da zdravnikov, ki sestre in drugo osebje učijo oživljati ne bodo več plačevali. Delo, ki ga kolegi opravijo v prostem času bi plačali s prostimi urami, ki se jih ne da izkoristiti, ker bi v tem primeru trpelo redno delo z bolniki. Da bi absurd bil večji tečaj o nevarnostih ionizirajočega sevanja plačajo zunanjem izvajalcu brez besed. Tečaj je zakonsko obvezen. Vsebina tega tečaja je bila enako dolgočasna, na vseh treh katerih sem se moral sam udeležiti. Ta tečaj je tipičen primer cenene improvizacije. Nekaj dolgočasnih predavateljev, ki ponavljajo vedno isto (najhuje je pravo), predavalnici polni zaspanih slušateljev, ki tam morajo biti (brez tečaja ni dodatkov). Recept za uspešen posel. Nihče v UKC od tega nima prav nobene koristi. Vsi, ki delamo v območju sevanja, o tem več kot dovolj vemo in se tudi ustrezno ščitimo. Na drugi strani pa se pričakuje, da bodo zdravniki, v svojem prostem času, izvajali izobraževanje, ki ima pomemben učinek tako na varnost bolnikov kot na pojavo zapletov in preživetje bolnikov, torej na stroške. Celo je nekdo prišel na idejo, da naj bi izobraževanje bilo del dejavnosti zdravnikov. Nikjer v nobenem zakonskem aktu in tudi v pogodbi o delu ne piše, da smo obvezni sodelovati v učnem procesu. Saj smo zaposleni zato, da zdravimo bolnike. To, da nekateri svoje znanje delimo z mlajšimi, in da prevzemamo vlogo mentorja ob rednem kliničnem delu,  je stvar dobre volje. Poleg tega bi bilo neumno pričakovati, da bi vsi želeli in tudi bili sposobni izvajati pouk. Če se vrnem na tečaje s katerimi sem razpravo začel je eden od pomembnih vidikov kvalitete izbor inštruktorjev. Inštruktorje se izbira med najboljšimi tečajniki po posebej določenem postopku in po v naprej določenih kriterijih. Potencialni inštruktorji se nato izšolajo najprej na generičnem inštruktorskem tečaju nato pa še na dveh tečajih, kjer pod nadzorom nastopajo kot učitelji. Šele nato, če so uspešni lahko postanejo inštruktorji.

Sodobno medicinsko izobraževanje mora temeljiti na principih izobraževanje odraslih. Mora biti interaktivno in izzivati udeležence, da po domače povedano uporabijo svojo glavo. Gradimo ga največkrat okoli namišljenih kliničnih situaciji. Bolj so te situacije podobne pravim večji je izobraževalni učinek. Učne izkušnje z uporabo najbolj sofisticirane opreme, kot so različni simulatorji (Human Patient Simulator) se tako približajo realnosti, da lahko nadomestijo učenje ob bolniku, ki smo ga na začetku kariere bili deležni vsi. Ni pa dovolj nabaviti opremo. Najbolj bistven del je prav inštruktor ali učitelj, ta je tisti, ki pomaga učno izkušnjo spremeniti v pravi učni izhod in ta je sprememba obnašanja. Varčevanje na tem segmentu  spremeni še tako drago opremo v kup žic in pločevine, ter nekaj računalniških igric.

  • Share/Bookmark