POP TV proti zdravnikom

Že dolgo nisem ničesar napisal, vendar mimo nocojšnje ponovne debate o zdravniških plačah ne morem. Bliža se jesen in vlada bo morala razložiti zakaj se ne drži dogovorov in ne izpolnjuje svojih obvez do zdravnikov, zato je javno mnenje potrebno ustrezno pripraviti. Ne poznam lastniških razmerij in ozadja, vendar je simptomatično, da je ravno POP TV, vedno v prvih vrstah gonje proti zdravnikom.  Občasno se z novinarji POP TV srečam in dajejo vtis profesionalcev, z veliko integritete  in poštenja. zato si mislim, da morajo biti pritiski politike, lastnikov in urednikov neizmerni.

Poročanje o zdravniških plačah je skrajnje neprofesionalno in čeprav smo na to navajeni, nas takšna nepravičnost vedno znova prizadene.  Navajati bruto zneske in pri tem ne povedati, koliko ur in koliko dela ti zneski plačajo, je najmanj nepravično, da ne rečem kaj hujšega. Zneski, ki so jih kolegi prigarali tako, da so dneve in noči prebili v bolnišnici, zato ker je zdravnikov premalo, bolnikov pa čedalje več, se  primerjajo z bruto plačami politikov, ki jih ti dobijo z 8 urno prekladanje papirjev, da ne rečem kaj bolj ostrega. Posamezni kolegi so zaradi svojih specialnih znanj, še bolj obremenjeni, saj so lahko po cele tedne v pripravljenosti in si zato, če nič drugega zaslužijo pošteno plačilo.  Novinarka bi morala primerjati osnovne plače zdravnikov s plačami politikov, pa bi slika bila mnogo bolj jasna.

V tem dolgem poletju, ki sem ga pretežno preživel v bolnišnici in poskušal pomagati številnim, pogosto izjemno neodgovornim posameznikom, ki ali zaradi svojih adrenalinskih užitkov ali nezmožnosti upreti se alkoholu, ogrozijo sebe in na žalost tudi druge, je bilo najtežje prenašati dvome in nezaupanje. Ponovil bom, kar sem že velikokrat povedal, ta naša medicina deluje edino zaradi velikega znanja in požrtvovalnosti posameznih zdravnikov, ki kljub omejitvam politike in finančnih krogov, uspešno rešuje vse probleme. Glede na to, da od blizu poznam razsežnost neznanja in nerazumevanja, bom tu prenehal, da me ne zanese…

  • Share/Bookmark

Mi stavkamo, če še niste vedeli!

Ali ste vedeli, da zdravniki stavkamo? Če ste, potem medije zelo natančno spremljate. Že dolgo nismo videli tako mlačnega in nezainteresiranega poročanja o tako pomembnem dogajanju, ki bo za vse nas imelo daljnosežne posledice. Danes sem moral ostati doma, za konec tedna bom dežuren in bom zato tedensko kvoto ur zelo hitro napolnil. Ker bomo delali samo štirideset ur, bo zelo kmalu zdravnikov, ki lahko delajo, zmanjkalo. Posledica bo, da bodo ustanove morale odpovedati vse ne-nujne dejavnosti. Kljub temu da je stavka legalna, bomo zdravniki plačani manj (samo za 40 ur). Pokazati želimo, da je v tem trenutku nadurno delo potrebno in da bo upoštevanje Evropske direktive o delovnem času naše zdravstvo ohromilo v zelo kratkem času. Treba je pa reči, da s plačilom za 40 ur na teden, torej z osnovno plačo nikakor nismo zadovoljni in da želimo, da se osnovna plača zviša. To je treba povedati brez sprenevedanja.

Do zdaj so mediji in pogajalci, na nasprotni strani mize, vedno mahali z visokimi zaslužki posameznih zdravnikov in pri tem nikoli nista želeli upoštevati ur dela, ki jih je ta posamezni zdravnik moral prebiti na delovnem mestu, da je dobil plačo. In ko upoštevamo samo osnovne plače je takoj jasno, da zdravniki, zaradi dolgega usposabljanja, začnejo delati dosti pozneje kot njihovi vrstniki in čeprav so se šolali bistveno dlje, zaslužijo bistveno manj. Pri tem ne bi govoril o odgovornosti, o naravi dela, kjer se napake merijo s človeškimi življenji, kjer se napake plačujejo tudi z odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Če neki sprehajalec papirjev (paper pusher) “zamoči” pogodbo, podjetje izgubi denar, naderejo ga in mogoče ostane brez službe. Če “zamoči” zdravnik čuti posledice najprej bolnik, zdravnik je pa lahko izpostavljen odškodninskim tožbam in kazenskemu pregonu, da ne govorim o medijskem linču, ki ga vsakič znova uprizorijo naši, senzacije željni mediji. Ob vseh medijskih zdrahah, ki jih vedno znova poslušamo in beremo, je nekaterim kolegom nerodno reči, da so premalo plačani in da želijo večje plače. Takšno sprenevedanje je popolnoma nepotrebno. Za svoje delo, ki je zahtevno in odgovorno, imamo pravico zahtevati dostojno plačilo.

To, da je v zdravstvu nadurno delo potrebno se bo pokazalo zelo kmalu. Problema ne bomo tako hitro rešili. Preprosto, večina kolegov, ki v enem letu konča medicinsko fakulteto, se, 35 do 40 let kasneje upokoji. Če je število nespremenjeno, se tudi število zdravnikov, ki delamo ne more bistveno spremeniti. Priliv iz tujine, še posebej iz nekdanjih bratskih republik, je prisoten, vendar še zdaleč ne zadosten. Treba je torej zvečati vpis, zvečati število odobrenih specializacij in šele v po desetih letih, bomo začeli položaj izboljševati. Dovoliti bo treba tudi zaposlovanje, vseh teh novih zdravnikov. In ne nazadnje bodo ti zdravniki počasi morali pridobiti potrebne izkušnje. Torej gre za dolgotrajni proces, ki bo trajal leta in v tem času, bomo morali zaposleni zdravniki še naprej nositi breme, ki ga nosimo zdaj.

Tu izstopa še ena krivica, o kateri si tudi FIDES ne upa govoriti in to je upokojevanje in pokojnine. Zdravniki prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačujemo iz vseh dohodkov tudi iz plačil za delo preko polnega delovnega časa. Če ure, ki sem jih prebil v bolnišnici, ko sem bil dežuren, spremenim v ure rednega dela se nabere za 10 let rednega dela. Vendar zaradi tega ne bom šel nič prej v pokoj in pokojnina ne bo odsevala višine dohodkov, ker jo omejuje “plafon”. Kljub temu, da delam več kot drugi in da v pokojninsko blagajno prispevam bistveno več kot drugi, bom v pokoj šel pozneje in pokojnine bom imel enako kot ljudje, ki so delali manj in so v pokojninsko blagajno prispevali manj. To naj bi bilo pošteno in temu pravimo solidarnost. Solidarnost je samo v tem, da imamo vsi enako malo. Lahko sicer rečete: Kdo ti je kriv? Sam si se odločil za ta poklic. In res je za poklic sem se odločil zato, ker sam si to želel  in če bi lahko še enkrat izbiral bi se odločil enako.

Vedno, ko je govora o zdravniških plačah, se kot nasprotni argument postavlja prevelika javna poraba. Češ Slovenija je majhna država ni bogata in tako dalje. V resnici je delež plač v javni porabi verjetno zelo majhen. Prepričan sem, da bi se z javnim denarjem lahko gospodarilo veliko bolj gospodarno, če bi omejili apetite posameznikov, ki poslujejo z državo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so stvari, ki jih plačujemo z javnim denarjem bistveno dražje, od tistih, ki jih kupujemo z zasebnim denarjem. In ravno to je jama brez dna v katero ponikne ogromno javnega denarja, zato je nemoralno, da politika varčuje na javnih uslužbencih.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Zavarčujmo izobraževanje

Ali je stalno in redno izobraževanje na področju medicine pomembno? Večina laikov (med njimi so politiki, ekonomisti in vsi ostali, ki se vpletajo v zdravstveno politiko) si to problematiko predstavlja izjemno poenostavljeno. Nekdo konča medicinsko fakulteto in postane zdravnik, torej mora vedeti prav vse kar je povezano z medicino. Mogoče je to veljalo v 18. in 19. stoletju, danes zagotovo ne velja več.  Povprečen diplomant medicinske fakultete ve zelo veliko, še posebej o temeljnih medicinskih disciplinah.  Ko jih pa  postavimo pred konkretne klinične probleme ima večina težave. Enako velja tudi za medicinske sestre. To je torej prvi problem, neučinkovito izobraževanje na dodiplomski stopnji. Prepričan sem, da bi z različnimi ukrepi (predvsem povečanjem števila kliničnih učiteljev) in z vključevanjem študentov v redno klinično delo premostili brezno med teorijo in praktično klinično medicino.

Zdravljenje bolnikov in poškodovancev poteka vedno po najbolj sodobnih principih. Te najbolj sodobne principe prinašamo tisti, ki se z nekim področjem bolj podrobno ukvarjamo.  Vsak posamezen zdravnik se torej ne more sam seznaniti z vsemi podrobnosti nekega področje medicine še posebej če se s tem ne ukvarja. To pomeni, da je za distribucijo teh informacij potrebno organizirati neka izobraževanja.  Za nekatera področja, kot so oživljanje in oskrba poškodovancev ( področja s katerimi se sam ukvarjam) se organizirajo tečaji po strogih mednarodnih pravilih s ciljem, približati kvaliteto izobraževanja evropskim normam. Vsi ti tečaji so interaktivni in njihova izvedba zahteva posebej usposobljene inštruktorje. V Sloveniji smo uspeli, zahvaljujoč entuzijazmu posameznikov, usposobiti dovolj veliko število lastnih inštruktorjev, da lahko te tečaje izvajamo samostojno. Na začetku smo jih izvajali s pomočjo inštruktorjev iz tujine.

Organizacija tečajev seveda ni zastonj, potrebno je pokriti različne stroške in ne nazadnje kompenzirati inštruktorje za stroške, ki nastanejo z njihovo udeležbo na tečaju (vožnja, transport materiala, prosti čas). Zato morajo tečajniki plačati kotizacijo tečaja. Kotizacije v Sloveniji so nižje od kotizacij v Evropi, pa kljub temu dovolj visoke, da je za posameznika plačevanje kotizacije za tečaj, ki mu razen znanja in zadovoljstva, da je tečaj opravil ne prinese nič drugega, vprašljivo. Država oz ustanove razen diplome MF, dokončane specializacije in licence Zdravniške zbornice ne zahteva ničesar drugega.  Zaradi napredka v stroki je veljavnost tečajev omejena na neko časovno obdobje. Po izteku tega obdobja (največkrat pet let) je potrebno tečaj obnoviti. V tujini ni možno delati na urgentnem oddelku, če nimaš opravljenih tečaja oživljanja odraslih (ERC Advanced life support course), tečaja oživljanja otrok (European Pediatric Life support course) in tečaja oskrbe poškodovancev (European Trauma course ali Advanced Trauma Life support course) .  Tudi za delo na drugih oddelkih je potrebno opraviti tečaj oživljanja.  Mladi zdravniki si v Evropi te tečaje večinoma plačujejo iz proračuna, ki ga imajo na voljo za izobraževanje. Pri nas je tak proračun uravnovešen, torej hudo omejen in mogoče pokrije eno kotizacijo. Poleg tega se investicija v znanje v Evropi obrestuje. Pri nas kot sem že rekel gre za osebno zadovoljstvo.

V vse splošni varčevalni ihti politika brez milosti klesti po javnem sektorju. Zdravstvene ustanove, ki so doslej vsaj malo skrbele za izobraževanje zaposlenih, so to dejavnost postavile na stranski tir, brez premisleka o morebitnih posledicah. Ali so zaradi tega kakšne posledice? Pa saj naši zdravniki in sestre to vendar znajo tudi brez tečajev. Saj so vendar končali šole, da ne naštevam drugih argumentov.

Kakšen je vpliv izobraževanja ne preživetje bolnikov vemo kar nekaj časa. Leta 2007, na primer, je skupina avtorjev pod vodstvo dr. Morettija objavila rezultate multicentrične, prospektivne kohortne študije. V tej študiji so zajeli 156 bolnikov, ki so skupaj doživeli 172 srčnih zastojev. Analizirali so ali obstaja povezava med preživetjem bolnikov in deležem osebja, ki je sodelovalo pri oživljanju, z opravljenim reanimacijskim tečajem.

Moretti, Resuscitation 2007

Kot vidite je povratek spontanega krvnega obtoka bistveno pogostejši pri tistih bolnikih, ki so jih oživljali zdravniki in sestre z opravljenim reanimacijskim tečajem. Verjetnost, da preživite je dvakrat večja, če vas oživlja nekdo, ki je opravil reanimacijski tečaj.

Moretti, Resuscitation 2007

Več je oseb v timu, ki so opravile reanimacijski tečaj večja je verjetnost preživetja. Torej tečaj morajo opraviti tako zdravniki kot sestre. Povratek spontanega obtoka je samo prvi korak, da preživite. Kot preživeli se štejejo samo tisti bolniki, ki jih žive odpustimo iz bolnišnice.  V omenjeni študiji so pokazali, da je tudi dolgoročno preživetje, torej število bolnikov, ki so živi eno leto po srčnem zastoju večje.

Moretti, Resuscitation 2007

V drugi enako zanimivi študiji, objavljeni v letu 2010, so primerjali člane travma tima pred in po simulacijskem učenju timskega dela.  Učenje je potekalo na simulatorju (takšnem, kot ga imamo tudi v UKC). Uspešnost vodenja, nadzora situacije, medsebojne pomoči in komunikacije so merili s točkovnimi sistemi in ugotovili, statistično pomembno izboljšanje. Vse to je vplivalo tudi na čase potrebne za oskrbo. pomembno so skrajšali čas od prihoda do CT preiskave (22 min, pri nas okoli 30 min), čas od prihoda do intubacije (z 10 min na 6 min), čas od prihoda do operacijske sobe  (z 100 min na 94 min, pri nas 70 min).

Študij, ki se ukvarjajo s to problematiko je veliko in vse kažejo, da ima izobraževanje velik vpliv na izhod zdravljenja in na zmanjševanje stroškov. V tujini se dobro zavedajo, da najpomembnejši stroški nastanejo zaradi zapletov in podaljšanja zdravljenja ter ne nazadnje zaradi neuspešnega zdravljenja in smrti bolnika. Zakaj to diplomantom naših ekonomskih šol ni jasno ne vem? Mogoče je razlog v predavateljih, nekateri sedijo v našem svetu zavoda.

V Sloveniji bomo torej izobraževanje zavarčevali. Denarja za kotizacije ni. Zdravnikom, ki bi bili pripravljeni v svojih zavodih učiti kolege in druge sestre se ne plačuje, tudi nadur ne.  Posledice se bodo pokazale šele skozi nekaj let. Prišle bodo neopažene, saj pri nas vodstva zavodov kvaliteta zdravljenja ni nikoli zanimala in se zato podatki, razen v posameznih primerih (ko jih zbiramo zdravniki) ne zbirajo, še manj pa analizirajo. Stroški bodo naraščali, ker bomo zdravili slabše in bomo še bolj varčevali, in nastal bo circulus vitiosus.  Za ekonomiste, politike in druge njim podobne začaran krog.

  • Share/Bookmark

Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?

Slišal sem, da bo sedaj ZZZS morala plačati zdravljenje kjerkoli v tujini.  Ostane nam samo, da izberemo najboljšo ustanovo in najboljše zdravnike in odidemo. Izbiranje seveda ni tako enostavno kot zgleda na prvi pogled. Tudi če izhajamo iz slovenske folklore po kateri so domači zdravniki slabi in so vsi, ki delajo za italijansko in avstrijsko mejo bistveno boljši (madžarska in hrvaška seveda ne štejeta), bo težko izbrati. A so boljši Italijani ali Avstrijci? Mogoče bi bilo bolje, če bi šli kar v Nemčijo ali v eno od Skandinavskih dežel. Za tiste, ki imajo kaj pod palcem in ki mojega bloga verjetno ne berejo ponuja rešitev Quintessentially Viavi.  To je nekakšno podjetje, ki svojim (bogatim) članom uresničuje želje.  Recimo z limuzino vas odpeljejo v službo, pripravijo vam večerjo na ledeni gori sredi morja in podobne neumnosti. Vendar poleg neumnosti ponujajo jo resne stvari kot je ta z izbiro naj zdravnika in bolnišnice, ali elitne šole za prestolonaslednika. Kakšna je članarina in koliko slovenskih menedžerjev je članov me prav za prav niti ne zanima. Tisto kar bi mene zanimalo je kakšne kriterije za izbor zdravnikov in ustanov uporabljajo.

Kriteriji, ki se uporabljajo za ustanove so verjetno  neki vsem dostopni podatki o uspešnosti zdravljenja.  Vendar so številke vedno odvisne od številnih dejavnikov, ne nazadnje od obolevnosti lokalnega prebivalstva. Da ne bom šel predaleč bo bežno omenil rezultate študije  letos objavljene v eni najpomembnejših strokovnih revij “Lancet”. Po podatkih te študije je umrljivost po operativnih posegih v Sloveniji 2,9%, kar je verjetno v primerjavi z UK, ki ima umrljivost 3,6%, ali z Hrvaško kjer je 7,4% dobro. Zakaj so že slovenski zdravniki slabi?

Še težje je ocenjevati posameznega zdravnika. Uspešnost zdravljenja ni nujno pravi kriterij, saj na to uspešnost vpliva tako osebje kot drugi zdravniki, organizacija bolnišnice oprema in tako dalje. Nazivi, uspešnost pri akademski karieri ni nujno enaka uspešnem kliničnem delu. Poznam kar nekaj kolegov, ki razen specializacije niso dosegli ali želeli doseči drugih akademskih nazivov pa so kljub temu odlični zdravniki in kliniki. Enako dober raziskovalec z veliko objav ni nujno dober klinični zdravnik. Poleg tega pri bolniku veliko šteje odnos, empatija, način komuniciranja. Vsem, ki se zaradi nezaupanja želijo zdraviti v tujini lahko rečem edino – good luck.

Vsaj tri prispevke sem zasledil, dva v Delu in enega v Dnevniku o odhajanju slovenskih zdravnikov v tujino. Ali Vas res čudi, da zdravniki odhajajo, po vsem kar nam je izrečeno in s čem nas še vedno obkladajo tudi v komentarjih na omenjene prispevke.  Varčevanje daje menedžmentu izgovor, da poskuša ne vse možne načine zmanjšati plačilo, omejiti nabavo, skratka zmanjšati stroške. Pogoji dela se slabšajo in s tem tudi pogoji za zdravljenje bolnikov. Trenutno bolnike najbolj ogroža zmanjševanje dežurne službe. Mladi kolegi, ki so polni elana bodo zagotovo želeli delati v bolj urejenih okoljih in jim nič ne zamerim.

Zanimivo je, da v komentarjih prevladuje zgražanje in večina kolegom očita, da so se izobraževali na račun družbe, sedaj pa to družbo zapuščajo. Nihče se ne vpraša, kaj bi bilo potrebno storiti, da se temu begu možganov izognemo. Številke, ki jih v svojem prispevku v Delu navaja g-pa Zupančič so zanimive, vendar bi potrebovale komentar. Najbolj zanimiva bi bila struktura tega zneska. Kaj vse se s tem denarjem plača? Še posebej ko gre za tistih 236.500 €, kolikor naj bi stala specializacija. Kolikor vem se mentorski dodatki gibljejo med 10 in 20 € na mesec. Ali se iz tega denarja zagotavlja osebni dohodek specializanta? Potem nikakor ne moremo govoriti o denarju, ki bi ga zdravnik dobil za izobraževanje in bi ga moral sedaj povrniti temveč govorimo o osebnem dohodku, ki ga je zaslužil med specializacijo. Če temu ni tako, se sprašujem kam je ta denar odšel, saj si mladi kolegi z denarjem, ki ga dobijo za izobraževanje niti spodobnega tečaja ne morejo plačati (tudi tiste, ki naj bi bili obvezni). Če denar dobi bolnišnica, ta denar ponikne, ker nihče, ki dejansko uči specializante ne dobi niti centa. Drugih stroškov pa z specializanti ustanova nima. Specializanti delajo, se učijo (pretežno v svojem prostem času) in v svoje znanje morajo veliko vložiti. Tudi dr. Krkoviča se spomnim iz njegovih specijalizantskih časov. Za njega mi je vedno bilo žal, da ga nismo mogli zadržati v Sloveniji.

Predlogi, ki bi omejevali odhod z odplačevanjem nekih namišljenih dolgov zelo dišijo po nekem novodobnem suženjstvu. Znanje je edina stvar, ki nam jo nihče ne more vzeti, niti varčevalni ukrepi vlade. Namesto, da bi kolege prisilili, da ostanejo v Sloveniji, bi jih mogoče bilo bolje  na nek način za to motivirati. Če se vrnem na začetek bodo Slovenci pač odhajali v tujino na zdravljenje k Slovenskim zdravnikom, ki bodo v tujini delali.

  • Share/Bookmark

Po balonu še milni mehurčki?

Okleval sem iz več razlogov. Nesreča, ki se je zgodila prejšnji četrtek je za mnoge, tudi za preživele, tragedija. Pisati javno o svojem delu in svoji vlogi pri tem dogodku, se mi nekako ne zdi etično in sprejemljivo, verjetno smo vsi naredili vse kar smo lahko. Ravno tako ne bom razgrinjal analiz, ki smo jih že pripravili in jih še pripravljamo. Rekel bom samo to, da smo preizkušnjo dobro prestali in da smo se marsikaj naučili. Pohvale seveda padajo na vse strani, nekatere z grenkim priokusom, druge polne obljub s figami v žepu. Zdi se mi, da bo jeseni vsa zgodba izginila kot milni mehurček.
Ravno zato je potrebno poudariti, da pri varčevanju s katerim naj bi plačali grehe nesposobnih bankirjev in skorumpirane politike ne smemo dovoliti, da žrtvujejo vse tiste skupne dobrine, ki smo jih gradili desetletja. Verjemite, da zdravstvo lahko deluje veliko slabše kot deluje v Sloveniji. Ni potrebno daleč odpotovati, da to ugotovite.
Da so se vsa tista številna reševalna vozila lahko vsula na Ljubljansko Barje v četrtek zjutraj gre zahvala več kot dvajsetim letom načrtovanja, opremljanja, izobraževanja in izgradnje mreže NMP v Sloveniji. Res je, da to stane relativno veliko davkoplačevalskega denarja. Res je tudi to, da nimajo vse ekipe vedno veliko intervenc in da se nepoučenim ( na ministrstvu za zdravje) zdi, da so odveč (glej komentar kolegice iz Radovljice). Vendar ali je res potrebno, da umirajo ljudje na cestah, da bi nekega ekonomistka prepričali, da je strošek ekipe NMP upravičen.
Četrtkova nesreča se je zgodila še preden smo pričeli z rednim delom v UKC in smo lahko ustavili vse ne nujne operativne posege. Zato smo imeli na voljo več kot dovolj osebja in opreme. V času dežurne službe je prisotna v stavbi UKC samo dežurna ekipa. In če nihče ni zaseden z nekim nujnim posegom (kar je pri nas izjemno redko) imamo na voljo 5 anesteziologov. To pomeni, da v prvem valu oskrbimo 5 poškodovancev (poškodovancev, ki potrebujejo podporo življenjskim funkcijam). V primeru, da je poškodovancev več, vsaj do prihoda osebja od doma bi moral en anesteziolog poskrbeti za več kot enega poškodovanca. V tem primeru narediš samo najnujnejše. Poleg anesteziologa, hudo poškodovani vedno potrebujejo tudi kirurga. Največkrat travmatologa, pogosto pa tudi kirurge drugih specialnosti, kot so nevrokirurgi, torakalni kirurgi, abdominalni kirurgi, kardiovaskularnega kirurga, plastika, urologa in ginekologa. Dogaja se, ne samo v masovnih nesrečah, da je potrebno nemudoma ustaviti krvavitev v prsni koš ali trebuh. Brez torakalnega ali abdominalnega kirurga ima poškodovanec bistveno manjše možnosti. Pri hudih poškodbah, kjer je potrebno ukrepati hitro in kjer ti izkušnje pomagajo, da pravočasno ugotoviš, da je poškodovanec ali bolnik v težavah ne moremo nadomestiti izkušenega specialista z specializantom ali celo z zdravnikom druge specialnosti.
Zmanjševanje mase denarja za dohodke v javnem sektorju, ali z zmanjševanjem plač, ali z ukinjanjem delovnih mest ali s Fakinsko idejo ukinjanja dežurstev, ne bo Slovenije izvleklo iz težav. Zagotovo bo pa porušilo sistem, ki ga gradimo dvajset let in ki deluje. Velika prednost slovenske medicine pred zahodno Evropo je, da ima veliko izkušenih specialistov v bolnišnicah 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Drugje so takšni specialisti predragi. V Angliji bi tega bili zelo veseli, saj so že ugotovili, da pri operativnih posegih, ki jih izvajajo po polnoči smrtnost pričenja strmo naraščati.
Mogoče bo tragedija, ki se je zgodila vendarle komu odprla oči …

  • Share/Bookmark

Na zahodu nič novega

Erich Maria Remarque je svoj najbolj znani roman “All Quiet on the Western Front” napisal leta 1927 in če ga še niste prebrali ga toplo priporočam. O zdravstvu se je nekako nehalo govoriti. Nihče ne pljuva po zdravnikih in sprašujem se ali je to zatišje pred nevihto. Res je, da so zdravniki mirno požrli znižanje plač in so zato za novinarje postali nezanimivi. Poleg tega se v Sloveniji dogaja toliko različnih lumparij, da je za pljuvanje po zdravstvu zmanjkalo prostora. Ravnokar poslušam o trgovanju z belim blagom, ki ga baje podpira visoka politika, ne da me to zelo čudi. Pa tudi ta zgodba odvrača pozornost od drugih pomembnih zgodb, NLB na primer, ki nas bodo kot državljane in davkoplačevalce še močno prizadele. Ne morem, da ne bi omenil, kako so posamezne kolege vlačili po blatu, ker so veliko delali in s tem tudi zaslužili, nihče se pa ni obregnil o direktorje in nadzornike različnih podjetji in bank, ki so imeli enake ali celo večje dohodke ob tem so pa svoja podjetja pripeljali v stečaj. Na koncu so še dobili nagrado ali odškodnino. Na račun davkoplačevalcev.
Na zahodu nič novega. Ministri prihajajo in odhajajo (ministrstvo ostaja v podobni sestavi – brez znanja in idej) in problemi ostajajo enaki. V moji vrhunski ustanovi premišljujejo samo o tem kako znižati stroške. Nihče ne razmišlja o tem kje poglavitni stroški nastajajo. O tem sem mislim že pisal. Pa saj sem verjetno že neštetokrat ponovil isto. Na zahodu nič novega. Zanimiv način komunikacije so prošnje za indent. Indent je nekaj kar nek proizvod mora imeti, da ga UKC prične kupovati in ga uporabniki lahko naročimo. Odpiranje indenta odobri neka komisija, katere sestava je stroga tajnost (???) na temelju prošnje in razlage. Razlage pišemo zdravniki in vsaj jaz svoje zahteve poskušam argumentirati z objavljenimi študijami. V pravilu ostanejo prošnje brez odgovora. Tudi tiste, kjer se odpiranje novega indenta odkloni. Razumem, da če ne odgovoriš se izogneš neprijetni debati, vendar v civiliziranem svetu vladajo drugačna pravila. Nedavno se je na tržišču pojavil pripomoček za vzpostavljanje intraosalne poti. Ta pride v prav takrat, ko je poškodovanec izgubil veliko krvi ali ima tako slabe žile, da venske poti ne moremo vzpostaviti. Podatkov v literaturi ni prav veliko ker se pripomoček pojavil nedavno. Vendar je po moji oceni (ki temelji na 25 letih izkušenj) pripomoček zelo učinkovit in bi ga potrebovali. Še vedno ne vem zakaj so zavrnili našo prošnjo. No tokrat bom vztrajal..
Kot rečeno na zahodu nič novega. Upam, da se bolniki zavedajo kdo stoji na tej fronti med njimi in varčevalci.

  • Share/Bookmark

Razmislek o oholosti

V nedavni razpravi z avtorjem enega od mnogih blogov sem bil obtožen oholosti in vzvišenosti. Obtožen sem bil, da ne znam komunicirati, ker on ne razume kaj pravzaprav hočem.
Zapis v tem blogu sem komentiral, ker me je zbodlo avtorjevo sklepanje o slovenskem zdravstvu. Moral je obiskati, dva zdravnika, ki sta postopala nekoliko drugače. Prvi mu je takoj napisal antibiotik, pri drugem je dobil napotnico za infekcijsko kliniko. Na tem temelju je sklepal, da je slovensko zdravstvo za nič. Izmenjali smo nekaj ostrih komentarjev in v zadnjem je zapisal, da reagiram užaljeno in da sem ohol.
Priznam, da sem se vzdržal novih komentarjev in se zamislil. Ali laiki zares dojemajo moja stališča, ki jih goreče zagovarjam kot nadutost in oholost? Po 25 letih v zdravstvu sem videl in doživel marsikaj. Izkušnje pa tudi tu in tam kakšna strokovna revija, ki jo preberem omogočajo, da probleme in rešitve vidim drugače kot jih vidijo laiki, ne glede na njihovo vlogo in povezavo z zdravstvom. Prepričan sem, da enako velja za moje kolege. To seveda ne pomeni, da zagovarjam napake in malomarnost. Prav nasprotno! Vendar larpurlatizem v kritiki, torej kritika zaradi kritike, ki se je razpasel v pisanju novinarjev in drugih blogerjev je za mene moteč in bom na njega vedno odreagiral.
Kadar v zagovor svojega stališča uporabljam strokovne argumente in citiram rezultate študij me laiki ne razumejo prav dobro, če pa svojo trditev podkrepim z opažanjem, da o problematiki več vem kot sogovornik sem pa nadut in ohol. Res je obstaja tudi razlaga “po domače” s katero pa ni vedno možno razložiti bistva problema.
Zdravniki smo dolžni bolnike obvestiti in informirati tako, da lahko sprejmejo informirano odločitev. Prepričati se moramo, da nas bolnik zares razume. Ali je to potrebno, ko se pogovarjam z novinarji, ekonomisti v svetu zavoda ali na ministrstvu za zdravje. Zagotovo ne. Novinarji bi se morali nekoliko bolj poglobiti v tisto o čemer pišejo, saj so zapisi o medicini in zdravstvu včasih prav smešni. Začne se po navadi z napačno zapisanimi nazivi in z nerazumevanjem organizacije konča pa z včasih zelo zanimivi sklepanji. Ekonomisti bi morali počasi spoznati, da so v zdravstvu lahko samo servis.
Prejšnji teden sem preživel v Kὄlnu, kamor so me povabili poučevat na Evropskem tečaju oskrbe poškodovancev. Upam si reči, da Slovenija ne zaostaja veliko. Po znanju prav nič, po opremi in organizaciji pa malo. Zato ostajam ohol in naduti zdravnik, ki zagovarja slovensko zdravstvo in poskuša pomagati slovenskim bolnikom, navkljub splošnem prepričanju.

  • Share/Bookmark

Novoletna pravljica za slovensko zdravništvo

Najprej vsem, ki to berete  – Srečno 2011. Pod vtisom včerajšnjega dežurstva, ki sem ga preživel večji del razpet med klici za oživljanje in operacijsko dvorano, dremam in razmišljam o briljantnih potezah, ki jih vlečejo ministrstvo in vodstva ustanov. Prav zanimivo je kako politiki kar naenkrat vedo vse in si dovolijo vpletanje, ki za posledico ima lahko tudi izgubo človeških življenj.  V Slovenski politiki prevzemanje odgovornosti ni v navadi, razen seveda, če se ga napiješ.  Odstop ministra Gjerkeša lahko samo pozdravim kot primer izjemne moralne drže. Vendar v primerjavi z nečednostmi drugih politikov, ki niso pripravljeni odstopiti tudi takrat ne, ko se jim neetična dejanja dokažejo je njegov prekršek podobe mladostnem pobalinstvu. V primerih, ko ima neka politična odločitev resne posledice, kot jih bo imelo vpletanje v organizacijo dežurne službe, in ko je povezavo med politično odločitvijo in posledico težko dokazati, se slovenski politiki svojega stolčka oklepajo z rokami in nogami.  Seveda je v tem primeru opletanje z nepremišljenimi in nestrokovnimi odločitvami veliko lažje. Najprej si sveto prepričan, da si med najpametnejšimi v državi, ker si na ministrstvu v službi nato pa še odgovarjati ni potrebno, saj vedno lahko rečeš, da je nastalo stanje posledica slabega dela tistih, ki naj bi briljantne ideje udejanjili.

V imenu varčevanja, bomo poskusili prisiliti slovenske zdravnike, da dežurajo za manj denarja (zatisnemo si oči pred dejstvom, da slovenski zdravniki tega niso pripravljeni delati in da bodo ponovno preklicali pooblastila, kar bo imelo znane posledice), pa še ukinili bomo posamezna dežurna mesta. S tem se bo privarčevalo nekaj drobiža (za nafto, ki jo pokuri bojna ladja ali za hangar za Falkona). Ob tem je nepomembno, da se bo kvaliteta zdravstvenega varstva izven rednega delovnega časa močno poslabšala, saj bomo privarčevali in bomo pohvaljeni, nagrajeni ali kaj jaz vem kaj, ker ponavljamo varčevalno mantro predsednika vlade.

Zgodba se nadaljuje nekaj nadstropji nižje, kjer aparatčiki poskušajo udejanjiti briljantne ideje modrecev iz zgornjih nadstropji. Ekonomski bogovi z Olimpa, ki mu rečejo tudi svet zavoda bodo verjetno svetovali naj izmerijo kdo je tisti, ki najmanj dela in tista dežurstvo naj ukinejo. In kako ugotovimo kdo najmanj dela? Najbolj enostavno je pogledati, kako dolgo so trajale operacije. Drugih zapisov tako ali tako ni. Poleg tega pa gre za kirurge. Torej, če delajo morajo biti v operacijski.  Ugotovljeno je, da najmanj delajo prav nadzorni zdravniki. Ukrep – ukinemo nadzorne zdravnike. Nadzorni zdravniki so v dežurni ekipi najstarejši in najizkušenejši. Njihova primarna funkcija je nadzor in svetovanje. Aparatčiki in ekonomski bogovi seveda ne morejo vedeti, da se kirurgija ne prične s prvim rezom. Da se do reza pride je potreben obsežen diagnostičen proces in priprava, še posebej ker gre skoraj vedno za nenadno zbolele bolnike ali za bolnike pri katerih se je stanje nenadno poslabšalo. In prav v tej fazi so najbolj potrebne izkušnje. V nekaterih evropskih državah, kjer so izkušeni zdravniki zelo dragi in ponoči dežurajo manj izkušeni kolegi (starejši specializanti in mlajši specialisti), ugotavljajo, da je smrtnost po polnoči bistveno večja. Sedaj so pričeli razvijati projekte s katerimi bi pritegnili zdravnike konzultante v nočna dežurstva. Pri nas konzultante že  imamo (za manjšo ceno) vendar v imenu nekih nepremišljenih političnih zahtev želijo vse skupaj uničiti. Vmešavanje politike in laičnih menedžmentov  bomo kmalu pričeli plačevati s človeškimi življenji.

Meritveni metodologiji ob rob pa naslednje: dober kirurg bo opravil enako operacijo hitreje kot slab kirurg, ker bo pa slab kirurg dalj časa v operacijski, bo za svoje slabo delo bolje nagrajen. Čudno je da tega ekonomisti ne razumejo. Sam sem se z zidarji vedno zmenil za »na čez« in ne  »na uro« in vedno je bilo delo narejeno hitreje in brez popravljanja.

Očitno je pred nami obdobje novih zaostritev, pa še reforma zdravstvenega sistema, zato Vam v Novem Letu 2011  želim  predvsem veliko zdravja.

  • Share/Bookmark

FORMALIZACIJA DELA ANESTEZIJSKIH MEDICINSKIH SESTER

Pred nami je nova epizoda izpete nanizanke. Kaj natančno pomeni formalizacija dela anestezijskih sester? Ali to pomeni, da so do sedaj svoje delo opravljale neformalno, da niso vedele kaj morajo ob bolniku napraviti? In, da bodo od sedaj naprej, če seveda zdravstveni svet njihovo zahtevo potrdi delale samo tisto, kar je pravzaprav formalno njihovo delo?

Kako je anestezijski tim deloval zadnjih 23 let, odkar sem jaz pristopil temu cehu. Sam sem se od medicinske sestre veliko naučil in tega ne bom zanikal. Te začetne informacije so mi veliko pomagale, da sem se bolj samozavestno vključil v delo tima. Naučile so me kako pripraviš infuzijo, kako zabodeš vensko kanilo in celo prve intubacije sem opravil pod nadzorom medicinske sestre. Seveda sem moral do specialističnega izpita še marsikaj prebrati in se naučiti, vendar prve korake sem napravil pod nadzorom skrbne anestezijske medicinske sestre. Zato sem medicinske sestre vedno jemal kot sodelavce in nisem pravzaprav nikoli razmišljal o delitvi dela. Nikoli nisem nekega dela postopka gledal kot sestrsko delo, ki ga zdravniku ni potrebno opraviti. Vse kar zna medicinska sestra napraviti znam napraviti tudi sam. Tudi mlajše kolege spodbujam k temu. Ravno tako sem vedno, ko so posamezne medicinske sestre za to izkazale interes dovolil, da so poskusile napraviti poseg, ki so ga tradicionalno izvajali le zdravniki, na primer uvajanje arterijske kanile ali celo intubacijo. Kadar smo imeli veliko dela smo si delo razporedili in pripravo bolnika za poseg pospešili. Anestezijske medicinske sestre so v mojih očeh vedno znale in veljale več kot druge medicinske sestre in to sem vedno s ponosom povedal. Zakaj je sedaj nenadoma potrebno postavljati neke formalne pregrade mi ni povsem jasno, še posebej, ker sem prepričan, da jim v sedanji situaciji to ne bo prineslo večje finančne kompenzacije.

Delitve dela na posameznih oddelkih so dostikrat absurdne. Na nekem oddelku vztrajno odklanjajo sprejem intubiranega bolnika češ, da sestre niso usposobljene za delo z intubiranim bolnikom. Istočasno na drugem oddelku, kjer imajo sestre enako šolo in enko usposabljanje kot na prvem, pa bolnika z endotrahelanim tubusom sprejmejo brez težav. Dejstvo, da je intubiran bolnik bolj varen, kot če mu tubus odstranimo ne pride do živega trmastem vztrajanju na formalnih delitvah.  Prav to je ena od glavnih nevarnosti formalizacije, trmasto vztrajanje pri nekih formalnih opredelitvah, brez upoštevanja potreb bolnika oz poškodovanca. Druga nevarnost takšne formalizacije je, da bi si medicinske sestre predstavljale, da o posegih in delu, ki naj bi formalno pripadalo njim odločajo samostojno. To seveda lahko bolnika oz poškodovanca neposredno ogrozi. Odgovornost za vse posege in za zdravljenje bolnika nosi vedno vodja tima zdravnik in dokler nosim odgovornost bom tudi odločal. Odpira se tudi vprašanje usposabljanja in kdo je tisti, ki potrdilo o neki usposobljenosti izda. Ob tem se mi je porodila heretična misel, ki me sili, da se dotaknem tabu teme, namreč tudi sedaj o usposobljenosti mojega tima odloča nekdo drug. Zdravniki namreč nismo udeleženi pri preverjanju znanja medicinskih sester. Znanje medicinskih sester, ko pridejo iz svoje fakultete je blago rečeno, vsaj kar se anestezijske dejavnosti tiče, neuporabno.

Nazadnje moram komentirati tudi dejstvo, da je ta zahteva za formalizacijo predstavljena zdravstvenem svetu. Člani zdravstvenega sveta so zdravniki, ki anesteziologijo, z izjemo prof. dr. Aleksandra Manohina dr.med., v najboljšem primeru opazujejo od daleč, večinoma jo pa bežno poznajo iz literature ali pa sploh ne. Kako lahko potemtakem ta skupina kolegov razpravlja in s kakšno strokovno avtoriteto lahko odloča o tako ozko strokovnem vprašanju, kot je delovanje anestezijskega tima. Za mene odločitev te skupine nima prav nobene strokovne teže ali legitimnosti. Njihova odločitev je lahko samo politična – nasvet politiki oz ministru. To, da so se medicinske sestre obrnile na zdravstveni svet postane razumljivo, takoj ko se zavemo dejstva, da je nepoučene veliko lažje prepričati kot nas, ki se z anesteziologijo ukvarjamo vsak dan.  Politiki je pa tako ali tako vseeno, kaj se v zdravstvu v resnici dogaja, pomembno je, da je poceni.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »